VSL Sodba I Cpg 91/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 296.516,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 46.214,76 EUR od 1. 4. 2017 do plačila, od 51.560,40 EUR od 11. 4. 2017 do plačila, od 112.315,48 EUR od 11. 5. 2017 do plačila, od 6.938,61 EUR od 10. 6. 2017 do plačila, od 79.487,22 EUR od 22. 2. 2019 do plačila (I. točka izreka). Tožnici je tudi naložilo, da mora povrniti toženki stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi in njeni dopolnitvi je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje, ki pritožbeno ni izpodbijano:

- Toženka kot naročnica je z glavnim izvajalcem R., d. o. o., sklenila pogodbo 00/2014 z dne 22. 9. 2015 za izgradnjo akumulacijskega jezera z visokovodnim razbremenilnikom za HE (v nadaljevanju: krovna pogodba, B2) in aneks št. 2 k tej pogodbi 8A2, B3). V krovni pogodbi sta se naročnica in glavni izvajalec dogovorila, da pri projektu sodelujeta tudi podizvajalca A., d. d., in B., d. o. o. (drugi odstavek 7. člena krovne pogodbe) ter da so pogodbe s podizvajalci sestavni del krovne pogodbe (četrti odstavek 7. člena krovne pogodbe).

- Glavni izvajalec R., d. o. o., in podizvajalec A., d. d., sta sklenila podizvajalsko pogodbo 001/2015 z dne 22. 9. 2015 (B4), ki je sestavni del krovne pogodbe (drugi odstavek 8. člena podizvajalske pogodbe R. – A.). V tej podizvajalski pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo za opravljeno delo naročnica neposredno plačevala podizvajalcu A., d. d. (tretji odstavek 8. člena podizvajalske pogodbe R. – A.).

- Podizvajalec A., d. d., je del prevzetih pogodbenih del zaupal tožnici s podizvajalsko pogodbo 002/2016 z dne 4. 3. 2016, aneksom št. 1 z dne 14. 10. 2016 in aneksom št. 2 z dne 30. 11. 2016 (A3 – A5). Za ta dela, ki so predmet tega gospodarskega spora, tožnica s strani A., d. d., ni prejela plačila. Zato je plačilo za opravljeno delo po pogodbi 002/2016 z dne 4. 3. 2016 zahtevala tudi od toženke, ki pa je njeno zahtevo za plačilo zavrnila.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek do toženke iz naslova opravljenih in neplačanih del po vseh pravnih podlagah, na katerih je tožnica utemeljevala svoj zahtevek: na podlagi neposredne zahteve podjemnikovega sodelavca do naročnika (631. člen Obligacijskega zakonika – OZ, in Zakona o javnem naročanju – ZJN-2), pogodbe 002/2016 z dne 4. 3. 2016, pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti ter na podlagi instituta neupravičene obogatitve po 190. členu OZ. Presodilo je, da tožnica kot podizvajalka podizvajalca (tudi podizvajalka drugega reda) na nobeni izmed navedenih pravnih podlag nima neposrednega zahtevka do toženke (naročnice) za plačilo del, ki jih je izvedla na podlagi podizvajalske pogodbe, sklenjene z nominiranim podizvajalcem.

7Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Že zato tožnica ne more uspeti s ponavljanjem stališč, ki jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožba sodišču na več mestih tudi neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da naj bi bila argumentacija sodišča pomanjkljiva, da naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti oziroma, da naj bi bili razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izredno temeljito opredelilo do vseh tožničinih trditev, ki so bile za odločitev pravno odločilne. Nenazadnje tožnica ob vsakokratnem uveljavljanju navedene kršitve v svoji pritožbi obsežno polemizira s stališči in razlogi prvostopenjskega sodišča, s čimer konkludentno prizna, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Tudi sicer se sodišče ni dolžno opredeliti do prav vsake navedbe pravdnih strank, temveč le do relevantnih nosilnih naziranj¹, kar je sodišče prve stopnje vsekakor storilo. Prav tako sodišče s svojo odločitvijo ni kršilo tožničine pravice do enakosti pred zakonom (14. člena Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, v nadaljevanju: EKČP).

8Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica na podlagi podizvajalske pogodbe 002/2016 z dne 4. 3. 2016, ki jo je sklenila z A., d. d., v razmerju do toženke kot naročnice nima statusa podjemnikovega sodelavca po 631. členu OZ, je pravilno. Določilo 631. člena OZ, v skladu s katerim se sodelavec (podizvajalec) za svoje terjatve do podjemnika (izvajalca) lahko obrne neposredno na naročnika in zahteva od njega, da mu te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane, predstavlja izjemo od splošnega pravila, da pogodbene določbe zavezujejo samo tisto stranko, ki jih je s pogodbo prevzela (125. člen OZ). Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je potrebno izjemo po 631. členu OZ interpretirati restriktivno ter obrazložilo, zakaj ima lahko položaj podizvajalca le tisti, ki ima s podjemnikom kot naročnikom (v obravnavanem primeru R., d. o. o.) sklenjeno podjemno pogodbo, katere predmet je posel, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti v razmerju do glavnega naročnika (v obravnavanem primeru toženke)². Bistven element pojma „sodelavec“ je torej obstoj pogodbenega razmerja med glavnim izvajalcem in podizvajalcem. Ker tožnica glede vtoževanih del ni bila v pogodbenem razmerju z R., d. o. o., pač pa je bila sopogodbenica družbe A., d. d., tožnici v razmerju do toženke ni mogoče priznati zahtevka za neposredno plačilo po 631. členu OZ. Iz enakega razloga tožnica ne more uspeti s pritožbenim razlogovanjem, da naj bi imel A., d. d., kot nominirani podizvajalec v razmerju do toženke terjatev na plačilo opravljenih del že na podlagi pogodbe, sklenjene z R., d. o. o., in ne na podlagi 631. člena OZ, zaradi česar naj bi po mnenju pritožnice v obravnavanem primeru neposredni zahtevek po 631. členu OZ pripadel tožnici in ne A., d. d. Na drugačen zaključek v obravnavanem primeru v ničemer ne vpliva niti dejstvo, da je tožnica na podlagi pogodbe 002/2016 z dne 4. 3. 2016, ki jo je sklenila z A., d. d., opravljala dela, ki se jih je toženki zavezal opraviti R., d. o. o.

9Pritožbena navedba, da takšna razlaga pojma podizvajalca razvotljuje namen 631. člena OZ, ki naj bi bil v zaščiti sodelavcev podjemnika, ni utemeljena. Prav v primeru, ko bi se zahtevek po 631. členu OZ priznal tudi podizvajalcu podizvajalca, kot se za to zavzema pritožnica, bi prišlo do širjenja predpostavk za neposredni zahtevek po 631. členu OZ, saj bi poleg navedenih predpostavk morala obstajati in biti dospela tudi terjatev podizvajalčevega podizvajalca do podizvajalca ter podana koneksnost te terjatve terjatvi podizvajalca do izvajalca in terjatvi izvajalca do glavnega naročnika.

10Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo izpolnjenost ostalih predpostavk za direktni zahtevek tožnice po 631. členu OZ oziroma 71. členu ZJN-2. Zato pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen. S pritožbeno navedbo, da se je R., d. o. o., zavezal kot ponudnik na javnem naročilu skupaj s podizvajalcema A., d. d., in B., d. o. o., opraviti dela po javnem naročilu, zaradi česar naj bi moralo sodišče tudi ostale sodelavce, ki so izvajali dela po javnem naročilu, obravnavati kot sodelavce v smislu 631. člena OZ, pritožnica ne uveljavlja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki glede na zgoraj obrazloženo, ni utemeljen.

