UPRS Sklep in sodba II U 498/2016-14

I. Postopek, prekinjen s sklepom, št. II U 489/2016 z dne 16. 1. 2019, se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-1632/2013-25(14-140-01) z dne 29. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 285,00 EUR stroškov z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od zapadlosti do plačila.

1Z izpodbijano v uvodu navedeno prvostopenjsko odločbo se odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ptuj, št. DT 02-15130-1 z dne 31. 3. 2009 o odmeri dohodnine za leto 2008 odpravi in nadomesti z izpodbijano odločbo. Tožniku je bila odmerjena dohodnina za leto 2008 v znesku 23.932,03 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupnem znesku 1.907,49 EUR znaša 22.024,54 EUR. Po odpravljeni odmerni odločbi z dne 31. 3. 2009, ki se nadomesti z izpodbijano odločbo je tožnik plačal znesek 57,98 EUR, zato mora po izpodbijani odločbi plačati razliko v skupnem 21.966,56 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe.

2Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku, ko se je pri zavezancu začel davčni inšpekcijski nadzor davkov od prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje 1.1. 2005 do 31. 12. 2008 in dne 29. 8. 2012 na podlagi 6. člena Direktive 77/799/EEC. Davčna uprava je namreč od nemške davčne uprave prejela podatke o prilivih in odlivih na računu družbe A., d. o. o., pri podružnici banke B. (Nemčija), št. računa 173708, koda 710 500 00. Iz navedenih podatkov je bilo razvidno, da je zavezanec C. C. v letih 2007 in 2008 z navedenega računa opravil dvige gotovine v skupnem znesku 871.060,00 EUR. V obravnavanem letu 2008 je tožnik z navedenega računa opravil dvige gotovine v skupnem znesku 55.000,00 EUR. Davčni organ je tako na podlagi podatkov izdal dne 22. 1. 2015 odločbo št. DT 4210-1632/2013-7 (14-140-01), kjer je zavezancu v postopku odmere dohodnine za leto 2008 odmeril dohodnino v znesku 21.677,03 EUR.

3Zoper navedeno odločbo je zavezanec vložil pritožbo po pooblaščencu D., d. o. o., kateri je Ministrstvo za finance z odločbo z dne 11. 12. 2015 št. DT 499-01-114/2015-2 ugodilo. Odločba je bila tudi vročena tožnikovi upraviteljici v postopkih prisilne poravnave, stečaja in likvidacije E. E., s. p.¹ V odločbi je tožena stranka ugotovila, da je pritožba zavezanca utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja zavezanec. Ugotovila je, da gotovina, ki si jo je zadržal zavezanec ne predstavlja dohodkov iz zaposlitve, kamor poleg dogodka iz delovnega razmerja štejejo tudi preostalih dohodki iz drugega pogodbenega razmerja ali razmerja na drugi podlagi, temveč je opredelil dvige kot druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), od katerih se po prvem odstavku 131. člena istega zakona plačuje akontacija dohodnine po stopnji 25 %.

4Prvostopenjski organ je tako v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2008 upošteval napotila drugostopenjskega organa in zavezancu prejeti dohodek v znesku 55.000,00 EUR opredelil kot preostali drugi dohodki (vir 6300) in ne preostali dohodki iz drugega pogodbenega razmerja (vir 1230). Davčni organ prve stopnje je zaključil, da v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2008 ni nejasnih dejstev, zato je odločil, da postopek nadaljuje brez sodelovanja zavezanca C. C. - v osebnem stečaju, pooblaščenca pred začetkom osebnega stečaja zavezanca D., d. o. o. oz. upraviteljice v postopkih prisilne poravnave, stečaja in likvidacije E. E., s. p. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili tožniku izplačani drugi dohodki po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerih se po prvem odstavku 131. člena plačuje akontacija dohodnine po stopnji 25 %. Ugotovljene zneske gotovine je po ugotovitvah upravnega organa, tožnik dvigoval iz računa pravne osebe brez listinske podlage, niti ni bil povezan s poslovanjem pravne osebe, niso bile opravljene storitve, tožnik tudi ni imel uradne povezave s pravno osebo. V pravni osebi ni bil zaposlen, ni imel lastniške in ne funkcije upravljanja.

