VSL Sodba II Cp 684/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 3.600,00 EUR v štirih enakih obrokih, in sicer: prvi obrok v višini 900,00 EUR v tridesetih dneh po pravnomočnosti sodbe, drugi obrok v višini 900,00 EUR v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok v višini 900,00 EUR v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka, četrti obrok v višini 900,00 EUR v roku enega leta po zapadlosti tretjega obroka (I), da je toženka dolžna v primeru zamude s plačilom posameznega obroka od zneska tega obroka plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 5. 2017, dokler ne dosežejo višino prisojene glavnice odškodnine (II), da se višji tožbeni zahtevek zavrne (III) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV).

2Sodišče prve stopnje je tožniku za obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva za čas od 16. 2. 1992 do 22. 4. 1998 za nepremoženjsko škodo priznalo odškodnino v višini 7.250,00 EUR, ker pa je bila z upravno odločbo tožniku že plačana odškodnina v višini 3.650,00 EUR, je za ta znesek zmanjšalo priznano odškodnino in toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku še 3.600,00 EUR.

Povzetek pritožbenih navedb

3Toženka vlaga pritožbo zoper I., II in IV. tč. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov.

4Iz sodbe VSRS II Ips 170/2016 izhaja, da mora sodišče presoditi vse okoliščine konkretnega primera, da ugotovi višino prisojene odškodnine. Dejavniki, ki so pri presoji pomembni so na primer trajanje izbrisa, prizadetost časti in ugleda, odnos države do okolja in oškodovanca, morebitne zdravstvene posledice, strah, ipd., saj ni odločilen le čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, ampak tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločijo od preostalih, npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, propad zakona, družinskih vezi, ipd. Te posebne okoliščine v konkretnem primeru niso podane.

5Sodišče je ugotovilo, da tožnik zaradi izbrisa ni trpel tako hudih posledic, kot jih zatrjuje, kljub temu pa mu je priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.250,00 EUR, pri čimer je odštelo v upravnem postopku priznano odškodnino v višini 3.650,00 EUR.

6Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik od leta 1995 dalje dovoljenje za začasno bivanje, kar pomeni, da je bil brez dokumentov za bivanje šestintrideset mesecev, da je imel od leta 1996 dalje prihodno odhodne vizume, da izbris ni bil razlog za brezposelnost, da je leta 1993 sklenil zakonsko zvezo, da je bila žena vseskozi zaposlena, da ni moč pritrditi tožnikovim navedbam o človeku nevrednim življenjskim razmeram, da je imel od leta 1994 dalje zdravstveno zavarovanje. Priznana odškodnina je v nasprotju s sodno prakso ter hkrati neskladna z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Hkrati so si razlogi v sodbi v medsebojnem nasprotju.

7Sodišče je verjelo tožniku, da je imel strah zaradi neurejenega statusa, vendar tožnik tega strahu ni opredelil in ni navedel, na kakšen način se je strah izražal. Negotovost, kako se bo družina preživljala in bolečina, ker ima tožnik občutek, da se mu nekaj očita ni pravno priznana škoda.

8Sodna praksa dodatno odškodnino izbrisanim dodeljuje le v primeru, če je izkazano nadpovprečno trpljenje. Običajno trpljenje izbrisanih je zajeto s pavšalno odškodnino. Sodišče je v zadevi II Cp 45/2021 pojasnilo, da ne dvomi, da je tožnica zaradi izbrisa doživljala stiske in duševno trpela, vendar so bile te težave vseh izbrisanih. Tožnik ni izkazal nadpovprečnega trpljenja, ki bi opravičevalo dodatno odškodnino, poleg že dodeljene pavšalne odškodnine. Nenazadnje se je tožnik v času izbrisa in kljub izbrisu našel partnerko ter ustvaril družino, kar pomeni, da ni bil izoliran, kot to zatrjuje v tožbi.

