VSL Sklep II Cp 1236/2022

I. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah V. in VII. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje zaradi umika dela tožbe, ki se nanaša na izbris pravic zaznambe ID 001 in ID 002, postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka). V točki II izreka ni dovolilo spremembe tožbe. V točki III izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko na izstavitev ustreznih listin za izbris vknjiženih hipotek, ki so navedene v tej točki izreka. V točki IV izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko na izstavitev ustreznih listin za izbris v izreku navedenih hipotek, ki so vknjižene pri nepremičninah: ID znak: del stavbe 0000-0000-1294, ID znak: del stavbe 0000-0000-2314, ID znak: del stavbe 0000-0000-2724, ID znak: del stavbe 0000-0000-2725. V točki V izreka je razsodilo, da je druga tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti ustrezne listine za izbris hipotek, z v izreku navedenimi številkami ID pravice, ki so vknjižene pri nepremičninah: ID znak: del stavbe 0000-0000-417, ID znak: del stavbe 0000-0000-506, ID znak: del stavbe 0000-0000-827. V točki VI izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti vse pravdne stroške, v točki VII izreka pa, da je uspeh tožeče stranke v pravdi 50%, uspeh druge tožene stranke pa 50%. Z dopolnilnim sklepom in sklepom z dne 11.3.2022 pa je sodišče prve stopnje sklep in sodbo z dne 17.1.2022 dopolnilo tako, da je v izreku dodalo VIII. točko, ki se glasi: „Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrže.“ V preostalem delu je predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe z dne 22.2.2022 zavrnilo.

2Zoper ta sklep in sodbo sta se pritožili tožeča stranka in druga tožena stranka.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper točki II in VII izreka sklepa in sodbe prve stopnje. Predlaga razveljavitev sklepa v II točki izreka in spremembo v VII točki izreka tako, da se drugi toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tožeče stranke. Navaja, da bi bilo ravno iz razloga smotrnosti in dokončne ureditve razmerij med strankami smotrno in ekonomično, da sodišče spremembo tožbe dovoli. S spremembo zahtevka ni prišlo do nobenega zastoja v postopku in ta sprememba ni v ničemer podaljšala postopka. Zavezovalni posel, ki je podlaga za ugoditev zahtevku, se nanaša na vse hipoteke, ki bremenijo nepremičnine tožeče stranke. Razširitev zahtevka ne predstavlja dejanja, ki bi kakorkoli podaljševalo ali kompliciralo predmetni sodni postopek. Zaradi nedovolitve spremembe tožbe je tožeča stranka onemogočena v uveljavitvi sodnega varstva, kar predstavlja poseg v njeno ustavno upravičenje. Tožeča stranka bo morala sprožiti nov sodni postopek, kar bo zanjo povezano z dodatnimi stroški, za sodišče pa z dodatnim delom, saj bo moralo ponovno izvesti vse številne listinske dokaze in zaslišati številne priče v zvezi s popolnoma istim dejanskim in pravnim vprašanjem. Sodišče za svojo odločitev tudi ne ponuja ustrezne obrazložitve. Ne navede razlogov, zakaj je štelo, da sprememba tožbe ni smotrna za ureditev razmerij med pravdnimi strankami. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je v pretežnem delu svojega zahtevka uspela, zato je upravičena do povračila vseh stroškov postopka.