5Zoper izpodbijano odločitev je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za finance, ki je tožnikovo pritožbo zavrnilo z odločbo št. DT-499-01-427/2016 z dne 21. 11. 2016. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je bilo v postopku na podlagi obširne dokumentacije, pridobljene s strani nemških in hrvaških davčnih organov, ter podatkov podružnice banke B. nesporno ugotovljeno, da je imelo hrvaško podjetje F., katerega ustanovitelj in direktor je bil G. G. odprt račun v podružnici banke B. št. 173/08 ter da je račun od leta 2007 naprej, ko je šlo podjetje F. v stečaj uporabljana tudi nova družba H. (stečaj zaključen v letu 2011), in sicer za plačilo po računih, ki jih je podpisoval G. G., čeprav v H., ki sta jo ustanovili in vodili njegova sestra in nečakinja, uradno ni opravljal nikakršnih funkcij. Kot nesporno iz podpisanih kartonov izhaja, da je bil ves čas od odprtja računa naprej za razpolaganje sredstev in računov pooblaščen G. G., poleg njega pa v posameznih letih tudi pritožnik C. C. Dvigi gotovine, ki jo je opravil tožnik v letih 2007 in 2008 so bili ugotovljeni na osnovi podatkov pridobljeni s strani nemške davčne uprave po potrdilih o dvigih gotovine ter po podatkih, ki jih je med postopkom predložil sam tožnik in katerim tudi ne oporeka. Tožnik je v postopku dne 20. 2. 2013 predložil izjavo, v kateri je izjavil, da je vse dvigovane zneske gotovine iz računa A., d. o. o. dvigoval po pooblastilu za dvige gotovine iz računa družbe pri podružnici banke B. št. 173708. Za dvige ga je pooblastila A., d. o. o. oz. njen pooblaščenec G. G., kateremu je vso gotovino tudi predal. Ob vsakokratni predaji so bila sestavljena in podpisana potrdila o predaji gotovine, ki jih je predložil. Drugostopenjski organ je vpogledal v potrdilo o predaji gotovine z dne 26. 3. 2008, ki potrjuje, da znesek 55.000,00 EUR, ki je bil dvignjen iz računa na banki B. prejela A., d. o. o, predal pa ga je C. C. Slednji ni predložil potrdil, da je bila predana gotovina prevzeta v blagajno podjetja in zavedena v poslovnih knjigah, pologov gotovine na blagajno podjetij ni zasledil niti hrvaški davčni organ. Drugostopenjski organ je zaključil, da je v zadevi ključno, da C. C. z listinami zatrjuje, da je sredstva vrnil pravni osebi, ustno pa v nasprotju s predloženimi listinami zatrjuje, da je gotovino predal predstavniku podjetja G. G. in to v Avstriji. G. G. po uradnih podatkih v pravni osebi ni opravljal nobene funkcije, zato predaja denarja v njegove roke ne more šteti za predajo upravičen osebi, to potem pomeni, da C. C. v postopku ni dokazal, da je sredstva, ki jih je nesporno dvignil iz računa pravne osebe, predal tej isti pravni osebi. Vprašanje, ali se je C. C. s spornimi sredstvi okoristil, ni predmet tega postopka. Bistvo problema, kot je drugostopenjski organ napisal, je torej nasprotujoči si dokazi, ki jih je C. C. predložil le v ponarejenih listinah, kar pomeni, da dejstva, da bi jih ugotovil grafolog, kot to v pritožbi zatrjuje tožeča stranka, že na ugotovljeno ne bi imelo nikakršnega vpliva.

6Tožnik vlaga tožbo zaradi odprave odločbe Republike Slovenije, Finančnega urada z dne 22. 1. 2015, št. DT 4210-1632/2013-7 (14-140-01). Navedena odločba je bila v postopku pritožbe razveljavljena z odločbo, št. DT 499-01-114/2015 dne 11. 12. 2015 in vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tako je v ponovnem postopku prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, torej odločbo, št. DT 4210-1632/2013-25(14-140-01) z dne 29. 1. 2016, tako je navedena odločba izpodbijana odločba in ne odločba z dne 22. 1. 2015, kot jo navaja tožnik v tožbi kot izpodbijano odločbo.

