VSL Sodba II Cp 192/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče je v I. točki izreka ugotovilo delno ničnost pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, sklenjene v notarskem zapisu notarke A. A., opr. št. SV 222/10 z dne 9. 6. 2010, in sicer v delu, ki se nanaša na ustanovitev brezplačne služnostne pravice vožnje ob vsakem času v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča nepremičnina ID znak parcela 0000 1134/9 (ki je v zemljiški knjigi vpisana pri nepremičnini ID znak parcela 0000 1134/4) glede naslednjih vozil:

- v delu služnostne poti, ki poteka med objektoma na nepremičninah ID znak parcela 0000 1134/7 in ID znak parcela 0000 1134/8 do južne meje nepremičnine ID znak parcela 0000 1134/4, je nična glede vozil, širših od 2,30 m;

- v delu služnostne poti, ki poteka po južnem delu nepremičnine ID znak parcela 0000 1134/4 in ki sega od nepremičnine ID znak parcela 0000 1134/7 do nepremičnine ID znak parcela 0000 1134/10, je nična glede vozil, širših od 1,10 m.

Posledično je odredilo delni izbris stvarne služnosti v zemljiški knjigi (II. točka izreka). Kar zahteva tožeča stranka v točki I in II primarnega tožbenega zahtevka več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ter toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 263,35 EUR stroškov izvedenca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče primarnemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (zaslišanje prič, ogled na kraju samem), in tega ni ustrezno obrazložilo. Predlagane priče bi lahko izpovedale, ali se je služnost na nepremičnini parc. št. 1134/4 izvajala in na kakšen način, kakšen je bil dogovor med lastniki sosednjih nepremičnin glede ureditve dvorišča, kakšen je namen nepremičnine 1134/4 in ali je predmet služnosti objektivno mogoč, dopusten in določen. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da naj dejansko izvrševanje služnosti ne bi bilo pomembno, svojo odločitev pa v 8. točki obrazložitve opre ravno na to. To kaže, da je predpogoj za ugotovitev, ali je predmet izpodbijane pogodbe mogoč, dejansko izvrševanje služnosti. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za opravo ogleda na kraju samem, ker naj trenutno stanje na terenu ne bi bilo pomembno za odločitev. A tožeča stranka že ves čas postopka vztraja na stališču, da je trenutno stanje popolnoma enako, kot je bilo v letih 2006 in 2007. Ustanovljena služnost je nekoristna, vožnja z vozili ni mogoča. Tožena stranka je izpovedala, da se dejansko ni izvrševala. Kasneje so bile za druge gospodujoče nepremičnine ustanovljene služnostne pravice poti v širini 1 meter za hojo in vožnjo s samokolnico, kar dokazuje, da vožnja z vozili ni mogoča, zato je predmet sporne pogodbe o ustanovitvi služnosti nemogoč. Sodišče je ravnalo pristransko in kršilo pravico do kontradiktornega postopka, ker tožeči stranki ni odobrilo 15-dnevnega roka za dopolnitev pomanjkljive trditvene podlage, medtem ko je toženi stranki določilo 15-dnevni rok za odgovor na te navedbe. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo ne izhaja, da je šlo za spremembo tožbe.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma zavrača pritožbene navedbe, ki se nanašajo na spremembo tožbe in z njo povezane zatrjevane procesne kršitve oziroma kršitve ustavnih pravic. Tožeča stranka je v (nasprotni) tožbi poleg izbrisnega zahtevka postavila le en, ugotovitveni zahtevek, in sicer, naj se ugotovi, da je služnost prenehala. Na naroku dne 23. 5. 2019 je poleg izbrisnega zahtevka postavila nov primarni zahtevek, na ugotovitev delne ničnosti pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, in dva podredna: prvega na prenehanje stvarne služnosti, drugega pa tako, kot je bil naveden ob vložitvi tožbe. Pritožbena navedba, da tožeča stranka tožbe ni spremenila, je zato protispisna. Postavila je nove in drugačne zahtevke. Sodišče prve stopnje je o spremembi tožbe odločilo na samem naroku in jo (pravilno) kljub nasprotovanju tožene stranke dopustilo.

6Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita pristranskost, ker ji ob opozorilu na pomanjkljivo in nekonsistentno trditveno podlago ni ugodilo z rokom 15 dni za dopolnitev navedb, temveč je narok zgolj prekinilo za 30 minut, nasprotno pa je toženi stranki določilo takšen rok za odgovor na spremenjeno tožbo. Smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), tožeča stranka pa kršitve ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče (na naroku pred sodiščem prve stopnje), zatrjevana kršitev pritožbeno ni upoštevna (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je sicer postopalo pravilno. Pripravljalni narok je skladno z 279.c členom ZPP namenjen ravno dopolnitvi trditev in pravnih naziranj ter predlaganju nadaljnjih dokazov, sodišče prve stopnje pa je s prekinitvijo naroka za 30 minut tožeči stranki zagotovilo potreben čas za pripravo. Položaja strank na naroku nista bila enaka, saj tožeča stranka nanj ni pristopila pripravljena in je toženo stranko postavila pred povsem nove tožbene zahtevke, ki jih je utemeljevala na različnih pravnih podlagah. Na podlagi petega odstavka 185. člena ZPP je bilo sodišče toženi stranki dolžno zagotoviti čas, ki je bil potreben, da se je lahko pripravila za obravnavanje o spremenjeni tožbi.

