UPRS Sklep III U 248/2020-46

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Z odločbo št. 2253-499/2020/24 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba) je Generalna policijska uprava, Uprava uniformirane policije, Center za tujce (v nadaljnjem besedilu prvostopenjski organ ali Center za tujce) zavrnil prošnjo tožnika za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji (točka I. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je pooblaščenec tožnika A. A. dne 14. 7. 2020, po elektronski pošti, na uradni elektronski predal Centra za tujce poslal prošnjo za dovolitev zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) za tožnika iz razloga, da je potrebno zagotoviti nujno udeležbo prosilca v postopku pred državnim organom Slovenije po 1. in 5. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 (v njuni smiselni medsebojni povezavi), utemeljeno s pravico do zasebnega in družinskega življenja po 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

2V nadaljevanju navaja, da je Policijska postaja Laško v skladu s 64. členom ZTuj-2 tožniku dne 13. 7. 2020 izdala in vročila odločbo o vrnitvi brez določenega roka št. 2253-20/2020/2 (3A 693-01), s katero mu je izrekla odstranitev iz države in prepoved vstopa v RS za čas šest mesecev, ki začne teči z dnem izvršitve odločbe. Zaradi obstoja razlogov nevarnosti pobega in ker prosilca - tujca niso mogli takoj odstraniti iz Republike Slovenije, so mu z odločbo št. 2253-20/2020/3 (3A 693-01) z dne 13. 7. 2020 omejili gibanje in ga do njegove odstranitve iz države nastanili v Center za tujce. Na prošnjo pooblaščenca tožnika A. A. mu je bila z odločbo št. 2253-499/2020/15 (216-8) z dne 28. 7. 2020 obvezna nastanitev v Centru za tujce nadomeščena z milejšim ukrepom in dovoljeno bivanje izven Centra za tujce. V predmetni zadevi je Center za tujce vodil poseben ugotovitveni postopek, da je ugotovil vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za razjasnitev zadeve ter tožniku oziroma njenemu pooblaščencu dal možnost, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjasni, kar je tožnik po svojem pooblaščencu dne 25. 7. 2020 s poslano pisno izjavo tudi izkoristil.

3V zvezi z razlogom za dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 je prvostopenjski organ navedel, da policija ni pristojni organ za legalizacijo bivanja tujca in da mora biti obstoj katerega koli razloga iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 dokazan, kar tožniku ni uspelo izkazati. Z izrekom dovolitve zadrževanja tujčeva obveznost, da zapusti RS, ne preneha. Pravica do družinskega življenja pa ni navedena med taksativno določenimi razlogi za dovolitev zadrževanja v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. V zvezi z dovolitvijo zadrževanja iz razloga nujne udeležbe v postopku pred državnim organom po 5. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 je pojasnil, da iz odgovora Upravne enote Laško izhaja, da je tožnik po pooblaščencu dne 14. 5. 2020 vložil s prošnjo za izdajo (prvega) dovoljenja za začasno bivanje v RS iz drugih utemeljenih razlogov, na podlagi 51. člena ZTuj-2 in 8. člena EKČP. Na podlagi izvedenih dokazov in predvsem odgovora Upravne enote Laško je zaključil, da udeležba tožnika v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje ni nujna, saj ima tujec pooblaščenca, zaslišanje pa bi lahko opravil pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu RS v tujini, zato je odločil, da se prošnja tožnika za dovolitev zadrževanja iz razloga nujne udeležbe v postopku pred državnim organom po 5. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zavrne.

4Tožnik v tožbi izpodbija odločbo prvostopenjskega organa iz razloga bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. S tožbo izpodbija 1. točko izreka prvostopenjske odločbe v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2253-28/2020/3 z dne 13. 1. 2020. Skupaj s tožbo je tožnik podal tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži njegova odstranitev iz Slovenije, dokler ne bo pravnomočno odločeno o tožbi v tem upravnem sporu.

5Tožena stranka je v zadevi podala odgovor na tožbo, v katerem podrobneje razčlenjuje razloge, iz katerih izhaja, da je prvostopenjska odločba potrjena z odločbo drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

6Sodišče je s sklepom III U 248/2020-6 z dne 17. 12. 2020 zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sklep je postal pravnomočen s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 19/2021 z dne 13. aprila 2021, s katerim je bila pritožba tožnika zoper sklep III U 248/2020-11 z dne 23. 12. 2020 zavrnjena.

