UPRS Sodba II U 6/2020-15

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-39502/2016-19 (09-720-13) z dne 1. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti na dan 28. 2. 2019, to je glavnice v znesku 7.659,69 EUR, zamudnih obresti v znesku 2.619,75 EUR, stroškov davčne izvršbe v višini 50,00 EUR, vse v skupnem znesku 10.329,44 EUR. Obveznosti dolžnika temeljijo na izvršilnih naslovih, navedenih v tabeli. Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma v posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem na njegovem naslovu. Rubež zajema vse dolžnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik.

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da po knjigovodski evidenci Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je bilo treba zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. V zadevi je bilo že odločeno dne 17. 3. 2016 s sklepom št. DT 4934-39502/2016-1, ki ga je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. II U 435/2016-9 z dne 9. 1. 2019 odpravilo z obrazložitvijo, da mora davčni organ nedvoumno in s stopnjo gotovosti razjasniti pretrganje zastaranja pravice do izterjave davka. V ostalih točkah je sodišče tožbene navedbe kot neutemeljene zavrnilo.

3Po mnenju FURS je zastaranje pravice do izterjave davka v obravnavani zadevi prekinila vročitev sklepa o davčni izvršbi št. DT 42918-43045/2012-1 09-3401-15 z dne 13. 8. 2012. Omenjeni sklep je Pošta Slovenije tožniku poskušala vročiti na naslovu X., kjer je imel tožnik v času vročanja po podatkih Registra davčnih zavezancev prijavljen uradni naslov. Na naslovu Y., ima tožnik prijavljeno prebivališče šele od dne 25. 10. 2012 dalje. Ker je bil tožnik v času poskusa vročitve na uradnem naslovu nedosegljiv, mu je bilo v poštnem nabiralniku puščeno obvestilo o poskusu vročitve, s katerim je bil tožnik obveščen, da lahko pisanje prevzame na pošti v roku 15 dni, in da začne ta rok teči 15. 8. 2018. Ker v navedenem roku tožnik pošiljke ni prevzel, se v skladu z 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) šteje, da je bil sklep tožniku vročen dne 29. 8. 2019. Iz navedenega po mnenju davčnega organa nedvoumno izhaja, da je bil sklep tožniku tega dne vročen na pravem naslovu.

4Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe ministrstvo v zvezi z ugovorom zastaranja pravice do izterjave davka pojasnjuje, da do zastaranja ni prišlo. V ponovljenem postopku je namreč davčni organ na prvi stopnji v skladu z napotilom sodišča ponovno preveril okoliščine, ki se nanašajo na fiktivno vročitev sklepa o davčni izvršbi z dne 13. 8. 2012, z izdajo in vročitvijo katerega je bilo zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga pretrgano. Prvostopni organ je v dokaz pravilnosti vročitve omenjenega sklepa v spis predložil ustrezna dokazila, in sicer izpis iz Registra davčnih zavezancev, ki vsebuje med drugim tudi podatke o stalnem prebivališču in naslovih za vročanje davčnih zavezancev, avtomatsko povzete iz zbirke podatkov pristojne upravne enote, ter potrdilo št. 021-947/2019-2 z dne 19. 3. 2019, s katerim je Upravna enota Slovenska Bistrica potrdila, da ima tožnik stalno prebivališče na naslovu Y., prijavljeno šele od 24. 10. 2020 dalje, pred tem pa je bil tožnikov naslov za vročanje na naslovu X., kamor mu je prvostopni organ sklep z dne 13. 8. 2012 tudi pravilno vročal.

5Po ugotovitvi ministrstva je organ na prvi stopnji v obrazložitvi sklepa pomotoma nepravilno navedel datum 15. 8. 2018 kot datum začetka teka roka za prevzem pisanja na pošti. Nepravilno je bil v obrazložitvi sklepa naveden tudi datum nastopa fikcije vročitve. Ta je namreč nastopila dne 29. 8. 2012 in ne šele dne 29. 8. 2019, kot je to pomotoma navedeno v obrazložitvi sklepa.

6Pri pretrganju zastaranja pravice do izterjave dolga je treba po mnenju ministrstva kljub njegovi odpravi s strani sodišča upoštevati tudi sklep št. DT 4934-39502/2016-1 z dne 17. 3. 2016, s katerim so se od tožnika terjale iste neporavnane obveznosti kot z izpodbijanim sklepom.

7Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri davčnemu organu očita, da v ponovljenem postopku v dokaz svojih ugotovitev o pravilnosti vročitve sklepa z dne 13. 8. 2012 ni predloži nobenih dokazov. Zatrjuje, da omenjenega sklepa ni prejel in da na dan, ko naj bi mu bil sklep po ugotovitvi organa vročen, na naslovu, ki ga navaja upravni organ, ni bival. Četudi bi davčni organ sklep z dne 13. 8. 2012 pravilno vročil tožniku, je pravica do izterjave davka po mnenju tožnika zastarala, saj sklep z dne 17. 3. 2016 zaradi njegove odprave ni pretrgal teka zastaralnega roka.

8Tožnik uveljavlja še kršitev načela prepovedi litispendence in prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, sklicuje pa se tudi na načelo res iudicata, saj je bilo zoper njega vodenih že več izvršilnih postopkov o isti stvari. Poudarja, da se lahko izvršba opravi izključno na premičnine, ki so v lasti ali solasti davčnega dolžnika in da ni dopustna izvršba na premičnine, ki so zgolj v njegovi posesti ali so skupno premoženje zakoncev. Ker teh določb davčni organ ni upošteval, je izpodbijani sklep nezakonit. Pri odločanju bi moral davčni organ tudi upoštevati, da je tožnik na podlagi odmere dohodnine za leto 2015 po odločbi št. DT 02-23751 z dne 31. 3. 2016 upravičen do vračila zneska 1.153,06 EUR. Ta znesek bi davčni organ moral pobotati s terjano obveznostjo. Glede neplačanih obveznosti iz naslova davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki so prav tako predmet izvršbe po izpodbijanem sklepu, pa tožnik navaja, da iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da v obdobju, za katerega mu je bil odmerjen davek, ni bil (izključni) lastnik nepremičnin, za katere mu je bil odmerjen davek, za eno od nepremičnin, pa mu davek ne bi smel biti odmerjen, saj v njej biva z družino.

9Zaradi kršitve pravil postopka, zlasti načela zaslišanja stranke (prvostopni organ namreč tožniku ni dal možnosti, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo), tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

10V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Za odločitev v obravnavani zadevi je relevantno vprašanje zastaranja pravice do izterjave davčne obveznosti tožnika. Davčni organ je namreč mnenja, da pravica do izterjave obveznosti, ki se izvršujejo z izpodbijanim sklepom, ni zastarala zaradi pretrganja zastaranja, ki naj bi nastopilo z izdajo in vročitvijo sklepa o izvršbi št. DT 42918-43045/2012-1 09-3401-15 z dne 13. 8. 2012 tožniku. Z omenjenim sklepom so se izvrševale iste obveznosti (vse z izvršljivostjo v letu 2009) kot se izvršujejo z izpodbijanim sklepom. Tožnik v postopku ugotovitvi davčnega organa o pretrganju zastaranja nasprotuje in navaja, da zastaranje ni bilo pretrgano, ker sklepa o davčni izvršbi št. DT 42918-43045/2012-1 09-3401-15 z dne 13. 8. 2012 ni prejel.

13S vprašanjem pretrganja zastaranja se je Upravno sodišče RS ukvarjalo že v zadevi opr. št. II U 435/2016, v kateri je dne 9. 1. 2019 tožbi tožnika, ki jo je ta vložil zoper sklep FURS o davčni izvršbi št. 4934-39502/2016-1 09-720-13 z dne 17. 3. 2016, ugodilo in zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek z napotilom, naj organ razjasni okoliščine v zvezi s pretrganjem zastaranja pravice do izterjave davka, zlasti naj preveri, ali je bila vročitev sklepa o izvršbi št. DT 42918-43045/2012-1 09-3401-15 z dne 13. 8. 2012, s katerim naj bi nastopilo pretrganje zastaranja, pravilno opravljena.

14Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 zastara pravica do izterjave davka v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je dolžnik obveščen. Pravna posledica pretrganja je, da začne zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2).

15Ministrstvo je v odločbi, s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi št. 4934-39502/2016-1 09-720-13 z dne 17. 3. 2016, ugotovilo, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 13. 8. 2012 tožniku vročen dne 14. 8. 2013, v ponovljenem upravnem postopku, ki je sledil odpravi sklepa z dne 17. 3. 2016, pa sta tako prvostopni davčni organ kot tudi ministrstvo v pritožbenem postopku ugotovila, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 13. 8. 2012 tožniku vročen na podlagi fikcije vročitve po 87. členu ZUP dne 29. 8. 2012 (prvostopni organ je na str. 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa očitno pomotoma navedel datum 29. 8. 2019) na takrat uradnem naslovu tožnika za vročanje na X.

