UPRS Sodba I U 848/2021-76

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Stroškovni zahtevki strank z interesom A. A., B. B., C. C. in D. D. se zavrnejo.

Potek upravnega postopka

1Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se upravičenkama do denacionalizacije pok. E. E. do deleža ½ in F. F. do deleža ½ vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 136,35 m2, v pritličju stavbe v ..., ..., k. o. ..., stavba 1437, del stavbe 903 (ID ...) (1. točka izreka), da se do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. upravičencih do denacionalizacije za premoženje iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe da v začasno upravljanje skrbnikoma za posebne primere G. G. (premoženje pok. upravičenke E. E.) in B. B. (premoženje pok. upravičenke F. F.) (2. točka izreka), da je dolžna tožnica v roku 15 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe nepremičnino iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe (poslovni prostor in temu poslovnemu prostoru pripadajoči delež na skupnih delih in napravah v stavbi ..., ..., in ustrezni del stavbnega zemljišča) predati v last in posest skrbnikoma, določenima v 2. točki izreka izpodbijane odločbe (3. točka izreka), da se po pravnomočnosti izpodbijane odločbe v zemljiški knjigi pri nepremičnini poslovni prostor v izmeri 136,35 m2, v pritličju stavbe v Ljubljani, ..., k. o. ..., stavba 1437, del stavbe 903 (ID ...) po uradni dolžnosti izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka), da se zahteva vlagatelja A. A. za povrnitev stroškov za pravno zastopanje zavrne in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, upravni organ pa stroškov ni zaznamoval (5. točka izreka) ter da je s tem odločeno o denacionalizacijskem zahtevku v celoti (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da sta navedeni vlagateljici 17. 12. 1992 pri takratni Občini Ljubljana Center (v nadaljevanju Občina) vložili zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine na ..., s parc. št. 32/2, vpisane v vl. št. 215, k. o. ..., prej k. o. ... Ker pa sta med postopkom umrli, je toženka postopek nadaljevala na zahtevo njunih dedičev, ki so (opomba sodišča: razen ..., ki je 16. 1. 2020 umrla in je zato sodišče kot dediča po njej v postopek pritegnilo I. I.) stranke z interesom v tem upravnem sporu. Pred tem je prvostopenjski organ v tej zadevi odločil z delno odločbo z dne 28. 3. 2007 in v ponovnem postopku z odločbo z dne 30. 12. 2010, ki je bila nato odpravljena s sodbo naslovnega sodišča v zadevi I U 1130/2013 z dne 16. 12. 2013, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 106/2013 z dne 10. 7. 2013, katerih stališča povzema prvostopenjski organ.

3Ta ugotavlja, da: (1) je bila navedena nepremičnina vlagateljicama, vsaki do ½, podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Občini, št. 07/11-10738/3, z dne 4. 2. 1960 (stanovanjska stavba) in z odločbo Oddelka za finance pri Občini, št. 07/1-33-19/1, z dne 3. 6. 1960 (stavbno zemljišče); (2) sta bili vlagateljici od 28. 8. 1945 do svoje smrti slovenski in jugoslovanski državljanki, zato izpolnjujeta vse pogoje za priznanje položaja upravičenk do denacionalizacije po 9. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen); (3) je bila navedena nepremičnina v času podržavljenja v zemljiškem katastru evidentirana kot st. parc. št. 32/2 hiša v izmeri 322 m2, k. o. Kapucinsko predmestje, v katastru stavb pa je na naslovu ..., ..., evidentirana stavba št. 1437 (brez katastrskega vpisa); (4) so v k. o. ... vpisane nepremičnine s parc. št. 2570, 2571 in 2572 ter stavba št. 1437.ES – stavba ..., ..., obravnavani poslovni prostor je vpisan v podvložek št. 215/4 (etažna lastnina, ID stavbe: ...), k. o. ... kot del stavbe št. 903.E – poslovni prostor ..., ..., v B listu navedenega z. k. vložka so navedeni podatki o lastniku: ... – družbena lastnina, ..., ...; (5) sta bili z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Občini, št. 07/11-10738/10, z dne 13. 5. 1960 iz nacionalizacije izvzeti kot fizični deli zgradbe na ..., ..., na parc. št. 32/2 vl. št. 215, k. o. ..., dve stanovanji – trisobno stanovanje v drugem nadstropju desno v korist E. E. in trisobno stanovanje v prvem nadstropju desno v korist F. F. (kasneje se je v njeno korist izvzelo trisobno stanovanje v Mariboru, navedeno stanovanje pa je ostalo v družbeni lastnini); (6) je bila upravičenkama za podržavljeno premoženje določena odškodnina v skupnem znesku 704.640 DIN, kar po izračunu prvostopenjskega organa ne dosega niti 5 odstotkov odplačnosti, zato se v skladu s prvim odstavkom 72. člena ZDen ta odškodnina ne upošteva pri odločanju o denacionalizaciji. Predmetni poslovni prostor v izmeri 136,35 m2 pa je s tam navedeno odločbo Občine prešel v uporabo tedanjega ... podjetja K., p. o.

4Prvostopenjski organ dalje ugotavlja, da so K., p. o., ..., ..., in fizične osebe 18. 7. 1991 sklenili pogodbo o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, tj. delniške družbe s firmo in sedežem družbe: L., d. d., ..., ... Statusna sprememba je bila izvedena s sklepom št. Srg 4149/91 z dne 14. 8. 1991. Osnovni kapital po pogodbi o ustanovitvi je znašal 142.163.099,30 DIN in je bil razdeljen na 15.387 navadnih delnic razreda A v skupni višini 20.003.100 DIN (nominalna vrednost delnice = 1.300 DIN), 9.397 prednostnih delnic razreda C v skupni višini 122.159.999,30 DIN (nominalna vrednost delnice = 1.000 DEM). Ustanovitveni kapital so vpisali K., p. o., ..., in sicer 3.077 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 1.300 DIN, in fizične osebe skupaj 12.310 navadnih delnic po 1.300 DIN. Poleg tega je družba izdala ustanovitelju K., p. o., ..., za vplačilo osnovne glavnice 9.397 prednostnih delnic po 1.000 DEM, ta pa je delnice vplačal v stvareh (s poslovnimi prostori) v vrednosti 122.159.999 SIT.

5Prvostopenjski organ odločitev opira na določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995. Navaja, da je v zvezi z velikostjo obravnavanega poslovnega prostora v času podržavljenja po uradni dolžnosti pridobil listine, ki jih je posredoval Zgodovinski arhiv Ljubljana v upravni zadevi povrnitve vlaganj v ta poslovni prostor, in ob upoštevanju poročila izvedenca M. M. izračunal vrednost tega prostora v času podržavljenja, ki znaša 121.036,03 DEM, čemur stranke v določenem roku niso ugovarjale. Dalje povzema izvedensko mnenje izvedenke N. N. z dne 18. 1. 2019, iz katerega izhaja, da je bilo na dan vpisa v sodni register razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom v navedenem podjetju v mešani lastnini 11,3 : 88,7, razmerje glasovalnih pravic pa je bilo ravno nasprotno. Družbeni kapital je tako z osnovnim vložkom v višini 88,7 odstotka vpisanega osnovnega kapitala pridobil le 20 odstotkov glasovalnih pravic, zasebni kapital pa je z 11,3 odstotka vpisanega osnovnega kapitala pridobil kar 80 odstotkov glasovalnih pravic in s tem večino za sprejetje vseh, tudi statusnih, sprememb. Izvedenka N. N. je vse preračune v DEM opravila na dan vplačila zasebnega kapitala, tj. na 1. 8. 1991, med drugim tudi iz razloga, ker je razpolagala le s podatki o rasti cen na mesečni ravni, ni pa razpolagala s podatki o rasti cen na dan 18. 7. 1991 ali dan 14. 8. 1991. Po njeni oceni je stvarno premoženje družbene pravne osebe K., p. o., vloženo ob ustanovitvi navedenega podjetja v mešani lastnini, pomembno presegalo vpisani osnovni kapital, zato za določitev razmerja med vplačanim zasebnim in družbenim kapitalom ne more biti odločilna vrednost registriranega osnovnega kapitala, temveč razmerje med stvarnim vložkom družbenega in zasebnega kapitala. Družbeni kapital je namreč vpisan le v višini vrednosti ocenjenih nepremičnin na dan 31. 12. 1990, ki izhajajo iz „preliminarnega – začasnega“ cenitvenega poročila cenilca O. O. in so revalorizirane le do 30. 4. 1991, cenitveno poročilo pa je bilo izdelano julija 1991. Ta datum, 30. 4. 1991, po mnenju izvedenke N. N. nima nobene uporabne vrednosti, saj bi moral cenilec ocenjeno vrednost na dan 31. 12. 1990 revalorizirati do datuma ocenjevanja oz. določiti nov dan ocenjevanja in v skladu s takrat veljavno metodologijo ocenjevanja pripraviti novo poročilo. Izvedenka tudi meni, da navedeno poročilo O. O. za določitev vrednosti stvarnega vložka na dan 1. 8. 1991 v postopku denacionalizacije nima uporabne vrednosti, saj je bil 1. 1. 1991–30. 4. 1991 stvarni vložek revaloriziran v višini 1,247 odstotka, do dneva vplačila stvarnega vložka 1. 8. 1991 pa je znašala inflacija že 185,7 odstotka. Da poročilo O. O. ni v skladu s standardi in metodologijo vrednotenja, po oceni izvedenke N. N. izhaja tudi iz dejstva, da so v zaključnem računu K., p. o. osnovna sredstva, ki so bila vsa vložena v podjetje v mešani lastnini, na dan 31. 12. 1990 izkazana v knjigovodski vrednosti 99.130.000 DIN, cenilec O. O. pa je ta osnovna sredstva ocenil na samo 97.963.000 DIN (naknadno je cenitev revaloriziral do 30. 4. 1991 na 122.160.099 DIN). Stvarni vložek na podlagi podatkov o nepremičninah, ki vsi izhajajo iz preliminarnega cenitvenega poročila O. O., je v skladu s takrat veljavno metodologijo ocenjevanja nepremičnin ocenil cenilec M. M., in sicer v višini 145.447.852 DIN, tj. 20.778.26 DEM, preračunano po uradnem tečaju na dan cenitve. Ocenjena vrednost stvarnega vložka v podjetje v mešani lastnini na dan 31. 12. 1990 je po navedbah izvedenke preračunana na dan 1. 8. 1991 v skladu s tečajem DEM na navedena datuma, zato sta vrednosti stvarnega vložka na oba datuma enaka. Deleži vplačanih vložkov v obravnavano podjetje v mešani lastnini so na dan 31. 12. 1990 naslednji: družbeni kapital stvarni vložek – nepremičnine: 136.507.001 DIN (19.501.000 DEM) oz. 87,4 odstotka, družbeni kapital stvarni vložek – oprema: 8.940.851 DIN (1.277.264 DEM) oz. 5,7 odstotka; na dan 1. 8. 1991 pa: družbeni kapital stvarni vložek – nepremičnine: 253.512.887 DIN (19.501.000 DEM) oz. 87,4 odstotka, družbeni kapital stvarni vložek – oprema: 16.601.113 DIN (1.277.264 DEM) oz. 5,7 odstotka, družbeni kapital – vplačilo v denarju: 4.000.000 DIN (307.692 DEM) oz. 1,4 odstotka, zasebni kapital – plačilo z denarjem K., o. p.: 15.550.530 DIN (1.196.195 DEM) oz. 5,3 odstotka, zasebni kapital – plačilo na blagajno: 452.470 DIN (34.805 DEM) oz. 0,2 odstotka. Družbeni kapital je vplačala družbena pravna oseba K., p. o. Zasebni kapital (v skupnem znesku 16.003.000 DIN) pa je vplačalo 183 fizičnih oseb – delavci in upokojenci družbenega podjetja K., p. o. Denar za plačilo v znesku 13.500.000 DIN je bil delavcem izplačan iz dobička navedenega družbenega podjetja za leti 1989 in 1990. Po sklepu delavskega sveta z dne 10. 7. 1991 pa je po navedbah izvedenke družbeno podjetje delavcem obračunalo in izplačalo tudi stroške za prevoz na delo in z dela za leto 1991 v znesku 2.050.530 DIN. Z dejanskimi pologi na blagajno pa je bilo vplačano le 452.470 DIN (34.805 DEM). Razmerje med vložkom zasebnega kapitala in kapitalom družbenega podjetja je bilo tako na dan 1. 8. 1991: zasebni kapital: 16.003.000 DIN (1.231.000 DEM) oz. 5,5 odstotka, družbeni kapital: 274.114.000 DIN (21.085.692 DEM) oz. 94,5 odstotka. Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 17.905.039 DIN oz. 1.377.310 DEM so predmet denacionalizacije. Njihova skupna prometna vrednost predstavlja 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka. Predmetni poslovni prostor na naslovu ... v ... je bil ocenjen v višini 346.820 DEM (4.508.658 DIN), kar predstavlja 1,78 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Navedenim štirim nepremičninam pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM, kar je 7,7 odstotka od 1.231.000 DEM. Nepremični na ... v ... pa pripada zasebni kapital v znesku 21.893 DEM. Po cenitvi O. O. pa nepremičninam, ki so predmet denacionalizacije, pripada le 5,29 odstotka zasebnega kapitala (846.678 DIN). Preostalim nepremičninam, ki niso predmet denacionalizacije, pa 94,71 odstotka zasebnega kapitala (15.156.322 DIN). Vrednost predmetne nepremičnine na ... v ... je bila v skladu s 44. členom ZDen ocenjena v višini 101.388 DEM in je predstavljala 0,52 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka na dan ustanovitve podjetja v mešani lastnini. Tej nepremični se je zato lahko pripisalo 6.401 DEM zasebnega kapitala. Ocenjena vrednost vseh štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, je znašala 635.150 DEM, kar je po oceni izvedenke predstavljalo 3,26 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja L., d. d. Tem nepremičninam je zato pripadal sorazmeren del zasebnega kapitala (40.253 DEM). Poslovni prostor po ugotovitvah izvedenke predstavlja 8,24 odstotka vplačanega zasebnega kapitala, vse štiri nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, pa 51,6 odstotka. Izvedenka je primerjala tudi vplačani zasebni kapital z ocenjeno prometno vrednostjo štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, in ugotovila, da je vrednost teh nepremičnin za 11,9 odstotka večja, kot je bil celoten vplačan zasebni kapital.

6Iz obrazložitve dalje izhaja, da je izvedenka ugotavljala tudi finančne in ekonomske posledice, ki bi jih zaradi izločitve premoženja iz sredstev pravne osebe, utrpeli vlagatelji zasebnega kapitala oziroma tožnica. Po njeni oceni je razumljivo, da bi se ob zaprtju trgovin, ki so predmet denacionalizacije, prihodki tožnice zmanjšali, toda to ne pomeni, da dejavnosti ne bi mogla opravljati v najetih poslovnih prostorih ali na drugi primerni lokaciji v ... V letu 2018 je namreč tožnica opravljala dejavnost trgovine le še v sedmih lastnih trgovskih lokalih od skupno 20, ki so bili predmet stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, dve trgovini pa delujeta v najetih poslovnih prostorih. V obdobju od leta 1994 do konca leta 2017 pa je prodala pet od 20 trgovskih lokalov, v katerih je opravljala trgovsko dejavnost, posamezne lokale je oddala v najem, odpustila je 114 od skupno 150 zaposlenih, zmanjšala premoženje z 10 milijonov evrov na samo 2 milijona evrov, prihodke pa zmanjšala za 7,6 milijona evrov (od 9,9 milijona evrov na 2,3 milijona evrov v letu 2017). Za leto 2005 je bila knjigovodska vrednost osnovnih sredstev izkazana še v višini 5.547.118 EUR (od tega je bilo za 1.075.310 EUR nepremičnin opredeljenih kot naložbene nepremičnine, kar pomeni, da jih družba ni potrebovala za svojo dejavnost in jih je oddajala v najem ali jih je namenila za prodajo). Na dan 31. 12. 2013 pa je bila knjigovodska vrednost osnovnih sredstev le še 1.380.957 EUR. Pri tem je bilo v izkazu poslovnega izida za obdobje od leta 2005 do vključno leta 2013 izkazano 4,2 milijona evrov neto prihodkov od prodaje nepremičnin.

7Izvedenka je glede ocene posledic za upravičence do denacionalizacije pojasnila, da je upoštevala podatek iz registra nepremičnin GURS, tj. posplošeno tržno vrednost nepremičnin, in sicer je decembra 2019 za predmetni poslovni prostor na ... v ... znašala 201.207 EUR, skupna posplošena tržna vrednost nepremičnin v lasti tožnice, ki so predmet denacionalizacije, pa je znašala 1.236.629,00 EUR. Po poročilu izvedenke bi s temi nepremičninami denacionalizacijski upravičenci, v primeru vrnitve v naravi, prosto razpolagali (jih oddali v najem ali jih prodali). Pri čemer bi realizirali tržne vrednosti najemnin ali kupnino v višini tržne vrednosti nepremičnin v času prodaje. Če pa jim te nepremičnine ne bi bile vrnjene v naravi, pa jim šlo izplačilo odškodnine, katere podlaga za njen izračun je vrednost podržavljenega premoženja ob nacionalizaciji (vrednost nepremičnine na ... v ... je ob podržavljenju znašala 88.058,48 DEM, vrednost vseh nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije pa 621.466,98 DEM). Iz primerjave posplošene tržne vrednosti določene z metodologijo GURS, ki za vse štiri podržavljene trgovske lokale znaša 1.236.629 EUR, in višine odškodnine, ki jim pripada v obveznicah tožnika, je razvidna velika razlika v škodo denacionalizacijskih upravičencev.

8Prvostopenjski organ je glede ugovora, da izvedenka N. N. ni sodna izvedenka ali ocenjevalka, navedel, da ZUP/86 ne določa, da mora biti za izvedenca določen sodni izvedenec, temveč strokovnjak, zlasti tak, ki je posebej pooblaščen za dajanje mnenja o vprašanjih ustrezne stroke. N. N. pa je nedvomno strokovnjakinja, saj je leta 1993 pridobila naziv pooblaščene revizorke, aprila 1994 pa licenco za ocenjevanje vrednosti podjetij. Prav tako je bila od ustanovitve Slovenskega inštituta za revizijo do svoje upokojitve leta 2015 vpisana v ustrezna registra pri Slovenskem inštitutu za revizijo.

9V odgovor na ugovor glede upoštevane površine predmetne nepremičnine je prvostopenjski organ zapisal, da je po uradni dolžnosti pridobil listine, ki jih je posredoval Zgodovinski arhiv Ljubljana, in sicer dopis št. 121-373-09/1492 z dne 18. 6. 2009 in priloge – fotokopije iz fonda SI ZAL LJU 471 (statistični popis stavb 1949) in fotokopije iz fonda SI ZAL LJU 493 (MF posnetki načrtov stavbe). Iz vprašalne pole za zgradbo Zveznega statističnega urada – popis zgradbe in stanovanj – 1949 je razvidno, da je zgradba na ... takrat imela poleg stanovanj tudi poslovne prostore, in sicer 2 opredeljena kot trgovina in 1 za administrativno dejavnost. Iz vprašalnih pol za poslovni prostor Zveznega statističnega urada – popis zgradb in stanovanj – 1949 pa je razvidno, da so bili v hiši trije poslovni prostori, in sicer 1 za administrativno dejavnost v izmeri 94 m2, 1 za trgovino v izmeri 132 m2 in 1 prav tako za trgovino v izmeri 137,30 m2. Zato po oceni prvostopenjskega organa niso utemeljeni ugovori tožnice v zvezi s površino predmetnega poslovnega prostora, saj tako iz zgoraj citiranih vprašalnih pol iz leta 1949 kot tudi iz odločbe Občine, št. 464-36/81-04/SP, z dne 2. 11. 1981 o pravici uporabe K. na poslovnih prostorih v ..., ..., nedvomno izhaja, da je predmetni poslovni prostor v letu 1949 in leta 1981 meril 136,35 m2. Navedene listine pa so, tako prvostopenjski organ, verodostojne listine.

10Prvostopenjski organ dalje navaja, da 83. člen Zakona o podjetjih (v nadaljevanju ZPod) določa, da si podjetje v mešani lastnini pridobi pravno in poslovno sposobnost z vpisom pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini oziroma sklepa ustanovne skupščine v sodni register. Iz spisne dokumentacije pa izhaja, da je bila delniška družba v mešani lastnini L., d. d., Ljubljana, vpisana v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod številko registrskega vložka 1/12916/00 s sklepom št. Srg 41/49/91 z dne 14. 8. 1991. Zato je po mnenju prvostopenjskega organa izvedenka pravilno upoštevala datum zasebnega kapitala, saj so delavci delnice vplačali na blagajni podjetja 1. 8. 1991. Glede na to, da je bilo podjetje vpisano v sodni register, pa prvostopenjski organ dodaja, da nima pristojnosti ugotavljanja pravilnosti postopkov, ki se nanašajo na vpis podjetja v sodni register.

11Prvostopenjski organ dalje povzema mnenje izvedenke N. N., po katerem cenilec O. O. ni ocenil opreme v trgovinah, pohištva, računalniške in druge opreme, prevoznih sredstev in vsega ostalega ter neposlovnega premoženja, s čimer je razpolagala K., p. o.. Izvedenka je pojasnila, da iz spisa št. 7-Pg 123/96 izhaja, da je Okrožno sodišče izvedencu O. O. naročilo, da opravi celoten preračun zneskov iz svojega cenilnega elaborata iz junija 1991 in iz dodatka k temu elaboratu, kar pomeni, da je moral ločeno prikazati vrednost objektov in opreme (če je bila upoštevana pri tem izračunu) v novi preglednici. Po navedbah izvedenke je cenilec O. O. svojo cenitev gradbenih objektov zmanjšal iz 85.379.926 SIT na 72.915.923,70 SIT, tj. za 12.464.003 SIT. Za razliko 8.940.855,40 SIT je opredelil vrednost opreme, nepojasnjena pa je razlika dodatnega zmanjšanja še za 3.523.149 SIT. Po navedbah izvedenke pa v cenilnem poročilu O. O. iz junija 1991 in dodatka k temu poročilu ni nobenega podatka oziroma ni razvidno, da bi cenilec O. O. v svojem poročilu ocenjeval tudi premičnine.