11Pritožnica tudi ne uspe izpodbiti pravilnih razlogov izpodbijane sodbe, da tožnice ni mogoče šteti kot podizvajalke niti po določilih ZJN-2 (15. - 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se tudi pri opredelitvi pojma podizvajalca po 15.a točki prvega odstavka 2. člena ZJN-2 zahteva obstoj pogodbenega razmerja med ponudnikom in podizvajalcem. Sodišče prve stopnje se je pri svoji razlagi pravilno oprlo tudi na spremenjena določila ZJN-3. Sklepanje o tem, da ZJN-2 podizvajalčevemu podizvajalcu direktnega zahtevka do naročnika ne priznava, je namreč mogoče tudi na podlagi primerjave s sedaj veljavnim ZJN-3, ki takšno pravico podizvajalčevim podizvajalcem izrecno priznava (glej 2. točko osmega odstavka 94. člena ZJN-3).

12Tožnica svoje terjatve ne more utemeljiti niti na pogodbeni podlagi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da se je toženka na podlagi krovne pogodbe zavezala za opravljena dela neposredno plačevati tistim podizvajalcem, s katerimi bo glavni izvajalec sklenil podizvajalske pogodbe in jih nominiral pri toženki, pri čemer je bilo glede nominacije podizvajalca dogovorjeno, da mora izvajalec sklenjeno pogodbo s podizvajalcem predložiti naročniku (četrti odstavek 7. člena krovne pogodbe) ter da v takšnem primeru naročnik in izvajalec skleneta aneks h krovni pogodbi (deveti odstavek 7. člena krovne pogodbe). Za toženkino obveznost neposrednega plačila tistim izvajalcem, ki z glavnim izvajalcem niso bili v pogodbenem razmerju, zato v določilih krovne pogodbe ni podlage. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da toženka na podlagi 7. člena krovne pogodbe ni bila zavezana k neposrednemu plačevanju vseh podizvajalcev v verigi, zato ni utemeljen.

13Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v krovni pogodbi R., d. o. o, toženke ni pooblastil za neposredno plačilo spornih del tožnici. Pooblastilo toženki za neposredno plačilo tožnici je bilo dogovorjeno le v 8. členu podizvajalske pogodbe št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016, ki sta jo sklenili tožnica in A., d. d. Glede na zgoraj pojasnjeno ureditev razmerja med naročnikom, glavnim izvajalcem in podizvajalci v krovni pogodbi, podizvajalske pogodbe št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016 ni mogoče šteti kot sestavni del krovne pogodbe, zato v njej določeno pooblastilo toženki za neposredno plačevanje spornih del tožnici, toženke k takšnemu plačilu ni zavezovala. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti pritožničino poudarjanje, da je bilo neposredno plačilo naročnika podizvajalcem določeno tako v podizvajalski pogodbi med R. d. o. o. in A., d. d., kot tudi v podizvajalski pogodbi št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016 ter da naj bi toženka že ob sklenitvi krovne pogodbe vedela, da bo A., d. d., izvedbo določenih del zaupal tudi toženki. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre za atipično pravno razmerje, v katerem naj bi bili vsi izvajalci (R., d. o. o., A., d. d., B., d. o. o.) kot pogodbeniki krovne pogodbe podjemniki, tožnica pa njihov sodelavec v smislu 631. člena OZ. V krovni pogodbi, ki je zavezovala toženko, za takšno stališče ni mogoče najti pravne podlage.

14Stališče prvostopenjskega sodišča, da pooblastilo toženki k neposrednemu plačevanju tožnici v 8. členu podizvajalske pogodbe št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016 ne predstavlja asignacije, ker izostaja toženkin akcept nakazila, je pravilno. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožničine navedbe o seznanjenosti, vedenju oziroma strinjanju s pogodbo, ne pomenijo tudi sprejema pooblastila oziroma ne izkazujejo izjave volje ter da so tožničine navedbe o asignaciji in o toženkinem sprejemu pooblastitve v vsakem primeru presplošne, saj so bile podane brez konkretnih dejstev in okoliščin zatrjevanega vedenja oziroma strinjanja.

15Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo njene trditve o tem, da je toženka vedela in se strinjala s svojimi obveznostmi opraviti neposredna plačila tožnici, za kar je predlagala tudi zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo tožničine navedbe o tem, da je bila toženka z neposrednim plačilom podizvajalske pogodbe seznanjena, da je vedela za dvojno pooblastitev, se strinjala s podizvajalsko pogodbo št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016 oziroma, da je bila toženka v pogodbeno razmerje vključena s tem, ko je bila navedena v pogodbi, s čimer naj bi sprejela način plačila tožnici (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

16Dejstva, da je toženka vedela za podizvajalsko pogodbo št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016, sklenjeno med tožnico in A., d. d., da je bila seznanjena z zavezo iz te pogodbe glede neposrednih plačil tožnici ter da je poznala slabo finančno stanje A., d. d., tudi po oceni pritožbenega sodišča za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilna. Ta vprašanja za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka niso pomembna, saj na podlagi navedenih dejstev v ničemer ni mogoče sklepati na obstoj zatrjevane obligacijskopravne zaveze toženke nasproti tožnici. V predmetni zadevi je namreč ključna presoja, da ne obstoji pravna podlaga, na temelju katere bi lahko tožnica kot podizvajalka podizvajalca v razmerju do toženke kot naročnice del uveljavljala neposreden zahtevek za plačilo opravljenih del, ki jih je izvedla na podlagi podizvajalske pogodbe, sklenjene z nominiranim podizvajalcem. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je v zvezi z dokazovanjem zgoraj navedenih dejstev zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. ter H. H. za imenovanje izvedenca gradbene in finančne stroke.

17Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve pravilno obrazložilo, da so bile tožničine trditve o tem, da je bila toženka seznanjena s podizvajalsko pogodbo št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016 in da se je strinjala, da bo za opravljena sporna dela tožnici direktno plačevala, presplošne. Toženka je namreč takšne trditve zanikala³, tožnica pa ni navedla, v kakšnih okoliščinah oziroma kdo na strani toženke naj bi takšno obveznost sprejel, kdaj in na kakšen način. V tem delu ni podano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, odločitev pa je mogoče preizkusiti. Pravilno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bila izvedba takšnih dokaznih predlogov tožnice podana v informativne (poizvedovalne) namene. Stranka, ki poda dokazni predlog z zaslišanjem prič, mora namreč dejstva substancirati do te mere, da je mogoče na podlagi predhodno zatrjevane trditvene podlage z zaslišanjem prič ugotavljati zgolj (ne)resničnost teh dejstev, ne sme pa biti izvedba dokaza namenjena šele pridobivanju teh dejstev. Sodišče torej priče ne sme zasliševati o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo. Drugačne pritožbene trditve, da v obravnavanem primeru manjkajoča dejstva ne predstavljajo pomanjkljive trditvene podlage, pač pa naj bi spadala v presojo vprašanja o verodostojnosti prič, niso pravilne.

18Tožnica v pritožbi ni navedla razlogov, ki bi izvedbo takšnih načeloma nedopustnih dokazov, upravičevali. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je v obravnavanem primeru šlo za dejstva, ki so bila zunaj tožničinega zaznavnega območja. Pritožbenega sodišča ne prepričajo pritožbene navedbe, da so predlagane priče zaposleni oziroma nekdanji zaposleni pri R., d. o. o., in A., d. d., zato naj bi šlo za njihova zaznavanja, do katerih naj tožnica ne bi imela neposrednega vpogleda. Če je bilo tožnici znano, da je toženka sprejela obveznost neposrednega plačila spornih del tožnici, potem bi ji morale biti znane tudi konkretne dejanske okoliščine takšnega sprejema obveznosti, sicer se nanj ne bi mogla zanesti. Vedenje o toženkinem sprejemu obveznosti neposrednega plačila tožnici, je torej v njeni spoznavi sferi, zato bi o tem lahko postavila določne trditve.

