131. člen ZDoh-2

V zadevi so podane številne objektivne okoliščine - indici, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo in je takšne posle zavestno sklepal ter svojo pravo voljo davčnemu organu zavestno prikril.

Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno in konkretno sklicuje na davčne posledice in učinke ugotovitvene odločbe v predhodno navedenem DIN in iz teh učinkov izpeljuje davčne posledice tudi v obravnavani zadevi, ki je predmet tega spora. Z odpravo ugotovitvene odločbe so odpadli razlogi davčnega organa glede davčnih posledic izkazanih in vodenih poslovnih učinkov v glavni knjigi (prvega) tožnika iz naslova naslova razpolaganja s poslovnim deležem v družbah F. d.o.o. in E. d.o.o. ter iz naslova dolgoročne obveznosti do B.B. Ob takem stanju stvari, dejanski in pravni zaključki, ki slonijo na predhodno ugotovljenih okoliščinah iz odpravljene ugotovitvene odločbe, ne morejo imeti relevantnih posledic v obravnavani zadevi, drugačnih relevantnih razlogov pa davčni organ in toženka nista navedla.

Dobitki v nagradnih igrah (reklamnih ali animacijskih), ki jih je v obravnavanem primeru organiziral tožnik, so obdavčeni po ZDoh-2 in sicer kot drugi dohodki, saj iz tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 izhaja, da se kot drugi dohodki štejejo tudi dobitki v nagradnih igrah. Pravna podlaga za izpodbijano odločitev je tako tudi po presoji sodišča 3. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Izplačila stroškov po neverodostojnih potnih nalogih pomenijo za zaposlenega pri zavezancu za davek dohodke iz delovnega razmerja po 37. členu ZDoh-2, od katerega se plačuje akontacija dohodnine po 127. členu ZDoh-2 oziroma dohodek iz delovnega razmerja po 3. členu ZPSV od katerega se plačujejo prispevki za socialno varnost po 8. - 14. členu ZPSV. Izplačila stroškov po neverodostojnih potnih nalogih pomenijo za ostale, ki niso zaposleni pri društvu, drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega se plačuje akontacija dohodnine po stopnji 25%. Besedilo določbe drugega odstavka 253. člena ZUP veže samo drugostopenjski organ in to samo v primeru, če spremeni izpodbijano odločitev. Če drugostopenjski organ odločbo odpravi, odpravljena odločba nima več nobenih pravnih učinkov, kot to izhaja iz prvega odstavka 281. člena ZUP. Pri tem je prvostopni organ v ponovnem postopku vezan tudi na navodila drugostopnega organa glede česa je treba dopolniti postopek. Če prvostopni organ ugotovi drugačno dejansko stanje, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, in kar izhaja iz izpodbijane odločbe, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev. Res je, da je v

V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena upravnega organa ne moreta biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Za dohodek se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je plačan oziroma prejet. Dohodek je ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju. Pri tem je dohodek mišljen kot kategorija v najširšem pomenu besede in se odraža v vsakem povečanju ekonomske blaginje posameznika.

Sodba, ki zavrne (primarni) tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v bruto znesku, nato pa (delno) ugodi (podredno) uveljavljenemu zahtevku za plačilo izgubljenega dobička v neto znesku, prekrši pravilo ne bis in idem.

Po zbranih podatkih je tožnik prejel skupno 468.501,00 EUR, od tega 120.000,00 EUR v gotovini, 78.000,00 EUR na račun, odprt pri banki v Sloveniji ter 270.501,00 EUR na račun, odprt v Avstriji. Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2. Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba). Ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovi

Sodišče ne dvomi v ugotovitev davčnih organov, da dobava blaga tožeči stranki s strani trgovine A. ni bila opravljena in da torej plačila, opravljena po teh računih, niso bila porabljena za namene poslovanja, to je za nabavo materiala. Pač pa v postopku ni bilo kot nesporno ugotovljeno, da je trgovina A. nakazane zneske predala B.B. in da je slednji to potrdil s podpisom na komisijskem listu. Ugotovitve v zvezi s komisijskimi listi in s prejemom denarja torej niso nesporne, kljub temu pa presoje s tem povezanih ugovorov ni najti ne v prvostopenjski in ne v drugostopenjski odločbi. Razlogi v tej zvezi pa so za odločitev bistveni, saj naj bi bilo prav (in samo) iz komisijskega lista razvidno, da je B.B. prejel denar in da je zato (kot fizična oseba) tisti, za katerega se tožeči stranki odmerja in nalaga v plačilo akontacija dohodnine. Obenem gre pri komisijskem listu za listino, ki (edina) izkazuje položaj B.B. kot komitenta in s tem za listino, ki v bistvenem potrjuje tisto, kar je glede načina poslovanja s tožečo stranko povedal A.A. v svoji izjavi, in ki ji tožeča stranka prav tako nasprotuje že ves postopek. Ker torej okoliščine, ki so bistvene za odločitev, niso bile presojen

Sodišče ne dvomi v ugotovitev davčnih organov, da dobava blaga tožeči stranki po računih trgovine A. ni bila opravljena in da plačila, opravljena po teh računih, niso bila porabljena za namene poslovanja, to je za nabavo materiala. Pač pa po presoji sodišča v postopku ni bilo kot nesporno ugotovljeno, da je trgovina A. nakazane zneske predala B.B. ter da je le-ta to potrdil s podpisom na komisijskem listu. Ugotovitve v zvezi s komisijskimi listi in s prejemom denarja torej niso nesporne. Kljub temu pa presoje s tem povezanih ugovorov ni niti v prvostopenjski in tudi ne v drugostopenjski odločbi. Razlogi v tej zvezi pa so za odločitev bistveni, saj naj bi bilo prav (in samo) iz komisijskega lista razvidno, da je B.B. prejel denar in da je zato (kot fizična oseba) tisti, za katerega se tožeči stranki odmerja in nalaga v plačilo akontacija dohodnine. Obenem gre pri komisijskem listu za listino, ki (edina) izkazuje položaj B.B. kot komitenta in s tem za listino, ki v bistvenem potrjuje tisto, kar je glede načina poslovanja s tožečo stranko povedal A.A. v svoji izjavi, in ki ji tožeča stranka prav tako nasprotuje že ves postopek. Ker torej za odločitev bistvene okoliščine niso bile p

Gotovinsko izplačilo plač delavcem ni izkazano. Seznami izplačil posameznim delavcem niso bili podpisani s strani delavcev. Podpisane sezname je tožeča stranka predložila šele v pritožbenem postopku in so podpisani na način, ki kaže, da so bili podpisi delavcev pridobljeni naknadno in da gre za listine, ki niso bile sestavljene ob nastanku poslovnega dogodka in jim zato ni mogoče priznati lastnosti verodostojnih (knjigovodskih) listin, ki so podlaga za knjiženje oziroma za davčno pripoznanje poslovnih dogodkov.

Status nosilca tihe družbe imajo lahko pravne osebe iz 1. člena Zakona o gospodarskih družbah, torej (že ustanovljena) gospodarska družba. Sodba na podlagi pripoznave ne pomeni odločitve o predhodnem vprašanju iz tretjega odstavka 147. člena ZUP, ki bi kakorkoli vplivala na odločitev, sprejeto v davčnem postopku.