VSM Sklep I Ip 527/2022

I. Pritožba zoper točko I izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže.

II. Pritožbi zoper točki II in III izreka sklepa sodišča prve stopnje se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tem delu zdaj v celoti glasi:

„II. Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I 101/2022 z dne 21. 3. 2022 razveljavi v delu,v katerem je bila izvršba dovoljena za izterjavo zneska 117,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2019 dalje do plačila (točka I izreka sklepa o izvršbi) in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne. V ostalem se ugovor zavrne.

III. Dolžnik mora upnici v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 82,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

III. Upnica mora dolžniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbe v znesku 41,25 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o izvršbi I 101/2022 z dne 21. 3. 2022 razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 117,05 EUR od 8. 4. 2016 do 17. 3. 2019 in od zneska 234,09 EUR od 6. 10. 2016 do 17 . 3. 2019 ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (točka I izreka). V presežku je ugovor dolžnika zavrnilo (točka II izreka). Dolžniku je naložilo, da mora upnici v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 122,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev (točka III izreka).

2Dolžnik v pravočasni pritožbi citirani sklep izpodbija v celoti. Navaja, da terjatev ni nikoli obstajala, da v sklepu niso davki, ampak socialni prispevki, da ni res da on tega ni dokazal in prilaga izpis pokojninske dobe, odločbo ZPIZ o odmeri invalidske pokojnine z dne 13. 1. 2020 in odločbo ZPIZ o priznanju invalidske pokojnine z dne 16. 12. 2019. Nadalje navaja, da se je kandidat za državnega odvetnika zlagal, da je preveril plačila njegove pokojninske dobe. Vsak namreč ve, da če si zaposlen v Avstriji, prispevkov ne plačuješ v Sloveniji. Izpostavlja, da mu je z blokado TRR povzročena škoda, da so bili na hišo poslani izterjevalci, ki so vznemirili A. A., zavarovanje na nepremičnine pa ni mogoče, ker so bile njegove nepremičnine prodane v stečajnem postopku v letih 2006 in 2007. Zahteva povrnitev sodnih taks in stroškov v višini 600,00 EUR in opravičilo v osmih dneh.

3Upnica na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o delnem zavrženju pritožbe (točka I izreka):

4Sodišče prve stopnje je pod točko I izreka izpodbijanega sklepa dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo za zakonske obresti od zneska 117,05 EUR od 8. 4. 2016 do 17. 3. 2019 in od zneska 234,09 EUR od 6. 10. 2016 do 17. 3. 2019 ter predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo. Ker dolžnik glede terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo pod točko I izreka izpodbijanega sklepa, s pritožbo ne more doseči zase ugodnejše odločitve kot je že z izpodbijanim sklepom sprejeta odločitev o (delni) zavrnitvi predloga za izvršbo, za pritožbo zoper točko I izreka izpodbijanega sklepa nima pravnega interesa. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

K odločitvi o delni spremembi sklepa sodišča prve stopnje (točka II izreka):

5Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi I 101/2022 z dne 21. 3. 2022 dovolilo izvršbo za izterjavo stroškov, odmerjenih v postopku zavarovanja Z 23/2016, in sicer na podlagi dveh v tem postopku izdanih sklepov kot izvršilnih naslovov, tj. sklepa o zavarovanju Z 23/2016-3 z dne 23. 6. 2016 (za izterjavo 117,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016 dalje do plačila) in sklepa o ugovoru Z 23/2016-13 z dne 21. 9. 2016 v zvezi s sklepom o popravi Z 23/2016-14 z dne 22. 9. 2016 (za izterjavo 234,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2016 dalje do plačila). Po ugovoru dolžnika je temu delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od obeh zneskov glavnic, ki so zapadle do treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo, tj. do vključno 17. 3. 2019, v ostalem pa je ugovor zavrnilo.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da je izvršilno sodišče ob dovolitvi izvršbe v skladu z načelom stroge formalne legalitete vezano na vsebino izvršilnega naslova in da ne sme ponovno presojati zakonitosti v izvršilnem naslovu ugotovljene terjatve, katere izterjava se zahteva v izvršilnem postopku. Prav tako je pravilno navedlo, da izvršilno sodišče ne sme ugotavljati temelja razmerja, na podlagi katerega je nastal izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da navedbe, ki jih je dolžnik v ugovoru podal v zvezi z nepravilno odmero davka in neutemeljeno zahtevo po dvojnem plačevanju prispevkov, za presojo utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi niso relevantne. Navedbe v tej smeri, ki jih dolžnik ponavlja tudi v pritožbi, iz enakih razlogov tudi niso relevantne za presojo utemeljenosti pritožbe, zaradi česar se sodišče druge stopnje do njih vsebinsko ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje k temu v pojasnilo dolžniku še dodaja, da predmet izterjave v obravnavani zadevi niti niso terjatve iz naslova prispevkov in stroškov postopkov davčne izterjave, ki so zajete v seznamu izvršilnih naslovov RS, Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4930-608/2016-1 04 720-27 z dne 16. 2. 2016, na podlagi katerega je bilo za te terjatve v zadevi Z 23/2016 dovoljeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah, in obstoju katerih je dolžnik nasprotoval tako v ugovoru kot v pritožbi, ampak so predmet izvršbe terjatve iz naslova stroškov, ki so bili odmerjeni in dolžniku v plačilo naloženi v citiranem postopku zavarovanja. Konkretnih in substanciranih navedb, ki bi se nanašale na te terjatve, pa dolžnik ni podal.

7Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da sklep Z 23/2016-13 z dne 21. 9. 2016 v zvezi s sklepom o popravi Z 23/2016-14 z dne 22. 9. 2016, s katerim so bili dolžniku v plačilo naloženi stroški ugovornega postopka v znesku 234,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka za plačilo dalje in ki je pravnomočen in izvršljiv postal 5. 10. 2016, predstavlja primeren izvršilni naslov za izterjavo 234,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2016 dalje do plačila (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 21. členom ZIZ). Prav tako je pravilno ugotovilo, da dolžnik v ugovoru ni navedel razlogov, ki bi (razen v obsegu, v katerem je sodišče ugovoru zaradi zastaranja dela obresti ugodilo) preprečevali izvršbo na podlagi citiranega izvršilnega naslova, in sicer ni niti zatrjeval niti izkazal, da je (nezastarano) terjatev iz naslova stroškov zavarovanja, odmerjenih z navedenim sklepom, s pripadajočimi obrestmi morebiti plačal ali da bi terjatev prenehala na drug način, in tudi ne, da bi bil izvršilni naslov razveljavljen ali spremenjen. Ker je bila torej s sklepom o izvršbi izvršba za izterjavo terjatve, ki izvira iz citiranega sklepa, utemeljeno dovoljena, je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor v delu, v katerem se nanaša na izterjavo terjatve 234,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki do vložitve predloga za izvršbo še niso zastarale, utemeljeno zavrnilo, pri tem pa tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev ni storilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, drugi odstavek 55. člena ZIZ). Glede na navedeno se v delu, v katerem se nanašajo na izvršbo za izterjavo denarne terjatve 234,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2019 dalje, kot neutemeljeni izkažejo tudi dolžnikovi očitki o nedopustni blokadi TRR, ki je posledica dovoljene izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Izvršba z drugimi izvršilnimi sredstvi, ki jih v pritožbi navaja dolžnik (na premičnine in nepremičnine) pa v predmetnem postopku niti ni bila dovoljena.

8Sodišče druge stopnje, ki mora ob obravnavi pritožbe po uradni dolžnosti paziti tudi na obstoj ugovornih razlogov iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (drugi odstavek 55. člena ZIZ), tj. ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov, pa je ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da za izvršbo primeren izvršilni naslov (za plačilo 117,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016 dalje) predstavlja tudi sklep o zavarovanju Z 23/2016-3 z dne 23. 2. 2016. Iz izreka tega sklepa namreč ne izhaja, da bi bilo dolžniku s sklepom naloženo plačilo stroškov zavarovanja upnici, ampak je bilo za terjatev iz naslova stroškov zavarovanja v znesku 117,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka za prostovoljno obveznosti dalje do plačila pod točko I izreka citiranega sklepa (ne da bi ta terjatev dolžniku z istim sklepom tudi izrecno naložena v plačilo) zgolj dovoljeno zavarovanje. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno dovolilo izvršbo za izterjavo terjatve, ki naj bi imela podlago v sklepu Z 23/2016-3 z dne 23. 2. 2016 kot izvršilnem naslovu. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v zavrnilnem delu (točka II izreka) spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo tudi glede izterjave 117,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2019 dalje (glede izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 117,05 EUR za obdobje od 8. 4. 2016 do 17. 3. 2019 je bilo ugovoru ugodeno že pod točko I izpodbijanega sklepa) in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo tudi v tem delu, zgolj v ostalem pa je ugovor zavrnilo.

9Po spremembi izpodbijanega sklepa je upnica v ugovornem postopku uspela le delno (v deležu 67%; 234,09:351,14=0,67), zaradi česar ni mogoče šteti, da so bili za postopek potrebni celotni priglašeni stroški odgovora na ugovor in da ji mora te dolžnik v celoti povrniti, kar je narekovalo tudi spremembo pod točko III izreka izpodbijanega sklepa sprejete stroškovne odločitve. Sodišče druge stopnje je upnici kot potrebne za odgovor na ugovor (peti odstavek 38. člena ZIZ) ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ priznalo stroške v deležu, sorazmernemu njenemu uspehu. Pri tem je kot materialnopravilni, sicer pa po višini pritožbeno tudi neizpodbijani, sledilo odmeri stroškov, kot jo je v izpodbijanem sklepu opravilo sodišče prve stopnje, ki je v skladu z Odvetniško tarifo (OT) v zvezi z 8. členom Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv) upnici priznalo nagrado in stroške v skupni višini 122,40 EUR (200 točk nagrade za sestavo odgovora na ugovor (tar. št. 27/6 OT) in 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 122,40 EUR). Sodišče druge stopnje je zato stroškovno odločitev pod točko III izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je dolžniku, ki povrnitve svojih stroškov ugovora ni zahteval, v plačilo naložilo 67% od tega zneska, tj. 82,01 EUR, za primer zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka (točka III izreka):

10Dolžnik, ki je s pritožbo izpodbijal celotni sklep, je s pritožbo delno uspel, in sicer njegov pritožbeni uspeh v bistvenem delu (tj. glede izterjave glavnic) znaša 33%. Sodišče druge stopnje je zato štelo, da mu je upnica z delno neutemeljenim predlogom za izvršbo v tem deležu neutemeljeno povzročila tudi stroške, ki so bili potrebni v zvezi s predmetno pritožbo (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kot take je sodišče dolžniku priznalo stroške sodne takse za pritožbo, ki jo je dolžnik plačal v višini 125,00 EUR, znesek pritožbenih stroškov, ki jih je upnica dolžna povrniti dolžniku, pa znaša 33% od tega zneska, tj. 41,25 EUR. Višji zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov ni utemeljen, saj dolžnik priglašenih stroškov v višini 600,00 EUR ni niti specificiral, niti ni izkazal njihovega nastanka, kot je to predpisano v drugem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik plačila zakonskih zamudnih obresti od stroškov ni zahteval, zaradi česar sodišče druge stopnje, ki sme odločati le v mejah postavljenih zahtevkov, ni imelo podlage, da bi upnici za primer zamude naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od v plačilo naloženih ji stroškov.