17. člen ZOKIPOSR

Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je določbo tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR treba razlagati tako, da je Republika Slovenija za dolgove družbenikov odgovorna pod istimi pogoji, kot so določeni v prvem odstavku 5. člena (prevzame le dolgove tistih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje, opredeljene v prvem odstavku 5. člena), v povezavi s 5. točko 2. člena?

ZOKIPOSR torej določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem uveljavitve tega zakona prevzela dolg odgovornega družbenika do upnika na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter so prenehala vsa zavarovanja dolga. Zakoniti prevzem dolga s strani Republike Slovenije z dnem uveljavitve ZOKIPOSR velja pod predpostavko, da upnik tedaj že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper družbenika (ali zoper družbo, v povezavi z listino iz 24. člena ZIZ). Iz zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora izhaja, da mora dolžnik pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, navesti in zanje predložiti dokaze že v samem rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki mora biti vložen v (prekluzivnem) roku osmih dni od prejema sklepa o izvršbi. Vendar pa se lahko upoštevajo tudi pozneje podane trditve in dokazi, če jih dolžnik znotraj ugovornega roka brez svoje krivde ni mogel ponuditi. Nad družbenico B. B. se je dne 20. 10. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek osebnega stečaja, v katerem so bile stečajni dolžnici s sklepom St 000/2

Neutemeljeno dolžnica uveljavlja, da ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema dolga. Zakon namreč izrecno govori o neplačanem delu upnikove terjatve, kar vključuje tudi neizterjane obresti, zapadle do prevzema. Za le-te imajo upniki izvršilne naslove. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v pravnomočne odločitve glede višine terjatev upnikov. Zato ne drži, da naj bi besedni zvezi "pod enakimi pogoji" in "uveljavljanje plačila" pomenili le možnost, da svoje terjatve lahko upniki zahtevajo neposredno v izvršilnem postopku oziroma, da naj bi šlo le za procesnopravno določbo.

Pravilno dolžnica sicer navaja, da je glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 potrebno upoštevati po tem obdobju veljavno zakonodajo, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, če so glavnico dosegle do 22. 5. 2007. Vendar pa dolžnica spregleda, da je bila ta omejitev v sklepu o izvršbi že upoštevana.

Ureditev po ZFPPod je po stališču predlagatelja novega zakona pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Predlog novega zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej v spoštovanju korporacijskega prava, tudi v razmerju do aktivnih družbenikov.

Izraz "uveljavljajo pod enakimi pogoji" ne dopušča omejevalnega tolmačenja, temveč pomeni ohranitev vseh pravic, ki jih je imel upnik do prvotnega dolžnika - ne le v postopkovnem, temveč tudi v materialnopravnem smislu. Takšno razumevanje zakonskega besedila vodi k zaključku, da mora imeti upnik možnost uveljavljati svojo terjatev zoper novega dolžnika tako, kot bi jo imel zoper prvotnega: obseg njegove terjatve se ne sme omejiti, njegov pravni položaj ne poslabšati.

Zakon prejšnjim udeležencem tovrstnih pravnih razmerij daje nove pravice in vanje ne posega. Na novo je določena le obveznost nove dolžnice, vendar pa ta predhodno v tovrstnih pravnih razmerjih ni sodelovala in že pojmovno ne more biti poseženo v njen pravni položaj.

Zakon v ničemer ne posega v temeljna načela dokaznih postopkov, niti torej ne v načelo, da negativnih dejstev ni treba niti mogoče dokazovati. Zahteva, da upnik dokaže, da terjatev še ni bila plačana, bi pomenila, da se od upnika terja, da dokazuje negativno dejstvo. Smiselno enako velja tudi glede zastaranja terjatve. Tudi to, da terjatev ni zastarala, ne sodi v upnikovo trditveno in dokazno breme. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Utemeljeno upnik izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko upniki plačilo terjatev zahtevajo le na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih neposredno zoper družbenike izbrisanih družb. Napačno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da so predmet prevzema dolga po ZOKIPOSR samo terjatve, ki jih je povzročila ali bila dolžna izbrisana družba in ne tudi terjatve (npr. izvršilni stroški), ki so nastali pri izterjavi od odgovorne družbenice. Neutemeljeno je nazadnje tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.

Predlog zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v "spoštovanju korporacijskega prava", in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP. Neutemeljeno nova dolžnica uveljavlja, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.