19Prvostopenjsko sodišče pri tem, ko tožnice ni pozvalo k dopolnitvi pomanjkljive trditvene podlage, tudi ni opustilo svoje obveznosti po materialno procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen ZPP. Sodišče v okviru dolžnosti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni dolžno posebej opozarjati strank na zahtevo procesnega prava po vsaj osnovni substanciranosti dokaznega predloga⁴. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke. Zato bi v obravnavanem primeru poziv sodišča v smislu konkretizacije dokaznega predloga presegel zahtevo po materialnem procesnem vodstvu.

20Pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7., 213. in 214. členom ZPP, 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, Ustave RS (14., 22. in 23. člen) ter EKČP (6. člen), ki jih pritožnica uveljavlja na več mestih pri izpodbijanju razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, torej niso utemeljeni.

21Nadalje niso utemeljene niti pritožbene navedbe glede obstoja toženkine odškodninske odgovornosti. Pritožnica navaja, da je toženka ravnala v nasprotju s prisilnimi predpisi s tem, ko je plačila izvajala A., d. d., ter tretjim osebam, kljub temu, da se je toženka zavedala, da tožnica za opravljeno delo ne bo poplačana, v kolikor sporna plačila ne bi bila nakazana neposredno njej. Tudi po presoji višjega sodišča ravnanje toženke ni bilo protipravno, saj je neposredno plačilo naročnika sodelavcu podjemnika (podizvajalcu A., d. d.) predvideno z zakonom (631. člen OZ). Prav tako pa je obstajala pravna podlaga tudi za plačilo tretjim, ki so sporno terjatev toženki izkazali na podlagi sklenjene cesijske pogodbe z A., d. d. Vse nadaljnje in obširne pritožbene navedbe o toženkinem obidu dogovorjenih obveznosti iz podizvajalske pogodbe št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016 in 631. člena OZ so zato neutemeljene. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da že prva predpostavka odškodninske odgovornosti ni izpolnjena, je bilo dovolj, da je zavrnitev zahtevka utemeljilo zgolj na obstoju te predpostavke. Pritožbeni očitek, da je sodišče, ker ni ugotavljalo ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 14., 22. in 23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP, zato ni utemeljen.

22Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Pravilno je pojasnilo, da za zahtevek po 190. členu OZ niso izpolnjeni pogoji, ker so bila sporna dela opravljena na pogodbeni podlagi. Pri tem je očitno imelo v mislih podizvajalsko pogodbo št. 002/2016 z dne 4. 3. 2016, zato pritožnica ne more uspeti s sprenevedanjem, da so razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju, ker je sodišče najprej ugotovilo, da pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju, nato pa, da so bila sporna dela opravljena na pogodbeni podlagi. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi navedlo, da so tožničine navedbe o neupravičeni obogatitvi tudi sicer skope in pavšalne, kar pa ne predstavlja nosilnega razloga za zavrnitev zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Ker je nosilni razlog prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti obogatitvenega zahtevka pravilen, je odveč in pravno nepomembno pritožničino razpravljanje o tem, ali so bile njene navedbe glede uveljavljanja zahtevka po tej podlagi dovolj konkretizirane.

23S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁵

24Pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Tožnica se je namreč zoper stroškovno odločitev pritožila le posledično. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

25O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče priznalo toženki glede na izpodbijano vrednost spornega predmeta in v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer 2000 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT) in 30 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.218,00 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 267,96 EUR. Skupaj stroški toženke znašajo 1.485,96 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

¹ Glej 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 232/2015.
³ Glej drugo pripravljalno vlogo toženke z dne 1. 10. 2020, str. 10 (r. št. 26,l. št.83-95).
⁴ Glej na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 226/2021.
⁵ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).