VSC Sklep I Ip 254/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika (I. točka izreka) in sklenilo, da upnik sam nosi svoje stroške, priglašene na vlogi z dne 22. 2. 2022 (II. točka izreka). Presodilo je, da upnik ni izkazal, da bi novi dolžnik Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) privolila v prevzem dolga oziroma da je med upnikom in Državnim odvetništvom sklenjen sporazum, ki ga zahteva Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (v nadaljevanju ZOKIPOSR). Upnikov predlog je zato neutemeljen, saj upnik ni izkazal pogojev po četrtem odstavku 24. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) za prenos obveznosti na novega dolžnika. Glede nadaljnjih izvršilnih stroškov za upnikov predlog z dne 22. 2. 2022 je glede na navedeno zaključilo še, da je upnikova vloga v tem postopku nepotrebna (peti odstavek 38. člena ZIZ).

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegovemu predlogu ugodi in mu prizna vse stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da se po določbah ZOKIPOSR šteje, da je RS prevzela dolg po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o prevzemu dolga, zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik posebej izkazati privolitev novega dolžnika, zmotno. Že sam zakon določa, da RS nima možnosti, da se odloča ali bo podala privolitev ali ne, zato je zmotno stališče o nujnosti sklenitve sporazuma z Državnim odvetništvom. ZOKIPOSR ureja dva položaja: (-) dolžnika, ki je odgovarjal in plačal dolgove izbrisane družbe, ter (-) upnika, ki je pridobil judikatno terjatev zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe. Temu primerno so opredeljeni posamezni položaji v ZOKIPOSR, ki so različno obravnavani. Izključno dolžnik je po določbi 5. člena ZOKIPOSR upravičenec, ki pod pogoji, ki so določeni, lahko zahteva poplačilo dela odškodnine, ki mu pripada. Popolnoma drugačen pa je status upnika, ki ni upravičenec po določbah ZOKIPOSR. Določbe ZOKIPOSR namreč določajo le, kdo je upnik po navedenem zakonu (6. točka prvega odstavka 2. člena) in pravno nasledstvo za upnikovo terjatev (tretji odstavek 17. člena). Upnik po določbah ZOKIPOSR ni upravičen do odškodnine, zato tudi ni upravičenec, saj mu ni nastala nobena škoda. Upnik lahko le nadaljuje izterjavo judikatne terjatve zoper novega dolžnika tako, kot je lahko izterjeval terjatev zoper prejšnjega dolžnika. Na podlagi določb ZOKIPOSR pa nima dolžnosti niti pravice zahtevati sklenitev kakršnegakoli sporazuma z Državnim odvetništvom. Tak sporazum ni obvezen po določbah ZOKIPOSR, ampak daje možnost po splošnih določbah OZ, ki ga imajo vse stranke obligacijskih razmerij in je predvsem volja upnika, če na takšen način plačila terjatve sploh pristane. Izpodbijana odločba neutemeljeno očita upniku, da ni izkazal pogojev po 24. členu ZIZ. Kadar terjatev preide na drugega dolžnika na podlagi zakona, je izkazan prehod terjatve „na drug način“ po določbah ZIZ. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2002 z dne 8. 5. 2003. Stališče v izpodbijanem sklepu ni skladno z Ustavo RS (v nadaljevanju URS). Ustavno sodišče je namreč jasno izrazilo, da se z novim zakonom ne sme posegati v judikatne terjatve upnikov na način, da bi morali le-ti ponovno in pod drugimi pogoji dokazovati svojo judikatne terjatve, prav tako pa bi bila njegova tožba zavržena kot nedovoljena. Zavrnitev upnikovega predloga pomeni poseg v 23., 33. in 155. člen URS. V nadaljevanju se sklicuje na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegovemu predlogu ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik podal predlog po četrtem odstavku 24. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZIZ, da sodišče nadaljuje izvršilni postopek zoper novega dolžnika RS. Pri tem se je skliceval na tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR, ki določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga.

6Pritožbeno ni sporno, da ima upnik neodplačano terjatev zoper družbenika družbe, ki je bila izbrisana na podlagi določb Zakon o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Sporno pa je, ali določbe ZOKIPOSR, konkretno določba tretjega odstavka 17. člena, predstavljajo „drug način“ prehoda obveznosti dolžnika po četrtem odstavku 24. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZIZ na RS kot novega dolžnika (za kar se zavzema upnik v pritožbi).