Upnik zoper dolžnico razpolaga le z izvršilnim naslovom, iz katere izhaja dolžničina obveznost na podlagi poroštvene izjave, in ne (tudi) na podlagi določb ZFPPod. Že to dejstvo potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve, saj za zakoniti prevzem dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR ne zadošča (že), da je bil dolžnik dejansko družbenik v relevantnem obdobju izbrisane družbe, temveč mora upnik že razpolagati z izvršilnim naslovom, v katerem se navedno ugotavlja. Poleg navedenega razloga formalne narave (neobstoj izvršilnega naslova), pa pritožba tudi sicer napačno očita, da naj bi sodišče brez utemeljenega razloga neenako in s tem protiustavno obravnavalo položaj dolžnice v primerjavi s položajem družbenika A. A. Za razlikovanje med položajema obeh družbenikov namreč obstoji utemeljen razlog, in to je prav dejstvo, da je dolžnica, drugače od A. A., podala poroštveno izjavo za obveznosti družbe B. d. o. o. S tem se je namreč dolžnica zavezala na pravnoposlovni podlagi, torej povsem neodvisno od vprašanja njenega položaja v družbi kot družbenice in direktorice. Povedno še drugače, ravno sprejeto poroštvo je tista razlikovalna okoliščina, zaradi katere dolžnica ni v bist

Predlog zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v "spoštovanju korporacijskega prava", in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP. Neutemeljeno nova dolžnica uveljavlja, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.

Izraz »uveljavljajo pod enakimi pogoji« ne dopušča omejevalnega tolmačenja, temveč pomeni ohranitev vseh pravic, ki jih je imel upnik do prvotnega dolžnika – ne le v postopkovnem, temveč tudi v materialnopravnem smislu. Takšno razumevanje zakonskega besedila vodi k zaključku, da mora imeti upnik možnost uveljavljati svojo terjatev zoper novega dolžnika tako, kot bi jo imel zoper prvotnega: obseg njegove terjatve se ne sme omejiti, njegov pravni položaj ne poslabšati.

RS postane zakoniti prevzemnik dolgov iz izvršilnih naslovov že z uveljavitvijo ZOKIPOSR, pri čemer se kot izvršilni naslov iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR šteje tako odločba oziroma druga izvršljiva listina, ki je po 17. členu ZIZ lahko izvršilni naslov, izdana zoper izbrisano družbo, kot tudi izvršljiva listina, izdana zoper družbenika izbrisane družbe. Ker upnik v konkretnem primeru razpolaga z izvršilnima naslovoma zoper izbrisano družbo in njeno družbenico ter je zakoniti prevzemnik dolgov iz takšnih izvršilnih naslovov že vse od uveljavitve ZOKIPOSR dolžnik - to je RS, ni bilo pravne podlage za zavrnitev predloga za izvršbo v delu, v katerem je upnik predlagal prenos zarubljenih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Takšna odločitev je v nasprotju s povsem jasnima in nedvoumnima določbama tretjega odstavka 46. člena in drugega odstavka 138. člena ZIZ. Izvršilno sodišče nima diskrecije, da tedaj, ko so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 46. člena ZIZ samo presoja, ali bo ugodilo predlogu za izvršbo v delu glede zahtevanega prenosa zarubljenih denarnih sredstev na upnikov račun še pred pravno

Revizija se dopusti glede vprašanja ali Republika Slovenija pri prevzemu dolga odgovornega družbenika po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema, torej do uveljavitve ZOKIPOSR in je tako uporaba pravil iz drugega odstavka 430. člena OZ izključena.

Ne drži, da je nova dolžnica prevzela le dolg odgovornih družbenikov oziroma pasivnih družbenikov, oziroma drugače povedano, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Tudi če ZOKIPOSR pravico do odškodnine podeljuje le pasivnim družbenikom, je navedeno treba razlikovati od tega, dolgove katerih odgovornih družbenikov Republika Slovenija prevzame. Omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode se ne nanaša na upnikovo terjatev, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer "nomotehnično" urejena v istem členu, kot prevzem dolga. Ne drži, da nova dolžnica ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema dolga. Zakon namreč izrecno govori o neplačanem delu upnikove terjatve, kar vključuje tudi neizterjane obresti, zapadle do prevzema. Prevzem dolga je izrecno določen v višini neplačanega dela upnikove terjatve, kar predstavlja lex specialis glede na določbo drugega odstavka 430. člena

Revizija se dopusti glede vprašanja ali Republika Slovenija pri prevzemu dolga odgovornega družbenika po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema, torej do uveljavitve ZOKIPOSR.

Ne drži, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Tega, da bi država morala prevzeti dolg le tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino, zakon ne določa.

V tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR je že zakonsko določen prehod obveznosti, ki so na podlagi določb ZFPPod prešle na družbenike izbrisanih družb, na Republiko Slovenijo in pravica upnikov, da plačilo teh obveznosti (pod enakimi pogoji, pod katerimi bi lahko plačilo uveljavljali od družbenikov izbrisanih družb) uveljavljajo od Republike Slovenije. Opredelitev pojma škode, ki se lahko terja od države, se nanaša le na upravičence iz 5. točke 2. člena in 5. člena ZOKIPOSR. Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika