VSM Sodba IV Kp 10945/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 na škodo B. B. določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 na škodo C. C. pa šest mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je oškodovanega B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 6.250,00 EUR, v skladu z drugim odstavkom odstavku 105. člena ZKP, napotilo na pravdo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, s tem, ko ni ugodilo pritožnikovim predlogom za izločitev uradnih zaznamkov, zlasti uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 17. 1. 2021, in sicer o tem, kaj naj bi dan prej na policiji tekom predkazenskega postopka domnevno povedal obdolženčev brat D. D. Navedenega uradnega zaznamka sodišče prve stopnje ni izločilo, in to kljub temu, da se je dne 25. 1. 2022 D. D. kot privilegirana priča nadaljnjemu pričevanju zoper svojega brata (obdolženega A. A.), odpovedal.

5Pritožbi ne gre pritrditi. Pravilno je namreč ravnalo sodišče prve stopnje, ko je predlog za izločitev uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od obdolženčevega brata D. D. v skladu z določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP, zavrnilo. Kakor iz procesnega vidika korektno pojasnjeno v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, ne gre zaobiti dejstva, da je bil D. D. na naroku glavne obravnave dne 30. 11. 2021 neposredno pred zaslišanjem kot brat obdolženega poučen, da mu ni treba pričati, v kolikor pa se tej pravici odpoveduje in želi pričati, pa je bil skladno določbi drugega odstavka 236. člena ZKP tudi izrecno opozorjen, da se bo lahko na njegovo izpoved oprla sodna odločba, četudi se bo kasneje na glavni obravnavi pričevanju odpovedal. Pritožnik tako povsem prezre, da se je na podani pravni pouk D. D. tega dne po lastni volji odločil pričati, posledično tudi ni bilo razloga za izločitev njegove izjave, ki jo je predhodno podal policiji. Pravne dobrote privilegija odpovedi pričevanju se je brat obdolženega poslužil šele slaba dva meseca kasneje, dne 25. 1. 2022, pred predvidenim procesnim dejanjem soočenja s policistom, takšna, spet lastno voljna odločitev pa - glede na prejeti pravni pouk po drugem odstavku 236. člena ZKP - pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da se navkljub kasnejšemu uveljavljanju odpovedi pričevanju njegove dotedanje izjave lahko uporabijo, ne more omajati. Vsa nadaljnja tozadevna polemiziranja pritožbe v smeri kršitve temeljnih pravic obdolženega se zato pokažejo kot brezpredmetna.

6Kršitev kazenskega zakona pritožba utemeljuje z grajo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaključkom v smeri odsotnosti silobrana. Bazira na trditvi, da se je obdolženi tistega dne zgolj branil pred protipravnim napadom domnevnega oškodovanca B. B. in pred prav tako protipravnim napadom C. C., ki se je vmešala v njun prepir in je obdolženi njen napad jemal kot ponovni protipravni napad B. B. nanj. Pritožnik izrazi prepričanje, da prvostopenjsko sodišče teh pravno relevantnih okoliščin ni pravilno upoštevalo v smislu okoliščin, ki izključujejo protipravnost obdolženčevih ravnanj in je v zvezi s tem prekršilo kazenski zakon.

7Pritožba nima prav. Na podlagi lastne dokazne ocene, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, namreč ugotavlja drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno in obrazloženo v izpodbijani sodbi ter na podlagi tega zaključuje, da sta bili inkriminirani dejanji obdolženca storjeni v silobranu, posledično čemur nista protipravni. Pri tem pritožnik prezre, da je kazenski zakon kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga uveljavlja pritožba, ne more imeti za posledico kršitev kazenskega zakona. Zato pritožbi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ne gre pritrditi.

8Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj zagovornik graja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega storitve obeh očitanih mu kaznivih dejanj. Sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

9Zagovornik sicer pripoznava, da je telesne poškodbe oškodovancev povzročil obdolženi, pri čemer pa opozarja na sporne okoliščine, v katerih so te telesne poškodbe nastale. Po njegovem prepričanju je dokazni postopek podprl obdolženčev zagovor, da se je kritičnega dne zgolj branil pred protipravnim napadom, pri čemer so ravno ravnanja domnevnega oškodovanca B. B. vodila do konfrontacije, saj je slednji obdolženemu in njegovi tedanji izvenzakonski partnerki E. E. istega dne sprva predhodno po telefonu grozil s fizičnim nasiljem, obdolženega tudi žalil, nato pa z enakim ravnanjem nadaljeval še na naslovu bivanja nekaterih članov obdolženčeve družine. Prav tako pritožnik opozori, da se je v inkriminiranih trenutkih B. B. začel proti obdolženemu pomikati z agresivno telesno držo »roke gor«.

