VSM Sklep III Kp 3461/2022

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1. V skladu s 116. členom KZ-1, z uporabo določb prve in druge alineje 50. člena KZ-1 in 1. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je bila izrečena kazen 7 let zapora v katero je bil vštet čas, ki ga je obdolženec prestal v priporu. V skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je bil obdolžencu odvzet zaseženi nož, v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bilo odločeno tudi, da je obdolženec dolžan oškodovancu B. B. plačati 35,32 EUR odškodnine iz naslova materialne škode, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Ker je obdolženčev zagovornik v pritožbi predlagal tudi, da ga sodišče obvesti o datumu seje pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče o pritožbeni seji obvestilo vse procesne udeležence. Vsi obveščeni so se seje tudi udeležili, namesto obdolženčevega zagovornika je pristopila odvetnica C. C., ki je predložila substitucijsko pooblastilo, obdolženec je bil priveden iz ZPKZ Dob.

3Preizkus zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da je pritožba utemeljena.

4Po oceni pritožbenega sodišča je namreč potrebno soglašati s pritožnikom, ki sklicujoč se pri tem na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče RS) Up-186/15 z dne 4. 7. 2019, uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije. Iz navedene ustavne odločbe (pa tudi iz druge pravne prakse) namreč med drugim izhaja, da mora sodišče zaradi zagotovitve varstva domneve nedolžnosti, kot to določa 27. člen Ustave Republike Slovenije, vselej presojati priznanje krivde vestno in poglobljeno, kar v praksi pomeni, da mora sodnik vedno preveriti obdolženčevo priznanje krivde tudi tako, da obdolženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. Obveznost sodnika je torej, da vselej preveri obseg priznanja in nedvomnost tega, da se priznanje nanaša prav na kaznivo dejanje, ki je opisano v obtožnici in da je onkraj vsakega dvoma mogoče zaključiti, da se je obdolženi v celoti zavedal tudi, da priznava vse modalitete očitanega kaznivega dejanja.¹

5Iz podatkov kazenskega spisa obravnavane zadeve, konkretno iz zapisnika o predobravnavnem naroku pa ne izhaja, da se je prvostopno sodišče z vprašanjem, kaj natančno obdolženčevo priznanje zajema, sploh ukvarjalo. Utemeljen je tako pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preizkušalo, na katero kaznivo dejanje se priznanje sploh nanaša oziroma, ali opis dejanskega stanja in pravna kvalifikacija sploh ustrezata temu, kar obdolženec priznava. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je obdolženec prava neuka stranka in torej ne more poznati pravnih kvalifikacij in to, da prizna dogodek še ne pomeni, da priznava tudi vse, kar iz tega dogodka pravno gledano izhaja. Glede na to, da je obdolženec na naroku povedal le, da krivdo po obtožbi priznava, in da je dejanje storil tako, kot je opisano v obtožnici, sodišče pa ni preverilo in pretehtalo ali je priznanje skladno z opisom v obtožnici oziroma, ali opis in pravna kvalifikacija sploh ustrezata temu, kar obdolženec priznava, je potrebno soglašati z obdolženčevim zagovornikom, ko v pritožbi izpostavlja, da je obdolženec sicer res priznal potek kaznivega dejanja, ne pa tudi pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, kot mu je bila očitana. Obdolženčev zagovornik, ki sicer ob obdolženčevem priznanju krivde na naroku, podanem po opravljenih pogajanjih z državnim tožilstvom, ni imel nobenih pripomb oziroma pomislekov, tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi glede na podan zagovor obdolženca vendarle bilo mogoče sklepati tudi, da bi v obravnavani zadevi lahko šlo tudi za kakšno drugo kaznivo dejanje, recimo za poskus kaznivega dejanja uboja na mah po 117. členu KZ oziroma, kot to izpostavlja obramba, da je vprašljiv tudi „zahrbten“ način izvršitve, ki se očita obdolžencu. Prvostopno sodišče namreč, kot je že navedeno, v tej smeri ni preizkušalo obdolženčevega priznanja čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče že izpostavilo, pravna opredelitev dejanja morala biti podvržena preizkusu sodišča, saj je le-to dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag.² Krivdorek namreč tudi v primeru priznanja krivde vselej ostaja meritorna odločitev sodišča o tem, da je obdolženec storil očitano dejanje in je zanj kriv. Priznanje krivde tako ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja, to je presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost biti inkriminacije), ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravno) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja (iura novit curia), velja namreč za vsako sodbo, torej tudi za sodbo izdano na podlagi priznanja krivde.³