12Glede revalorizacije izvedenka N. N., kot povzema prvostopenjski organ, navaja, da pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin ocenjevalci upoštevajo pravila stroke, ki veljajo na dan ocenjevanja. Cenitveno poročilo za registracijo stvarnega vložka na sodišču ne sme biti starejše od 6 mesecev, to zlasti velja za čas hiperinflacije, ki je bila v letu 1991. Ocenjevalci pa so ravno iz tega razloga pri ocenjevanju nepremičnin kot podjetij v tem obdobju svoje cenitve pripravljali v DEM. Poleg tega je izvedenka pojasnila, da je bila v obdobju 1. 1. 1991–1. 8. 1991 stopnja rasti gradbenih cen 181 odstotna in najmanj s to vrednostjo bi moral biti po njenem mnenju revaloriziran stvarni vložek v času od cenitve do njegovega vplačila. Neupoštevanje revalorizacije iz naslova rasti cen oziroma neupoštevanje rasti uradnega tečaja DEM v obdobju od 31. 12. 1990 do dneva ustanovitve podjetja v mešani lastnini pa po mnenju izvedenke že samo po sebi pomeni oškodovanje družbenega kapitala. Izračuni temeljijo na uradnih podatkih: ocenjena vrednost nepremičnin cenilca O. O. na dan 31. 12. 1990 je 97.963.091 DIN, na dan 30. 4. 1991 je 122.160.099 DIN in na dan 1. 8. 1991 je 181.931.490 DIN. Po ugotovitvah izvedenke je bila poleg nepremičnin v L., d. d. kot stvarni vložek vložena tudi vsa oprema trgovin in poslovnih prostorov, ki ni bila ocenjena. Iz primerjave med izračuni v DIN in DEM je razvidno, da ni ničesar revalorizirala dvakrat, razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom so enaka po obeh primerjavah ob upoštevanju uradne revalorizacije in uradnega tečaja DEM na dan ustanovitve družbe.

13Prvostopenjski organ na ugovor tožnice glede vlaganj odgovarja, da je tožnica pri njem vložila zahteve za povrnitev vlaganj v štiri podržavljene poslovne prostore, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov. Če bo ugotovil, da so zahteve utemeljene, jim bo ugodil in upravičenca do denacionalizacije oz. njune pravne naslednike zavezal k povrnitvi vlaganj.

14Prvostopenjski organ dalje na ugovor tožnice, da je izvedenka primerjala neprimerljive vrednosti, odgovarja, da je slednja ugotavljala vrednost lastninskega vložka na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja, ki je predmet denacionalizacije, na drugi strani. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bilo razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom na dan vpisa v sodni register 14. 8. 1991 11,3 proti 88,7 v korist družbenega kapitala. Razmerje glasovalnih pravic pa je bilo ravno nasprotno, in sicer 80 proti 20 v korist zasebnega kapitala. Ob preračunu na isti dan, tj. 1. 8. 1991, in z upoštevanjem vseh vplačil, je bilo razmerje med vložkom zasebnega kapitala in kapitalom družbenega podjetja 5,5 proti 94,5, razmerje glasovalnih pravic pa je ostalo enako. Upravljavska razmerja tako niso sledila lastništvu kapitala. Ugotovljeno je bilo tudi, da če bi bilo družbeno podjetje ocenjeno po metodi neto vrednosti, bi zasebni vložek predstavljal le 4,7 odstotka vplačanega osnovnega kapitala podjetja v mešani lastnini. Prvostopenjski organ je zato ugotovil, da je bil vložek zasebnega kapitala glede na celotni kapital v družbi bagatelen. Družbeni kapital je namreč predstavljal stvarni vložek – vsa osnovna sredstva in 4 milijone DIN v denarju. Zasebni kapital v skupnem znesku 16.003.000 DIN je vplačalo 183 fizičnih oseb. Denar za plačilo v znesku 13.500.000 DIN je bil delavcem izplačan iz dobička družbenega podjetja K., p. o. za leti 1989 in 1990. Družbeno podjetje je delavcem obračunalo in izplačalo tudi stroške za prevoz na delo in z dela za leto 1991 v znesku 2.050.530 SIT. Z dejanskimi pologi na blagajno pa je bilo vplačano le 452.470 DIN (34.805 DEM), tj. 0,2 odstotka celotnega zasebnega kapitala.

15Poleg tega je prvostopenjski organ ugotavljal tudi obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Denacionalizirane nepremičnine v stvarnem vložku so ocenjene v prometni vrednosti 1.377.310 DEM oz. 17.905.039 DIN. Njihova skupna prometna vrednost pomeni 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka. Deležu vseh štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM, tj. 7,7 odstotka od 1.231.000 DEM. Pri nepremičnini ..., ..., ki je na dan 1. 8. 1991 ocenjena v višini 346.820 DEM in predstavlja 1,78 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, je zasebni kapital udeležen samo s 21.893 DEM. Navedenim nepremičninam po cenitvi O. O. pripada le 5,29 odstotka zneska vplačanega zasebnega kapitala oz. 846.678 DIN, preostalim nepremičninam, ki niso predmet denacionalizacije, pa 94,71 odstotka oz. 15.156.322 DIN. Vrednost vseh štirih nepremičnin v skladu s 44. členom ZDen znaša 635.150 DEM, kar predstavlja 3,26 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja L., d. d., pripada pa jim sorazmerni del zasebnega kapitala v znesku 40.253 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na ..., ..., v skladu s 44. členom ZDen znaša 101.388 DEM in predstavlja 0,52 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka na dan ustanovitve podjetja v mešani lastnini, zato ji pripada 6.401 DEM zasebnega kapitala.

16Prvostopenjski organ je nato primerjal še posledice, ki bi jih zaradi izločitve premoženja iz sredstev pravne osebe utrpeli vlagatelji zasebnega kapitala, v primerjavi s posledicami, ki bi jih utrpeli upravičenci do denacionalizacije, če jim premoženje ne bi bilo vrnjeno v naravi. Ugotovil je, da z vračilom nepremičnine v naravi tožnica ne bi utrpela takšnih posledic, kot bi jih upravičenec z nevračilom predmetne nepremičnine v naravi. Navaja, da tožničino sklicevanje na stečaj pomeni le ugibanje. Tožnica je s prodajo nepremičnin in zmanjšanjem števila zaposlenih že zmanjšala premoženje. Vrnitev nepremičnine v naravi ne pomeni, da bodo njeni zaposleni izgubili delo. Zaradi epidemije covida-19 je leta 2020 res utrpela poslabšanje finančnega stanja, kar pa je le začasne narave. V primeru vrnitve nepremičnin v naravi bi trpela izgubo glede prihodkov od prodaje, nikakor pa ne bi trpela finančne izgube v višini vrednosti nepremičnin. Nekateri njeni odhodki bi se s tem celo zmanjšali. Nasprotno pa bi upravičencu z nevračilom nepremičnine v naravi nastale hude posledice, saj bi izgubil pravico do vrnitve nepremičnin v naravi in s tem tudi pravico do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, kot odškodnino pa bi prejel le 121.036,03 DEM oziroma 61.884,74 EUR za nepremičnino v centru Ljubljane, katere vrednost je na podlagi poskusnega izračuna GURS ocenjena v višini približno 303.500,00 EUR.

17Upoštevaje navedeno je prvostopenjski organ ugotovil, da obstaja očitna nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca. Navaja, da je skupna vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, po GURS 1.759.900,00 EUR. Ker pa je osnovni kapital tožnice 1.000.000,00 EUR, zasebni vložek pa predstavlja 5,5 odstotka vplačanega osnovnega kapitala, vrednost zasebnega vložka znaša le 55.000,00 EUR. Vrednost lastninskega vložka, ki znaša 55.000,00 EUR, torej predstavlja le 3,12 odstotka vrednosti premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki znaša 1.759.900,00 EUR.

18Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 4. 3. 2021 tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

19Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri v bistvenem, sklicujoč se na cenitev Vrednotenje nepremičnine ..., ..., ..., ... cenilca P. P. z dne 7. 3. 2007, navaja, da znaša vrednost spornega predmeta po metodologiji ZDen z vlaganji 131.000,94 DEM oz. 66.979,71 EUR, brez vlaganj pa 86.073,02 DEM oz. 44.008,44 EUR. Ugovarja izvedenskemu mnenju izvedenke N. N., ki je pri oceni vrednosti stvarnega vložka (na podlagi cenitve cenilca M. M. in revalorizacije) ugotovila, da je cenitev mag. O. O., ki je bila podlaga za vpis tožnice v sodni register ter za določitev razmerja med zasebnim in družbenim vložkom, prenizka. V povezavi s tem meni, da sta tako mag. O. O. kot M. M. pri cenitvi uporabila enako metodologijo (po predpisu iz leta 1987). Ugovarja tudi postavitvi izvedenke N. N., ki po njeni oceni ni strokovnjakinja s področja cenitve nepremičnin, zato bi moral prvostopenjski organ imenovati drugega izvedenca za cenitev nepremičnin. Posledično pa po njenem mnenju tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno.

20Tožnica osporava cenitev cenilca M. M. (sklicujoč se na cenilca P. P.) in navaja, da je cenilec mag. O. O. v cenitvi pravilno kot izhodiščno ceno uporabil ceno na dan valute, tj. 31. 12. 1990, saj je treba pri kapitalskih transakcijah med podjetji uporabiti datum letnega poročila, sicer vrednosti niso primerljive ter knjiženj kapitalskih transakcij pri udeleženih podjetjih ni mogoče izvesti. M. M. pa je uporabil izhodiščno ceno, določeno za leto 1991, češ da je bila cenitev mag. O. O. izvedena leta 1991, čeprav je bila 31. 12. 1990. Opozarja, da je toženka zato zavzela napačno stališče, da se kot izhodiščna cena uporabi cena iz leta 1991, v katerem je bila izdelana cenitev, namesto cena na dan valute (31. 12. 1990).