10Takšni dokazni oceni, kot jo ponuja pritožba, glede katere je ugotoviti, da zagovornik podaja zgolj lastno interpretacijo izvedenih dokazov, ni mogoče pritrditi. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo in izpodbijano sodbo oprlo na izpovedbi obeh oškodovancev. Pravilno je ugotovilo, da sta bolj prepričljivi od zagovora obdolženega, v okviru katerega je skušal prepričati, da se je tistega dne pred protipravnim napadom domnevnih oškodovancev zgolj branil z odprto dlanjo in nikakor s pestjo, kot mu to očita obtožba. Tak zagovor obdolženca pa ni ovržen le z izpovedbo dejansko (in ne zgolj domnevno) oškodovanih B. B. in C. C., ki sta sicer kljub manjšim razlikam v izpovedbah glede bistvenih okoliščin izpovedala skladno in izkustveno logično, pač pa tudi na podlagi izvida in mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je prav v zvezi z vprašanjem nastanka zadobljenih telesnih poškodb oškodovanih jasno odgovoril, da zlom nosne kosti s premaknitvijo zlomljenih delcev, kot ga je utrpela oškodovana C. C. običajno nastane ob udarcu s pestjo v nos, medtem ko je ob predočenju obdolženčevega zagovora, da naj bi oškodovanko odrinil s spodnjim delom odprte dlani, tak način nastanka omenjene poškodbe opredelil kot izredno malo verjeten. V zvezi s poškodbo, ki jo je utrpel oškodovani B. B., tj. udarnino glave, je sodni izvedenec pojasnil, da tovrstne poškodbe običajno nastanejo, ko oškodovanca s pestjo roke udari desničar, tezo obdolženčevega zagovora, da je oškodovanca z odprto roko odrinil tako, da ga je zadel v predel čela, pri čemer je imel odprto dlan in ga je potisnil s spodnjim delom dlani pa označil kot način nastanka obravnavane poškodbe, ki ni mogoč. V obeh primerih je sodni izvedenec zaključil, da je šlo za močan udarec, medtem ko je zgolj odriv (kot sta skušala prepričati obdolženi in priča E. E.) oziroma klofuto (kot je izpovedoval priča D. D.) kot možen način nastanka poškodb obeh oškodovanih izključil. Pritožnik zatorej z obširnim polemiziranjem glede načina nastanka in teže poškodb obeh oškodovancev ter v tej zvezi drugačnih izpovedi prič E. E. in D. D. ne more uspeti.

11Po prepričanju pritožbe sta izpovedbi oškodovanih B. B. in C. C. neskladne in spremenljive, zlasti med izpovedanim v predkazenskem postopku in kasneje na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je tako v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe netočno zaključilo, da sta oškodovanca izpovedovala verodostojno in vsebinsko skladno, pri čemer del izpovedbe C. C., ni podprta z nobenim spisovnim dokazom oziroma je celo v direktnem nasprotju s tem, kar je oškodovana povedala policiji v okviru predkazenskega postopka. Enako velja po mnenju pritožnika za del, ki se nanaša na domnevni padec B. B. v posledici obdolženčevega udarca. Oškodovana sta namreč sprva zatrjevala, da je v posledici obdolženčevega ravnanja B. B. padel po tleh na hrbet, pri čemer je oškodovani kasneje zanikal, da bi padel v posledici udarca s pestjo in izpovedal, da naj bi padel v posledici tega, da ga je obdolženi zgrabil za oblačila in ga prevrnil v sneg. S tem pa se sodišče prve stopnje ni podrobneje ukvarjalo in je oškodovanima v celoti sledilo, medtem ko zagovoru obdolženega, ki je ustrezno podprt in skladen z izpovedbama prič D. D. ter E. E., vere ni poklonilo.

