VSL Sodba I Cp 1221/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu 780 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot izhajajo iz I. točke izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da tožnik nosi 44 %, toženka pa 56 % stroškov postopka (III. točka izreka).

2Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik opozarja na zmotno uporabo materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Ne soglaša z odločitvijo sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 600 EUR iz naslova otroškega dodatka. Poudarja, da bi morala toženka sporočiti CSD-ju, da sin A. A. od 1. 1. 2017 ne živi več pri njej. CSD bi ji na podlagi tega podatka prenehal izplačevati otroški dodatek. Toženka je neupravičeno prejemala otroški dodatek od 1. 1. 2017 do 30. 4. 2017. Ta je namenjen otroku in ga je otroku dolžna vrniti. Otroški dodatek je neupravičeno zadržala.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in spremeni odločitev glede vračila otroškega dodatka v višini 600 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Toženka v pritožbi izpodbija I. in III. točko izreka. Poudarja, da obstoji pravni temelj za plačilo preživnine. Predstavlja ga sodna poravnava, sklenjena med pravdnima strankama v letu 2015. Izpostavlja pravilnost stališča, da je verzijski zahtevek izključen. Tožnikova obveznost plačevanja preživnine je jasno in nedvoumno razvidna iz sodne poravnave, zato ni izkazana pravna podlaga, ki bi nalagala vračilo preživnine. Sodna poravnava ni bila razveljavljena, zato razlaga v izpodbijani sodbi predstavlja nedopustno presojo izvršilnega naslova. Odločbe sodne oblasti sodišča vežejo. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da plačila spornih preživnin nimajo podlage v sodni poravnavi, je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini obravnavane listine in med samo listino. Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju. Sodišče je zaključilo, da so bila sporna plačila izvedena brez pravne podlage, kar naj bi utemeljevalo obogatitveni zahtevek po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ), po drugi strani pa je možnost verzijskega zahtevka izključilo.

Pritožnica opozarja na obstoj spornih dejstev: datum preselitve sina k tožniku in tožnikovo plačevanje preživnine v spornem obdobju. V zvezi z navedenim uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pravdni stranki sta na pritožbi podali odgovora. V odgovorih sta predstavili svoje videnje zadeve; predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglašata stroške pritožbenega postopka.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Obravnavni spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

7Odločitev temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah, ki vežejo pritožbeno sodišče:

- otroka sta bila s sodno poravnavo z dne 3. 4. 2015 zaupana v varstvo in vzgojo toženki, tožnik pa se je zanju zavezal plačevati preživnino;

- sin pravdnih strank od 1. 1. 2017 živi pri tožniku;

- s sodbo z dne 15. 1. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1248/2019 z dne 4. 9. 2019 sta bila otroka zaupana v varstvo in vzgojo tožniku;

- toženka je v obdobju od januarja do maja 2017 za sina prejemala otroški dodatek;

- tožnik je toženki plačeval preživnino tudi za mesece od januarja do marca 2017, ko je sin že živel pri njem;

- toženka v obdobju od januarja do marca 2017 ni prispevala k sinovem preživljanju.

8Sodišče je ugodilo zahtevku za povračilo stroškov sinovega preživljanja, ki bi jih sicer morala nositi toženka za mesece januar, februar in marec 2017². Zahtevek za plačilo otroškega dodatka pa je zavrnilo.

O zahtevku za vračilo otroškega dodatka

9Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumentacijo, ki jo je sodišče podalo v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo/vračilo otroškega dodatka. Pritožbi ne uspe izpodbiti jasnega in prepričljivega stališča – z njim se obrazloženo niti ne sooči –, da je bila toženka glede pravice do otroškega dodatka v razmerju (le) z državo. To pomeni, kot je pravilno zapisalo sodišče, da je bila neupravičeno obogatena kvečjemu na račun države. Otroški dodatek je namreč pravica iz javnih sredstev. Država je toženki z odločbo priznala pravico do otroškega dodatka in ji ga tudi nakazala. Zato je zahtevek v tem delu že po podlagi neutemeljen. Sodišče je v 22. točki obrazložitve opozorilo tudi na neizkazanost zahtevka po višini. O tem pa pritožba sploh nima nikakršnih navedb.

O plačilu preživnine

10Odločitev sodišča v I. točki izreka, ki se nanaša na plačilo preživnine za čas od januarja do marca 2017, je pravilna. Vendar na drugi podlagi, kot jo je v 15. točki obrazložitve podalo sodišče.

11Toženčeva pritožba pravilno izpostavlja – to je tudi njen osrednji poudarek–, da pravnomočna sodna odločba veže stranke in sodišča. Pravdni stranki sta glede plačevanja preživnine sklenili sodno poravnavo in ta ju zavezuje. Tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi pravnomočne sodbe³, ni mogoče zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve⁴. Zahtevek iz obogatitvene tožbe je v diametralnem nasprotju z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno z ugodilno sodbo. Zato tožnik ne more zahtevati vračila preživnine, ki jo je plačal na temelju sklenjene sodne poravnave.

12Ni pa utemeljenega razloga, da svojega zahtevka ne bi oprl na določbo 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) oz. na določbo 199. člena Družinskega zakonika (DZ). Tisti, ki je imel izdatke s preživljanjem kake osebe, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Tožnikovo trditveno podlago je moč umestiti v prej navedeni normativni okvir⁵. Sodišče te določbe sicer ni uporabilo in se je pri tem sklicevalo na zadevo II Cp 1609/2015. Vendar pa je treba upoštevati raznolikost položajev in izhajati iz okoliščin konkretnega primera. V prej citirani zadevi je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema. V obravnavani zadevi je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo materi, oče pa se je s sodno poravnavo zavezal plačevati preživnino. Sodišče je ugotovilo, da otrok od 1. 1. 2017 dejansko prebiva pri tožniku. Ta je v celoti poskrbel za sinovo preživljanje in kril tudi delež stroškov, ki bi sicer odpadel na toženko. Ob takšnih okoliščinah pa tožniku ni mogoče odreči verzijskega zahtevka, ki mu ga nudi določba 133. člena ZZZDR. Ker je izpolnjen abstraktni dejanski stan iz prej citirane določbe – prišlo je do prikrajšanja na strani tožnika in okoriščanja na strani toženke – je tožbeni zahtevek utemeljen. Toženka namreč tožnikovih navedb, da je tožnik v času od januarja do marca 2017 nosil stroške preživljanja sina in da nanjo mesečno odpade znesek v višini 260 EUR, ni prerekala. Pravno neupoštevne so tudi toženkine pritožbene navedbe o datumu sinove preselitve k tožniku ter o neizkazanosti, da je ravno tožnik v spornem obdobju plačal preživnino. Gre za dejanski ugotovitvi sodišča⁶, ki ju v sporu majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno izpodbijati. Glede na pojasnjeno je tožnikov zahtevek za plačilo 780 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljen, takšna pa je tudi novejša sodna praksa⁷.

13Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Skupni znesek znaša 780 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
² Enako velja tudi za sodno poravnavo.
³ Primerjaj VSL I Cp 1723/2014, VSRS II Ips 269/2007.
⁴ Primerjaj točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Primerjaj 11. in 13. točko obrazložitve.
⁶ Primerjaj VSK I Cp 188/2021.