21Meni, da stvarnega vložka, ki je bil revaloriziran do 30. 4. 1991, ni treba revalorizirati, saj je bil zavarovan z valutno klavzulo. Poudarja, da tudi izvedenka N. N. pri izračunu vrednosti v DEM vrednosti nepremičnin po 30. 4. 1991 ni revalorizirala (vrednost na dan 1. 8. 1991 je po njeni oceni izračunala sicer iz napačne osnove na podlagi tečaja 13 DIN za DEM, torej tečaja iz aprila 1991, ki se je spremenil šele po ustanovitvi tožnice) in da je navedla, da je bilo treba za vpis v sodni register priložiti cenitev stvarnega vložka, ki ni bila starejša od šestih mesecev. Šest mesecev od vpisa v register 14. 8. 1991 je 14. 2. 1991, zato tudi vrednostim iz cenitve mag. O. O. (ki so revalorizirane do 30. 4. 1991) tudi s stališča izvedenke N. N. ni mogoče ničesar očitati. Navaja, da ker se je tečaj DEM spremenil šele po ustanovitvi tožnice, za revalorizacijo vrednosti stvarnega vložka, izračunane po 30. 4. 1991, ni obstajala nobena podlaga.

22Tožnica trdi, da je po oceni cenilca P. P. cenitev cenilca M. M. (in s tem posledično izračun izvedenke N. N.) zaradi uporabe nepravilne izhodiščne cene napačna za 22,41 odstotka. Iz istega razloga je napačen tudi izračun komunalne opremljenosti (tako individualne kot kolektivne rabe), s čimer se napaka poveča za 16,5 odstotka. Tudi pri oceni zemljišča je storjena enaka napaka, za 10,8 odstotka. Poleg tega pri oceni zemljišča cenilec M. M. ni upošteval takrat veljavnega pravilnika in odloka, zaradi česar je namesto najvišje vrednosti za cono v višini 1,2 odstotka upošteval 13 odstotkov ter je vrednost neutemeljeno povečal za 10,8 odstotka. Odprava teh napak ima za posledico, da so vrednosti po cenitvi M. M. celo nižje od vrednosti po cenitvi mag. O. O.

23Tožnica dalje ugovarja izvedenskemu mnenju izvedenke N. N., ki je pri izračunu vrednosti stvarnega vložka povečala vrednost nepremičnin za vrednost opreme, čeprav je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je že cenitev mag. O. O. obsegala tudi cenitev opreme. V zvezi s tem meni, da toženka ni pojasnila, zakaj so njene navedbe napačne.

24Ne strinja se niti z navedbo N. N., da naj bi njene izračune vrednosti vložka družbenega podjetja na dan 1. 8. 1991 na podlagi neto vrednosti potrjevale tudi bilance družbenega podjetja na 31. 12. 1990 in ob pripojitvi družbenega podjetja R., p. o. leta 1992. Po njeni oceni gre namreč za različne časovne točke, med katerimi so potekali poslovni dogodki, zato bi navedeno držalo le, če bi izvedenka prikazala vse vmesne dogodke in jih ovrednotila v skladu s stroko.

25Tožnica navaja, da je N. N. pri prikazu razmerja med zasebnim vložkom in vrednostjo podržavljenih nepremičnin upoštevala tržne vrednosti sporne in drugih podržavljenih nepremičnin ter vrednosti teh nepremičnin, izračunane na podlagi 44. člena ZDen, v času vračanja. Po merilu iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-72/93 pa bi morala primerjati vrednost zasebnega vložka z vrednostjo podržavljene nepremičnine, ki pa ni obsegala kasnejših vlaganj tožnice (razvidnih iz cenitve cenila P. P. z dne 7. 3. 2007 in listin, priloženih tožničini vlogi z dne 26. 7. 2005). Dalje meni, da vrednost družbenega vložka na dan 31. 12. 1990 ne znaša 136.507.001 DIN ali 20.778.264 DEM, temveč 97.963.110,90 DIN, na dan 1. 8. 1991 pa ne 274.114.000 DIN ali 22.316.692 DEM ali celo 290.117.1991 DIN, temveč 126.160.099,30 DIN. Vrednost zasebnega vložka pa 1. 8. 1991 znaša 16.003.000 DIN ali 1.231.000 DEM. Delež družbenega kapitala v tožnici ob ustanovitvi znaša 88,743 in ne 94,5 ali 95,3 odstotka, delež zasebnega kapitala pa 11,257 in ne 4,7 oz. 5,5 odstotka. Tožnica dalje navaja, da je ARSPPNI v poročilu z dne 29. 12. 1995 ugotovila, da je bil zasebni vložek vplačan v gotovini, izvedenka N. N. pa je od te ugotovitve neobrazloženo odstopila. Glede navedb, da naj bi imel družbeni kapital le 20-odstotkov glasovalnih pravic, zasebni pa 80-odstotkov, čeprav naj bi bil delež družbenega kapitala po navedbah N. N. 94,5 ali 95,3 odstoten oz. po navedbah tožnice 88,743 odstoten, pa navaja, da je bila takšna ureditev glasovalnih pravic v skladu z ZPod. Poleg tega toženka ni ocenila celotne ureditve pravic iz prednostnih delnic. Tožnica dalje meni, sklicujoč se na cenitev mag. O. O., da vrednost sporne nepremičnine ob ustanovitvi ne znaša 4.508.658 DIN, temveč 1.472.290 DIN, skupna vrednost sporne in ostalih nepremičnin pa ne znaša 17.905.039 DIN, temveč 5.182.978 DIN. Iz cenitve cenilca P. P. z dne 7. 3. 2007 pa izhaja, da vrednost sporne nepremičnine po 44. členu ZDen, torej brez vlaganj, ne znaša 101.387,86 DEM, temveč 86.073,02 DEM, vrednost sporne in ostalih nepremičnin, brez vlaganj po 44. členu ZDen, pa ne znaša 635.150,00 DEM, temveč 613.620,47 DEM.

26Tožnica opozarja, da vprašalne pole, ki jih je pri ugotavljanju površine sporne nepremičnine uporabila toženka, niso javne listine; prav tako jih niso sestavili strokovnjaki. Cenilca P. P. in M. M. ugotavljata, da je površina sporne nepremičnine ob nacionalizaciji znašala 99,20 m2, ob denacionalizaciji pa 111 m2 (M. M.) oz. 134,11 m2 (P. P.). Razlika je bodisi posledica napake bodisi povečanja, do katerega je prišlo ob dograditvi po porušenju večjega dela sporne nepremičnine ob gradnji ... Poleg tega sta cenilca P. P. in M. M. ugotovila površino 99,20 m2 ob podržavljenju, in ne ob prehodu v uporabo K. leta 1981. Površina iz odločbe Občine Ljubljana center ni pravno pomembna, saj se zahtevek za vrnitev v naravi in za odškodnino lahko nanaša le na vrnitev tistega, kar je bilo podržavljeno. Meni, da je pri gradnji ... leta 1962 od sporne nepremičnine ostalo le 24,70 m2, v zvezi s tem je predlagala zaslišanje priče S. S. Ker pa je sporno nepremičnino pridobila na podlagi Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih leta 1976, je od nje pridobila le 24,40 m2. Zato bi se zahtevek za vrnitev v naravi, če bi bil utemeljen, lahko nanašal le na ta del sporne nepremičnine. Izpodbijana odločba in odločba z dne 4. 3. 2021 pa sta v zvezi s tem neobrazloženi.

27Tožnica dalje meni, da bi morala toženka sama zavzeti pravna stališča in jih obrazložiti, ne pa povzemati mnenja izvedenke N. N. Ker tako ni ravnala, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega izvedenka N. N. ni ravnala v skladu z merili, ki so jih postavili Ustavno, Vrhovno in Upravno sodišče. Po merilu očitne ne/sorazmernosti izjemo od tega, da se denacionalizacijskemu upravičencu po četrtem odstavku 16. člena ZDen vrača kapitalski delež, pomenijo le primeri, ko se pri obravnavanju posameznega primera posebej izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi, zlasti če gre za bagatelne lastninske deleže. Primerjata se torej vrednost zasebnega vložka in vrednost podržavljene nepremičnine, ne pa vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost dela zasebnega vložka, ki ustreza deležu podržavljene nepremičnine v vložku družbenega podjetja, kot je to storila toženka, ki je s tem kršila tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Izpodbijana odločba pa je v zvezi s temi tožničinimi ugovori tudi neobrazložena. Tožnica opozarja, da je Vrhovno sodišče v sklepih v zadevah X Ips 234/2008 in X Ips 106/2013 navedlo, da sam odstotek, ne glede na to, ali ta znaša 4,7 ali 5,5, kot navajajo vlagatelji, ali pa 11,275, kot navaja tožnica, ne pomeni, da je vložek bagatelen ali očitno nesorazmerno manjše vrednosti, ter da je obstoj navedene očitne ne/sorazmernosti in bagatelnosti treba utemeljiti z drugimi pravnimi dejstvi. Toženka je to storila z navedbo, da delež glasovalnih pravic družbenega kapitala ni bil sorazmeren glasovalnim pravicam družbenega kapitala, ter s sklicevanjem na vire in vplačila zasebnega vložka, ne da bi se opredelila do tožničinih trditev in ne da bi upoštevala tedanjo ureditev teh razmerij v ZPod ter zakonu in predpisih o izplačilu plač in stroškov. Navaja, da je 122. člen ZPod ob ustanovitvi predmetnega podjetja v mešani lastnini določal, da imajo delegati družbenega podjetja, ki je vložilo sredstva v mešano podjetje, glasovalno pravico v skupščini v sorazmerju z višino družbenega kapitala, če s statutom ali pravili ni določeno drugače. Pri tem pa toženka ni ocenila dejstva, da so v skladu s točko 5.4 Pogodbe o ustanovitvi prednostne delnice dajale prednostne dividende in prednost pri izplačilu v DEM normirane vrednosti v primeru likvidacije ter pridobitve glasovalnih pravic v primeru, da prednostna dividenda ni izplačana. Prednost pri izplačilu dividende in preostalega premoženja v primeru prenehanja podjetja, katerih vrednost je zavarovana z valutno klavzulo, povsem uravnoteži dejstvo, da imetnik prednostnih delnic v času, ko se izplačujejo dividende, nima glasovalnih pravic. Takšna ureditev glasovalnih pravic zato ne more biti okoliščina, ki naj bi bila element bagatelnosti in/ali očitne nesorazmernosti zasebnega vložka. Toženka napačno meni, da razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom 5,5 proti 94,5 odstotka ali 11,25 proti 88,75 odstotka pomeni, da naj bi bil zasebni vložek v mešanem podjetju minimalen in zato bagatelen. Tožnica trdi, da zasebni vlagatelji kot denarni vložek niso vplačali le 452.530 DIN; vplačila vseh zasebnih vlagateljev so razvidna tudi iz sklepa o vpisu ustanovitve v sodni register.