12S stališčem pritožnika se ne gre strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe določno in jasno navedlo, kako presoja zagovor obdolženega in izpovedi vseh v okviru dokaznega postopka zaslišanih prič, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali je obdolženi obravnavani kaznivi dejanji storil v silobranu, na kar se je slednji skliceval in zakaj tosmernemu zagovoru ni sledilo ter na osnovi česa torej zaključuje, da sta v obeh primerih podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženega. Vse navedeno je argumentirano pojasnjeno v točkah 7 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede izpostavljene točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je opozoriti, da gre zgolj za del materialnega ovrednotenja, ki skupaj s preostankom tvori smiselno in celovito dokazno oceno, ki obsega obrazložitev razlogov o odločilnih dejstvih. V kritiziranem delu je sodišče prve stopnje resda izpostavilo ugotovljeno vsebinsko skladnost oškodovanih glede nastanka načina zadobljenih telesnih poškodb, ki pa je podprta z obstoječo medicinsko dokumentacijo ter z izsledki izvida in mnenja sodnega izvedenca, torej s personalnimi in listinskimi dokazi, ki jim prvostopenjsko sodišče med drugim namenja pozornost tudi skozi točke 3, 8, 10, 11, 16, 17 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Nasprotno pa se pravilno ni podrobno ukvarjalo z ravnanji obdolženega, ki niso mogla privesti do inkriminiranih telesnih poškodb na glavah oškodovanih B. B. in C. C. Način padca oškodovanca B. B. po tleh na hrbet oziroma bok in obdolženčevo nadaljnje ravnanje, ki presega okvir inkriminiranega iz vidika obsega obrazložitve pritožba sicer problematizira, vendar za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ta del ravnanja obdolženca ni odločilen, saj pod obtožbo niti ni zajet.

13V nasprotju s prepričanjem pritožnika, ki pozornost fokusira na številne zatrjevane netočnosti v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v izpovedih prič E. E. in D. D. ter skozi obdolženčev zagovor ugotovilo vrsto neskladij in nasprotij, ki so podrobno izpostavljene predvsem v točkah 13 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi katerih izpovedbam navedenih prič (ki so glede okoliščin prizadejanja obravnavanih telesnih poškodb celo medsebojno neskladne) in podanemu zagovoru ni moglo slediti. Oškodovanima je poklonilo večjo verodostojnost tudi zaradi zaznav policistov, ki sta prišla na kraj dogodka v okviru intervencije po službeni dolžnosti in sta B. B. in C. C. nastale telesne poškodbe zaznala iz lastnega, prav tako pa sta po obravnavanem dogodku zbrala in zapisala izjavi E. E. in D. D., za kateri se je tekom postopka dokazovanja izkazalo, da sta vsebinsko drugačni od pred sodiščem prve stopnje kasneje podanih izpovedb.

14Zakaj je sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolženi tempore criminis ni ravnal v silobranu, kot to zatrjuje obramba, je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obdolženi je zatrjeval, da je oškodovani B. B. ob njegovem prihodu držal roke iztegnjene predse oziroma v položaju »roke gor«, kot sta celo v nasprotju z njim izpovedali priči E. E. in D. D. Tak zagovor prvostopenjskega sodišča ni prepričal in je bil skozi točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ustrezno ovržen, posledično pa je bila zaradi razlik v izpovedih vera v resničnost izpovedanega upravičeno poklonjena oškodovanima, in sicer da je imel B. B. ob prihodu obdolženega do njega roke sprva v žepih, nato ob telesu. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, zato pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči.

15Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem zagovornik ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

16Tudi odločba o kazenski sankciji, ki je po mnenju pritožnika predvsem iz vidika preizkusnega obdobja previsoka in neskladna s sodno prakso (katere sicer konkretno ne predstavi), je za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva. Izrečena kazenska sankcija opominjevalne narave, upoštevaje tudi, da je za tovrstno kaznivo dejanje sicer zakonodajalec predvidel kazen zapora do treh let, je povsem pravično nadomestilo za obdolženemu A. A. dokazani dve istovrstni pravno nevzdržni ravnanji, tako iz vidika obsega enotne (zgolj) določene kazni zapora, kot tudi skozi odmerjen čas trajanja preizkusne dobe. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, ustrezno ovrednotilo. Medtem ko je na strani olajševalnih okoliščin v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, je na drugi strani povsem upravičeno izpostavilo okoliščino teže telesne poškodbe, zlom nosne kosti s premaknitvijo zlomljenih delcev na škodo C. C. Tehtnih razlogov za spremembo na prvi stopnji odmerjene preizkusne dobe v obdolženčevo korist pa ne ugotavlja niti pritožbeno sodišče.

17Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

18Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje (točka 23 obrazložitve izpodbijane sodbe), je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila stroškov pritožbenega postopka oziroma takse za pritožbo zoper sodbo oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).