VSRS Sklep I Up 69/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 0011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991, s katero je bilo tožniku odvzeto državljanstvo Republike Slovenije.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožnik v predlogu za obnovo z dne 17. 12. 1992 navedel, da je bila izpodbijana odločba toženke objavljena v Uradnem listu RS št. 1 dne 11. 1. 1992 in v predlogu za obnovo povzel njeno vsebino. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) štelo, da mu je bila izpodbijana odločba vročena 17. 12. 1992. Ker je tožnik vložil tožbo 17. 3. 2021, je bila ta vložena po poteku 30 dnevnega roka od vročitve odločbe, zato jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za pomoto pri vročanju, saj mu toženka odločbe o odvzemu državljanstva namenoma ni vročila. Odločbe mu ni niti poskusila vročiti, temveč jo je objavila v Uradnem listu. Meni, da je toženka razpolagala z vsemi informacijami, na podlagi katerih bi mu lahko odločbo uspešno vročila in vsemi informacijami, na podlagi katerih bi morala zaključiti, da vročitev na odrejeni način ne bo uspešna, pa se je kljub temu odločila za slednjega. Navaja, da je mogoče 98. člen ZUP uporabiti le, če bi si toženka iskreno prizadevala za vročitev odločbe, vendar do nje ne bi prišlo zaradi nenamerne napake. Drugačno razumevanje bi predstavljalo nevaren precedens, da upravni organi sploh niso dolžni vročati upravnih aktov. Vsak pravni subjekt, na katerega učinkuje pravni akt, sčasoma izve za obstoj takega akta. Da je to dovolj in da vsako nevročitev sanira 98. člen ZUP ni skladno z določbami ZUP, Ustavo, EKČP in občimi pravnimi načeli. Meni, da je določbe o pomotah pri vročanju treba uporabljati restriktivno. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj naj bi šlo pri postopanju toženke za pomoto pri vročanju in ne namerno nevročitev, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker se sklepa ne da preizkusiti, je kršena tudi tožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odpravi odločbo toženke, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba ni utemeljena.

5V petem odstavku 26. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) je določeno, da osebi, ki ji je odvzeto državljanstvo Republike Slovenije, to preneha z dnem vročitve odločbe; če odločbe ni mogoče vročiti, ji državljanstvo Republike Slovenije preneha z dnem objave v Uradnem listu Republike Slovenije. Skladno s stališčem teorije je treba odločbo o odvzemu državljanstva vročiti osebno. Samo če osebna vročitev ni mogoča, ker ni znano prebivališče osebe v tujini ali z njo ni mogoče vzpostaviti stika, osebno vročitev nadomesti objava celotne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.¹

6Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je treba odločbo o odvzemu državljanstva vročiti osebno (kot je to za odločbe, od vročitve katerih začne teči rok, ki se ga ne more podaljšati, določal tedaj veljavni prvi odstavek 87. člen ZUP/86).² V primeru, da osebna vročitev ni mogoča, pa navedeni peti odstavek 26. člena ZDRS določa objavo odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Namen in cilj objave odločbe v Uradnem listu je seznanitev stranke z njeno vsebino. Z objavo odločbe v Uradnem listu torej nastopi fikcija, da je z dnem objave nastopila vročitev (in posledično seznanitev stranke z dejstvom, da je bila odločba izdana in z vsebino odločbe). S tem, ko je zakonodajalec predvidel posebno ureditev vročanja odločb o odvzemu državljanstva (za primer, ko osebna vročitev ni mogoča), pa je izključil tudi uporabo določb glede vročitve, ki jih je določal ZUP/86.³ Dejanska seznanitev z odločbo torej ni potrebna, je pa z objavo v Uradnem listu v kar največji meri omogočena, rok za pravna sredstva pa teče od dneva objave v Uradnem listu.

7V zadevi ni sporno, da toženka odločbe o odvzemu državljanstva ni osebno vročila pritožniku. Sporno ni niti to, da mu te odločbe ni niti poskušala vročiti, in sicer zato, ker je med postopkom, ob poskusu osebne vročitve vabila na razgovor, izvedela, da pritožnika ni v Sloveniji in da ni znano, kje se nahaja. Na podlagi tega podatka je odločbo dne 11. 1. 1992 objavila v Uradnem listu RS. S tem je bila vročitev po petem odstavku 26. člena ZDRS sicer opravljena, sporno pa je, ali je bila taka vročitev pravilna oziroma zakonita in kakšne so posledice morebitne nezakonitosti take vročitve.