4Druga tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Druga tožena stranka se pritožuje zoper V. in VII. točko izreka sklepa in sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tudi v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povračilo vseh pravdnih stroškov drugo toženi stranki, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nikdar ni bila podana niti pisna niti ustna zaveza, da bo tožeči stranki izdana izbrisna pobotnica, brez da bi banka prejela poplačilo kredita. Sodišče je brez prave podlage in popolnoma v nasprotju s pravili prekluzije izvedlo večje število dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala prepozno, tako v okviru ponovljenega kot prvotnega pravdnega postopka. Ponovljeni postopek bi se moral voditi izključno zaradi presoje obstoja ustne izjave in z njo povezane izvedbe dokaznega postopka z zaslišanjem zakonitega zastopnika prve tožeče stranke in predlaganih prič A. A. in B. B. Svoje navedbe glede prekluzije nato v pritožbi podrobneje pojasni. Nato obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Poudari, da ni trdila, da projekt X. ni bil financiran tudi s kompenzacijami. Ves čas vztraja le, da med vpletenimi subjekti ni obstajal dogovor, da bi kompenzacija med tožečo stranko in prodajalcem C., avtomatično (brez finančnega priliva na transakcijski račun banke) vzpostavila obveznost banke na izdajo izbrisnega dovoljenja. Toženi stranki na račun kompenzacije tožeče stranke nista prejeli plačila na svoj transakcijski račun, kar pomeni, da se je takratni prodajalec dobro zavedal, da pogoji za izdajo izbrisnih dovoljenj še niso stekli. V zvezi s tem je druga tožena stranka za zaslišanje predlagala tudi predstavnika Banke, d.d. D. D. kot pošiljatelja elektronske pošte z dne 4.2.2009, ki izkazuje način dela ter komunikacije v zvezi z izvajanjem projekta X.: banka je naprošala za prodajne pogodbe za preverbo stanja projekta, ker njimi ni razpolagala in posledično je logično, da nanje v smislu zaveze za izdajo izbrisnega dovoljenja tudi ni mogla pristati. Sodišče tega dokaza neutemeljeno ni izvedlo, pa bi ga moralo in moglo ob dejstvu sklepa sodišča, ki meni, da je razumsko in logično, da je banka s pristankom na kompenzacije v okviru financiranja pristala tudi na izdajo izbrisnih dovoljenj. Sodišče je kršilo pravico do izjave druge tožene stranke o pravno odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je neutemeljeno poklonilo vero napačni stranki in tako napačno ugotovilo dejansko stanje, kar podrobno obrazloži. Sodišče je prezrlo, da je druga tožena stranka ne samo zatrjevala, da niti sama niti prva tožena stranka glede projekta X. nista izdali izbrisnih dovoljenj, brez da bi zato na svoj transakcijski račun prejeli ustrezno finančno nadomestilo, pač pa je to tudi izkazala. Poleg prič E. E. in F. F. je druga tožena stranka za zaslišanje v dokaz navedenega predlagala tudi priči G. G. in H. H., pa sodišče teh dokazov ni izvedlo. Ob dejstvu, da sodišče sodbo opira tudi na te trditve, to je, da naj bi bile izdane tudi druge izbrisne pobotnice (brez plačila na račun banke), gre gotovo za nujna dokaza, ki bi lahko potrdila navedbe druge tožene stranke in s tem omajala zaključke sodišča, na katere naslanja svojo sodbo. Izbrisna dovoljenja so bila kupcem izdana proti plačilu kupnine. Sodišče je kršilo pravico do izjave druge tožene stranke o pravno odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Druga tožena stranka graja tudi materialno pravno zgrešeno stališče sodišča v točki 29 obrazložitve, da sodišče ni upoštevalo ugovora druge tožene stranke o tem, da g. I. I. in ga. J. J. nista imela pooblastila za podajo izjave o izbrisnem dovoljenju. Pri sklepanju pogodb je pomembna tudi formalna predpostavka pooblastil, ki jih nekdo ima, da lahko sklene zavezujoč pravni posel. Zakon je glede posledic za pravni posel, ki ga sklene zastopnik, ki prekorači pooblastilo, jasen (72. člen Obligacijskega zakonika – OZ²). Pravni posel je brez pravnih učinkov tudi do tretjih oseb in absolutno neveljaven. G. I. I. kot tedanji član uprave ni imel pooblastila za samostojno zastopanje prve tožene stranke (v času domnevno dane obljube je bilo za prvo toženo stranko določeno skupno zastopanje vsaj dveh članov uprave), kar posledično ustvarja pravne posledice neobstoječega/nesklenjenega pravnega posla, četudi bi bila v njegovi sferi res podana izjava, kot jo zatrjuje tožeča stranka. Oblika zastopanja g. I. I. je bila javno objavljena in vpisana v vse ustrezne registre, tako da se na nepoznavanje tega dejstva tožeča stranka niti podizvajalci ne morejo sklicevati. Še toliko manjši obseg pooblastil je posledično lahko imela ga. J. J., za katero tekom postopka ravno tako ni bilo izkazano, da bi razpolagala z ustreznim pooblastilom, ki bi ji dejansko omogočalo, da za Banko d.d. daje zavezujoče izjave oziroma v njenem imenu in na njen račun sklepa pravne posle. Druga tožena stranka je tekom postopka pojasnila, da iz pooblastila uprave prve tožene stranke, ki je bilo dne 11.7.2008 dano J. J., ne izhaja upravičenje za dogovore o izdaji izbrisnih pobotnic oziroma konkretno za dogovor v letu 2010 na sestankih s podizvajalci. To v relevantnem seznamu pooblastil preprosto ni navedeno. Pooblastilni seznam z dne 11.7.2008 je zelo podroben, razdelan po segmentih in celo zneskih, med podeljenimi pooblastili pa ni zapisa, da bi bila ga. J. J. upravičena do odločanja o izdaji izbrisnih dovoljenj na zastavljenih nepremičninah. Zato je povsem neutemeljeno in v nasprotju z materialnimi predpisi stališče sodišča, da bi bili posli nepooblaščenih oseb lahko veljavni oziroma da bi lahko toženi stranki svoje zahtevke iz tega naslova (prekoračitev pooblastila) uveljavljali do g. I. I. in ge. J. J. Velja ravno obratno, podizvajalci so tisti, ki bi lahko zoper oba navedena pričeli postopke, če bi menili, da so bili zavedeni in posledično oškodovani. Potencialna ustna obljuba v okviru 52. člena OZ, četudi bi bila dana (pa ni bila) s strani g. I. I. in ge. J. J., torej že po samem zakonu ne more in ne sme zavezovati.