7Skladno z določbo tretjega odstavka 181. člena ZPP sodišče odloča o podrednem tožbenem zahtevku, če (v celoti) zavrne primarni tožbeni zahtevek. Podredni oziroma eventualni zahtevek je torej postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvajalo le dokaze, ki so pravno pomembni za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, to pa je zahtevek za ugotovitev delne ničnosti pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Pri tem je pravilno presodilo, da dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi pričami in ogledom, za presojo ničnosti pogodbe niso pomembna. Tožeča stranka je navajala, da se služnost z vozili ni izvrševala in da so se s predlaganimi pričami dogovorili, da si uredijo dvorišča pred hišami na način, da bodo povezana s cesto. Kakšen je bil dogovor, ali se je služnost dejansko izvrševala in na kakšen način, za odločitev o (primarnem) zahtevku ni pomembno, saj gre za pogodbeno ustanovljeno služnost.

8Pogodba je nična (le), če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Za ugotavljanje, ali že od samega začetka ni bilo dovolj prostora za izvrševanje služnosti v obsegu, kot je bila ustanovljena (torej, ali je bil predmet pogodbe sploh objektivno mogoč), je bil postavljen izvedenec gradbene stroke. Gre za strokovno vprašanje, na katero lahko odgovori samo strokovnjak (ne pa sosedje ali sodišče samo). To nalogo je postavljeni sodni izvedenec ustrezno opravil. Zato ni bilo nobenega razloga, da bi (na tej točki postopka - ko ni bilo podlage za odločanje o podrednih zahtevkih) prvostopenjsko sodišče zaslišalo priče ali opravilo ogled. Ogled je za potrebe izdelave izvedenskega mnenja opravil izvedenec, ki se je prepričal o stanju v naravi (ob tem pa tožeča stranka niti ne trdi, da je izvedenec dejstva o tem napačno ugotovil).

9Izvedenec je na podlagi gradbene dokumentacije in ogleda nepremičnin ugotovil, da je bila ob sklenitvi pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti trasa poti na posameznih mestih različno široka. Največji razmak je bil med hišama (med objektoma, ki ležita na parcelah 1134/7 in 1134/8), najmanjša širina poti pa ob cipresah na južni strani parcele 1134/4 (od parcele 1134/7 do parcele 1134/10). Na južnem delu nepremičnine je širina poti (cca 1,10 m do 1,25 m) omogočala vožnjo z vozili, katerih skupna širina ni večja od 1,10 m. Med hišama je širina poti (2,60 m) zadoščala za vožnjo z vozili, širokimi do 2,30 m (manjša dostavna vozila s kesoni in kombinirana vozila, ki so široka cca 210 cm brez ogledal, osebna vozila), a pogojno. Na tem delu je namreč sezidana klančina, široka 119 cm. Z vsemi vozili in pripravami, ki imajo razmak med kolesi manjši od 119 cm (štirikolesnik s tovorno prikolico, avtomobilska prikolica do 120 cm širine, zbiralnik za odpadke, samokolnica, motor, kolo itd.), je bila vožnja mogoča po urejeni klančini (brez kakršnihkoli drugih posegov ali pripomočkov). Če je služnostni upravičenec želel v celoti uporabljati širši del zemljišča (do 2,60 m širine), pa je moral napraviti in postaviti montažno rampo za premagovanje ovire (višinske razlike). Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu stališču, da gre pri premagovanju višinske razlike s postavitvijo montažne rampe za pogoj, ki ga je mogoče izpolniti (npr. s postavitvijo plohov), in s tem za mogoč predmet pogodbe. Ali se je služnost na tak način tudi dejansko izvrševala, za odločitev v zadevi ni bistvenega pomena, saj njeno morebitno neizvrševanje na samo možnost izvrševanja (in s tem vprašanje ničnosti pogodbe) ne bi vplivalo. Vprašanje dejanskega izvrševanja služnosti bi se odprlo šele v primeru odločanja o podredno postavljenih zahtevkih, z vidika morebitne nekoristnosti služnosti po 222. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma njenega prenehanja na podlagi zakona po 223. členu SPZ. Pogodba o ustanovitvi služnosti je torej nična le, kolikor se nanaša na vožnjo z vozili, širšimi od 2,30 m (med objektoma) oziroma 1,10 m (na južnem delu nepremičnine).

10Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženi stranki pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 250 točk oziroma 150,00 EUR (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (po 11. členu OT) ter 22% DDV v višini 33,66 EUR, skupno 186,66 EUR. V primeru zamude ji mora plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov pregleda in preučitve pritožbe, saj je ta storitev že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.