28Tožnica navaja tudi, da so toženkine ugotovitve, da je lastninski vložek bagatelen in nesorazmerno manjše vrednosti od podržavljenih nepremičnin, kar naj bi po sicer napačni oceni vrednosti podržavljenih nepremičnin v znesku 1.377.310 DEM oz. 17.905.039 DIN ustrezalo 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka, zaradi česar naj bi temu deležu „pripadal“ sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM, pravno zmotne. Enako velja glede navedb, da naj bi vrednost sporne nepremičnine v znesku 346.820 DEM na ... predstavljala 1,78 odstotka stvarnega vložka in da je zato zasebni kapital „udeležen“ samo z 21.983 DEM. Iz tega razloga so pravno zmotne tudi navedbe, da tudi po cenitvah mag. O. O. iz cenitvenega elaborata glede na odstotek, ki ga predstavljajo vrednosti sporne nepremičnine in ostalih podržavljenih nepremičnin v stvarnem vložku (5,29 odstotka), spornim nepremičninam „pripada“ 846.678 DEM zasebnega vložka. Enako velja glede vrednosti dela zasebnega vložka v znesku 40.253 DEM, ki naj bi po mnenju toženke „pripadala“ sporni in ostalim spornim nepremičninam po cenitvah in po izračunu cenilca M. M. na podlagi 44. člena ZDen, po katerem naj bi skupna vrednost znašala 635.150 DEM oz. 3,26 odstotka stvarnega vložka. Kot je razvidno iz cenitve cenilca M. M., pri tej vrednosti ne gre za vrednost z dne 1. 8. 1991, temveč za vrednost po 44. členu ZDen ob potencialni vrnitvi. Toženka navaja, da se vrednosti deleža (0,52 odstotka) sporne nepremičnine v stvarnem vložku v vrednosti po 44. členu ZDen v znesku 101.388 DEM „pripiše“ 6.401 DEM zasebnega vložka. Te primerjave so po tožničini oceni pravno napačne in nejasne. Dalje meni, da znesek 16.003.000 DIN ali 1.231.000 DEM ni bagatelen. Poleg tega je zasebni vložek v vrednosti 1.231.000 DEM v primerjavi z vrednostjo sporne nepremičnine tako po sicer napačni cenitvi iz 44. člena ZDen cenilca M. M. v vrednosti 101.388 DEM (s tožničinimi vlaganji) kot cenilca P. P. v vrednosti 86.073 DEM (brez tožničinih vlaganj) bistveno večji od sporne nepremičnine; bistveno večji pa je tudi od skupne vrednosti te nepremičnine in nepremičnin iz drugih zadev, ki po cenitvi cenilca M. M. znašajo 654.444,53 DEM, po cenitvi cenilca P. P. pa 613.620,47 DEM. Zasebni vložek po tožničini oceni zato ni očitno nesorazmerno manj vreden od vrednosti sporne in tudi ne od vrednosti vseh podržavljenih nepremičnin.

29Tožnica dalje obširno navaja, da bi vrnitev spornih nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem zanjo pomenila stečaj. Dediči upravičencev do denacionalizacije pa bi v primeru zavrnitve zahtevka prejeli obveznice. To pomeni, da bi bila tožnica v primeru ugoditve denacionalizacijskim zahtevkom v neprimerno slabšem položaju kot dediči upravičencev, če se zahtevek za vrnitev v naravi zavrne. V zvezi s tem bi morala toženka, tako tožnica, postaviti drugega izvedenca.

30Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi v 1., 2., 3., 4. in 6. točki izreka ter zahtevek za vrnitev navedenega poslovnega prostora v celoti zavrne oziroma podrejeno vrne zadevo v odpravljenem delu prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

31Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

32Stranka z interesom B. B. v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja, da tožnica navaja razloge, ki jih ponavlja že od leta 2006. Meni, da so njeni ugovori zoper izvedensko mnenje N. N. neutemeljeni. Dodaja tudi, da med denacionalizacijo in krizo zaradi epidemije covida-19 ni nobene vzročne zveze, tudi sicer pa vračanje v naravi ne bo bistveno vplivalo na tožničini poslovanje. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

33Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2022 dodatno navaja, da je S. S., ki bi vedel izpovedati, kaj je bilo pri spornem poslovnem prostoru porušeno, umrl. Zato v zvezi s tem predlaga zaslišanje njene trenutne direktorice T. T. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana pa je pridobila dve listini (zapisnik z dne 27. 11. 1962 (A5) in dogovor z dne 26. 11. 1962 (A6)), ki dokazujeta, da je od nacionaliziranega poslovnega prostora ostalo le 24,70 m2.

34Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2022 dodatno navedla, da je izvedeniško mnenje izvedenke N. N. v celoti pristransko zaradi njenih osebnih povezav z določenimi osebami in osebnih zamer ter da je ta upoštevala vrednost podržavljenih nepremičnin na dan izdelave izvedeniškega mnenja in ni upoštevala vlaganj v poslovne prostore, ki so bila izvršena leta 1954, ko je bila tožnica najemnik Občine Ljubljana. Tožnica je tudi natančno navedla, katera obnovitvena dela so bila na predmetnem poslovnem objektu izvedena leta 1962, česar pa izvedenka N. N. (skupaj s predloženimi dokazi) pri oceni vrednosti nepremičnin ni upoštevala.

35Stranka z interesom A. A. je, sklicujoč se na obrazložitev izpodbijane odločbe, na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2022 v bistvenem navedel, da je iz javno objavljenih podatkov razvidno, da je tožnica 2017–2021, kljub poslovnim prostorom, ki jih ima v posesti, poslovala z izgubo. Navedel je, da je stranka z interesom U., d. d., v celoti sprejela izvedeniško mnenje izvedenke N. N. in se strinjala z vračilom v naravi. Opozoril je tudi, da je tožnica na predmetnem poslovnem prostoru poškodovala fasado, saj je vanjo vgradila bankomat.

36Stranka z interesom D. D. je na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2022 v bistvenem navedla, da je stališče Vrhovnega sodišča, da je treba v obravnavani zadevi za zapolnitev pravnega standarda bagatelnosti presoditi druge okoliščine, ne pa raziskovati dejstev glede višine odstotka zasebnega kapitala. Zasebni kapital pri nastanku L., d. d. je bil leta 1991 vplačan le s certifikati zaposlenih, družbeni vložek pa je predstavljalo 14 nepremičnin in oprema, zato je že življenjsko jasno, kaj je bilo občutno večje. Tudi če se izhaja iz registriranih vložkov, je družbeni kapital 9-krat večji kot zasebni. Dodala je še, da se je tožnica v naslednjih letih v celoti uspela preoblikovati v zasebno družbo, nobeden od zasebnikov pa državi ni plačal za pridobljene premoženjske pravice na 14 nepremičninah. V zvezi s tem se je vodil sodni postopek, takratni lastniki tožnice pa so plačali po poravnavi, pri čemer nihče ne plača, če ni dolžan. Špekulativnost poslov bi bila v tem postopku samostojna pravna podlaga za vrnitveni zahtevek, neodvisno od višine deležev. Tožnica je bila leta 2011 v času tega postopka, ko naj se ne bi z ničemer razpolagalo, tudi preoblikovana v d. o. o. v izključni zasebni lasti. Če vrnitev po določbi četrtega odstavka 16. člena ZDen ni mogoča, če premoženje ne bo vrnjeno v naravi, upravičencem ostane le odškodnina, ki je 10-krat nižja od vrednosti premoženja. Navedla je, da je tožnica oškodovanje utemeljila na škodi današnjih zasebnih lastnikov, presečni dan pa je uveljavitev ZDen, tj. leto 1991. Če so današnji lastniki z odkupi deležev od prejšnjih lastnikov oškodovani, imajo zoper njih regresne zahtevke, to pa ne gre v škodo denacionalizacijskih upravičencev. Glede izvedenke N. N. je navedla, da je imela tožnica možnost uporabiti institut izločitve in da se v 30 letih „osebne povezave“ niso zatrjevale. Ocenjuje, da razlogi za postavitev novega izvedenca niso bili podani. Stranka z interesom D. D. je v zvezi s tožničinimi zatrjevanji o vlaganjih v predmetno nepremičnino navedla, da so te trditve (in v zvezi s tem predlagani dokazi) glede na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prepozne, saj so bile v upravnem postopku zatrjevane veliko bolj na splošno. Glede prej podanih trditev pa je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena. Tudi sicer so vlaganja predmet posebnega upravnega postopka. Glede tožničine finančne ogroženosti v primeru vrnitve v naravi je navedla, da ima tožnica poslovne prostore v poslovnih knjigah vodene med naložbami, kar pomeni, da jih trenutno oddaja, kasneje pa jih bo lahko koristila za opravljanje dejavnosti.

37Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2022 podajala dodatne navedbe, v bistvenem, da se pri površini predmetnega poslovnega prostora ni upoštevalo najemne pogodbe z dne 8. 11. 1966. Tožnica nikoli ni imela družbenega kapitala in (kot je razvidno iz pogodb o prodaji delnic) je z odkupom delnic od družbenega podjetja oktobra 1991, tj. še pred uveljavitvijo ZDen, v celoti postala zasebno podjetje. S postavitvijo bankomata v vitrino pa ni ničesar poškodovala. Poravnavo je sklenila, ker je želela, da se postopki zaključijo in ne ker bi menila, da je storila karkoli narobe. Po njeni oceni tudi ne gre za špekulativno preoblikovanje, saj tedaj ZDen še ni bil sprejet in se ni vedelo, da bo treba karkoli vračati v naravi. Če bi bilo treba nepremičnine vračati v naravi, bi imeli trenutni lastniki regresne zahtevke do svojih predhodnikov in tudi do prvotnih lastnikov, ki bi bili s tem oškodovani. Tožnica v predmetnem poslovnem prostoru prodaja, četudi pa ga bi dala v najem, bi najemnina zanjo pomenila dohodek.

38Stranka z interesom D. D. je na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2022 dodatno v bistvenem navedla, da trditev, da naj ne bi šlo za mešano podjetje, ni tožbeni razlog v tožbi.

Odločanje po sodniku posamezniku

39Sodišče je 7. 6. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2022.

Glavna obravnava

40Sodišče je 25. 8. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili zakonita zastopnica tožnice T. T., tožničina pooblaščenka odvetnica V. V. ter stranke z interesom A. A. in njegova pooblaščenka odvetnica Z. Z., B. B., C. C. in D. D. ter njena pooblaščenka odvetnica Ž. Ž. Glavne obravnave se brez opravičila niso udeležili toženka ter stranke z interesom G. G., Š. Š. in I. I. Stranka z interesom U., d. d. je svojo odsotnost z glavne obravnave opravičila.

Dokazni sklep

41Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine tožnice (A2–A4) in v listine v upravnem spisu. Sodišče pa je kot prepozen zavrnilo dokazni predlog tožnice za vpogled v listini, označeni kot A5 in A6, ter kot nerelevanten dokazni predlog tožnice za zaslišanje njene zakonite zastopnice.

42Sodišče je tožničin dokazni predlog za vpogled v zapisnik z dne 27. 11. 1962 (A5) in dogovor z dne 26. 11. 1962 (A6) zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ta prepozen. V skladu z določbami 52. člena ZUS-1 namreč lahko tožnik v tožbi (med drugim) predlaga izvedbo novih dokazov, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni predlagal že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa ne v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2022, v kateri je ta dokazni predlog podala, ne na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2022 ni obrazložila, zakaj tega dokaznega predloga ni mogla podati že v postopku izdaje izpodbijane odločbe oziroma zakaj teh listin ne bi mogla pridobiti že prej in jih predložiti v upravnem postoplu. Sodišče ga je zato zavrnilo.

43Sodišče je zavrnilo tudi tožničin dokazni predlog za zaslišanje njene zakonite zastopnice T. T., ki ga je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2022. V njej navaja, da njeno zaslišanje predlaga namesto zaslišanja zdaj že pokojnega S. S., ki bi vedel izpovedati glede porušenja predmetnega poslovnega prostora, ki je predmet denacionalizacije. Sodišče je namreč ocenilo, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, da bi se z njenim zaslišanjem dokazovalo nerelevantna dejstva (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

44Tožba ni utemeljena.

45V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 1130/2013 z dne 16. 12. 2013. Z njo je naslovno sodišče prvostopenjskemu organu naložilo, da mora v ponovnem postopku (dodatno) opraviti preizkus sorazmernosti med vložkom zasebnega kapitala in vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije, pri čemer mora preizkus obsegati poleg kvantitativnega tudi kvalitativni test sorazmernosti posega v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca na eni strani in zasebnih vlagateljev na drugi strani. V okviru navedenega kvantitativnega testa pa mora organ ugotoviti vrednost lastninskega vložka na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja (ki je predmet denacionalizacije) na drugi strani ter opraviti oceno, ali gre za očitno nesorazmerje lastninskega vložka z vrednostjo podržavljenega premoženja.

46Če bi v postopku ostalo sporno, ali je izvedenka pravilno izračunala razmerje med vrednostjo zasebnega lastninskega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, mora prvostopenjski organ postopati po 191. členu ZUP/86. Po potrebi mora tudi ponovno ugotavljati morebitno bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini, pri čemer je treba pravni standard bagatelnosti razlagati, kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Če bi bile v ponovnem postopku še sporne vrednosti, ki so podlaga za ugotovitev procentualnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, je treba prav tako postopati po 191. členu ZUP/86.

47Upravno sodišče Republike Slovenije je izpostavilo tudi, da če prvostopenjski organ vodi postopek za vrnitev premoženja na podlagi 89. člena ZDen, mora biti špekulativnost prehoda podržavljenega premoženja v premoženje pravne osebe v mešani lastnini v denacionalizacijskem postopku v celoti ugotovljena in dokazana. V postopku, ki pa ga denacionalizacijski organ vodi na podlagi četrtega odstavka 16. člena ZDen in v katerem ugotavlja, ali je v pravni osebi v mešani lastnini zasebni kapital udeležen z bagatelnim vložkom, tako da bi bila kot izjema možna vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, pa organu kot dela dejanskega stanja ni treba ugotavljati še špekulativnosti prehoda podržavljenega premoženja iz družbene v zasebno sfero, saj ne gre za relevantna dejstva in okoliščine.

48V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo (med drugim) odločil, da se upravičenkama do denacionalizacije pok. E. E. do deleža ½ in F. F. do deleža ½ vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 136,35 m2, v pritličju stavbe v ..., ... Ugotovil je namreč, da so za to izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 16. člena ZDen (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995, upoštevaje pri tem tudi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 234/2008 z dne 17. 9. 2009 in X Ips 106/2013 z dne 10. 7. 2013, izdana v zvezi s predmetno denacionalizacijsko zadevo.

49Določba četrtega odstavka 16. člena ZDen določa, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je to določbo z odločbo U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995 razveljavilo, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki ter odločilo še, da v ostalem delu določba četrtega odstavka 16. člena ZDen ni v nasprotju z Ustavo, če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi navedene odločbe. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pri presojanju, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen, treba ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini kot tudi očitno nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, kakor tudi katerakoli druga razmerja in okoliščine, ki lahko glede na okoliščine posameznega primera pomembno vplivajo na obliko vračanja premoženja pravnih oseb v mešani lastnini.

Obseg sodne presoje

50Sodišče je zakonitost izpodbijane odločbe presodilo v okviru tožbenih navedb. Tožnik namreč s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog.¹ Pri tem je sodišče po uradni dolžnosti pazilo le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

Struktura obrazložitve sodne presoje

51Glede na obrazloženi obseg sodne presoje, torej da je sodišče presojalo in obravnavalo zadevo glede na podane posamezne tožbene ugovore, je v nadaljevanju tako strukturirana tudi utemeljitev odločitve sodišča.

Nedovoljeni tožbeni ugovori

52Sodišče ugotavlja, da tožnica ugovorov pristranosti izvedenke N. N. in neupoštevanja najemne pogodbe z dne 8. 11. 1966 pri površini predmetnega poslovnega prostora v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni uveljavljala. Zato sodišče teh navedb zaradi materialne neizčrpanosti pritožbe (prvi odstavek 6. člena ZUS-1) v tem delu ni moglo vsebinsko presojati.

Ugovor neobstoja podjetja v mešani lastnini

53Tožnica ugovarja, da ni nikoli imela družbenega kapitala in da je z odkupom delnic od družbenega podjetja oktobra leta 1991 (kot je razvidno iz pogodb o prodaji delnic), tj. še pred uveljavitvijo ZDen, v celoti postala zasebno podjetje. V zvezi s tem pravno zgrešenim in zavajajočim tožbenim ugovorom sodišče le kratko odgovarja, da se je ZDen uveljavil 7. 12. 1991. Delniška družba L., d. d. pa je, kot izhaja iz spisnih listin in tudi iz izvedeniškega mnenja N. N. (ki mu tožnica v tem delu ne ugovarja), vložila priglasitev sprememb ustanoviteljev na Temeljno sodišče v Ljubljani šele 17. 4. 1992, torej po uveljavitvi ZDen. Po določbi prvega odstavka 184. člena Zakona o podjetjih (v nadaljevanju ZPod) so se (med drugim) v sodni register vpisale tudi statusne spremembe subjekta. Vpis v sodni register pa je imel pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (drugi odstavek 186. člena ZPod). Ta pravni učinek je bil v skladu s pravno teorijo konstitutiven, kadar je šlo za vpis podatkov, ki so opredeljevali pravno ali poslovno sposobnost subjekta vpisa, tako je bil konstitutiven tudi vpis vrste pravnoorganizacijske oblike subjekta vpisa,² za kar gre tudi v obravnavani zadevi, ko naj bi se podjetje v mešani lastnini preoblikovalo v podjetje v zasebni lastnini. Navedeno pomeni, da ker je bila priglasitev sprememb ustanoviteljev v obravnavanem primeru vložena šele po uveljavitvi ZDen, ni mogla začeti učinkovati pred njegovo uveljavitvijo (pri tem iz citiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da je registrsko sodišče vpis sprememb zavrnilo, a se s tem sodišču, ker že iz navedenega razloga ob uveljavitvi ZDen ni bilo statusnih sprememb, ni bilo treba ukvarjati). Tožnica je bila zato ob uveljavitvi ZDen podjetje v mešani lastnini.

Ugovor nestrokovnosti izvedenke

54Tožnica ugovarja, da izvedenka N. N. ni strokovnjakinja s področja cenitev nepremičnin, zato naj ne bi mogla presojati, kateri predpis je uporabil posamezen cenilec pri cenitvi stvarnega vložka, ter da bi moral prvostopenjski organ zato imenovati drugega izvedenca. Sodišče sodi, da so tožbene navedbe neutemeljene. Prvostopenjski organ je namreč po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ustrezno pojasnil, zakaj izvedenko N. N. šteje za strokovnjakinjo, katere izvedensko mnenje sprejema. Pojasnil je tudi, da je N. N. leta 1993 s strani Ministrstva za finance pridobila naziv pooblaščene revizorke ter aprila leta 1994 s strani Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo licenco za ocenjevanje vrednosti podjetij. Od ustanovitve Slovenskega inštituta za revizijo do upokojitve leta 2015 pa je bila pri tem inštitutu vpisana v ustrezna registra. Tožnica zato s pavšalnimi navedbami, da N. N. ni strokovnjakinja s področja cenitev nepremičnin, in to ne glede na to, da ni pooblaščena ocenjevalka vrednosti nepremičnin, ne more uspeti. Strokovnosti izvedenke pa tožnica tudi ne more uspešno oporekati s primerjavo posameznih ugotovitev (drugih) cenilcev, med drugim svojega strokovnega pomočnika P. P., z ugotovitvami izvedenke N. N., ob zatrjevanju, da so ugotovitve slednje napačne. Upravni organ je namreč vsem njenim posameznim relevantnim ugotovitvam pritrdil, sodišče pa se je, kot izhaja iz nadaljevanja, z njim strinjalo. Glede na navedeno se kot neutemeljena izkaže tudi tožničina zahteva po imenovanju drugega izvedenca v postopku za izdajo izpodbijane odločbe.

Glede ugotavljanja vrednosti stvarnega vložka (o izhodiščni ceni in revalorizaciji stvarnega vložka)

55V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na uporabo izhodiščne cene pri oceni vrednosti stvarnega vložka ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini K., d.d. in na revalorizacijo tega stvarnega vložka sodišče najprej opozarja, da tožničino sklicevanje na cenilca P. P. (tudi pri drugih tožbenih ugovorih) upošteva kot del njenih navedb, saj gre dejansko za tožničinega strokovnega pomočnika. S sodelovanjem le ene stranke pridobljeno izvedensko mnenje namreč procesno gledano ni dokaz, niti kot izvedensko mnenje niti kot listina.³

56Predmetne tožničine navedbe sodišče presoja kot neutemeljene. Ne drži namreč, da je toženka zavzela napačno stališče, da se kot izhodiščna cena uporabi cena iz leta 1991 namesto cena na dan 31. 12. 1990. V zvezi s tem prvostopenjski organ sprejema in povzema (tudi po oceni sodišča prepričljivo, verodostojno in logično) izvedensko mnenje izvedenke N. N. in navaja, da je datum ocenjevanja v vseh primerih enak, to je 31. 12. 1990, pri čemer je ključno, da je stvarni vložek, s katerim je bilo ustanovljeno obravnavano podjetje v mešani lastnini, ocenjen na dan 30. 12. 1990, vpis v sodni register pa je bil izveden šele avgusta 1991 v času hiperinflacije. Dalje glede revalorizacije stvarnega vložka prvostopenjski organ navaja, da datum 30. 4. 1991, do katerega je cenilec O. O. julija leta 1991 revaloriziral svojo cenitev z dne 30. 12. 1990, nima nobene uporabne vrednosti. Njegova cenitev je bila uporabljena v času hiperinflacije za registracijo osnovnega kapitala plačanega s stvarnim vložkom na dan 14. 8. 1991, zato bi moral cenilec O. O. cenitev revalorizirati do julija 1991. Poleg tega je bila v obdobju od 1. 1. 1991 do 1. 8. 1991 stopnja rasti gradbenih cen 181-odstotna in najmanj s to vrednostjo bi moral biti revaloriziran stvarni vložek v času od njegove cenitve do njegovega vplačila (indeks drobno prodajnih cen, na podlagi katerega se je v navedenem obdobju ugotavljala in računala inflacija, je za leto 1991 znašal kar 247,1 odstotka, kar pomeni, da je vrednost stvarnega vložka od dneva cenitve 31. 12. 1990 do konca leta 1991 narasla za 3,47-krat; DEM je v tistem obdobju narasla s 7 SIT na 37,33 SIT, kar pomeni, da se je povečala za 5,3-krat). Avgusta 1991 je bil uradni tečaj DEM sicer 13 EUR (pravilno: DEM; opomba sodišča), ki ga je izvedenka v svojih izračunih tudi upoštevala, dejanski tržni tečaj, po katerem so potekale transakcije na trgu, pa je bil 32 DIN za DEM. Takšne ugotovitve in argumentacijo izvedenke pa tudi sodišče ocenjuje kot verodostojno, prepričljivo, koherentno in logično. Te ocene zato tožnica ne more omajati s svojimi tožbenimi ugovori, na katere je (smiselno) odgovorila že izvedenka N. N. sama, kar vse povzema tudi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Toženka je zato pravilno sprejela mnenje izvedenke N. N., ki je oceno vrednosti stvarnega vložka revalorizirala na dan 1. 8. 1991.