6Pritožbeno sodišče pa je ob vsem že navedenem, ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo tudi, da je v obravnavani zadevi prišlo tudi do kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj obdolženčevo ravnanje opisano v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje zakonskih znakov obdolžencu očitanega poskusa kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ. V opisu dejanja namreč ni konkretizirano, na kakšen način je storilec, konkretno obdolženec, zlorabil zaupanje oškodovanca, konkretizirano pa tudi ni obdolženčevo zahrbtno ravnanje. Kaznivo dejanje umora na zahrbten način namreč stori, kdor izrabi zaupanje žrtve in dejanje izvrši tako, da žrtev na more zaznati njegovega delovanja ali sredstva. Žrtev napada se v družbi storilca počuti poudarjeno varna in napada na svoje življenje ne pričakuje oziroma je pred napadom povsem nemočna. Za opredelitev kaznivega dejanja kot umora storjenega na zahrbten način, so torej zahtevani subjektivni elementi pri storilcu, kot so npr. zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost ali goljufija in pa tudi objektivne okoliščine, ki se kažejo predvsem v načinu storitve ali uporabljenemu sredstvu, kot sicer to izhaja iz obstoječe pravne prakse, konkretno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022. V že navedeni sodbi je Vrhovno sodišče tako izpostavilo tudi, da je primerom (poskusa) umora na zahrbten način skupen odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem, ki je obstajal že pred, oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so se vsi dogodki, v katerih je Vrhovno sodišče v dosedanji praksi zaznalo elemente (poskusa) umora na zahrbten način, zgodili v zasebnem prostoru, v katerem sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo oškodovanca ali storilca. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej prostorsko in časovno neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. Bistvena okoliščina pri pravni kvalifikaciji poskusa umora na zahrbten način sta torej obstoj zaupanja oškodovanca v času storitve kaznivega dejanja in poudarjen občutek varnosti v obsojenčevi družbi, česar pa iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni mogoče razbrati. Ker v opisu dejanja torej ni konkretizirano, na kakšen način je storilec zlorabil zaupanje oškodovanca, prav tako pa tudi ni konkretizirano njegovo zahrbtno ravnanje, navedeno, po oceni pritožbenega sodišča, predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj kot že rečeno, obsojenčevo ravnanje opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1.

7Glede na to, da vseh navedenih okoliščin prvostopno sodišče ob sprejemanju priznanja krivde ni presojalo, ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, in sicer kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP glede vprašanja, ali je bilo obdolženčevo priznanje krivde jasno, popolno in podprto z dokazi v spisu. Navedena kršitev pa je bila že sama po sebi takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, predstavlja pa tudi, kot je sicer že izpostavljeno, kršitev 27. člena Ustave.

8V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljene kršitve, ob tem pa bo natančno proučilo tudi pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, na plačilo premoženjskopravnega zahtevka in kazensko sankcijo, saj se s tovrstnimi pritožbenimi navedbami, glede na ugotovljene kršitve pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. Ko bo na glavni obravnavi prvostopno sodišče v ponovljenem postopku izvedlo vse dokaze, potrebne za razjasnitev dejanskega stanja in bo preizkusilo tudi, ali opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, vključno z „drugačnimi nizkotnimi nagibi“, in bo zadeva razjasnjena v že nakazani smeri, bo nato v zadevi ponovno odločilo.

9Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

¹ Pritrdilno ločeno mnenje dr. Marjana Pavčnika k odločbi št. Up-186/15 z dne 4. 7. 2019 in pritrdilno ločeno mnenje dr. Katje Šugman Stubbs k isti odločbi.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 12400/2013 z dne 17. 6. 2021.