VSL Sodba II Cp 1301/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 450.963,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 395.833,23 EUR od 25. 5. 2018 do plačila in od zneska 55.129,90 EUR od 22. 12. 2018 do plačila) in pravdnimi stroški (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti 9.655,45 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico v toženčevo breme.

Tožnik navaja, da je sodišče sporno pogodbo napačno štelo za posredniško pogodbo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da gre za investicijsko pogodbo. Toženec tožniku ni podelil mandata za sklepanje pogodb z igralci, ali za sklepanje pogodb o prestopih igralcev (v imenu in za račun toženca). Izvajanje scoutinga v okviru oddelka za iskanje talentov, organiziranega zato, da se klub izogne potrebi po angažiranju posrednikov, ni bila posredniška storitev. Tudi dejstvo, da je 8. 11. 2017 funkcijo športnega direktorja prevzel A. A., ne pomeni, da je tožnik posredoval pri prestopih igralcev. Funkcijo športnega direktorja je izvajal klub (toženec). Tožnik se ni zavezal, da si bo prizadeval spraviti v stik s tožencem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev pogodbe. Nepravilno je stališče, da je vračilo prejetih zneskov odloženo do prejetja nadomestil od bodočih prestopov, in da torej dolg še ni zapadel v plačilo. Pogodba o sodelovanju v tretjem odstavku 16. člena določa, da način poplačila ob upoštevanju 10. in 11. člena pogodbe velja le za primer enostranske prekinitve s strani tožnika. Za primer enostranskega odstopa s strani toženca ni bil določen takšen (niti kakšen drugačen) način poplačila. Za takšen primer je treba uporabiti določbo 111. člena OZ.² Pogodbene stranke prosto urejajo svoje pogodbeno razmerje. Pogodbo o sodelovanju je pred sklenitvijo pregledal pravni strokovnjak, v tej pravdi toženčev pooblaščenec. Če tožnik ne odstopi od pogodbe, jo pa krši, toženec ni prisiljen v enostranski odstop – ima možnost zahtevati izpolnitev pogodbe. S tem, ko bi zahteval izpolnitev pogodbe, ne bi bil v slabšem položaju, kot če odstopi od pogodbe. Zaključek, da velja način vračila prejetih sredstev po določilih 10. in 11. člena pogodbe v primeru enostranskega odstopa od pogodbe katerikoli stranke (torej tudi toženca), sodišče napačno izpelje iz četrtega odstavka 16. člena pogodbe. Po tem pogodbenem določilu tožnik kljub prenehanju pogodbe ohrani pravico do plačil iz 10. in 11. člena pogodbe. Sodišče je napačno uporabilo določila o lastništvu ekonomskih pravic igralca s strani tretje osebe. Pravila FIFE od 1. maja 2015 klubom oziroma igralcem prepovedujejo sklepanje pogodb, s katerimi se na tretjo osebo prenaša lastništvo ekonomskih pravic igralcev. Takšna je tudi določba tretjega odstavka 26. člena Pravilnika (Nogometne zveze Slovenije) o registraciji in statusu igralcev. Glede na vsebino pogodbe o sodelovanju je tožnik tretja oseba v smislu pravil FIFE. Pogodba, na podlagi katere je podjetje upravičeno do deleža nadomestila, ki ga je klub prejel ob bodočem prestopu igralca v drug klub, je glede na pravila FIFE (18. člen Pravilnika FIFE) nedovoljena. Pogodba o sodelovanju v 11. oziroma 16. členu vsebuje jasno določilo o upravičenosti tožnika do (celotnega ali dela) nadomestila, ki ga toženec prejme od prodaje ali posoje posameznih igralcev. Pogodba o sodelovanju torej predstavlja prepovedano pogodbo o prenosu lastništva ekonomskih pravic igralcev na tretjo osebo. Sodišče, ki mora na ničnost paziti po uradni dolžnosti, je s tem, ko ni ugotovilo ničnosti pogodbe o sodelovanju, zmotno uporabilo materialno pravo.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik zahteva vračilo zneska, plačanega na podlagi pogodbe o sodelovanju, ki jo je z nogometnim klubom (tožencem) sklenil 18. 7. 2016. Sklicuje se na učinke razvezane pogodbe iz 111. člena OZ³.