6Tožeča stranka je na pritožbo druge tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7Pritožba druge tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi druge tožene stranke

8Druga tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh z njene strani predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je moralo v postopku ugotoviti, ali je bil med prvo toženo stranko in tožečo stranko sklenjen ustni dogovor o izdaji zemljiškoknjižnih dovolil za izbris v tožbi navedenih hipotek na spornih nepremičninah iz tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče RS je namreč v odločbi II Ips 8/2020 z dne 12.6.2020 zavzelo stališče, da so dogovori o razbremenitvi nepremičnine veljavni, čeprav so sklenjeni ustno, za razliko od določbe 52. člena OZ, ki določa, da mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki. Pri dokazni oceni, ali je bil zatrjevani ustni dogovor sklenjen, pa se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je tožena stranka izkazala, da so bile izbrisane le hipoteke, ki so bile s strani družbe C. d.o.o. v celoti poplačane (točki 32 in 33 sodbe). Ugotovilo je, da tega ni izkazala, pri čemer pa je prva tožena stranka v letu 2017 dala delno izbrisno dovoljenje za nekatere hipoteke. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je očitno vplivala tudi na dokazno oceno o tem, ali se je prva tožena stranka zavezala izdati sporne izbrisne pobotnice tudi v primeru tožeče stranke. Pri tem pa sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo prič G. G. in H. H., ki jih je druga tožena stranka predlagala za zaslišanje v zvezi s tem, kaj je bilo plačano in katera izbrisna dovoljenja so se izdajala (da se ta nikoli niso izdala brez da bi za to toženi stranki na svoj transakcijski račun prejeli ustrezno finančno nadomestilo). Druga tožena stranka utemeljeno navaja tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi pričo D. D., zaposlenega pri prvi toženi stranki. Ta priča je bila po trditvah tožene stranke pomembno vpeta v projekt X., sodišče prve stopnje pa je v točki 30 sodbe tudi ugotavljalo, ali je bila prva tožena stranka s pogodbami s podizvajalci in kompenzacijami seznanjena in ali je z njimi soglašala, pri čemer pa priče D. D., ki je bila o teh dejstvih predlagana za zaslišanje, ni zaslišalo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