7Sodišče je v zadevi dne 19. 5. 2022 opravilo javno glavno obravnavo v odsotnosti tožnika, za katerega je bilo vabilo izkazano, sodišču pa je sporočil, da na glavno obravnavo ne bo pristopil in predlagal, da sodišče odloči brez glavne obravnave, ter v odsotnosti tožene stranke, za katero je bilo vabilo prav tako izkazano in je sodišče obvestila, da soglaša, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave. Sodišče je glavno obravnavo opravilo zaradi izvedbe dokazov, s katerimi se izkazujejo relevantna dejstva, ki so nastala po izdaji izpodbijane odločbe in vložitve tožbe zoper njo.

8Sodišče je tožbo zavrglo.

9V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik vlaga tožbo zoper 1. točko odločbe prvostopenjskega organa št. 2253-499/2020/24 (216-8) z dne 24. 9. 2020, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji in predlaga njeno odpravo. Skupaj s tožbo je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži njegova odstranitev iz Slovenije, dokler ne bo pravnomočno odločeno o tožbi v tem upravnem sporu. Kakor navedeno, je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom III U 248/2020-6 z dne 1. 12. 2020, ki je postal pravnomočen 13. 4. 2021, zavrnilo.

10Iz vloge tožene stranke z dne 7. 5. 2021, kar med tožnikom in toženo stranko tudi ni sporno, izhaja, da je bil tožnik dne 3. 5. 2021 iz države odstranjen. Iz prošnje za izdajo odločbe o vrnitvi z dne 22. 4. 2022, ki jo je v spis vložil tožnik, pa nedvomno izhaja, da se je tožnik v Republiko Slovenijo vrnil in se dne 21. 1. 2022 prijavil na Policijsko postajo Krško, kjer je dne 22. 4. 2022 vložil prošnjo za izdajo odločbe o vrnitvi z odobritvijo 30 dnevnega roka za prostovoljno vrnitev (priloge tega spisa pod opr. št. A17 - A23). Iz navedenega nedvomno izhaja, da tožnik v času odločanja sodišča ni več v postopku odstranitve, saj je bila odstranitev izvršena, v Republiko Slovenijo pa se je kasneje legalno vrnil in v njej legalno prebival.

11Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku dovolitve zadrževanja na podlagi prvega odstavka 73. člena ZTuj-2 po tem, ko je bila zoper tožnika izdana pravnomočna odločba o vrnitvi brez določenega roka št. 2253-20/2020/2 (3A 693-01), s katero mu je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v RS za čas šest mesecev. Nesporno je, da je bila odločba o odstranitvi, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, izvršena. Tožnik se je po izvršitvi odločbe o odstranitvi po izteku šestmesečne prepovedi vstopa vrnil, in v Sloveniji legalno prebival. Iz četrtega odstavka 67. člena ZTuj-2 izhaja, da čas, v katerem je tujcu prepovedan vstop v državo, začne teči z dnem izvršitve odločbe o vrnitvi. Glede na navedeno si tožnik svojega pravnega položaja z morebitno ugoditvijo njegovi tožbi in odpravo izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v ponoven postopek toženi stranki, svojega pravnega položaja ne more izboljšati. V Sloveniji namreč prebiva legalno in ga ni moč ponovno odstraniti na podlagi že izvršene odločbe o odstranitvi.

12S tožbo tožnik lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba, 1. alineja prvega odstavka 33. člena), lahko pa zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba, 2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Iz tožbe izhaja, da tožnik vlaga izpodbojno tožbo, za katero, kakor je bilo navedeno, ne izkazuje več pravnega interesa. Upoštevaje sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča I Up 159/2016 z dne 20. 1. 2016) pa sodišče ni dolžno tožnika pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval, zato sodišče tožnika ni pozvalo na spremembo tožbenega zahtevka.

13Skladno z zaključkom, da tožnik nima več pravnega interesa za odločitev v zadevi, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

14Sodišče tožniku še pojasnjuje, da bo glede na to, da je brez dohodkov in brez premoženjskih sredstev, v nadaljevanju odločalo še o oprostitvi plačila sodne takse v tem postopku, kot je predlagal ob vložitvi tožbe.