7Tožnik navaja, da je davčni organ dolžan skladno s prvim odstavkom 73. člena Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pred izdajo odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za izdan zapisnik ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice in svoje interese in ravnati v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden se ne da stranki možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Ravnanje v nasprotju s citirano določbo pomeni absolutno kršitev pravil postopka. Nadalje navaja, da je tožeča stranka še zmeraj prepričana, da je bila tožena stranka dolžna, da se zateče k postopku cenitve davčne osnove, takoj, ko je ugotovila, da obstaja dvom v resničnost ugotovitev, kar bi jo sicer zavezovalo k uporabi načela v dvomu v korist zavezanca (in dubilo pro reo oz. in dubio contra fiscus). Glede na ugotovitve davčnega organa, da davčni zavezanec ni predložil verodostojnih listinskih dokazov, da dokaže vir premoženja oz. porabo ugotovljenih sredstev, je tožeča stranka izpostavila, da je davčni organ dolžan izvesti in v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDavP-2 iskati materialno resnico. Nadalje ugotavlja, da posamezni dokazi v postopku niso rangirani po njihovih vrednostih in da jih je za popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti. V zvezi s tem poudarja, da bi moral davčni organ pri načelu materialne resnice izvesti tudi zaslišanje vpletenih oseb, če je bil še vedno dvom, čeprav ga zavezuje načelo in dubio pro reo. Navedbe davčnega organa so tudi protispisne. Hrvaški davčni organ ni pregledal celotnega poslovanja H. Hrvaški davčni organ tudi ni zahteval v zvezi z I., GmbH od H. nobene dokumentacije, zato so vse navedbe slovenskega davčnega organa izmišljene. Prav tako davčni organ v Sloveniji nima jurisdikcije nad pravilnostjo poslovanja in preverjanja hrvaškega pravnega subjekta preko nemške davčne uprave. Davčni organ v Sloveniji je tudi navedel, da je tožeča stranka po posameznih pooblastilih opravila gotovinske dvige pri banki B. v Nemčiji. Nato navaja, da je tožečo stranko za dvige pooblastila družba A., d. o. o. oz. njen pooblaščenec G. G. Navedeno je protislovno in nedokazano. Navaja tudi, da H. ni mogla pooblastili davčnega zavezanca za dvige z bančnega računa, ki ni bil v zavezančevi lasti in da direktorici nista bili pooblaščeni za razpolaganje s sredstvi. Po navedbi obeh lastnic direktoric podjetij je bil banki dostavljen dopis pooblastil za pooblaščence za dvige, med katerimi je bil tudi davčni zavezanec. Izjava, da H. ni bila lastnik računa 173708 je lažna in zavajajoča, saj z dopisom in dogovorom z banko je H. nasledila račun 173708 od F. Prav tako bi moral davčni organ preveriti tudi zavezančevo finančno stanje. Ugotoviti bi moral, ali je tožeča stranka imela kakšne koristi od dvigov gotovine, katero je predala pooblaščencu H., proti podpisu za vsakokratno predajo. V kolikor je davčni organ menil, da so blagajniški prejemki ponarejeni, bi moral pritegniti tudi izvedenca grafologa, da ugotovi, ali so pristni podpisi zavezancev za davek G. G. kot prejemnika vsakokratnih dvigov. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje in priglaša stroške postopka.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz upravnih odločb ter predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

9Sodišče je s sklepom št. II 498/2016 z dne 16. 1. 2019 sklenilo, da se postopek v predmetni zadevi prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

10Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022 odločilo, da 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ni bila v neskladju z Ustavo.

11Skladno s 156. členom Ustave RS se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred Ustavnim sodiščem RS, nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Ker je Ustavno sodišče RS o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo, se predmetni upravni spor nadaljuje.

K točki II. Izreka:

12Tožba je utemeljena.

13Sodišče v obravnavani zadevi presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka odmerila tožeči stranko dohodnino na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

14Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka v letu 2008 z računa A., d. o. o. v Nemčiji dvignila skupno 55.000,00 EUR, s predloženimi listinami pa je dokazovala, da je gotovino predala G. G. v Avstriji. Sporno je, ali je bil G. G. upravičena oseba za prevzem te gotovine, glede na to, da po uradnih podatkih v pravni osebi ni opravljal nobene funkcije, zaradi česar po oceni davčnega organa predaje denarja v njegove roke ni moč šteti za predajo upravičeni pravni osebi.