57S tem se kot neutemeljene izkažejo tožničine navedbe, da je izračun izvedenke Železnikarjeve zaradi uporabe napačne izhodiščne cene napačen za 22,41 odstotka.

Glede upoštevanja vrednosti opreme

58Tožnica izvedenskemu mnenju izvedenke N. N. ugovarja tudi, ker je ta štela, da cenitev O. O. pri oceni vrednosti stvarnega vložka ni obsegala cenitve opreme, in navaja, da je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je ta cenitev obsegala tudi vrednost opreme. V povezavi s tem prvostopenjski organ povzema mnenje izvedenke N. N., ki je pojasnila, da je bila cenitev cenilca O. O. preliminarna, da O. O. te oznake s svoje cenitve ni nikoli umaknil ter da v tej cenitvi O. O. ni ocenil opreme v trgovinah, pohištva, računalniške in druge opreme, prevoznih sredstev, neposlovnega premoženja in vsega ostalega, s čimer je razpolagala K., p. o., ker za to niti ni bil pooblaščen. Sodišče sodi, da je glede na odgovore, ki jih je podala izvedenka N. N., prvostopenjski organ njeno mnenje upravičeno sprejel. Tožnica namreč kot edino navaja, da je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je cenitev O. O. vrednost opreme obsegala. Vendar pa je izvedenka N. N. utemeljila, zakaj se s to ugotovitvijo ne strinja, in s tem (glede na svoje koherentno in logično izvedensko mnenje) prepričala prvostopenjski organ, ki na ugotovitev pravdnega sodišča iz druge zadeve ni (tako kot tudi ne sodišče) vezan. S takšno presojo prvostopenjskega organa pa se strinja tudi sodišče.

O dodatnem ugovoru glede cenitve stvarnega vložka

59Tožnica izvedenskega mnenja izvedenke N. N. in presoje mnenja s strani prvostopenjskega organa ne more omajati niti z navedbami, da se ne strinja z izvedenko N. N., da njene izračune vrednosti vložka družbenega podjetja na dan 1. 8. 1991 na podlagi neto vrednosti potrjujejo tudi bilance družbenega podjetja na dan 31. 12. 1990 in ob pripojitvi družbenega podjetja R., p. o. leta 1992, saj da gre za različne časovne točke, med katerimi so potekali poslovni dogodki. Res je sicer, da se toženka do teh tožničinih navedb ni izrecno opredelila. Vendar gre po presoji sodišča za pavšalne in neizkazane trditve, zato se toženki do njih ni bilo treba opredeliti. Standard obrazloženosti odločbe namreč ne terja podrobnega obravnavanja vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov.⁴

Glede upoštevanja vlaganj tožnice v sporne nepremičnine

60Sodišče ugotavlja, da ne držijo tožničine navedbe, da toženka ni upoštevala merila iz odločbe U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995, ker je pri oceni vrednosti podržavljenih nepremičnin upoštevala tudi kasnejša vlaganja tožnice. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi sprejel izvedensko mnenje izvedenke N. N., ki je navedla, da je bila na dan ustanovitve oziroma na dan vplačila zasebnega kapitala (1. 8. 1991) prometna vrednost nepremičnin, ki so predmet stvarnega vložka, ocenjena v višini 19.501.000 DEM oziroma 253.512.975 DIN. Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 1.377.310 DEM oziroma 17.905.039 DIN so predmet denacionalizacije, pri čemer je bil predmetni poslovni prostor na ... v ... ocenjen v višini 346.820 DEM oziroma 4.508.658 DIN. V skladu s 44. členom ZDen pa je bila vrednost tega poslovnega prostora ocenjena v višini 101.388 DEM. Izvedenka je navedla tudi, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj v te nepremičnine, da je vse podatke povzela neposredno iz zaključnih računov tožnice ter da je predpostavljala, da je tožnica vlaganja v nepremičnine, če so bila ta dejansko izvedena, knjižila v poslovne knjige in vlaganja skupaj z nepremičninami tudi amortizirala, kar je v skladu z računovodskimi standardi in Zakonom o računovodstvu.

61Sodišče ugotavlja, da se glede vlaganj v predmetne nepremičnine tožnica v tožbi sklicuje na mnenje cenilca P. P. in vlogo, datirano na 27. 7. 2005, v kateri (za obdobje do 1. 8. 1991) navaja, da je bilo v letih 1966/67 izvedeno temeljenje zidov in konzol, armiranje in izolacija temeljev, izdelane so bile izložbe z nadstreškom ter izvedena je bila instalacija centralnega ogrevanja in elektroinštalacije. Leta 1990 pa so bila izvedena gradbena in inštalaterska dela pri razširitvi toplotne postaje. Iz mnenja cenilca P. P. pa izhaja, da je bila leta 1962 tudi narejena adaptacija ...: v zgornjih prostorih, kjer sta bila dva skladiščna prostora, sanitarije in hodnik, se je v celoti porušilo, tako da je trenutni prodajni prostor v velikosti 77 m2, kjer je bila na novo prestavljena in napeljana centralna kurjava na olje, kompletno prezračevanje, izdelan je bil nov lamelni strop, v celoti napeljane nove elektro in vodovodne instalacije, izdelan je bil nov pod iz marmornatih oblog, prestavljen je bil glavni vhod iz ... na zahodno fasado in dograjenih cca 12 m2 izložbenih vitrin z novim nadstreškom 40 m2. Leta 1970 so bile instalirane klima naprave in delno obnovljene električne instalacije, leta 1989 pa so prešli iz ogrevanja na olje na daljinsko ogrevanje pri ... V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da sicer ne drži v izpodbijani odločbi povzeto mnenje izvedenke N. N., da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj, kajti takšne listine se namreč nahajajo v upravnem spisu. Vendar to po mnenju sodišča za obravnavani primer ni relevantno. Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je namreč po oceni sodišča ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, še vedno gre za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj. Toženka je zato po oceni sodišča pravilno glede vrednosti nepremičnin upoštevala izvedensko mnenje izvedenke N. N., ki vrednosti zatrjevanih vlaganj ni odštela od ugotovljene vrednosti predmetnega poslovnega prostora. Tožnica pa bo imela, kot navaja tudi prvostopenjski organ, če so bila ta vlaganja dejansko izvedena, možnost zahtevati njihovo povrnitev v postopkih, ki že tečejo.

62S tem se kot neutemeljene izkažejo tudi tožničine navedbe, s katerimi oporeka izračunanim vrednostim nepremičnin v stvarnem vložku in izračunanemu deležu zasebnega kapitala v predmetnem podjetju v mešani lastnini.

Glede načina vplačila zasebnega vložka

63Glede tožničinega ugovora, da je bil zasebni vložek v celoti plačan v gotovini in da je izvedenka N. N. to ugotovitev neobrazloženo spremenila šele v ponovnem postopku, sodišče sodi, da to za obravnavani postopek, kot je obrazloženo tudi v nadaljevanju, ni pomembno. Prvostopenjski organ je namreč pri izračunu razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom pri ustanovitvi predmetnega podjetja v mešani lastnini upošteval, da je bil zasebni vložek vplačan v višini 16.003.000 DIN oziroma 1.231.000 DEM, kar med strankami postopka ni sporno, na kakšen način je bil ta zasebni vložek vplačan, pa po presoji sodišča ni pomembno.

Glede površine sporne nepremičnine

64Sodišče tožbene ugovore tožnice, da je od predmetnega poslovnega prostora na podlagi Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) zaradi porušenja pridobila le 24,70 m2, presoja kot neutemeljene. V zvezi s tem je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pojasnil, da je od Zgodovinskega arhiva Ljubljana po uradni dolžnosti pridobil dopis Zgodovinskega arhiva Ljubljana, št. 121-373-09/1492, z dne 18. 6. 2009 ter priloge – fotokopije iz fonda SI ZAL LJU 471 (statistični popis stavb 1949) in fotokopije iz fonda SI ZAL LJU 493 (MF posnetki načrtov stavbe). Iz vprašalne pole za zgradbo Zveznega statističnega urada – popis zgradbe in stanovanj – 1949 je razvidno, da je zgradba na ... takrat imela poleg stanovanj tudi poslovne prostore, in sicer dva opredeljena kot trgovina in enega za administrativno dejavnost. Iz vprašalnih pol za poslovni prostor Zveznega statističnega urada – popis zgradb in stanovanj – 1949 pa je razvidno, da so bili v hiši trije poslovni prostori, in sicer eden za administrativno dejavnost v izmeri 94 m2, eden za trgovino v izmeri 132 m2 in eden za trgovino v izmeri 137,30 m2. Prvostopenjski organ je zato zaključil, da so tožničine pripombe glede površine predmetnega poslovnega prostora neutemeljene, saj tako iz navedenih vprašalnih pol iz leta 1949 kot tudi iz odločbe Občine Ljubljana Center, Sekretariata za občo upravo, št. 464-36/81/SP, z dne 2. 11. 1981 o pravici uporabe K. na poslovnih prostorih v ..., ..., nedvomno izhaja, da je predmetni poslovni prostor leta 1949 in leta 1981 meril 136,35 m2. Ob tem je navedel še, da so navedene vprašalne pole javne listine ter da cenilca M. M. in P. P., na katera se sklicuje tožnica in ki sta navajala drugačno površino predmetnega poslovnega prostora, leta 2009 pri pripravi izvedeniških poročil z njimi še nista razpolagala. Sodišče takšno, logično presojo prvostopenjskega organa sprejema, saj se navedeni površini predmetnega poslovnega prostora v vprašalnih polah iz leta 1949 in v navedeni odločbi Občine Ljubljana Center z dne 2. 11. 1981 skorajda v celoti ujemata. Prvostopenjski organ pa tudi ni imel razloga, da bi dvomil v pravilnost podatkov v vprašalnih polah, za katere sicer sodišče (drugače kot prvostopenjski organ) meni, da niso javne listine, saj za to ne izpolnjujejo pogojev po ZUP/86, vendar to ne vpliva na presojo. Tožnica je torej predmetni poslovni prostor tudi po presoji sodišča pridobila v izmeri 136,35 m2 (kot to nenazadnje izhaja iz odločbe Občine Ljubljana Center z dne 2. 11. 1981), približno tolikšna pa je bila tudi njegova izmera v času podržavljenja. Ob tem sodišče pripominja, da izpodbijana odločba res ne vsebuje obrazložitve odločitve glede dokaznega predloga za zaslišanje priče S. S., ki naj bi vedel izpovedati, da je bil predmetni poslovni prostor deloma porušen. Ker pa izvajanje tega dokaza po presoji sodišča ne bi bilo relevantno, ni podana bistvena kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ je namreč vsaj na stopnji prepričanja ugotovil, da je predmetni poslovni prostor v času podržavljenja in v času, ko ga je pridobila tožnica, meril enako. Ali je v vmesnem času prišlo do njegovega delnega porušenja in dograditve, pa ni pomembno, saj tožnica v postopku niti ni zatrjevala, da bi bila po podržavljenju ustvarjena nova stvar, temveč je navajala, da je od predmetnega poslovnega prostora ostalo le 24,70 m2 in da je bil ta dograjen. S tem pa (torej da je bila v vmesnem času ustvarjena nova stvar) tudi sicer ne bi mogla biti uspešna, saj, kot je ugotovil že prvostopenjski organ, je bil predmetni poslovni prostor v enaki izmeri ob podržavljanju in v času, ko ga je pridobila tožnica. Ves čas pa je šlo, logično, tudi za poslovni prostor (kar med strankami postopka ni sporno), kar pomeni, da se tudi namen prostora ni spreminjal. Iz enakih razlogov, zaradi predloga za dokazovanje nerelevantnih zatrjevanih dejstev, je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožnice T. T., ki naj bi vedela izpovedati o delnem porušenju predmetnega poslovnega prostora.

