VSL Sodba II Cp 1591/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ji poleg 11.200 EUR pavšalne odškodnine, prejete v upravnem postopku za 224 mesecev izbrisa, prisodilo 5.300 EUR odškodnine z obrestmi od vložitve tožbe dalje, in sicer v petih enakih letnih obrokih (I. tč.), višji zahtevek pa zavrnilo (II. točka). Odločilo je še o stroških postopka, in sicer da trpi vsaka stranka svoje (IV.).

2Zoper sodbo se, obrazloženo v zavrnilnem delu, pritožuje tožnica in predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi njenemu zahtevku v celoti. Opredeljuje še pritožbene stroške. Meni, da sodišče ni upoštevalo odločb Ustavnega sodišča ter sodbe ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji, in da se ni opredelilo do njenih navedb. Meni, da se odškodnina iz upravnega postopka v znesku 11.200 EUR ne bi smela v celoti odšteti od ocenjenega zneska nematerialne škode 16.500 EUR, pač pa kvečjemu polovica, za polovico pa se šteje, da je bila plačana na račun materialne škode. Vztraja, da se ji prizna materialne škoda, če ne drugače, po prostem preudarku, in sicer za 66 mesecev v znesku 26.5543,88 EUR, to je za le za čas, ko je živela v Sloveniji. Navaja, da je le občasno delala na črno in da če tega ne more dokazati, to ne sme voditi do zavrnitve njenega zahtevka, pri čemer se sklicuje na sodno prakso (II Ips 40/2019, II Ips 274/2016). Socialna pomoč je le pomagalo za ugotovitev njenega prikrajšanja na materialnem področju. Zaradi izbrisa te pravice ni imela, odvzeti so ji bili „papirji“, ni se mogla redno zaposliti.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je presodilo pravilno in zakonito, ko je tožnici priznalo zgolj dodatno nepremoženjsko škodo, ne pa tudi zahtevane premoženjske škode; pravilno je ocenilo, da je tožnica ni dovolj določno dokazala s potrebno stopnjo verjetnosti. Pravilno je uporabilo tudi vse določbe Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), konkretno tudi o vračunavanju pavšalne odškodnine. Izpodbijana odločitev ni v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča RS niti odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in ostali proti Republiki Sloveniji.

6ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine in se od upravičenca ne zahteva izkazovanje predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava (edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine; 1. in 2. odst. 7. čl. ZPŠOIRSP).

7Tistim, ki se s pavšalnim zneskom ne zadovoljijo, pa je omogočeno uveljavljanje dodatnih odškodninskih zahtevkov v sodnem postopku. ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja denarne odškodnine je položaj izbrisanih oseb, ki od države terjajo odškodnino, pomembno olajšan (le) glede uporabe pravil o zastaranju (2. odst. 11. čl. ZPŠOIRSP), ne pa tudi kar zadeva pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnica v tem postopku torej ni razbremenjena svojega bremena glede zatrjevanja in dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva). Takšnega bremena je ne razbremenjuje nobena sodba Ustavnega sodišča RS niti sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, na katero se sklicuje pritožba.¹

8Skladno s 1. odst. 11. čl. ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma Obligacijski zakonik - OZ za kasneje nastalo škodo). Po določbah ZOR oz. OZ bi morala tožnica za uspešno uveljavljanje izgube na zaslužku prepričljivo dokazati tim. „scenarij nekršitve“, torej kaj in koliko bi po rednem teku stvari, če ne bi bilo izbrisa, zaslužila. Gre res za izjemno težko breme, ki je še toliko težje, ker gre za časovno oddaljene dogodke, in ker so v življenju posameznika vsi dogodki med seboj prepleteni.² Ravno zategadelj pa je ZPŠOIRSP uvedel pavšalno odškodnino, sledeč sodbi Kurić proti Sloveniji; dodatno je možno oškodovancem, ki zgoraj omenjenega dokaznega bremena ne zmorejo, delno to upoštevati tudi pri odškodnini za nepremoženjsko škodo. Ravno to je sodišče prve stopnje tudi storilo.