15ZDoh-2 v 7. poglavju ureja obdavčitev „drugih dohodkov“ (105. do 108. člen ZDoh-2). Za obravnavani spor je pomemben 105. člen, ki v prvem odstavku „druge dohodke“ opredeljuje kot vse dohodke, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona. Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, je kot drugi dohodek opredeljen dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oziroma ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.

16Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-497/18-17 z dne 21. 1. 2022 v točki 22. zapisalo, da iz ZDoh-2 ne izhaja, da bi bilo treba dohodek razumeti na način, kot ga opredeljuje ekonomska, računovodska ali kakšna druga stroka, kar bi pomenilo, da gre za pravni standard, preostane le še možnost, da ima ta pravni pojem enak pomen, kot ga ima ista beseda v splošnem jeziku. Po oceni Ustavnega sodišča RS pa je pomen besede dohodek v splošnem jeziku dovolj jasen in pomeni vsak prejemek, ki je sad dela ali sad premoženja. Dohodek kot pravni pojem in kot dohodek v smislu izpodbijane določbe je zato lahko le tisti prejemek, ki je sad dela ali sad premoženja, ne pa tudi kakšen drug prejemek. Obdavčitev prejemkov, ki niso sad dela ali premoženja, je posledično mogoča samo v primeru, če zakonodajalec to jasno, izrecno in posebej določi (kot je to npr. storil za primere daril).

17O razlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki predstavlja pravno podlago za odmero dohodnine v predmetni zadevi, je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom, št. X Ips 91/2017 z dne 23. 3. 2022, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče (v 22. točki obrazložitve), da gre pri razlagi „drugega dohodka“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 za dohodek sui generis, pa zaradi potreb po določenosti te davčne obremenitve ob namenski razlagi zakona lahko štejemo le tisti dohodek, ki ga je davčni zavezanec dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja.

18Z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Za dohodek po tem zakonu se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet (15. člen ZDoh-2). Drugi dohodki so vsi dohodki, ki v skladu z ZDoh-2 ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, za druge dohodke pa ne štejejo dohodki iz 19 do 32. člena ZDoh-2, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine in se ne vštevajo v davčno osnovo (105. člen ZDoh-2).

19V obravnavani zadevi je davčni organ ugotovil, da je tožnik iz računa družbe A., d. o. o., pri podružnici banke B. (Nemčija) št. računa 173708, koda 710 500 00 v letu 2008 opravil dvig gotovine v višini 55.000,00 EU, ki ga je davčni organ opredelil kot drug nepojasnjen dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega se po prvem odstavku 131. člena ZDoh-2 plačuje akontacija dohodnine po stopnji 25 %.

20Iz ugotovitev inšpekcijskega nadzora pri C. C. z dne 5. 2. 2013 (listine v upravnem spisu), da družba A., d. o. o, ki jo je davčni organ označil kot H., mat. št. 1801295, ni imela odprtega računa v Nemčiji, prav tako pa med kupci s katerimi je poslovala ni podjetij in oseb, ki so nakazovali sredstva na sporni račun št. 173708. Zato so nejasne navedbe v izpodbijani odločbi, da je navedena družba uporabljala sporni račun v Nemčiji, in sicer za plačilo po računih, ki jih je podpisoval G. G., čeprav v H., ki sta jo ustanovili in vodili njegova sestra in nečakinja, uradno ni opravljal nikakršnih funkcij. Sporni račun je odprla pri podružnici banke B., A., d. o. o. s sedežem v Varaždinu, ki jo je davčni organ označil F., vendar je po zaključku stečaja, dne 6. 11. 2007 bila izbrisana iz registra. Davčni organ ugotavlja, da nesporno iz popisanih kartonov izhaja, da je bil ves čas od odprtja računa naprej za razpolaganje s sredstvi na računu pooblaščen G. G., poleg njega pa v posameznih letih tudi pritožnik C. C., kar sodišče ne more preveriti, ker v spisu ni listinskih dokazov.

21Nadalje so v tem zvezi nejasne in same s seboj v nasprotju navedbe v izpodbijani odločbi, da bi naj G. G. pooblastil tožnika za dvig gotovine iz spornega računa, čeprav davčni oran ugotavlja, da G. G. ni imel nobene funkcije v H. V upravnem spisu ni listin na podlagi katerih bi sodišče lahko preverilo, na kakšni podlagi je tožnik dvignil sredstva iz spornega računa in katera družba je razpolagala s tem računom. Davčni organ tudi zapiše, da je iz potrdila o predaji gotovine z dne 26. 3. 2008, ki potrjuje sporni dvig v višini 55.000,00 EUR, prejela A. (katera), predal pa C. C. Davčni organ nadalje ugotovi, da v nasprotju s predloženimi listinami tožnik ni predložil potrdil, da je bil sporni dvig predan v blagajno podjetja. Davčni organ je tudi ugotovil, da so bili zneski dvignjeni brez kakršne koli listinske podlage, niso bili povezani s poslovanjem pravne osebe, niso bile opravljene nikakršne storitve, tožeča stranka pa ni imela niti uradne povezave s pravno osebo. Vse te ugotovitve davčnega organa, po presoji sodišča ne omogočajo preizkusa pravilnosti odločitve. Prav tako pa so brez pravne utemeljitve in same s seboj v nasprotju. V kolikor je tožnik sredstva družbi (kateri) predal oziroma vrnil, kar zatrjuje, bi z davčnega vidika pomenilo, da z dvigi gotovine ni prejel obdavčljivih dohodkov.

22Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ dne 24. 11. 2014 pozval tožnika, da se zglasi pri Davčnem organu na Ptuju osebno ali po pooblaščencu v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2007 in 2008, ker bo seznanjen v zvezi z novo ugotovljenimi viri dohodnine. Tožnik je po pooblaščencu dne 14. 12. 2014 sporočil prvostopenjskemu organu, da je pooblaščenec tožnika seznanjen s postopkom in se odpoveduje osebni seznanitvi ter pričakuje pisne odpravke za tožnika. Tako so neutemeljene navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku. Vendar je upravnem postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Upravni organ je dolžna izvesti poseben ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (145. člen ZUP). V ta namen tudi zasliši stranke in priče o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe.

23Stranka mora namreč imeti realno in dejansko možnost izkazati in dokazati okoliščino, ki vpliva na odločitev organa. Organ, ki odločitev sprejme, mora okoliščine, ki vplivajo na odločitev v obrazložitvi navesti in utemeljiti razloge, zakaj je okoliščino upošteval oz. zakaj je ni. Samo v takšnem primeru je stranki zagotovljen pošten postopek. Zanj je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt izdan v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

24Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da izpodbijana ni pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi določb 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, ker ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve ter je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila materialno pravo. Zato je v skladu z določbami tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku se bo moral davčni organ pred odločitvijo po vsebini opredeliti do navedb tožeče stranke in po ugotovljenem dejanskem stanju svojo odločitev obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti, pravilno pa bo morala uporabiti tudi materialno pravo in glede odmere dohodnine za leto 2008 upoštevati stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS zavzelo glede obdavčitve dohodka na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in na tej podlagi sodišče v predmetni sodbi (četrti odstavke 64. člena ZUS-1).

25V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

26Sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči le tedaj, ko je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (7. člen ZUS-1). Pogoje za odločanje v sporu polne jurisdikcije določata prvi odstavek 65.člena ZUS-1 in prvi odstavek 7. člena ZUS-1. Upravno sodišče sme na podlagi navedenih določb o upravni zadevi odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Iz besedila te določbe izhajata torej dva pogoja, in sicer da narava stvari to dopušča in da je dejansko stanje ugotovljeno, v nasprotnem primeru bo sodišče nezakoniti akt odpravilo (oziroma ugotovilo njegovo nezakonitost) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek ter odločanje tudi v primerih, ko bo pravno odločilna dejstva samo ugotavljalo na ustni obravnavi.2

K točki III. Izreka:

27Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženki.

28Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1 Postopek osebnega stečaja se je začel nad tožnikom s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju, št. ST 1922/2015 z dne 5. 6. 2015.
2 Dobravec Jalen, M., Domjan Pavlin, B., Faganel, M., Golob, P., Kerševan, E., Pirnat, R., Smrekar, N., Steinman, T., Štucin, Z., Žuber, B., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, stran 370.