16Okoliščine, ki so relevantne, za sodni preizkus pravilnosti osebne vročitve sklepa z dne 13. 8. 2012 na podlagi fikcije po 87. členu ZUP (da vročevalec dne 14. 8. 2012 sklepa tožniku ni mogel vročiti osebno na njegovem naslovu in da mu je zato tega dne pustil v nabiralniku obvestilo o neuspelem poskusu vročitve z navedbo kraja, kjer se pisanje nahaja in z navedbo roka, v katerem lahko naslovnik pisanje dvigne skupaj s pisnim sporočilom o posledicah takega vročanja) pa po ugotovitvi sodišča iz listin upravnega spisa ne izhajajo. V upravnem spisu se namreč ne nahaja niti sklep z dne 13. 8. 2012 niti listine ali druga dokazila, iz katerih bi bil razviden način in datum vročitve sklepa, kot ga v obrazložitvah svojih aktov navajata organa.

17Iz listin upravnega spisa tudi ni jasno razvidno, ali je bil sklep z dne 13. 8. 2012 tožniku pravilno vročen na naslovu za vročanje, kot ga določa zakon. Pisanja se lahko vročajo na katerem koli naslovu, ki ga organu sporoči stranka (na naslovu stalnega ali začasnega prebivališča). Stranka je dolžna organ med postopkom tudi obveščati o morebitni spremembi naslova. Če naslova za vročanje ne sporoči, organ stranki pisanja vroča na naslovu za vročanje, kot izhaja iz uradnih evidenc po Zakonu o prijavi prebivališča (96. in 96.a člen ZUP). Na katerem naslovu je imel tožnik uradni naslov za vročanje v času, ko naj bi mu bil vročen sklep z dne 13. 8. 2012, iz podatkov upravnega spisa ne izhaja. Iz internega izpisa podatkov iz Registra davčnih zavezancev na dan 23. 3. 2016, na katerega se sklicuje organ, izhaja le, da je tožnik prijavil svoje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu Y., dne 24. 10. 2012, iz podatkov spisa pa ni razvidno, kje je imel tožnik naslov za vročanje pred spremembo naslova, torej tudi meseca avgusta leta 2012, ko mu je bil po zatrjevanju organa vročen sklep z dne 13. 8. 2012. To ne izhaja niti iz potrdila št. 021-947/2019-2 z dne 19. 3. 2019, v katerem je Upravna enota Slovenska Bistrica potrdila le, da ima tožnik stalno prebivališče na naslovu Y. prijavljeno od 24. 10. 2012 dalje.

18Okoliščine glede pravilnosti vročitve sklepa z dne 13. 8. 2012 in posledičnega pretrganja zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga so tako tudi v ponovljenem postopku ostale neizkazane (nepodprte z ustreznimi listinskimi ali drugimi dokazili) do te mere, da sodišče pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi ne more potrditi.

19Glede ostalih tožbenih ugovorov pa sodišče pripominja, da so neutemeljeni. Tek zastaralnega roka lahko namreč pretrga po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 katerokoli uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izterjava dolgovane davčne obveznosti, iz česar sledi, da lahko zastaranje pretrga tudi sklep o izvršbi davčnega organa, čeprav je bil ta (kot velja to za sklep št. 4934-39502/2016-1 09-720-13 z dne 17. 3. 2016) kasneje v postopku sodnega nadzora odpravljen.

20Glede ugovora pobota je sodišče tožniku že v sodbi opr. št. II U 435/2016 z dne 9. 1. 2019 pojasnilo, da je davčni organ pobot na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2 izvedel že dne 23. 5. 2016, potem ko so se stekli pogoji zanj.

21Prav tako so neutemeljeni ugovori kršitve načela prepovedi litispendence, prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari ter načela res iudicata. V postopku davčne izvršbe namreč ne pride do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2, ko sodišče postopek s sklepom ustavi.

22Ker se v postopku davčne izvršbe ne presoja pravilnost izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), tožnik v postopku tudi ne more uspeti z očitki o nepravilni odmeri davka na nepremičnine večje vrednosti. Te ugovore bi namreč lahko tožnik uveljavljal le v okviru pravnih sredstev, ki jih je imel možnost vložiti v postopku izdaje odmerne odločbe.

23Ker ugotovljena dejstva nimajo opore v upravnem spisu, je sodišče tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo upravni organ moral ponovno preveriti pravilnost vročitve sklepa z dne 13. 8. 2012 in z dokazili, na katera se sklicuje, seznaniti tožnika, ki izpodbija pravilnost vročitve in mu dati možnost, da se o ugotovitvah izjavi.

24Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

25Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik, ki v postopku ni imel za pooblaščenca odvetnika, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 EUR.