9Po 1. odst. 168. čl. OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni slednjega se po 3. odst. istega čl. upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela prepričljivo izkazati svojega konkretnega prikrajšanja na materialnem področju, niti v višini ali obliki zneska socialne denarne pomoči. Ta ne more avtomatično predstavljati merila za uporabo prostega preudarka iz 216. čl. ZPP, če ni dovolj konkretno in prepričljivo izkazano, kakšno materialno škodo v obliki izgube dohodka je tožnica utrpela. Tu bi se upoštevali tudi izgubljeni prejemki iz dela na črno, če bi bili izkazani. Sklicevanje na prakso VS RS je v tem (ozkem) oziru sicer ustrezno, a tožnici ne pomaga. Pravilen in pritožbeno neizpodbit je zaključek, da tožnica niti pred izbrisom niti po njem ni bila upravičenka do denarne socialne pomoči, ki bi jo z izbrisom izgubila, niti ni dokazala, kakšen konkreten (vsaj okviren, približen) zaslužek je imela prej, pa ga zaradi izbrisa po vsej verjetnosti ni mogla več pridobivati.

10Neizpodbijano je dejstvo, da je bila tožnica, ki je v Slovenijo prišla l. 1980, do l. 1988 zaposlena na železnici v ..., nato pa je pred izbrisom, v l. 1991 odšla v Nemčijo. Tam je bila do konca leta 2002 ter še pol leta v l. 2006 in v l. 2007. V vmesnem času je delala občasno „na črno“, denarna socialna pomoč pa ji je bila po lastnih navedbah priznana od maja 2010 dalje. Pravilna je ocena, da za vmesno obdobje, ko se je tožnica nahajala v Sloveniji, ni izkazala pogojev, po katerih bi (če ne bi bilo izbrisa) to socialno pomoč prejemala, ali pa bi delala „na črno“ (kaj in koliko). Pritožba slednjega niti ne izpodbija, niti ne izpodbija ene od ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je bila zakonski pogoj za upravičenost do socialne pomoči, namreč da je bila za delo nesposobna.

11Vse tožničine neugodnosti zaradi izbrisa skozi celotno obdobje njenega v Sloveniji formalno neurejenega statusa je bilo pavšalno ovrednoteno najprej v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je tožnici sicer verjelo, da je imela tudi na področju pridobivanja sredstev oz. zaposlitve gotovo tudi zaradi neurejenega statusa določene nevšečnosti, zato je to pravilno upoštevalo v okviru dodatno priznane ji nematerialne škode, kjer se tudi ta segment lahko upošteva pri odmeri enotne oblike (negmotne) škode.³ Za dodatno povrnitev konkretne materialne škode pa bi morala izkazati konkretne okoliščine, povezane z izbrisom in zatrjevano izgubo dohodka.

12Po 2. odst. 5. čl. ZPŠOIRSP se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Zakon ne določa, ali gre za materialno ali nematerialno škodo, zato ni podlage za domnevo, da polovico predstavlja prva, polovico pa druga oblika škode. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo to določbo, ko je od odškodnine, do katere bi bila tožnica po oceni sodišča upravičena, odštelo celotni znesek odškodnine, odmerjene v upravnem postopku.

13Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo, pritožbo tožnice pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), toženka pa svojega odgovora, ki glede na predstavljene argumente, izpodbijano odločitev ter jasno in ustaljeno sodno prakso ni bil potreben (155. čl. ZPP).

¹ Prim. tudi obrazložitev v zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1062/2020 in drugih.
² Iz podatkov v pravdnem spisu je denimo razvidno, da je bila tožnica dolgotrajno izpostavljena nasilju v družini; ni dvoma, da je na rešitev pred to situacijo neugodno vplivalo tudi dejstvo, da ni imela urejenega statusa.
³ Glej odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 130/2016, II Ips 105/2017.