VSL Sodba II Cp 894/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici še odškodnino v znesku 29.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2017 dalje do plačila.

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 4.016,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

- v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 540,72 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. ..., sklic ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 510,13 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2017 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka sodbe). V presežku, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.000,00 EUR od 27. 9. 2017 do 20. 12. 2017 in za plačilo zneska 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2017 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 8,76 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna plačati znesek 131,53 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. ..., sklic ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka ( v nadaljevanju: tožnica) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev II., III. in IV. točke izreka sodbe in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo višino soprispevka tožnice k nastanku nesreče na 20%, poleg tega iz določil AO plus zavarovanja ne izhaja, da se plačilo zavarovalnine oz. škode omeji glede na odgovornost drugih oseb oz. glede na soprispevek tožnice kot zavarovanke k nastanku nesreče. To bi bilo v nasprotju s samim namenom AO plus zavarovanja. To, kar je navedlo sodišče, da toženka dolguje samo % odškodnine, bi veljalo zgolj, če bi bilo tako dogovorjeno s splošnimi pogoji, ki so sestavni del zavarovalne police. Vendar nobene take določbe v zavarovalni polici in splošnih pogojih ni, prav tako pa toženka, da je dolžna plačati zgolj % odškodnine ni zatrjevala v trditveni podlagi. Sodišče je v tem delu odločilo v nasprotju s trditveno podlago strank in v nasprotju z zakonom oz. je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica povzročiteljica nesreče oz. da je krivdno odgovorna za nesrečo, ker hitrosti vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, saj je vozila prehitro. Posledično ji je toženka dolžna povrniti 100% škodo (in ne le 20% oz. v višini soprispevka), ki je omejena zgolj z zavarovalno vsoto. Toženka bi se lahko plačilu izognila le, če bi bilo ugotovljeno, da ni podana krivda tožnice. Da se soprispevek ne upošteva, izhaja tudi iz odločbe VSL II Cp 452/2018. Podrejeno in iz previdnosti pa tožnica poudarja, da je glede na okoliščine, v katerih je do nesreče prišlo, soprispevek tožnice napačno ocenjen samo na 20%, saj bi po pravilni oceni moral znašati 65%. Tožnica se pritožuje tudi zoper višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi odškodnino v višini 40.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa najmanj 196.000,00 EUR odškodnine. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da gre v njenem primeru za katastrofalno škodo, saj je paraplegik in inkontinentna, da ima stalno večkrat dnevno krče, ki ji iztegnejo celotno telo ter je v celoti nesposobna za samostojno življenje v hiši, v kateri živi sama. Hiša leži na bregu, tožnica pa se lahko dejansko na invalidskem vozičku giblje le 2 m od vhodnih vrat ter po pritličju hiše. V podobnih primerih so bile oškodovancem prisojene višje odškodnine, gre za zadeve II Ips 339/2004, II Ips 659/2007 ter II Ips 315/2015, iz katerih izhaja, da so bile v primerljivih primerih oškodovancem prisojene odškodnine v višini 175 do 215 neto plač. Tožnica meni, da bi bila upravičena do odškodnine v višini 185 povprečnih neto plač. Upoštevaje že izplačani znesek odškodnine, ki je bila tožnici izplačana s strani Zavarovalnice A., bi bila tožnica upravičena še do odškodnine v višini 105.682,15 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Tožnica še izpostavlja, da po pogojih AO plus res ni upravičena do odškodnine za strah, vendar pa je to škodo potrebno upoštevati pri izračunu celotnega zneska nematerialne škode, saj je bila odškodnina za strah vključena v odškodnino, ki je bila tožnici plačana na podlagi sodne poravnave. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2018 zatrjevala tudi obstoj druge pravne podlage, in sicer subsidiarnega poroštva toženke za škodo, ki je nastala tožnici, vendar sodba o tej drugi pravni podlagi nima razlogov, ker je sodišče očitno naredilo napačen pravni zaključek glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker je tožnici nastala višja škoda od prisojene, je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen tudi po tej drugi pravni podlagi, to je v primeru, da ne bi bila podana krivda tožnice za nastanek prometne nesreče. Tožnica je namreč toženko 4. 10. 2018 obvestila, da je vložila odškodninski zahtevek na Zavarovalnico A., pri kateri je imel vzdrževalec ceste zavarovano svojo odgovornost, ki pa je v celoti zavrnila odškodninsko odgovornost in plačilo odškodnine.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnica vtožuje odškodnino zaradi nepremoženjske škode ki ji je nastala v prometni nesreči 5. 2. 2017, pri čemer svoj zahtevek utemeljuje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe AO plus zavarovanja, ki jo je imela sklenjeno pri toženki po polici 000. V tožbi je trdila, da je nesrečo zakrivila sama, ker hitrosti vožnje ni prilagodila razmeram na poledenelem cestišču. Vtožuje odškodnino v višini zavarovalne vsote po zavarovalni pogodbi v višini 51.000,00 EUR, pri čemer trdi, da ji je zaradi posledic prometne nesreče (tožnica je paraplegik) nastala nepremoženjska škoda v višini 270.000,00 EUR. Toženka se je v postopku sklicevala na izključitev zavarovalnega kritja, ker je podana odgovornost druge plačila zmožne osebe, in sicer vzdrževalca ceste, ki ni poskrbel za redno vzdrževanje in posipanje ceste.

6V skladu z določilom 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO plus (A36 in B2) toženka, ki je zavarovalnica, v obsegu teh pogojev povrne škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih v prometni nesreči pri vožnji utrpi voznik vozila, navedenega v zavarovalni polici. Četrti odstavek 2. člena Splošnih pogojev pa določa, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (lastnik oziroma uporabnik drugega v prometni nesreči udeleženega vozila, voznik konjske vprege, kolesar, pešec ipd.) V tem primeru je zavarovalnica v okviru svojih kritnih obveznosti subsidiarni porok za plačilo odškodninskih obveznosti teh oseb pod pogojem, da je zavarovanec ali njegov svojec uveljavljal povrnitev škode od odgovorne osebe in da je zavarovalnici omogočil sodelovanje pri ugotavljanju škode (npr. da jo je obvestil o pravdi ipd.).

7Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (Splošne pogoje toženke) ter odločilo v nasprotju s trditveno podlago toženke, ker se v primeru AO plus zavarovanja ne upošteva soprispevek zavarovanca, ni utemeljen. Na podlagi AO plus zavarovanja, ki je prostovoljno zavarovanje, dobi zavarovanec zavarovalnino (v višini odškodnine za takšno škodo po OZ), če je za prometno nesrečo kriv sam. Če je podana sokrivda, poškodovani voznik dobi odškodnino od sokrivega udeleženca (oziroma od njegove odgovornostne zavarovalnice) v odstotku njegove krivde. Za tisti odstotek škode, za katerega odgovarja sam, lahko terja zavarovalnino iz zavarovanja AO plus (tako VSL sodba II Cp 1674/2010 in VS RS II Ips 540/2005¹). Navedeno izhaja iz določila četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Zato sklicevanje pritožbe na osamljeno odločbo VSL II Cp 452/2018 ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljajo, koliko znaša soprispevek tožnice k nastali prometni nezgodi. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovljene okoliščine primera, in sicer, da je tožnica po poledeneli cesti (ovinku) vozila s hitrostjo 50 km/h, pri čemer bi povprečno skrben voznik, kamor sodi tudi tožnica kot upokojenka, navedeni ovinek zvozila le, če bi vozila s hitrostjo okoli 31 km/h, ugotovitev sodišča prve stopnje, da soprispevek tožnice k nastanku nezgode znaša 20%, pravilna. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeno grajo, da je soprispevek ocenjen prenizko. Sodišče prve stopnje glede obstoja soprispevka tožnice ni odločilo v nasprotju s trditveno podlago toženke, kot navaja pritožba, saj je toženka v postopku podala ugovor, da je za nastalo škodo v celoti podana odgovornost druge osebe, vzdrževalca ceste. Ker je toženka v postopku podala ugovor izključitve zavarovalnega kritja, da je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali za takšno škodo zavarovana, ne drži pritožbeni očitek, da toženka ni ugovarjala tudi obstoju soprispevka tožnice.

8Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke B. B., ki je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da je tožnica v nesreči utrpela pretres možganov, zlom tretjega in četrtega prsnega vretenca, poškodbo hrbtenjače z visoko paraplegijo, razpočno rano na glavi s podlivom krvi, zlom 2-4 rebra desno in 2-3 rebra levo.

9Glede na ugotovljeno trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja dr. B. B. v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je po presoji pritožbenega sodišča denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo na 30.000,00 EUR, pravična (179. člen OZ).

10Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa se pritožba utemeljeno zavzema za zvišanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnica po poškodbi postala paraplegik s spastično paraplegijo od nivoja 4. prsnega vretenca navzdol, da je vezana na uporabo invalidskega vozička z nevrogenim mehurjem in nevrogeno okvaro delovanja črevesja, zaradi česar je vezana na uporabo plenic ter ji občasno uide voda. Samostojno se z uporabo vozička giblje po stanovanju, ne more pa ga brez pomoči drugih samostojno zapustiti, tako da se ne more samostojno oskrbovati. Sposobna je skrbeti za osnovno osebno higieno, rabi pa pomoč za higieno in nego celotnega telesa. Ni sposobna pasivne hoje niti ob opori, tako da večino časa presedi v invalidskem vozičku oz. preleži. Ker ne čuti spodnjega dela telesa, obstaja povečano tveganje za nastanek preležanin, pri transferjih na voziček in z njega pa obstaja povečano tveganje, da se poškoduje. Tožnica ima razmeroma pogoste krče, ki ji občasno preprečujejo transfer in takrat rabi pomoč druge osebe, predvidoma pa bo potreba po jemanju zdravil proti krčem trajna. Pomoč rabi pri pranju perila, pri pospravljanju stanovanja, delno pri oblačenju in obuvanju. Ovirana je pri druženju s prijatelji in znanci ter pri obiskovanju družabnih dogodkov. Pri tem rabi pomoč drugih, trajanje druženja pa je zaradi njenega stanja omejeno. Avtomobila ni sposobna voziti, prav tako ne upravljati drugih prevoznih sredstev, ni se sposobna ukvarjati s športnimi aktivnostmi, tudi za obisk pri zdravniku rabi pomoč drugih. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča denarna odškodnina v višini 100.000,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prenizka. Po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina tožnice iz tega naslova na podlagi določila 179. člena OZ znaša 129.000,00 EUR, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi.

11Celotna nepremoženjska škoda, ki je tožnici nastala v prometni nesreči, po zvišanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako znaša: 30.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 129.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skupno torej 174.000,00 EUR, kar v času sojenja znaša 140,7 plač². Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina, ki jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje v višini 145.000,00 EUR oziroma 117 plač, prenizka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava (179. člen OZ) na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in prisojeno odškodnino zvišalo tako, da ta po spremembi znaša 174.000,00 EUR oz. 140,7 plač. Pritožba kot primerljive primere, s katerimi utemeljuje zavzemanje za zvišanje odškodnine, navaja primere II Ips 339/2004, II Ips 659/2007 in VIII Ips 315/2015. S sklicevanjem na te primere se tožnica zavzema za priznanje odškodnine v višini 185 plač, vendar pa izpostavljeni primeri z obravnavanim primerom niso povsem primerljivi, saj gre v njih za mlajše oškodovance. V primeru II Ips 339/2004 je bila oškodovanki, parapleginji, prisojena odškodnina v višini 215 plač, vendar pa je bila oškodovanka v zadevi stara 26 let, ko je postala paraplegik, medtem ko je bila tožnica ob nezgodi mlajša upokojenka, stara 59 let, v času sojenja pa 64 let. Prav tako oškodovanka v zadevi II Ips 339/2004 ne more sama v invalidski voziček, zaradi zoženega sapnika ima težave pri dihanju, ostala je brez vranice in levega kolčnega sklepa, zaradi česar se ne more sama presedati v invalidski voziček, prizadete ima funkcije odvajanja vode in blata, pri njej prihaja do ponavljajočih se posttravmatskih motenj. V primeru II Ips 659/2007, v katerem je bila oškodovancu, paraplegiku, priznana denarna odškodnina v višini 179,2 plač, gre za 31-letnega oškodovanca. Oškodovanec je popoln paraplegik, ne more zadrževati vode in blata, uporablja plenico. Ima trdovratne preležanine, pri njem je prisotna hujša zmanjšana gibljivost prsno-ledvene hrbtenice, zaradi česar ima občasne glavobole, je nespečen in ima težave s koncentracijo in je povsem odvisen od pomoči žene, giblje se lahko le okoli hiše. Ne more se igrati z otroki, ne more nikamor ven, na izlete ali se ukvarjati s športom. V primeru VIII Ips pa je šlo za oškodovanca, ki je bil ob zaključku sojenja star 55 let, paraplegik, inkontinenten na blato in vodo, ki je vezan na uporabo invalidskega vozička, ki sliši s pomočjo slušnega aparata in mu je bilo prisojenih 175 plač odškodnine. Med tožnico in oškodovancem v zadevi VIII Ips je razlika 9 let, prav tako pa je oškodovanec prizadet tudi na slušnem področju. Upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera je po presoji pritožbenega sodišča obravnavani primer s prisojeno odškodnino v višini 140 povprečnih neto plač v času sojenja upoštevaje načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine ustrezno umeščen v sodno prakso, prisojena odškodnina pa pravična (179. člen OZ).

12Ker tožnica trditvene podlage v zvezi s prisojeno odškodnino za strah v okviru odškodnine, ki ji je bila že izplačana na podlagi sodne poravnave z zavarovalnico vzdrževalca cestnega podjetja v zadevi P 44/2018 ni podala, je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče pri sojenju upoštevati, kolikšen znesek odškodnine za strah je bil tožnici priznan s poravnavo v zadevi P 44/2018.

13Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na subsidiarno poroštvo po Splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO plus (A36 in B2), ki jo je povzročil vzdrževalec ceste, s katerimi pritožba sodišču prve stopnje očita, da sodba o tej pravni podlagi nima razlogov, so neutemeljene. Kot izhaja iz četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (lastnik oz. uporabnik drugega v prometni nesreči udeleženega vozila, voznik konjske vprege, kolesar, pešec ipd.). V tem primeru je zavarovalnica v okviru svojih kritnih obveznosti subsidiarni porok za plačilo odškodninskih odgovornosti teh oseb pod pogojem, da je zavarovanec ali njegov svojec uveljavljal povrnitev škode od odgovorne osebe in da je zavarovalnici omogočil sodelovanje pri ugotavljanju škode (npr. da jo je obvestil o pravdi ipd.). Glede na to, da tožnica ni izkazala, da je toženko obvestila o pravdi P 44/2018, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, ki jo je tožnica sprožila zoper zavarovalnico, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost vzdrževalec ceste, tožnica ni izkazala, da je toženki omogočila sodelovanje pri ugotavljanju škode. Poleg tega je bilo tudi sicer v postopku ugotovljeno, da je zavarovalnica zavarovanca vzdrževalca ceste tožnici na podlagi sodne poravnave, ki je bila sklenjena v pravdnem postopku P 44/2018 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu odškodnino za škodo, ki jo je tožnici povzročila druga oseba, odgovorna za nastanek škode, v celoti povrnila, s čimer pa je pravna podlaga za subsidiarno odškodninsko odgovornost toženke za škodo, ki ji jo je povzročil vzdrževalec ceste, tudi sicer odpadla. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da so v tem delu razlogi sodišča prve stopnje glede obstoja subsidiarne poroštvene odškodninske odgovornosti toženke izostali. Ker tožnica ni izkazala, da je toženko obvestila o pravdi P 44/2018, ki jo je sprožila zoper zavarovalnico vzdrževalca ceste, ni podan pogoj za ugotavljanje subsidiarne odškodninske odgovornosti toženke, zato se sodišče do te pravne podlage ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Posledično očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