9Druga tožena stranka je v postopku med drugim tudi navajala in dokazovala, da I. I. in J. J. za sklenitev ustne pogodbe o izdaji izbrisnih pobotnic nista imela pooblastila prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem materialnopravno zmotno zaključilo, da bi takšen ugovor prva oziroma druga tožena stranka morali uveljavljati zoper g. I. I. in go. J. J. in ne zoper tretje osebe (tožečo stranko). Če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev (1. odst. 72. člena OZ). Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, pa prav tako zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri (1. odst. 73. člena OZ). Glede I. I. je tožena stranka trdila, da je lahko prvo toženo stranko zastopal le skupaj z drugim članom uprave (skupno zastopanje), glede J. J. pa, da njeno pisno pooblastilo ni vsebovalo tudi pooblastila za sklenitev spornega posla o izdaji izbrisnih pobotnic. Tožeča stranka pa je v zvezi s tem vprašanjem v vlogah z dne 7.12.2020, 25.2.2021, 18.3.2021, 2.4.2021 in 19.5.2021 zatrjevala, da gre pri izdaji izbrisnih pobotnic za posel, s katerim je soglašala in ga odobrila celotna uprava prve tožene stranke ter da sta g. I. I. in ga. J. J. imela pooblastili za zastopanje tudi glede spornega posla. Sodišče prve stopnje dejstev o upravičenosti za zastopanje oziroma o odobritvi posla zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno. Tega sklopa dejstev pritožbeno sodišče ne sme ugotavljati samo, saj bi bila s tem strankama odvzeta pravica do pritožbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 355. člena ZPP).

10V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pred ponovno odločitvijo zasliši še tri zgoraj omenjene priče ter ugotovi dejstva v zvezi z obstojem pooblastila g. I. I. in ge. J. J. za zastopanje prve tožene stranke. Pritožbeno sodišče se glede na podane kršitve zaenkrat ne bo opredelilo do pravilnosti dokazne ocene, ali je bil zatrjevani ustni dogovor sklenjen. Nima pa pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da navedba novih dejstev in dokazov (s strani obeh pravdnih strank) ni zavlekla reševanja spora (286. a člen ZPP). Ugovor druge tožene stranke glede prekluzije ni utemeljen.

11Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, ponovna odločitev pa bo vplivala na presojo uspeha strank v pravdi, je sodišče razveljavilo tudi odločitev v VII točki izreka. V tej točki je sodišče prve stopnje ugotovilo le uspeh pravdnih strank (tožeče in druge tožene stranke). Zato niti ne gre za odločbo o stroških po 4. odst. 163. člena ZPP, ko lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. O tem, katera od strank nosi stroške postopka, z odločitvijo v točki VII izreka ni bilo odločeno. Za ugotovitev zgolj uspeha obeh strank v posebnem sklepu, pa sodišče ni imelo podlage v določbah ZPP.

O pritožbi tožeče stranke

12Ker je sodišče prve stopnje ugodilo pritožbi druge tožene stranke glede odločitve o glavni stvari in posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka oziroma ugotovitev uspeha obeh strank v točki VII izreka, je bilo v tem delu (glede stroškov postopka) treba ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke, ki je pritožbo vložila tudi v tem delu.

13V preostalem delu pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko ni dopustilo spremembe tožbe, ki je vsebovala zahtevo za izstavitev ustreznih listin za izbris še dodatnih 27 hipotek in dodatno materialnopravno podlago za ugoditev zahtevku, to je prenehanje hipotek na podlagi 154. člena SPZ. Takšna sprememba tožbe je bila vložena šele tekom ponovljenega postopka, iz razlogov sodišča prve stopnje pa je razbrati, da glede na obsežnost spremembe tožbe ne bi bilo smotrno njeno obravnavanje v tem postopku (1. odst. 185. člena ZPP). Odločitev o nedovolitvi spremembe tožbe je zadovoljivo obrazložena, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Z nedovolitvijo spremembe tožbe tožeči stranki ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva, saj bo lahko vložila novo tožbo. Ali bo za odločitev o njej res potrebna izvedba enakih dokazov kot v tej pravdi, pa v tej fazi ni mogoče zanesljivo sklepati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka (2. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami