VSRS Sodba XI Ips 69156/2021

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper obdolženega A. A. ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper sklep so zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložili obdolženčevi zagovorniki. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Obdolženec se pred narokom, na katerem je bil seznanjen s sodbo vrhovnega sodišča, ni mogel posvetovati s svojim zagovornikom. Na narok zagovornik ni bil vabljen. Da bi lahko izvajal svojo nalogo, bi moralo sodišče zagovorniku dati možnost, da se naroka udeleži. Pravna jamstva iz 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) predstavljajo merila poštenega postopka, pri čemer je pravica do obrambe z zagovornikom njihov ključen element. S tem, ko sodišče obrambe z zagovornikom obdolžencu ni omogočilo, je napravilo kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka sprejema stališče obrambe, da ni sprejemljivo, da bi se obdolženec o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora že izjavil in to po tem, ko je sodišče prve stopnje že sprejelo odločitev o priporu. Smisel izjave je namreč, da se z njo sodišče seznani pred svojo odločitvijo. Rok za podajo odgovora na predlog za podaljšanje pripora se ni mogel izteči 17. 3. 2022, 24 ur po prejemu prevedene obtožnice, pač pa šele, ko je bil obdolženec seznanjen s sodbo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep o podaljšanju pripora razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so v izjavi na odgovor vztrajali pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti ter izrazili strinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke. Menijo, da ni razumnega razloga za to, da okrožno sodišče obdolžencu ni dalo nobenega roka in možnosti pripraviti odgovor na predlog za podaljšanje pripora. Dodajajo, da se pristranskost sodišča kaže tudi v tem, da sodišča v sklepih o podaljšanju pripora oziroma o ugotovitvi, da razlogi za pripor še ostajajo, nekritično ponavljajo iste razloge. Vrhovno sodišče tega očitka ni presojalo, saj ga zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niso uveljavljali.

B.

5Iz spisovnega gradiva izhaja sledeč dosedanji potek postopka:

- Okrožno državno tožilstvo je na Okrožno sodišče v Murski Soboti dne 9. 3. 2022 vložilo obtožnico, ki obdolženca bremeni izvršitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

- Dne 10. 3. 2022 je Okrožno sodišče v Murski Soboti opravilo poseben narok, na katerem je bila obdolžencu vročena obtožnica v slovenskem jeziku, s pomočjo tolmačke za nemški jezik pa je bil poučen, da je v obtožnici predlagano podaljšanje pripora in da lahko odgovor na ta predlog poda v 24 urah.

- Dne 16. 3. 2022 je bil obdolžencu vročen prevod celotne obtožnice. Istega dne je Okrožno sodišče v Murski Soboti pripor zoper obdolženca podaljšalo. Dne 28. 3. 2022 je Višje sodišče v Mariboru pritožbo obdolženčevih zagovornikov zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

- Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kateri je Vrhovno sodišče s sodbo dne 9. 6. 2022 ugodilo. Sledilo je navedbam zagovornika, da obdolžencu ni bila omogočena dejanska možnost odgovora na predlog za podaljšanje pripora. Za izjavo o predlogu za podaljšanje pripora, podanem v obtožnici, bi zadoščalo, da se obdolžencu ustno prevedejo vsaj bistveni deli obtožnice v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Tega sodišče na naroku dne 10. 3. 2022 ni zagotovilo, zato je bil obdolženec s celotno vsebino, ki je pomembna za odgovor na predlog za podaljšanje pripora, seznanjen šele z vročitvijo prevoda celotne obtožnice, tj. 16. 3. 2022. Sodišče prve stopnje obdolžencu ni zagotovilo možnosti, da se pred odločitvijo sodišča o predlogu tožilstva seznani v jeziku, ki ga razume, in v roku 24 ur (drugi odstavek 272. člena ZKP) o njem zavzame stališče, saj je sklep o podaljšanju pripora sprejelo na dan, ko je bil obdolžencu vročen prevod pritožbe. Ugotovilo je kršitev pravice obdolženca do minimalnih procesnih jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic oziroma pravico do kontradiktornosti iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je razveljavilo sklepa sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v roku 24 ur z napotkom sodišču prve stopnje, naj v ponovljenem postopku obdolžencu omogoči, da se do predloga državnega tožilca opredeli, nato pa o njem odloči v roku 24 ur od prejema sodbe Vrhovnega sodišča

- Okrožno sodišče v Murski Soboti je 10. 6. 2022 prejelo sodbo Vrhovnega sodišča in istega dne opravilo poseben narok, na katerem je v navzočnosti tolmačke za nemški jezik obdolženca seznanilo z bistvenimi zaključki sodbe Vrhovnega sodišča. Na naroku mu je dalo možnost, da se do predloga za podaljšanje pripora opredeli.

- Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je 10. 6. 2022 s sklepom pripor podaljšal, Višje sodišče v Mariboru pa je 13. 7. 2022 pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.

6V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki uveljavljajo kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, kot jo zagotavlja 29. člen Ustave. Obdolženec je bil na narok 10. 6. 2022 priveden brez predhodnega opozorila, onemogočeno mu je bilo posvetovanje z zagovornikom. Pri sebi ni imel relevantnega spisovnega gradiva. Po skoraj treh mesecih od vložitve obtožnice je bil v teh okoliščinah postavljen pred dejstvo, da se o predlogu za podaljšanje pripora nemudoma izjavi. Zagovornik nasprotuje stališču višjega sodišča, da je rok za vložitev odgovora potekel že 17. 3. 2022, tj. v 24 urah od vročitve prevedene obtožnice. Višje sodišče s tem od obdolženca pričakuje, da bo odgovor podal po tem, ko je bil sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora že izdan. To nasprotuje namenu take izjave, s katero se mora sodišče seznaniti pred svojo odločitvijo in se do nje opredeliti. Če je sodišče odločitev že sprejelo, se do izjave sploh ne more več opredeliti.

7Navedbe, s katerimi zagovorniki po vsebini uveljavljajo kršitev pravice do obrambe iz 29. člena in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, so utemeljene. Pravica do izjave kot element pravice iz 22. člena Ustave ima še posebno ustavnopravno težo v postopku odločanja o priporu oziroma v primeru podaje izjave o predlogu državnega tožilca za odreditev oziroma podaljšanje pripora.¹ Obdolžencu mora biti dana realna možnost, da odgovori na dejstva, ki ga bremenijo, in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb. Sodišče ga mora seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in mu omogočiti primeren rok, da se do njega opredeli.²

8Drži sicer, na kar opozarja višje sodišče, da je bil obdolženec z gradivom, na podlagi katerega je državno tožilstvo predlagalo podaljšanje pripora, v celoti seznanjen že 16. 3. 2022, ko mu je bila vročena obtožnica v prevodu v nemški jezik. Po razveljavitvi sklepa o podaljšanju pripora in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je dobil možnost izjave dne 10. 6. 2022, kar je skoraj tri mesece prejemu prevedene obtožnice. Vendar je za presojo v predmetni zadevi ključno, da je zaradi tega, ker je zunajobravnavni senat o podaljšanju prvič odločil 16. 3. 2022, tj. istega dne, kot je bilo obdolžencu vročeno gradivo, na podlagi katerega bi se v roku 24 ur lahko šele izjavil o predlogu, obdolženčev zagovornik vložil redno in izredno pravno sredstvo. Izid postopka o priporu je bil v vsem tem času negotov. V situaciji, ko je bil brez predhodnega obvestila dne 10. 6. 2022 priveden na narok, obdolžencu ni bila zagotovljena dejanska možnost priprave obrambe niti ni bil spoštovan primeren rok, da se pred narokom z gradivom seznani na način, da se bo lahko do njega opredelil. Nerazumno bi bilo namreč od obdolženca pričakovati, pri čemer ni spregledati niti dejavnika presenečenja, da bo vsak trenutek tega obdobja brez vnaprejšnjega opozorila pripravljen na podajo izjave o predlogu za podaljšanje pripora.

9Poleg tega iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bil obdolženčev zagovornik vabljen na narok 10. 6. 2022. Ker o naroku ni bil predhodno obveščen, ga obdolženec v zvezi z njim tudi ni mogel kontaktirati. Pravica do obrambe z zagovornikom je eno od jamstev, ki jih Ustava daje obdolžencu v kazenskem postopku zato, da mu zagotovi učinkovito uresničevanje drugih človekovih pravic. Poudarjen pomen ima v tistih položajih, v katerih je po zakonu taka obramba obvezna oziroma v katerih šele obvezna obramba omogoča uresničitev pravice iz druge alineje 29. člena Ustave in daje zadostno jamstvo za pošten postopek, tj. tudi v primeru, da je zoper obdolženca odrejen pripor (drugi odstavek 70. člena ZKP).³ Ne le, da zagovornika na naroku ni bilo, o njem tudi ni bil obveščen. Od priprtega obdolženca pa tudi ni mogoče zahtevati, da o naroku za podajo izjave obvešča svojega zagovornika. Glede na tako sosledje procesnega dogajanja, obdolžencu v nasprotju z drugo alinejo 29. člena Ustave tako ni bila dana možnost priprave obrambe z zagovornikom.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti iz navedenih razlogov utemeljena. Zahtevi za varstvo zakonitosti je v skladu z določilom prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo in pravnomočni sklep razveljavilo. Zadeve ni vrnilo zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje, ker je ta s sklepom 9. 8. 2022 ugotovil, da so razlogi za pripor zoper obdolženca še podani.

11Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP, se sodna taksa ne določi, ker je bilo z izrednim pravnim sredstvom odločeno v obdolženčevo korist.

¹ Odločba Ustavnega sodišča Up-441/16 z dne 24. 1. 2019.
² Odločba Ustavnega sodišča Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
³ Odločbi Ustavnega sodišča Up-143/97 z dne 19. 6. 1997 in Up-529/19 z dne 5. 3. 2020.