14Po delni spremembi sodbe škoda, ki je tožnici nastala v prometni nezgodi 5. 2. 2017, znaša 174.000,00 EUR. Tožnica ni navajala ničesar o tem, katere škodne postavke so bile zajete v sklenjeni poravnavi v zadevi P 44/2018 in v kakšni višini, da bi sodišče lahko napravilo natančen poračun še dolgovane škode, zlasti upoštevaje, da AO plus zavarovanje ne krije škode za strah. Ker tožnica trditev in dokazov v zvezi s tem ni podala, je sodišče celotno plačano odškodnino v postopku P 44/2018 upoštevalo na račun delnega poplačila odškodnine. Glede na celotno višino odškodnine 174.000,00 EUR, ugotovljeno v tem postopku, in že plačano odškodnino v postopku P 44/2018 v višini 136.000,00 EUR, škoda tožnice znaša 38.000,00 EUR. Toženka je v zamudo prišla 21. 12. 2017, kot to izhaja iz pravilnih razlogov sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na povedano je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in je izpodbijano sodbo na podlagi 385. člena ZPP v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe v II. točki izreka spremenilo tako, da je toženko obvezalo še na plačilo odškodnine v višini 29.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2017 dalje do plačila ter posledično v stroškovni odločitvi. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Delna sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Po spremembi sodbe je tožnica, ki je v postopku vtoževala 51.000,00 EUR, uspela po višini s 38.000,00 EUR, kar pomeni, da njen pravdni uspeh znaša 74%, uspeh toženke pa 26%.

16Pravdni stroški tožnice, kot izhaja iz 22. točke izpodbijane sodbe, znašajo 4.905,31 EUR, strošek izvedenine sodnega izvedenca B. B. pa znaša 979,03 EUR, skupno torej 5.884,34 EUR. Pravdni stroški toženke znašajo 1.301,00 EUR. Višina pravdnih stroškov pravdnih strank v pritožbenem postopku ni bila izpodbijana. Upoštevaje tožničin pravdni uspeh v višini 74%, ji je toženka na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti pravdne stroške v višini 4.354,41 EUR. Toženka pa je v skladu s 26% pravdnim uspehom upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 338,26 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 4.016,15 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

17Tožnici je bila za izdelavo izvedenskega mnenja cestno - prometne stroke odobrena brezplačna pravna pomoč (Bpp 468/2018). Strošek izvedenca cestno-prometne stroke je znašal 730,70 EUR. Glede na tožničin uspeh v pravdi je toženka dolžna na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v proračun sodišča plačati 540,72 EUR, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

18Tožnica je s pritožbo delno uspela, in sicer njen pritožbeni uspeh znaša 69% (uspela je z dodatnim zneskom 29.000,00 EUR od 42.000,00 EUR). Tožnici so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 1000 točk ter administrativni stroški v višini 10 točk, skupaj torej 1010 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 606,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa 739,32 EUR. Upoštevaje 69% pritožbeni uspeh tožnice ji je toženka na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 510,13 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ Sodba II Ips 540/2005: „ Če za škodo ni odgovorna druga (nedvomno plačilno sposobna) oseba, jo bo krilo zavarovanje AO plus. Zahtevka iz tega zavarovanja in iz povzročitve škode se zato ne samo izključujeta, ampak obenem tudi nujno dopolnjujeta (sta inkompatibilna, a obenem nujno komplementarna). Če je (delno) utemeljen eden od njiju, ne more biti hkrati (v istem delu) utemeljen na drugi podlagi – in obratno: (delna) neutemeljenost enega (v tem delu) opravičuje utemeljenost drugega.“
² Neto plača ob zaključku sojenja pred sodiščem prve stopnje je znašala 1.236,33 EUR.