Glede pravnih stališč in uporabe pravnih standardov

65Tožnica toženki očita, da ni sama zavzela pravnih stališč, temveč je le povzela mnenje izvedenke N. N., ki pa naj ne bi spoštovala meril, ki so jih postavili Ustavno, Vrhovno in Upravno sodišče Republike Slovenije. Navedeno ne drži. Prvostopenjski organ je namreč zlasti na straneh 30–32 izpodbijane odločbe na podlagi mnenja izvedenke N. N. zavzel pravna stališča, kot so predstavljena tudi v nadaljevanju.

66Ne drži pa niti, da izvedenka N. N. ni spoštovala navodil omenjenih sodišč, ker je primerjala vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost dela zasebnega vložka, ki ustreza deležu podržavljene nepremičnine v vložku družbenega podjetja.

67Sodišče za razjasnitev najprej povzema nekatere ključne ugotovitve izvedenke, ki jih je v izpodbijani odločbi povzel prvostopenjski organ. Izvedenka je ugotovila, ob preračunu na isti datum, to je 1. 8. 1991, in z upoštevanjem vseh vplačil, da je bilo v podjetju v mešani lastnini L., d.d. razmerje med vložkom zasebnega kapitala (1.231.000 DEM) in kapitalom družbenega podjetja (21.085.692 DEM) 94,5 : 5,5. Družbeni kapital je vplačala družbena pravna oseba K., p. o., zasebni kapital pa je vplačalo 183 fizičnih oseb – delavci in upokojenci družbenega podjetja K., p. o. Razmerje glasovalnih pravic pa je bilo naslednje: družbeni kapital je imel le 20 % glasovalnih pravic, zasebni kapital pa je pridobil 80 % glasovalnih pravic.

68Izvedenka je dalje ugotovila, da so štiri nepremičnine v ocenjeni prometni vrednosti (17.905.039 DIN) 1.377.310 DEM, predmet denacionalizacije; to predstavlja 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Predmetni poslovni prostor ..., ..., pa je bil ocenjen v višini 346.820 DEM (4.508.658 DIN), kar predstavlja 1,78 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Navedenim štirim nepremičninam tako pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM. Nepremični na ... v ... pa pripada zasebni kapital v znesku 21.893 DEM.

69Tožnica tem ugotovitvam izvedenke ugovarja in meni, da bi morala izvedenka primerjati na eni strani vrednost lastninskega vložka in na drugi strani vrednost premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Sodišče poudarja, da je izvedenka N. N. primerjavo med vrednostjo zasebnega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, napravila, pri tem pa je morala logično upoštevati, da je bilo v podjetju tudi družbeno premoženje, ki ni predmet denacionalizacije, in da tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ni v celoti predmet tega postopka. Zato je morala najprej ugotoviti kolikšen del zasebnega vložka pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, nato pa je šele lahko primerjala vrednost dela zasebnega vložka, ki pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, z vrednostjo te nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije. Kot že zapisano zgoraj, je ugotovila, da je bila vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, na dan 1. 8. 1991 1.377.310 DEM, pripadal pa jim je del zasebnega kapitala v vrednosti 86.943 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na ... v ... pa je na dan 1. 8. 1991 znašala 346.820 DEM, pripadal pa ji je del zasebnega kapitala v vrednosti 21.893 DEM. Tudi po presoji sodišča je takšen način primerjave edino logičen in razumen, zato glede na pojasnjeno tožbeni ugovor tožnice zavrača kot neutemeljen.

Glede bagatelnosti zasebnega vložka in očitne nesorazmernosti lastninskega vložka z vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije

70Tožnica ugovarja tudi presoji prvostopenjskega organa, da je bil zasebni vložek v predmetnem podjetju v mešani lastnini bagatelen. V zvezi s tem se ne strinja s prvostopenjskim organom, ki povzema odstotek zasebnega kapitala, ki ga je ugotovila izvedenka N. N. ter opozarja, da je treba bagatelnost ugotoviti tudi z drugimi pravnimi dejstvi.

71Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravni standard bagatelnosti vložka zapolnil v skladu stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. S pomočjo izvedenke je ugotovil, da je bilo razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom 94,5 proti 5,5 (oziroma najmanj 88,7 v korist družbenega kapital). Hkrati je navedel, da je zasebni kapital pri tem imel 80 odstotkov in družbeni kapital le 20 odstotkov glasovalnih pravic. Ob ugotovitvah procentualnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, ki je očitno v korist družbenega kapitala, in okoliščine, da upravljavska razmerja niso sledila razmerju lastništva kapitala, pa je treba pri oceni, ali gre za bagatelen (zasebni) vložek, upoštevati⁵ (med drugim) tudi vrsto izdanih delnic in morebitno povezanost delničarjev. Kot navaja organ v izpodbijani odločbi, so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa, razen za 4.000.000 DIN v denarju vplačanega vložka, prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po Pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot npr. prednostno pravico do določene letne dividende, določenih izplačil itd.. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati zgolj upravljalskim pravicam, pač pa je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka. Glede zasebnih delničarjev pa je prvostopenjski organ povzel, da je to bilo 183 fizičnih oseb, delavcev in upokojencev družbenega podjetja K., p. o. To pa pomeni, da je šlo za nepovezane delničarje, kar njihovo upravljavsko moč zasebnih delničarjev zmanjšuje. Upoštevaje še navedene okoliščine, ki jih je povzel organ v izpodbijani odločbi, v smislu povedanega, se sodišče z njegovo presojo, da je bil zasebni vložek v predmetno podjetje v mešani lastnini ob njegovi ustanovitvi bagatelen, v celoti strinja.

72Sodišče tudi v celoti sledi prvostopenjskemu organu, ki je ugotovil očitno nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Kot je že pojasnjeno, je bila vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, na dan 1. 8. 1991 1.377.310 DEM, pripadal pa jim je del zasebnega kapitala v vrednosti 86.943 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na ... v ... pa je na dan 1. 8. 1991 znašala 346.820 DEM, pripadal pa ji je del zasebnega kapitala v vrednosti 21.893 DEM. To pa tudi po presoji sodišča (ob upoštevanju primerjave posledic, kot so pojasnjene v nadaljevanju) izkazuje obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi.

Glede primerjave posledic za vlagatelje zasebnega kapitala s posledicami za upravičence do denacionalizacije

73V zvezi z oceno organa o posledicah, ki bi jih izločitev premoženja iz sredstev pravne osebe povzročila vlagateljem zasebnega kapitala, v primerjavi s posledicami, ki bi jih utrpeli upravičenci do denacionalizacije, če jim premoženje ne bi bilo vrnjeno v naravi, se sodišče z njegovim zaključkom strinja, da upoštevne posledice za zasebni kapital ne morejo biti razlog za nevračilo predmetne nepremičnine v naravi.

74Drži, da so predmet denacionalizacije poslovni prostori, v katerih tožnica opravlja trgovinsko dejavnost ter da bi vračilo teh poslovnih prostorov zanjo pomenilo izgubo teh prostorov, vendar sodi, da ne nenadomestljive izgube. Dejavnost bi lahko opravljala v drugih svojih poslovnih prostorih (po stanju ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je imela poslovne prostore na 13 lokacijah, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije) ali najetih. Zato ni mogoče slediti njenim trditvam o kritičnem zmanjšanju prihodkov, nujnem odpuščanju delavcev in poslabšanju finančnega stanja, ki bi vodilo v stečaj. Poleg tega neugodni rezultati poslovanja tožnice v času od ustanovitve podjetja v mešani lastnini dalje do časa denacionalizacije, na katere se tudi sklicuje tožnica, niti ne morejo biti upoštevna posledica za zasebni kapital, če bi bili poslovni prostori, ki so predmet denacionalizacije, vrnjeni upravičencem v naravi.

75Po drugi strani bi ob nevračilu predmetne nepremičnine v naravi bili upravičenci upravičeni zgolj do odškodnine, ugotovljene po določbah 44. člena ZDen, v višini 61.884,74 EUR, pri čemer je vrednost predmetnega poslovnega prostora na podlagi poskusnega izračuna GURS ocenjena v višini 303.500,00 EUR; upravičenci pa bi izgubili tudi pravico do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen.

76Glede na navedeno sodišče pritrjuje upravnemu organu, da bi zaradi nevračila nacionaliziranega premoženja v naravi denacionalizacijski upravičenci brez dvoma utrpeli hujše posledice, kot pa vlagatelji zasebnega kapitala oziroma tožnica kot pravna naslednica.

Za zaključek

77Ker je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

78Ker je sodišče tožbo zavrnilo, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi tožnica sama svoje stroške postopka.

K III. točki izreka

79Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka strank z interesom A. A., B. B., C. C. in D. D. temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Po načelu uspeha, ki izhaja iz določb 154. člena ZPP, bi strankam z interesom glede na njihov interes (zavrnitev tožbe) stroški šli. Vendar pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker po presoji sodišča stranke z interesom pri sodelovanju na glavni obravnavi niso prispevale k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso bili potrebni in jih zato strankam z interesom ni priznalo.

¹ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017.
² Simončič, A.: O vpisu družbeniških deležev v sodni register, PP, št. 21–2271992, str. 4–6.
³ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009.
⁴ Glej na primer smiselno sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2015 z dne 15. 11. 2017.
⁵ Kot izhaja tudi iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 106/2013 z dne 10. 7. 2013