VSL Sodba II Cp 1625/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

1Tožnica s tožbo od toženke zahteva plačilo neplačanih obrokov zavarovalnih premij po dveh zavarovalnih pogodbah. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in toženki naložilo, da tožnici plača 415,84 EUR s pripadki.

2Zoper odločitev se pritožuje toženka. Navaja, da je v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnice prosila za izpis polic in konto kartic za A. A., B. B. in C. C. Zavarovalnica navedenega ni predložila. Ponovno prosi za te dokumente, saj so po njeni evidenci obroki poravnani.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6Pritožnica s trditvijo, da je predlagala, da tožnica predloži določeno dokumentacijo, a slednja tega ni storila, smiselno uveljavlja kršitev pravice do izvedbe predlaganega dokaza, to je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Po pregledu spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje očitane kršitve ni storilo. Pritožnica je namreč predlog, ki ga ponavlja v pritožbi, ponudila šele v drugi pripravljalni vlogi. To pa je prepozno. Kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, mora v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma, če se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot se je v tej zadevi, v prvi pripravljalni vlogi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo oziroma v tej zadevi v prvi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP). Vsaka stranka sicer lahko nato vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri pa lahko le odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (452. člen ZPP). Stranki v sporih majhne vrednosti lahko torej (praviloma) navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze samo v prvem paru pisnih vlog (451. člen ZPP). Izjema glede prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v drugem paru vlog bi lahko veljala le, če bi bilo navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov nujno zaradi odgovora (primerjaj 451. in 452. člen ZPP) na prejeto vlogo nasprotne stranke. Te izjeme pa ni mogoče razlagati tako široko, da bi s tem strankama dejansko omogočili, da šele v drugi vlogi, sklicujoč se na ugovore nasprotne stranke, navedeta vse tisto, kar bi morali navesti že v prvi vlogi. Enako velja za predlaganje dokazov. Z drugačno razlago 451. in 452. člena ZPP bi sodišče nedopustno ožilo učinke poostrenega načela prekluzije, ki velja v sporih majhne vrednosti.

8Pritožnica je s svojim predlogom, da tožnica predloži dodatno dokumentacijo (izpis polic in konto kartic), skušala priti do dokazila za svojo trditev, da je dolg poravnan. Gre za trditev, ki jo je ponudila v ugovoru, kasneje pa jo je, ko je prejela obrazloženo vlogo tožnice s priloženimi dokazi o obstoju terjatve in njeni višini, ponovila v prvi pripravljalni vlogi. Ker je že po prejemu prve tožničine vloge (tožbe) lahko ugotovila, da tožnica z njene strani zatrjevanih plačil nima evidentiranih, bi vse dokaze o tem (med drugim tudi sporni predlog), morala ponuditi v prvi pripravljalni vlogi. Ta pa je bila, kot izhaja iz podatkov spisa, vsebinsko prazna in brez dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da so navedbe in dokazi, ki jih je toženka podala v drugi pripravljalni vlogi, prepozni.

9Pritožnica s trditvijo, da je dolg po njeni evidenci poravnan, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, zmotna in nepolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog. Na pritožbene navedbe v tej smeri zato pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj to ni potrebno.

10Ker drugih pritožbenih razlogov pritožnica ne uveljavlja, je pritožbeno sodišče odločitev po uradni dolžnosti preizkusilo še v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje uradoma upoštevnih kršitev postopka ni storilo. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev (med katerimi je tudi ugotovitev, da pritožnica zneska, ki ga tožnica terja s tožbo, ni (niti delno) poravnala),¹ pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker je materialnopravna podlaga za odločitev že predstavljena v izpodbijani sodbi, razumljivo pa je obrazložena tudi uporaba prava glede na okoliščine konkretnega primera, tega pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak se na razloge sodišča prve stopnje le sklicuje.

11Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Toženka stroškov za pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o tem ni odločalo. Stroški tožnice, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo, pa so bili glede na vsebino pritožbe, nepotrebni. Tožnica jih zato nosi sama (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

¹ Glej razloge v točkah 21 do vključno 25 izpodbijane sodbe.