VSL Sklep VII Kp 5556/2022

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec A. A. je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 20. 1. 2022, v katerem je pod točko 1 obdolženemu (pravilno: osumljenemu) B. B. očital storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 in pod točko 2 obdolženi (pravilno: osumljeni) C. C. storitev kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženih.

2Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov ter zoper naložitev plačila stroškov postopka s predlogom, da višje sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi kot nezakonit in obtožni predlog oškodovanca kot tožilca v celoti vzdrži v veljavi oziroma podrejeno, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi kot nezakonit in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik glede kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 pod točko 1 izreka izpodbijanega sklepa izpostavlja bistveno kršitev postopka, saj sklepa ni mogoče preizkusiti. Nadalje zatrjuje, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja konkretizirani vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki. Navedene so namreč vse okoliščine, da je osumljeni dejanje storil z direktnim ali eventualnim naklepom in da je v svoji izpovedbi navajal neresnično dejstvo, ki ga je prikazoval kot resnično. Osumljeni je namreč ob vseh listinah, ki jih je imel v času podaje svojega izvedenskega mnenja, na obravnavi podal lažne in neresnične izvedenske ugotovitve, ki so temeljile na zatajenih podatkih, ki so se v času podaje mnenja nahajali v sodnem spisu. Osumljeni se je zavedal in hotel navajati lažna dejstva. Iz opisa dejanja izhaja, da osumljeni ni izpovedal tistega, kar je videl iz vpogleda v spis in kar je izvedel na glavni obravnavi, v tem pa je bil podan njegov naklep. Glede napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena v zvezi s 37. členom KZ-1 pod točko 2 izreka izpodbijanega sklepa pritožnik navaja, da je v tem delu sklep pomanjkljiv, saj iz njega ne izhajajo očitki prvostopenjskega sodišča in ga tako tudi ni mogoče preizkusiti. Nadalje se pritožnik opredeljuje do nastanka škode. Zatrjuje še, da je v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Posledično je sodišče tudi zmotno odločilo o stroških postopka.

Glede kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 pod 1. točko izreka izpodbijanega sklepa

5Pritožbena navedba, da izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, je pavšalna in neobrazložena ter kot taka tudi neutemeljena. Pritožnik namreč ni navedel nobenega razloga, v čem naj bi bila zatrjevana pomanjkljivost. Pa tudi sicer je prvostopenjsko sodišče v 4. - 8. točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo jasne razloge, čemu opis očitanega kaznivega dejanja ni zadostno konkretiziran, ter te razloge tudi ustrezno obrazložilo. Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tako ni izkazana.

6Kot pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče, je za storitev tega kaznivega dejanja ključno, da storilec kot izvedenec bodisi zavestno in hote navaja neresnična dejstva bodisi namerno uporabi napačna pravila stroke z namenom, da bo izvedensko mnenje lažno (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ta storilčev namen namreč opredeljuje zakonski znak podaje lažnega pisnega mnenja. Tako bit tega kaznivega dejanja ni izpolnjena že s podajo vsakršnega izvedenskega mnenja, ki ne odraža resničnih dejstev (objektivni zakonski znak), temveč mora iti storilcu prav za to, da zavestno in hote poda takšno mnenje (subjektivni zakonski znak). Šele takšen storilčev namen bo konstituiral obstoj tega kaznivega dejanja. Upoštevaje povedano mora biti tudi ta namen kot subjektivni zakonski znak skladno s standardom iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP v opisu kaznivega dejanja naveden in ustrezno konkretiziran.

7Tako ne držijo pritožbene navedbe, da so v obravnavanem opisu podani in konkretizirani vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki osumljenemu očitanega kaznivega dejanja. Tudi po presoji pritožbenega senata so iz opisa izostali subjektivni zakonski znaki. Opredeljene so namreč zgolj okoliščine, s katerimi oškodovanec kot tožilec zatrjuje neskladnost ugotovitev v pisnem izvedenskem mnenju oziroma v osumljenčevimi izpovedbi s podatki v sodnem spisu. Niso pa konkretizirane niti navedene okoliščine, da naj bi osumljeni to storil zavestno in hote, oziroma z namerno uporabo napačnih pravil stroke z namenom, da bo njegovo mnenje lažno, kot to zmotno prikazuje pritožnik. Tako iz obravnavanega opisa kaznivega dejanja ni mogoče razbrati, ali je osumljeni zatrjevane neresnične ugotovitve podal namenoma, ali pa je to morebiti storil v posledici malomarnosti pri pregledu spisovnega gradiva oziroma ob nestrokovni izdelavi izvedenskega mnenja. Iz opisa tako ne izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1. Skladno z vsem povedanim je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP pravilno zavrglo obtožni predlog v delu, ki se nanaša na osumljenega B. B.

Glede kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1 pod 2. točko izreka izpodbijanega sklepa

8Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je izpodbijani sklep v tem delu pomanjkljivo obrazložen in da ga posledično ni mogoče preizkusiti oziroma se pritožnik do njega ne more opredeliti. Kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopenjsko sodišče najprej opredelilo zahtevani standard konkretizacije napeljevanja. Glede konkretnega opisa kaznivega dejanja je nadalje obrazložilo, da to ni dovolj konkretizirano, da bi bilo opredeljeno kot historični dogodek, predvsem pa da iz opisa izhaja le, da je osumljena kot zastopnica tožene stranke zagovarjala in zastopala svoje stališče, ne pa neposredno nagovarjala izvedenca. Sodišče je zaključilo, da izražanje strankinega stališča, četudi bi bilo dejstveno in pravno napačno, na način kot je opisan v tenorju obtožnega predloga, ne more predstavljati izvršitve kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega senata so razlogi, iz katerih je prvostopenjsko sodišče zavrglo obtožni predlog zoper osumljeno C. C., jasno navedeni, zadostno obrazloženi ter tudi utemeljeni, kot sledi.

9Prvi odstavek 37. člena KZ-1 določa, da kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga storil sam. Skladno tako s kazenskopravno teorijo kot tudi sodno prakso se mora napeljevanje nanašati na konkretno določeno kaznivo dejanje. Posledično mora biti to kaznivo dejanje tudi jasno navedeno v opisu kaznivega dejanja napeljevanja. Nadalje je za presojo kaznivosti napeljevanja ključno, ali je napeljevalec pri (bodočem) storilcu povzročil odločitev za izvršitev kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru bo lahko šlo za tako imenovano neuspelo napeljevanje, katerega pogoji za kaznivost so določeni v drugem odstavku 37. člena KZ-1. Tako mora biti v opisu napeljevanja tudi določno navedeno, ali je ravnanje napeljevalca povzročilo odločitev storilca za izvršitev kaznivega dejanja.

10Pritožbeni senat ugotavlja, da obravnavani opis osumljeni očitanega kaznivega dejanja ne izpolnjuje zgoraj navedenih pogojev. Iz opisa namreč sploh ne izhaja, da naj bi B. B. v posledici osumljenkinega ravnanja storil kakšno kaznivo dejanje – navedeno je le, da naj bi: „v svojem pisnem izvedenskem mnenju z dne 28.9.2015 in na naroku za glavno obravnavo z dne 4.2.2016 v dopolnilnem mnenju navedel, da je pri oškodovancu okvara sluha prvič izkazana šele 16.10.2013 ter da oškodovanec v času zaposlitve ni opravljal najzahtevnejših del v gradbeništvu in da je sposoben opravljati ta dela brez omejitev“. Iz navedenega ravnanja B. B. ni razvidna izpolnitev zakonskih znakov kakršnegakoli kaznivega dejanja.

11Poleg tega, očitanega osumljenkinega ravnanja tudi ni mogoče opredeliti kot napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tudi po presoji pritožbenega senata zgolj zagovarjanje in zastopanje svojih stališč v vlogah v sodnem postopku oziroma na naroku za glavno obravnavo, čeprav ta morebiti ne odražajo dejanskega stanja, kakor to izhaja iz spisovnega gradiva, ni ravnanje, ki bi predstavljalo napeljevanje h kaznivemu dejanju. Tako drži, da obtožbeni očitki, ki se nanašajo na osumljenkino ravnanje, niso konkretizirani na način, da bi lahko predstavljali storitev kaznivega dejanja napeljevanja h krivi izpovedbi po prvem odstavku 284. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1. Upoštevaje vse povedano kršitev kazenskega zakona ni podana. Glede pritožbeno zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeni senat pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče opravilo zgolj pravno presojo, ali sta dejanji, ki sta sta predmet obtožbe, kaznivi dejanji. Sodišče v tej zadevi namreč dejanskega stanja niti ni ugotavljalo, zato ta pritožbeni razlog že pojmovno ne more biti izkazan.

12Ker dejanje opisano pod točko 2 obtožnega predloga ni kaznivo dejanje, je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP pravilno zavrglo obtožni predlog tudi v delu, ki se nanaša na osumljeno C. C.

Glede premoženjskopravnega zahtevka in stroškov postopka

13Prvostopenjsko sodišče je v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da oškodovanec kot tožilec v obtožnem predlogu v posledici osumljenima očitanih kaznivih dejanj sicer zatrjuje nastanek škode, vendar njene povrnitve ne zahteva, zato teh navedb ni štelo za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka. Pritožnik navedenega stališča s pritožbo niti ne izpodbija, temveč zgolj navaja, da si pridržuje pravico uveljavljati povrnitev škode kasneje. Glede na to, da nastanek škode ne predstavlja zakonskega znaka očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 284. člena KZ-1 se pritožbeni senat s temi navedbami v presežku od navedenega ni ukvarjal.

14Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito v celoti zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, je posledično pravilna in zakonita tudi odločitev sodišča, da mora oškodovanec kot tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke osumljenih.

15Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnil kot neutemeljeno.

16Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP in taksno tarifno številko 7409 (zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrženju obtožnega predloga) Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.