8Sodišče prve stopnje se je v sicer skopi obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo na določbo 98. člena ZUP, ki ureja pomote pri vročanju, kar očitno pomeni, da takega načina vročitve ni štelo za pravilnega. Zato je na podlagi omenjene določbe štelo, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega je ugotovilo, da je mogoče šteti, da je pritožnik dokument dejansko dobil. Povedano drugače: dejstvo prejema pisanja, čeprav na nepravilen način, prinaša nastop pravnih učinkov.⁴ S tem je bil tudi v celoti dosežen namen vročanja, saj je bilo pritožniku omogočeno, da zoper odločbo vloži učinkovito pravno sredstvo.

9„Nadomestno vročitev“ prek objave v Uradnem listu je po presoji Vrhovnega sodišča treba ocenjevati v navedenem kontekstu. Če toženka odločbe ni niti poskušala vročiti pritožniku osebno, taka „nadomestna vročitev“ sicer res ni bila pravilna, vendar pa kljub temu pomeni vročitev, ki je bila opravljena na način, ki ga zakon izrecno predvideva, in je s tem povzročila procesno situacijo enakovredno temu, kot da bi pritožnik odločbo prejel v fizični obliki. Ker vročitev ni bila pravilna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko za dan vročitve ni štelo dneva objave, temveč v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZUP šele dan, za katerega se je lahko na podlagi drugih okoliščin prepričalo, da je pritožnik vedel tako za obstoj odločbe kot za njeno vsebino. Na ta dan tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo več razlogov, da ne bi bilo mogoče šteti, da je bila vročitev opravljena, saj je bila pritožniku s tem, ko se je seznanil z obstojem odločbe in z njeno vsebino, zagotovljena pravica do pravnega sredstva oziroma je bila pomota pri vročanju sanirana v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZUP. Drugih upoštevnih razlogov razen posega v to ustavno pravico pritožnik v zvezi z uporabo navedene določbe ZUP ne navaja.

10Pritožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je dejansko seznanil z vsebino odločbe o odvzemu državljanstva najkasneje na dan, ko je vložil predlog za obnovo postopka, to je 17. 12. 1992. Od te dejanske seznanitve je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, zato je tožba, vložena 17. 3. 2021, prepozna.

11Poleg tega bi razlaga pritožnika, da odločba o odvzemu državljanstva zanj ne more imeti pravnih učinkov, ker mu ni bila osebno vročena, po presoji Vrhovnega sodišča kršila 11. člen ZUP, ki strankam zapoveduje pošteno uporabo svojih pravic, saj je bil cilj vročanja že dosežen – pritožnik se je z odločbo o odvzemu državljanstva seznanil najkasneje 17. 12. 1992. Zoper to odločbo je že vložil pravno sredstvo, to je predlog za obnovo postopka, po 1. točki 249. člena ZUP/86 z navajanjem konkretnih razlogov (kar tudi kaže, da je bil z odločbo in njeno vsebino seznanjen), o katerem je bilo vsebinsko odločeno. Vrhovno sodišče pri tem še dodaja, da se predlog za obnovo postopka in tožba v upravnem sporu ne izključujeta.

12Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi šlo pri postopanju toženke za pomoto pri vročanju in ne namerno nevročitev. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča ta očitek ni utemeljen iz že zgoraj navedenih razlogov.

13Glede na vse navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

¹ Glej N. Končina: Zakon o državljanstvu Republike Slovenije s komentarjem, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Ljubljana, 1993.
² Tedaj veljavni ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47-690/1986 z dne 15. 8. 1986) je v prvem odstavku 87. člena med drugim določal, da se mora spis vročiti osebno tistemu, kateremu je namenjen, kadar je taka vročitev predpisana s tem zakonom ali z drugim predpisom, kadar začne teči od dneva vročitve rok, ki se ga ne more podaljšati, ali kadar to posebej odredi organ, ki je odredil vročitev.
³ V 85. členu ZUP/86 je bilo določeno, da če se ugotovi, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten in da mu osebe, omenjene v 84. členu tega zakona, spisa ne morejo pravočasno izročiti, se spis vrne organu, ki ga je izdal, z navedbo, kje je naslovnik. Če ostane prebivališče tistega, ki mu je treba spis vročiti, kljub poizvedovanju neznano, mu postavi organ, ki je spis izdal, začasnega zastopnika po 55. členu tega zakona in temu izroči spis.
⁴ Glej P. Kovač, v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 594.