6Za odločanje je bilo relevantno naslednje dejansko stanje:

Tožnik je na podlagi pogodbe o sodelovanju tožencu za obdobje petih let odobril posojilo v višini 1.250.000 EUR (250.000 EUR na leto). V nogometni sezoni 2016/2017 je prvi obrok posojila znašal 60.000 EUR, naslednjih enajst mesečnih obrokov, z zapadlostjo 10. v mesecu, pa 17.272,72 EUR. V drugi sezoni naj bi bilo posojilo nakazano v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 20.833,33 EUR, vsak posamezen obrok bi v plačilo zapadel 10. v mesecu (9. člen pogodbe o sodelovanju). Tožnik je bil upravičen do odplačila posojila v primeru prodaje ali posoje igralca (ki je že v pogodbenem razmerju s tožencem ali bo v takšno razmerje vstopil med trajanjem pogodbe o sodelovanju), pri čemer bi toženec odplačal posojilo izključno iz svojega deleža od prodaje ali plačila za igralca (10. člen pogodbe o sodelovanju). V primeru, da bi toženec kot nadomestilo za prodajo ali posojo igralca prejel do 250.000 EUR, bi ta znesek kot odplačilo dela prejetega posojila plačal tožniku. Če pa bi vrednost nadomestila znašala več kot 250.000 EUR, bi se plačilo nad tem zneskom delilo po deležih; za igralce, vključene s pomočjo oddelka za iskanje talentov, bi tožniku pripadalo 70 %, tožencu pa 30 % preostalega zneska nadomestila, za ostale igralce pa bi bil ključ delitve preostalega nadomestila 40% v korist tožnika in 60 % v korist toženca (11. člen pogodbe o sodelovanju). V času izvrševanja pogodbe je tožnik (predvsem preko športnega direktorja kluba) z zahtevami glede sestave ekipe, minutaže igralcev, zaposlovanja trenerjev, izbire igralcev in njihovih prestopov, vršil nedovoljen vpliv na samostojnost nogometnega kluba. Tožnik je svoje pogodbene obveznosti izpolnjeval do februarja 2018 (zadnje nakazilo 62.499,99 EUR, opravljeno januarja 2018, se nanaša na plačilo že zapadlih obveznosti). Tožencu ni plačal treh zaporednih mesečnih obrokov (za februar, marec in april 2018). Po tem, ko se tožnik ni odzval na njegov poziv k plačilu zapadlih obveznosti, je toženec odstopil od pogodbe o sodelovanju. Tožnik je v postopku zatrjeval (ne pa dokazal), da je pogodbo kršil toženec. Z izjemo 8.000 EUR, ki jih je pobotal s tožnikovim zahtevkom (tožnik pa je posledično tožbo delno umaknil), toženec iz naslova prestopa igralcev ni imel prejemkov (tožnik ne trdi drugače).

7V pritožbenem postopku ni več sporno, da je toženec utemeljeno realiziral svoje odstopno upravičenje - od pogodbe o sodelovanju je odstopil zato, ker jo je tožnik kršil (na način, da je izvajal nedopusten vpliv na klub in da je prenehal plačevati mesečne obroke posojila). Pritožbene navedbe je mogoče strniti v tri sklope: (1) pogodba o sodelovanju ni posredniška pogodba; (2) pogodba o sodelovanju je nična; (3) od pogodbe o sodelovanju je odstopil toženec, zato ni upravičen do vračila prejetega denarja po pogojih iz 10. in 11. člena pogodbe (torej iz sredstev, pridobljenih s prodajo oziroma posojo igralcev), privilegij vračila prejetega denarja po pogojih iz 10. in 11. člena pogodbe o sodelovanju bi užival le v primeru, če bi od pogodbe odstopil tožnik.

8Sodišče prve stopnje je glede pogodbe o sodelovanju ugotovilo, da vsebuje predvsem elemente posredniške pogodbe v smislu 837. člena OZ (te elemente je našlo v dogovoru pogodbenih strank, da bo tožnik za toženca iskal mlade obetajoče igralce ter za to prejemal provizijo). Pritožnik neutemeljeno problematizira takšno poimenovanje pogodbe. Prvič zato, ker sodišče prve stopnje s svojo ugotovitvijo ni izključilo, da pogodba vsebuje tudi prvine drugih pogodb (posojilne in investicijske pogodbe), drugič pa zato, ker ni odločilno poimenovanje pogodbe, pač pa njena vsebina oziroma skupen namen pogodbenikov. Iz določil pogodbe o sodelovanju pa izhaja, da je bil skupen cilj pogodbenih strank vzgoja in izobraževanje mladih obetavnih igralcev, ki bi bili z igranjem na tekmah prve slovenske nogometne lige predstavljeni profesionalnim krogom in bi tako lahko postali zanimivi za prodajo oziroma prestop v drug klub (2. člen pogodbe o sodelovanju). Del pogodbenega dogovora je bil tudi t. i. scouting (6. člen pogodbe o sodelovanju). Dogovor o vložku v razvoj mladih obetavnih nogometašev je za tožnika predstavljal naložbo (kar sta v izpovedih potrdila B. B., predsednik upravnega odbora tožnika, in C. C., športni vodja skupnega projekta), ki jo je varoval (tudi) s pomočjo športnega direktorja kluba. Športni direktor, ki je bil lahko imenovan ali razrešen le s tožnikovim soglasjem, je skupaj s predsednikom kluba in glavnim trenerjem sodeloval pri oblikovanju ter izvrševanju klubske športne politike, njegova glavna funkcija pa je bila izbira igralcev, ki tvorijo širše jedro prve ekipe kluba (4. člen pogodbe o sodelovanju).

9Trditev, da je bila pogodba o sodelovanju sklenjena v nasprotju z nacionalnimi in mednarodnimi nogometnimi pravili (saj gre za pogodbo o prenosu lastništva ekonomskih pravic igralcev na tretjo osebo, ki jo navedena pravila prepovedujejo), in je zato nična, je tožnik prvič podal v pritožbi. Določba 92. člena OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku (7. in 212. člen ZPP). Sodišče namreč pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke. Na tožniku je bilo torej breme, da pravočasno, tj. do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob pogojih iz tretjega odstavka 286. člena ZPP do konca obravnave, ponudi procesno gradivo (poda trditve in predlaga dokaze), na podlagi katerega bi lahko sodišče prve stopnje odločalo o ničnosti pogodbe o sodelovanju. Navedbe, ki jih je tožnik podal šele v pritožbi, so nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče glede teh navedb zgolj posplošeno pripominja, da je pri uveljavljanju pravic iz nične pogodbe kot vrednostno merilo relevantno načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), konkretno izraženo v drugem odstavku 87. člena OZ, ki določa, da lahko sodišče nepošteni stranki deloma ali v celoti zavrne zahtevek za vračilo tistega, kar je nepoštena stranka dala drugi stranki na podlagi nične pogodbe, ki po vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom.⁴

10V 16. členu pogodbe o sodelovanju sta stranki uredili pravne posledice za primer razdrtja pogodbe. Določilo je sporno, saj mu pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen. Po prvem odstavku 16. člena pogodbe o sodelovanju lahko vsaka stranka prekine pogodbo v primeru, da je druga stranka kršila temeljna določila, ob upoštevanju pogojev, ki so določeni v OZ. V drugem odstavku 16. člena pogodbe o sodelovanju so našteti primeri, ki dajejo tožniku upravičenje za enostransko prekinitev pogodbe brez odpovednega roka.⁵ Po tretjem odstavku 16. člena pogodbe o sodelovanju je v primeru, da tožnik enostransko prekine pogodbo, dolžan toženec povrniti odprt znesek posojila v času prekinitve pogodbe, vendar je tako povračilo izvedeno samo iz sredstev, prejetih od prestopov igralcev. Po četrtem odstavku 16. člena pogodbe o sodelovanju je tožnik po prekinitvi pogodbe še naprej upravičen do plačil, določenih v 11. členu pogodbe, dokler vsi igralci iz 10. člena pogodbe ne prestopijo k drugim klubom.

11Pogodbeni stranki s konkretnimi in posamičnimi pravnimi pravili avtonomno oblikujeta vsebino njunega obligacijskega razmerja, pri čemer vrednostno usmeritev njunih ravnanj pri sklepanju pogodbe, pa tudi pri izpolnjevanju s pogodbo prevzetih obveznosti in uveljavljanju pravic iz pogodbe, določa načelo vestnosti in poštenja kot temeljno načelo obligacijskega prava (3. in 5. člen OZ). Po razlagalnem pravilu iz drugega odstavka 82. člena OZ je treba sporna pogodbena določila razumeti tako, kot ustreza skupnemu namenu pogodbenikov, zaradi katerega sta sklenila pogodbo (podlaga za ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov so lahko druga nesporna pogodbena določila), in kot ustreza načelom obligacijskega prava.

12Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo izvrševanje upravičenj na način, da bi tožnik tožencu očital kršitev pogodbe, vendar od pogodbe ne bi odstopil, pač pa bi pogodbo sam kršil s prekinitvijo plačil, v posledici česar bi od pogodbe odstopil toženec, nato pa bi se (tožnik) v postopku skliceval na pogodbeno ureditev, ki tožencu v primeru odstopa od pogodbe ne omogoča vračila posojila iz prejemkov od prodaje igralcev, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Takšno izvrševanje pravic ne more uživati sodnega varstva. Nekonsistentna in nelogična, pa tudi v nasprotju z omenjenim načelom, bi bila razlaga spornega pogodbenega določila, da toženec ohrani privilegij glede načina odplačila posojila le v primeru, če od pogodbe odstopi tožnik v posledici toženčeve kršitve pogodbe, ne pa tudi v primeru, če od pogodbe odstopi toženec v posledici tožnikove kršitve pogodbe. Takšno tolmačenje spornega pogodbenega določila bi povsem izvotlilo toženčevo odstopno upravičenje iz prvega odstavka 16. člena pogodbe o sodelovanju. Pritožbena navedba, da bi lahko toženec, če tožnik ne odstopi od pogodbe, jo pa krši, zahteval izpolnitev pogodbe, pomeni prav to - zanikanje toženčevega odstopnega upravičenja (oziroma možnosti njegove realizacije) v primeru izgube izpolnitvenega interesa zaradi kršitve pogodbe s strani tožnika. Prav tako bi bilo tolmačenje, kot mu je naklonjen tožnik, v nasprotju z aleatorno naravo pogodbenega razmerja, jasno opredeljeno v 12. členu pogodbe o sodelovanju. Pogodbena določba povzema tožnikovo izjavo, da se ob sklenitvi pogodbe zaveda tveganja, ki je povezano z odplačilom odobrenega posojila, in sicer da je posojilo pogojeno s prihodnjimi negotovimi dejstvi.⁶ Pogodba o sodelovanju vsebuje tveganje, tožniku znano ob sklenitvi pogodbe, da bodo njegove dajatve večje od toženčevih, zato pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, bi tolmačenje, kot ga predlaga tožnik, pomenilo, da kakršnakoli kršitev s strani tožnika pogodbo o sodelovanju spreminja iz tvegane pogodbe v pogodbo z enako vrednostjo vzajemnih dajatev (kar po presoji pritožbenega sodišča ni bil skupen namen pogodbenikov).

13Pravilo iz tretjega odstavka 16. člena pogodbe o sodelovanju je torej treba razumeti (razlagati) tako, da velja ne glede na to, katera stranka odstopi od pogodbe zaradi kršitve pogodbe s strani nasprotne stranke. Velja torej tudi za primer, če od pogodbe odstopi toženec, ker je pogodbo kršil tožnik – vračilo prejetega je pogojeno s prejemki iz naslova prestopov igralcev, oziroma odloženo do prejema teh sredstev.⁷ Ob dejstvu, da tožnik ni zatrjeval prejemkov iz naslova nadomestil od prestopov igralcev, je posledično pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da vtoževani dolg še ni zapadel v plačilo.

14Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago in da pri tem ni zagrešilo procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, toženec pa zato, ker v (po obsegu in vsebini skopem) odgovoru na pritožbo ni podal navedb, s katerimi bi vsebinsko prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
³ Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ).
⁴ Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 281/2009 z dne 15. 11. 2012.
⁵ Gre za primere, da: - je NK D. izključen iz prve slovenske lige, - NK D. ne imenuje osebe, glede katere je bilo dosežno soglasje iz 4. člena, kot njegovega športnega direktorja, - NK D. zamenja predsednika kluba in imenuje predsednika brez predhodno pridobljenega soglasja od E. AG, - NK D. krši katerokoli določilo ali obveznost iz te pogodbe, - je NK D. sankcioniran s strani disciplinske komisije FIFA zaradi neizpolnjevanja obveznosti, določenih v 18bis in 18ter členu predpisov FIFA o statusu in prestopih igralcev.
⁶ Negotovo dejstvo je predvsem kakovost bodočih generacij mladih igralcev (ali bodo tržno zanimivi), v povezavi z vprašanjem, ali bo klub obstal v najboljši slovenski ligi (v kateri je bil v času sklenitve pogodbe o sodelovanju).
⁷ Sodišče prve stopnje takšen zaključek izpelje iz tretjega v povezavi s četrtim odstavkom 16. člena pogodbe o sodelovanju.