VSK Sodba PRp 652/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se zahtevi za sodno varstvo ugodi in se postopek o prekršku zoper kršitelja A. A., ker naj bi bil imetnik plavajoče naprave, položene na morsko dno v [...] (na položaju Φ=45º 34,774 N in λ=13-43,682 E), za katero nima dovoljenja za stalni privez, sidranje ali položitev plavajoče naprave na morsko dno, na kateri je imel 13.1.2020 vezano svoje plovilo z oznako [...], vsaj do 25.7.2020, ko je Uprava naredila zadnji popis, s čimer naj bi kršil določbo prvega odstavka 149. člena PZ in naj bi s prekrškom nadaljeval, se po določbi 1. točke 156. člena Zakona o prekrških, ustavi.

II. Stroški postopka na prvi stopnji in stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Uprave Republike Slovenije za pomorstvo št. 3732-20/2020/5 z dne 5.8.2020. Prekrškovni organ je ugotovil (sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovljeno dejansko stanje povzelo kot pravilno), da je storilec imetnik (uporabnik) plavajoče naprave, položene na morsko dno, ki jo uporablja za stalni privez svojega plovila – čolna z registrsko oznako [...], čeprav za uporabo te naprave nima dovoljenja.

2Zoper sodbo se storilec pritožuje po svojih zagovornikih. Vztraja, da ni imetnik plavajoče naprave in se pri tem sklicuje na sodno prakso (odločbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 32/2022 z dne 14.7.2022). PZ je namreč v času storitve prekrška določal, da mora imeti lastnik oziroma imetnik plavajoče naprave dovoljenje za stalni privez, sidranje ali položitev plavajoče naprave na morsko dno. Skladno z določbami 26. in 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) storilec ni niti lastnik niti imetnik plavajoče naprave. Glede tega, da ni lastnik plavajoče naprave, je storilec predlagal svoje zaslišanje, ki pa ga sodišče ni izvedlo in je s tem kršilo postopek. Enako velja glede zaključka o tem, da naj bi bil storilec imetnik. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb o tem v zahtevi za sodno varstvo in je napačno uporabilo materialno pravo. Storilec je tudi ugovarjal, da ni on tisti, ki je položil plavajočo napravo na morsko dno, prav tako ni imel stalnega priveza in ni sidral. Do teh navedb se sodišče sploh ni opredelilo in ni izvedlo dokazov, ki jih je storilec predlagal v svojo razbremenitev. Sodišče dejanskega stanja v resnici ni ugotavljalo niti ni izvedlo nobenega dokaza. Ker storilcu ni omogočilo, da poda zagovor, je kršilo določbe o kontradiktornosti postopka in storilčevo ustavno pravico do poštenega sojenja. Namen določbe PZ je sankcionirati lastnika oziroma imetnika plavajoče naprave, ne pa lastnika plovila. Dejanje, za katerega je bil storilec spoznan za odgovornega, torej sploh ni prekršek.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnik si sicer napačno razlaga domet preizkusa v prekrškovni odločbi ugotovljenega dejanskega stanja v postopku o zahtevi za sodno varstvo. Sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja na novo, temveč izvaja dokazni postopek le v primeru, da storilec s svojimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo (za katere mora predlagati primerne dokaze) vzbudi dvom v dejanske ugotovitve prekrškovnega organa. Pri tem velja tudi omejitev navajanja novih dejstev in dokazov v zahtevi za sodno varstvo (62. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1). V izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška je storilec navajal, da gre za začasni privez, da ni vpisan kot lastnik v register plavajočih naprav ter da privezi na bojah v neposredni bližini bolnišnice izhajajo iz časa prejšnje države, kjer so bili betonski bloki sprejeti kot družbeno koristna lastnina, ker niso imeli znanega lastnika ali imetnika. Glede lastništva pa PZ ne more veljati za nazaj.

5Niti prekrškovni organ niti sodišče prve stopnje nista izhajala iz dejstva, da bi bil storilec lastnik plavajoče naprave. Zato navedbe o družbeni lastnini v času bivše države za ta postopek niso relevantne. Postavljata se le dve vprašanji: ali je storilec imetnik plavajoče naprave in ali gre za stalni privez. Na pavšalno navedbo, da gre za začasni privez, je prekrškovni organ obrazloženo odgovoril, v zahtevi za sodno varstvo pa je storilec spet zgolj pavšalno navajal, da plovilo ne more imeti stalnega priveza, saj je namenjeno plovbi. V obrazloženo ugotovitev prekrškovnega organa, da je šlo za stalni privez, storilec ni uspel vzbuditi niti najmanjšega dvoma, zato sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni bilo treba izvajati nobenih dokazov in s tem v zvezi ni zagrešilo nobene kršitve. Sporno je torej le vprašanje, ali zaključek, da gre za stalni privez, zadošča za ugotovitev, da je bil storilec imetnik plavajoče naprave. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da je bila sprememba PZ (PZ-H) zgolj redakcijska in da je pojem uporabnika (kar storilec nedvomno je, saj ima na plavajoči napravi stalni privez) enak pojmu imetnika plavajoče naprave iz v času storitve prekrška veljavnega PZ. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Že jezikovna razlaga pove, da gre za različna pojma (po Slovarju slovenskega jezika je imetnik oseba, ki kaj ima, ki ima torej določeno oblast nad stvarjo, pri uporabniku pa gre za osebo, ki ne glede na lastništvo ali imetništvo stvar koristi za določen namen). PZ definicije imetnika nima, je pa definicija imetnika v SPZ in sicer je imetnik oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in se je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Pri spremembi PZ torej ni šlo le za redakcijski popravek, temveč dejansko za razširitev kroga oseb, ki lahko storijo prekršek po 29. točki prvega odstavka 978. člena PZ. Storilec ni imetnik plavajoče naprave, čeprav brez dovoljenja lastnika (države) stalno uporablja plavajočo napravo¹. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožbo, da niso izpolnjeni zakonski znaki prekrška in je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, tako da se zahtevi za sodno varstvo ugodi in se postopek proti storilcu zaradi očitanega prekrška ustavi (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

6Povedano pa pomeni, da stroški dosedanjega postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

¹ Lastnik ali imetnik ima proti njemu možnost ukrepati po pravilih civilnega prava.