9Občutki strahu in ponižanja zaradi pridržanja na PP A. so neobrazloženi. Navedba sodišča, da ne dvomi, da je bilo družinsko življenje zaradi tožnikovega izbrisa porušeno in obremenjeno z urejanjem statusa, ker je tožnik z napori pridobil v Trstu potni list, ni okoliščina za dodelitev odškodnine, saj tožnik ni dokazal, da bi bile težave s pridobitvijo potnega lista tuje države povezane z izbrisom.

10Dodeljena odškodnina je previsoka glede na primerljive primere. V zadevi VSL II Cp 374/2020 je bila dodeljena dodatna odškodnina v višini 29,00 EUR na mesec, s tem, da je bilo ugotovljeno, da tožnik trpi strah pred deportacijo, da ni mogel potovati iz Slovenije. V zadevi VSL II Cp 1359/2020 je bila priznana odškodnina v višini 27,00 EUR na mesec, s tem, da je bil tožnik v tem primeru petnajst let v tujini in da je državo zapustil proti svoji volji. V zadevi VSL II Cp 1191/2020 je bila dodeljena dodatna odškodnina v višini 21,00 EUR na mesec, v zadevi II Cp 1370/2020 pa 33,00 EUR na mesec.¹

11Odločitev o stroških postopka je v nasprotju z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženka je v postopku uspela s 95 %, tožnik pa s 5 %. Sodišče se sklicuje na sodno prakso, ne pojasni pa, katere okoliščine je upoštevalo pri odločitvi o stroških.

12Toženka je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo

13Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

Glede utemeljenosti pritožbe

14Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

15Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

16Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so si razlogi v sodbi v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje je posamezna dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik različno ovrednotilo v okviru dokazne ocene in metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Argumentirano je pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in katerih dejstev tožnik ni dokazal. Toženka v pritožbi tako argumentacijo zmotno opredeljuje kot nasprotja v razlogih sodbe. Nobenih nasprotij zato ni v ugotovitvah sodišča prve stopnje, da tožnikovo trpljenje ni bilo take intenzitete, kot to zatrjuje, da ni moč pritrditi njegovim navedbam o človeku nevrednim življenjskim razmeram, in v ugotovitvah, da sodišče ne dvomi, da je izbris iz RSP pri tožniku povzročil številne nevšečnosti, da je bil razlog za trpljenje, strah in negotovost ter da je bilo tožnikovo družinsko življenje zaradi izbrisa porušeno in obremenjeno ter je zato tožnik imel duševne bolečine.

17Pritožba protispisno zatrjuje, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo na podlagi katerega dokaza je ugotovilo in ocenilo, da so pri tožniku obstajali občutki strahu in ponižanja, ko je bil pridržan na PP A.²

Glede uporabe materialnega prava

18Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo³ in v večjem delu povzelo relevantne zakonske določbe Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Povzelo je določbo 200. člena Obligacijskega zakonika in citiralo relevantno sodno prakso. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te materialnopravno določbe in sodno prakso sklicuje.

19Sodišče prve stopnje je upoštevalo adekvatne okoliščine ter na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj prepričljivo pojasnilo vzročno zvezo med izbrisom tožnika iz RSP in škodo, s tem, da protipravnost in odgovornost ravnanja toženke ni bila sporna. Načelo individualizacije odškodnine je sodišče prve stopnje ovrednotilo in uravnovesilo z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti. Sodna praksa namreč v podobnih primerih priznava odškodnine v višini, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje.⁴

20Načelo pravne enakosti terja, da je treba pravno enako obravnavati tisto, kar je je enako oziroma tisto, kar je enako v bistvenem.⁵ Sodišče prve stopnje je ugotovilo posebne okoliščine, ki morajo biti izkazane v pravdnem postopku, da se oškodovancu, ki mu je bila prizna odškodnina že v upravnem postopku, prizna višja odškodnina.⁶

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje

21Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik zaradi izbrisa iz RSP strah zaradi neurejenega statusa, da je iz tega razloga čutil negotovost, kako se bo družina preživljala, da se je počutil ponižanega, da ga je bilo strah hoditi iz stanovanja, upoštevalo je, da je imel od leta 1995 dovoljenje za začasno prebivanje in od leta 1996 prihodno odhodne vizume, da je bil navezan na svojo mamo, ki ji je vseskozi pomagal, zaradi izbrisa pa je od leta 1992 do leta 1996 ni mogel videti, da je imel občutek strahu in ponižanja zaradi pridržanja na PP A., da zaradi izbrisa ni trpel tako hudih posledic, kot jih zatrjuje, da pa je čustveno in prepričljivo izpovedal o razlogih za trpljenje, da je imel strah in negotovost zaradi izbrisa, da je bilo družinsko življenje zaradi izbrisa porušeno in „obremenjeno“ z urejanjem njegovega statusa, da je tožnikova žena z napori pridobila v Trstu za tožnika potni list, da pa te okoliščine niso primerljive s primeri, ko je družina razpadla zaradi izbrisa ali ko so bili družinski člani več let razdvojeni, da razlog za brezposelnost ni bil izbris, da pa je bilo iskanje zaposlitve zaradi izbrisa dosti bolj zahtevno in povezano z urejanjem statusa, da je tožnik opravil izpit za voznika avtobusa, kar mu je omogočalo zaposlitev, da je v letu 1993 sklenil zakonsko zvezo, da je imel z zakonsko partnerko že od prej dva otroka, da so ostali družinski člani imeli urejen status, da je bila tožnikova žena vseskozi zaposlena, da so neutemeljene tožnikove trditve o človeku nevrednih življenjskih razmerah, da je bil tožnik od 6. 1.1994 zdravstveno zavarovan preko svoje žene.

Presoja pritožbenega sodišča in odgovori na ostale pritožbene navedbe

22Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je pri tožniku obstajal občutek strahu in ponižanja zaradi pridržanja na PP A. in da so zmotne ugotovitve povezane z pridobitvijo potnega lista za tožnika v Trstu. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovi izpovedbi in prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo ta dejstva.

23Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je imel tožnik od leta 1995 dovoljenje za začasno prebivanje in od leta 1996 prihodno in odhodno vizume, pridobil je tudi potni list, od leta 1994 je bil zdravstveno zavarovan preko svoje žene, kar je izboljšalo njegov položaj v času izbrisa, vendar pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo njegovo prizadetost glede časti in ugleda, kar je ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika (in tudi neposrednega zaznavanja njegove izpovedbe, kar je opisalo v obrazložitvi sodbe), upoštevalo je tožnikov strah in ponižanje ob pridržanju na PP A., in njegov strah, ki je bil povezan z odhodi iz stanovanja zaradi neurejenega statusa, da ni imel stikov s svojo mamo, za katero je skrbel vse do izbrisa. Ta dejstva potrjujejo sklepanje sodišča prve stopnje, da je imel izbris za tožnika večji vpliv na njegovo življenje v primerjavi s „povprečno osebo“, ki je bila izbrisana iz RSP, torej da ni trpel običajnih nevšečnosti, ki so povezane z izbrisom in ki jih je že upošteval zakonodajalec pri določitvi pavšalnega zneska odškodnine glede na trajanje izbrisa (50,00 EUR za mesec izbrisa), pri čemer tudi čas izbrisa, ki sicer ni edini in odločilni dejavnik, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, kaže, da gre za obdobje, ki ni sicer primerljivo z izbrisi, ki so trajali bistveno dlje, kakor tudi ne izbrisi, ki so trajali krajše obdobje.

24Glede sklenitve zakonske zveze, ki jo je sklenil tožnik po izbrisu, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da sta zakonca že od prej imela dva otroka, dejstvo, da so ostali družinski člani imeli urejen status za bivanje, pa ni okoliščina, ki bi bila v nasprotju z ugotovitvami sodišča, da je bilo družinsko življenje zaradi tožnikovega izbrisa porušeno in obremenjeno z urejanjem njegovega statusa.

Glede odločitve o stroških postopka

25V novejši sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je temeljni kriterij za priznanje stroškov postopka, tudi v odškodninskih sporih, uspeh v pravdi; priznanje stroškov glede na uspeh po temelju in posebej po višini je bilo opuščeno oziroma pridržano le za izjemne primere.

26Novejša sodna praksa višjih sodišč v odškodninski sporih, ki so povezani z izbrisom oseb iz RSP, pokaže, da uspeh v pravdi v teh sporih ni temeljni kriterij za odločitev o stroških postopka, kakor tudi ne zgolj matematični obračun uspeha po temelju in višini, ki bi ob že neznatnem uspehu tožnika s tožbenim zahtevkom po višini narekoval odločitev, da je toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške. Iz sodne prakse izhaja,⁷ da so sodišča v teh sporih v zvezi s stroški postopka oprla odločitev na drugi odstavek 154. člena ZPP in sprejela odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tudi v primerih, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen.

27Pritožbeno sodišče sledi uveljavljeni novi sodni praksi tudi v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je treba (tudi) v teh postopkih ugotavljati temelj, ker mora tožnik dokazati posebne (dodatne) okoliščine, da je upravičen do višje odškodnine, kot mu je priznana v upravnem postopku, kjer se upošteva le trajanje izbrisa. Tožba je bila torej potrebna, ker pavšalno priznana odškodnina v upravnem postopku ni pokrila vse škode. Poleg tega ne gre zanemariti, da je prav toženka, ki bi morala ščititi svoje prebivalce, tožniku s kršitvijo človekovih pravic povzročila trpljenje. Nepravično bi bilo, da bi tožnik toženki kljub delnemu uspehu v pravdi po medsebojnem pobotanju moral kriti del njenih pravdnih stroškov.

28Pritožbeno sodišče sklepno izpostavlja dva bistvena sklopa dejstev in oba sta bila odločilna pri presoji stroškovne odločitve. Prvi je, da taka ureditev odločanja o stroških v postopkih zoper toženko velja zaradi posebnih okoliščin, ki so povezane s kršitvijo (osebnostnih) pravic tožnikov s strani toženke (le) v zvezi z izbrisom iz RSP, ker bi toženka morala take pravice varovati, da je bil proces uveljavljanja pravovarstva tem osebam dolgotrajen, in da je praksa sodišč povezana s priznanjem odškodnin v teh postopkih nova in neenotna. V drug sklop dejstev, ki so odsev vrednostnega temelja prvega, pa je bila presoja, da je tožnik ostal v razumnem dosegu pravno zavarovanega upravičenja in njegovega pravovarstva v delu, s katerim ni uspel, ni bilo moč ovrednotiti kot zlorabo pravic. Slednjih dejstev tudi ni zatrjevala toženka v postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje.

29Iz teh razlogov je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP.

Odločitev pritožbenega sodišča

30Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

31Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

32Tudi tožnik mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo že pojasnjene razloge povezane z odločitvijo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, s tem, da je tožnik po višini uspel z neznatnim delom, predvsem pa odgovor na pritožbo, glede na vsebinske razloge, s katerimi je tožnik izpodbijal pritožbene navedbe, ni v ničemer pripomogel k vsebinski presoji pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da odgovor na pritožbo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Podrobneje glej četrto stran pritožbe, kjer so podrobneje predstavljene dejanske okoliščine citiranih sodnih primerov.
² Glej 21. tč. sodbe sodišča prve stopnje.
³ Glej 8., 9., 10., 17., 18., 24., 25. in 26. tč. sodbe.
⁴ VSL 374/2020 II Cp 1191/2020, II Cp 1483/2021 in druge – glede sodne prakse, ki jo navaja pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni primerljiva z okoliščinami konkretnega primera.
⁵ dr. Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, stran 145.
⁶ VSRS II Ips 255/2016, II Ips 130/2016, II Ips 170/2016 in druge.
⁷ VSL: II Cp 1483/2021, II Cp 1659/2020, II Cp 1683/2021, II CP 1801/2021 in druge – v tej zvezi glej tudi sodbo VSL II Cp 153/2022 (razlogi iz teh sodb so deloma povzeti v nadaljevanju) – glej tudi sodbe, ki so bile izdane pred navedenimi sodbami, v katerih je bilo sprejeto drugačno stališče glede stroškov postopka: VSL II Cp 1166/2019, II Cp 1370/2020 in druge.