7Sodišče prve stopnje je upnikov predlog zavrnilo, ker ni izkazal sklenjenega sporazuma z novim dolžnikom, sklicujoč se pri tem na četrti odstavek 8. člena in tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR ob povezavi s tretjim in četrtim odstavkom 24. člena ZIZ, ki ureja pogoje za spremembo dolžnika, do katere pride med izvršilnim postopkom.¹ Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika pravilna.

8Cilj ZOKIPOSR je sanirati posledice ZFPPod² in sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je zaradi izbrisa nastala upnikom, družbenikom in delničarjem podjetij, ki so bila izbrisana v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008.³ Predmetni zakon tako izhaja iz ugotovitve, da obstaja odgovornost države za njeno ravnanje in priznava odškodnino tako družbenikom izbrisanih družb kot tudi upnikom v delu, v katerem še niso bili poplačani.⁴ Vsebina zakona je opredeljena v 1. členu, po katerem zakon določa pravico do povračila škode, ki je z zakonom določenim upravičencem nastala zaradi prenosa obveznosti kapitalskih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra na podlagi ZFPPod v obdobju od 23. junija do 15. januarja 2008. Zakon določa tudi upravičence, merila za odmero in višino denarne odškodnine, načine in roke za izplačilo ter postopke in organe, pristojne za odločanje. V namen povračila te škode zakon ureja položaj dveh subjektov: (1.) upravičenca, ki je fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačala (5. točka 2. člena ZOKIPOSR), in (2.) upnika, ki je fizična ali pravna osebe, ki razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom proti ustanovitelju, družbeniku ali delničarju družbe iz 2. točke 2. člena, ki svoje terjatve iz tega izvršilnega naslova ni prejela plačane ali ni drugače prenehala in obveznost iz tega naslova ni zastarala (6. točka 2. člena ZOKIPOSR).

9Po 3. točki 2. člena ZOKIPOSR je škoda opredeljena kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe. Škoda je opredeljena tudi kot znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona (torej odločbe izdane na podlagi ZFPPod). Navedeno logično pomeni, da je tudi upnik iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR upravičenec do „škode“ (neplačane terjatve) po določbah ZOKIPOSR, ne le upravičenec iz 5. točke 2. člena ZOKIPOSR. Vsak od njiju ima svojo škodo in to naj bi sanirala država. Gre torej za dve vrsti upravičencev: dolžniške upravičence in upniške upravičence. Zato ne držijo upnikove pritožbene navedbe, da upnik ni upravičen do odškodnine in ni upravičenec po določbah ZOKIPOSR. Posledično upnik tudi nima prav, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, da je sporazum z Državnim odvetništvom po četrtem odstavku 8. člena ZOKIPOSR zgolj upnikova možnost in ne obveznost.

10Način, kako upravičenec po ZOKIPOSR procesno uveljavlja pravico do povračila svoje škode na podlagi tega zakona je opredeljen v določbah 7., 8. in 9. člena tega zakona. Citirane določbe torej predstavljajo postopkovni (procesni) del uveljavitev pravice do odškodnine, kar je razvidno že iz marginalnih rubrik, ki opredeljujejo citirane določbe („Postopek“, „Zahteva za povračilo škode in pristojnost za odločanje“ in „Rok za vložitev zahteve“). Na podlagi jezikovne razlage določbe prvega odstavka 7. člena ZOKIPOSR, po kateri se postopek za uveljavitev zahtevka na podlagi tega zakona prične z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu, je povsem jasno, da navedeno velja za vsak zahtevek na podlagi ZOKIPOSR, torej za vsak zahtevek vsakega od subjektov, saj dikcija ni omejena. Rok (tri mesece) za opredelitev do predloga v tem „postopku“ je določen v drugem odstavku 7. člena ZOKIPOSR, v tretjem odstavku 7. člena ZOKIPOSR pa so opredeljena pooblastila Državnemu odvetništvu za potrebe odločanja o zahtevku na podlagi tega zakona.

11Nadaljnja jezikovna razlaga 8. člena ZOKIPOSR potrjuje, da določbe 7. člena ZOKIPOSR veljajo za vsak zahtevek vsakega od subjektov po tem zakonu. Po določbi četrtega odstavka 8. člena ZOKIPOSR namreč Državno odvetništvo glede zahtevkov z upravičencem sklene sporazum o izplačilu odškodnine, z upnikom iz 6. točke 2. člena pa sporazum o prevzemu dolga. V sporazumu se ugotovi datum izbrisa družbe, določi višina odškodnine ter način in rok plačila. Na podlagi citirane določbe je povsem jasno, da Državno odvetništvo sklene sporazum tudi z upniškim upravičencem, kar je možno samo po vložitvi predloga za poravnavo po prvem odstavku 7. člena ZOKIPOSR.⁵ Da citirane procesne določbe tega zakona veljajo za vse upravičence po tem zakonu (dolžniškega in upniškega) potrjuje tudi logična razlaga. Nesmiselna bi bila namreč nasprotna razlaga, da določbe 7. člena veljajo samo za dolžniškega in ne tudi upniškega upravičenca (ker zakon v drugem odstavku tega člena omenja le upravičenca in ne tudi upnika), glede na to, da zakon v določbah prvega, petega in šestega odstavka 8. člena tudi omenja samo upravičenca, v četrtem odstavku 8. člena pa izrecno omenja poleg upravičenca (torej dolžniškega upravičenca) tudi upnika (upniškega upravičenca). Upniški upravičenec pa je, kot je že bilo pojasnjeno, opredeljen tudi v 3. točki 2. člena ZOKIPOSR.

12Upnik v pritožbi glede na navedeno tudi neutemeljeno navaja, da ima neposredno pravico v izvršbi uveljavljati terjatev zoper RS na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR. Po citirani določbi ZOKIPOSR se z uveljavitvijo tega zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Glede na smisel in namen citirane zakonske določbe v kontekstu zakona in umestitve v pravni sistem kot celote (namenska in sistemska razlaga) je citirana določba tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR zgolj materialnopravne narave in ne pomeni, da predhodni postopek pri Državnemu odvetništvu po 7. in 8. členu za upnika ZOKIPOSR ni obvezen. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sporazum zgolj možnost po splošnih določbah OZ. Če ne bi bil poskus sporazuma po 7. in 8. členu ZOKIPOSR obvezen, ga zakonodajalec ne bi omenjal oziroma določal.

13Tudi ni pravilno stališče upnika v pritožbi, da je sklenitev sporazuma obvezna le za upravičenca (dolžniškega upravičenca), ker zakon v nadaljevanju tretjega odstavka 17. člena izrecno omenja le upravičenca in ne tudi upnika. Po citirani določbi lahko upravičenec skladno z 8. členom tega zakona zahteva sklenitev sporazuma z Državnim odvetništvom o ugotovitvi nastopa tega dejstva, v primeru, da se zoper upravičenca začne sodni postopek ali je ta v teku, pa upravičenec s tem seznani Državno odvetništvo. Uporaba jezikovne razlage in ozko razumevanje sporne določbe na način, da se beseda upravičenec ne nanaša tudi na upniškega upravičenca, sicer dopušča tako razlago tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, a pri razlagi zakonskih določb je treba treba poleg samega pomena besedila upoštevati tudi njegovo umestitev v sam zakon, druge zakonske določbe in samo uvrščenost v pravni sistem. Nepravilno je izolirano razlaganje posamične določbe člena. Glede na navedeno je lahko pravilna samo druga mogoča jezikovna razlaga te določbe, in sicer, da se nanaša tudi na upniškega upravičenca. Kot je že bilo pojasnjeno, to potrjuje tudi logična razlaga.⁶

14Nepravilnosti nasprotnega stališča, za katerega se zavzema upnik v pritožbi (da je z uveljavitvijo ZOKIPOSR prišlo neposredno na podlagi zakona do prehoda obveznosti na RS) končno potrjuje tudi že sama narava izvršilnega postopka, ki je namenjen izterjavi v formalnem izvršilnem naslovu že določene terjatve med že določenimi subjekti, ne pa ugotavljanju vseh pogojev po ZOKIPOSR za prevzem dolga s strani RS. RS po določbah ZOKIPOSR namreč prevzame dolg do upnika le takrat, ko so izpolnjeni določeni pogoji, saj prevzame le dolg odgovornega družbenika⁷, upnik mora privoliti v prevzem dolga ter morajo prenehati vsa zavarovanja dolga (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR), upnik pa svoje terjatve iz pravnomočnega izvršilnega naslova še ni prejel plačane, terjatev ni drugače prenehala in obveznost iz tega naslova ni zastarala (6. točka 2. člena ZOKIPOSR). Obveznost RS pa je sicer omejena na 60 % ugotovljene višine škode (prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR). Izpolnitev navedenih pogojev se bo torej ugotavljala v postopku pred Državnim odvetništvom (prvi odstavek 7. člena ZOKIPOSR) oziroma v pravdnem postopku (peti odstavek 8. člen ZOKIPOSR).

15Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika – RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR). Odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ , je torej pravilna.

16Opisan način izvršitve pravic iz ZOKIPOSR tudi ne posega v upnikovo pravico, da ga poplača RS kot novi dolžnik. Zoper novega dolžnika upnik še nima pravnomočne sodne odločbe, s katero bi mu bila priznana pravica do poplačila terjatve, da bi veljala za judikatno terjatev, ampak ima pravnomočno sodno odločbo s pravico do poplačila terjatve do izbrisane družbe oziroma družbenika. V to pridobljeno pravico zakonodajalec ne bi smel poseči glede na razlago Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-307/11,⁸ na katero se sklicuje upnik. V razmerju do RS pa upnik nima pridobljene pravice do poplačila, ki bi jo dejansko uveljavil in ne sodi v prvo skupino upnikov po citirani odločbi Ustavnega sodišča RS. Tudi ne drži, da ne more vložiti tožbe zoper RS in da bo (v nedogled) zavržena kot nedovoljena. Glede na drugi odstavek 7. člena ZOKIPOSR ne more tožbe vlagati do izteka zakonskega roka.

17Prav tako je neutemeljeno pritožnikovo sklicevanje na Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 21/2002 z dne 8. 5. 2003, saj gre v obravnavani zadevi za drugačno pravno in dejansko situacijo. Vrhovno sodišče RS je namreč v citiranem sklepu presojalo primer, ko je bilo o tožnikovi terjatvi proti gospodarski družbi že pravnomočno odločeno in je bila predlagana izvršba dovoljenja, ta gospodarska družba pa je bila kasneje izbrisana (na podlagi ZFPPod) in je tožnik vložil tožbo zoper toženca kot družbenika izbrisane družbe, za katero je Vrhovno sodišče RS presodilo, da ni dovoljena. Zavzelo je stališče, da po 24. členu tedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 81/98) sodišče dovoli izvršbo proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik (1) z javno listino dokaže, da je pravnomočno ugotovljena terjatev proti izbrisani družbi prešla na družbenika (2) "na drug način", v obravnavanem primeru na podlagi zakona. 1. "Javna listina", ki jo mora predložiti upnik, je pravnomočna sodna odločba o ugotovljeni terjatvi do gospodarske družbe (ki jo je predložil) in dokaz o tem, da je "terjatev prešla na družbenika", kar je lahko sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra, izpisek iz sodnega registra ali objava v uradnem glasilu (ki jo je predložil) ali druga ustrezna listina. 2. Prehod obveznosti na dolžnika je v javni listini izkazano razmerje med izbrisano gospodarsko družbo in družbenikom in način prenehanja gospodarske družbe, za katerega se po prvem in četrtem odstavku 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah šteje, da preidejo obveznosti gospodarske družbe na družbenike. Zato pravda ni potrebna in glede na to, da je bilo že pravnomočno razsojeno o obstoju terjatve in da je izkazano pravno nasledstvo, tudi ni dovoljena. V citirani zadevi je torej Vrhovno sodišče RS sicer presojalo 24. člen ZIZ glede prehoda na novega dolžnika, vendar je to določbo interpretiralo glede na določbe ZFPPod. V obravnavani zadevi pa je predmet presoje upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika (RS) glede na določbe ZOKIPOSR v zvezi s 24. členom ZIZ. Po določbah ZOKIPOSR pa RS prevzame dolg do upnika le takrat, ko so izpolnjeni določeni pogoji (glej 14. točko obrazložitve tega sklepa). Zato zadeva, na katero se sklicuje pritožnik, z obravnavano ni primerljiva.

18Glede na obrazloženo so neutemeljene upnikove pritožbenega navedbe: (-) da je sodišče prve stopnje upniku odvzelo pravico do sodnega varstva; (-) da upnik ne more voditi izvršbe zoper RS in vložiti tožbe, saj bo zavržena kot nedovoljena; (-) da stališče v sklepu ni v skladu z URS, saj je Ustavno sodišče RS izrazilo, da se z novim zakonom ne sme posegati v judikatne terjatve na način, da bi morali upniki ponovno in pod drugimi pogoji dokazovati judikatne terjatve; (-) da stališče ni skladno z URS, ker sili upnika, da sklepa nove sporazume ali vlaga tožbe za ponovno ugotovitev judikatne terjatve; (-) da izpodbijani sklep posega v upnikove pravice iz 23., 33. in 155. člena URS.

19Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, saj ne gre za izvršbo potreben strošek (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Po tretjem odstavku 24. člena ZIZ lahko, če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Nov upnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Po četrtem odstavku 24. člena ZIZ pa se izvršba, če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo pod pogoji iz prejšnjega odstavka, nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.
² ZFPPod je namreč v slovenski pravni red uvedel institut izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije. Z nastopom zakonskega izbrisnega razloga je sodišče po uradni dolžnosti izbrisalo gospodarsko družbo iz sodnega registra brez likvidacije. Pravna posledica izbrisa je bila domneva, da se z izbrisom šteje, da so njeni družbeniki dali izjavo, da prevzemajo vse obveznosti izbrisane družbe (tako Ustavno sodišče RS v 5. točki odločbi U-I-307/11 z dne 21. 11. 2011).
³ Po predlogu zakona predlagana ureditev zasleduje cilj vzpostavitve stanja, kot bi moralo obstajati, če ZFPPod ne bi bil sprejet, saj je ureditev po ZFPPod pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Obenem so na podlagi take ureditve upniki pridobili pravnomočne izvršilne naslove zoper družbenike. Odprava posledic ZFPPod zato zahteva rešitve, ki jih ni možno uresničiti prek splošnih pravil odškodninskega prava, saj je posledice treba odpraviti tako na upniški kot na dolžniški strani in zagotoviti pravično zadoščenje oškodovanim osebam.
⁴ Glej Predlog Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 16. novembra 2011, Državni svet, št. 730-01-1/2021/13 z dne 11. 6. 2021, strani 6 in 7 .
⁵ Tudi dr. Šime Ivanjko, ki je eden izmed soavtorjev prvotnega predloga zakona zagovarja stališče, da upniki z uveljavitvijo ZOKIPOSR niso pridobili nobene dodatne pravice, če te pravice niso doslej izvajali oziroma je niso mogli izvajati. Upniki lahko zahtevajo sklenitev sporazuma z Državnim odvetništvom, pri čemer mora njihova zahteva ravno tako izpolnjevati pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR. Primerjaj prof. dr. Šime Ivanjko in Janez Mohorič, Zmaga pravne države in pravičnosti, dostopen na: http://www.cinip.si/2021/12/14/zmaga-pravne-drzave-in-pravicnosti/ in Lea Lepoša, Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb, Pravna praksa, št. 21-22, 2022, stran 41, v katerem je avtorica povzela predavanje dr. Ivanjka, ki je bilo 5. maja 2022 na Pravni fakulteti v Mariboru.
⁶ Tudi prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR govori le o upravičencu, ko določa omejitev vrednosti povračila škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu (60 odstotkov ugotovljene višine škode), se pa nato v nadaljevanju sklicuje na 3. točko 2. člena ZOKIPOSR, ki določa škodo tako za upravičenca (dolžniškega upravičenca) in upniškega upravičenca. Iz tega glede na namen zakona logično sledi, da se tudi prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR v celoti nanaša na oba upravičenca – dolžniškega in upniškega.
⁷ Po presoji pritožbenega sodišča navedeno pomeni, da določba 5. člena ZOKIPOSR velja tako za upravičenca (dolžniškega upravičenca) kot tudi za upnika (upniškega upravičenca). Navedeno izhaja že iz logične razlage, saj gre sicer za neenakopravno obravnavo družbenikov, ki so del obveznosti že plačali in tistih, ki niso še nič plačali. Namen zakonodajalca namreč ni varstvo upnika samega po sebi, ampak se pravni položaj upnikov, ki razpolagajo s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi zoper družbenike izbrisanih družb, upošteva zaradi odprave nedopustnih posledic avtomatičnega prehoda obveznosti izbrisanih kapitalskih družb na njihove družbenike, torej zaradi varstva družbenikov.
⁸ Ker je z uveljavitvijo Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD) zakonodajalec posegel v to skupino upnikov, je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-307/11 razveljavilo 1. do 17. člen ZPUOOD.