VSL Sklep II Ip 706/2022

I. Pritožba upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. točki in v naložitvenem delu III. točke izreka) sklep potrdi.

II. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) je dolžan dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožbi dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) se ugodi in se v izpodbijanem zavrnilnem delu III. točke izreka sklep razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za nasprotno izvršbo z dne 10. 2. 2020 delno ugodilo, in sicer tako, da mora upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti znesek 15.524,75 EUR (I. točka izreka). V delu, kjer dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) od upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) zahteva povračilo zamudnih obresti, je predlog zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da mora upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 87,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2Odločitev sodišča prve stopnje s pravočasnima pritožbama izpodbijata tako upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) kot dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi). Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) zaradi napačne uporabe materialnega in procesnega prava ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija odločitev v I. in III. točki izreka sklepa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in predlog za nasprotno izvršbo tudi v preostalem delu zavrne oziroma podredno, da izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa dolžniku naloži povračilo stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) sklep sodišča prve stopnje izpodbija v III. točki izreka. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da upniku naloži plačilo stroškov postopka v višini 1.485,96 EUR oziroma podrejeno, da izpodbijano točko razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa se upniku naložijo v plačilo še pritožbeni stroški dolžnika s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) je na pritožbo upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožba upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) je neutemeljena, pritožba dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) pa je utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

O pritožbi upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi):

7Predlog za nasprotno izvršbo je mogoče vložiti takrat, ko je izvršba že opravljena in je podan kateri (od petih) taksativno navedenih razlogov, zaradi katerih sme dolžnik zahtevati, da mu mora upnik vrniti tisto, kar je z izvršbo dobil. Predlog za nasprotno izvršbo mora izpolnjevati kumulativno naslednje pogoje: da gre za vračilo tistega, kar je upnik prejel z izvršbo (prvi odstavek 67. člena ZIZ); da je predlog vložen v zakonskem roku (drugi odstavek 67. člena ZIZ); da obstaja zakonska podlaga, ki je določena v 1. do 5. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ ter da dolžnik vloži zahtevek, ki je primeren za nasprotno izvršbo oziroma da ni ovir, zaradi katerih vrnitev ni več mogoča (70. člen ZIZ).

8Postopek nasprotne izvršbe poteka v dveh fazah, in sicer sodišče najprej izda sklep, s katerim naloži upniku, da mora v petnajstih dneh dolžniku vrniti tisto, kar je z izvršbo neupravičeno dobil (četrti odstavek 68. člena ZIZ), torej najprej odloči o dolžnikovi materialni pravici s sklepom o nasprotni izvršbi, ki s pravnomočnostjo in s potekom paricijskega roka postane izvršilni naslov. Na podlagi tega izvršilnega naslova pa nato sodišče na predlog dolžnika s sklepom dovoli nasprotno izvršbo (69. člen ZIZ).

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so zahtevani zakonski pogoji za nasprotno izvršbo izpolnjeni. Z izpodbijanim sklepom je zato upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) pravilno naložilo, da mora v petnajstih dneh od prejema sklepa vrniti dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) tisto, kar je z izvršbo dobil. V predmetni zadevi je bil namreč s sklepom z dne 10. 7. 2019 izvršilni postopek ustavljen in razveljavljena vsa že opravljena izvršilna dejanja, saj je bilo Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo z dne 11. 12. 2017 na podlagi sklepa Višjega sodišča na Dunaju z dne 9. 5. 2019 opr. št. 3R 18/19t umaknjeno.

10Odločitvi sodišča prve stopnje se pridružuje tudi sodišče sodišče druge stopnje. Soglaša z obširno podanimi razlogi. Pritožbeni očitki o podanih bistvenih kršitvah določb postopka iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ niso utemeljeni. Pri navedbi dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) v vlogi z dne 29. 6. 2020 je res prišlo do napake, vendar je tako iz njene vsebine, navedbe opravilne številke in vlagatelja vloge v sistem e-izvršba jasno razvidno, da se nanaša na stranke tega izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je zato njeno vsebino utemeljeno obravnavalo kot del trditvene podlage. Sodišče prve stopnje se do navedb upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) o vloženi vlogi tretje osebe res ni opredelilo, vendar nikakor ne drži, da ima s tem sklep takšne pomanjkljivosti, da se ga ne bi dalo preizkusiti. Sodišče se namreč ni dolžno opredeljevati do vseh navedb strank, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so za odločitev odločilnega pomena. Odločitev sodišča je tako obrazložena in ji ni mogoče očitati arbitrarnosti¹.

11Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) je v odgovoru na predlog za nasprotno izvršbo le-temu nasprotoval z uveljavljanjem svoje nasprotne terjatve, ki jo ima na podlagi iste zamudne sodbe avstrijskega deželnega sodišča Eisenstadt, opr. št. 4 Cg 63/16p z dne 16. 8. 2017, potrjene na podlagi Uredbe (EU) št. 1215/2012. Pri materialnem pobotu dolžnik ugovarja, da upnikova terjatev ne obstoji, ker je prenehala zaradi pobota. Če je takšen ugovor podan, sodišče poleg pogojev iz 311. člena (vzajemnost, istovrstnost in zapadlost) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) presoja še dva dodatna pogoja, ki sta ju dodali sodna praksa in pravna teorija, in sicer iztožljivost terjatve (ki posredno izhaja iz 314. člena OZ) ter likvidnost. Izraz likvidnost terjatve nima jasno določene vsebine, izhaja pa predvsem iz stališča prof. dr. Stojana Cigoja, ki nelikvidno terjatev opredeljuje kot terjatev, ki je sporna ali še ni določena.

12V postopku nasprotne izvršbe se obstoj sporne terjatve, ki se jo uveljavlja v pobot, ne more ugotavljati, še vedno gre namreč za izvršilni in ne pravdni postopek. Ugotavljanju takih dejstev izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Uveljavljanje pobota je tako omejeno le na nesporne terjatve, to so terjatve, ki jih nasprotna stranka priznava oziroma so ugotovljene v že končanem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje se je tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno oprlo na stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nespornosti v pobot uveljavljene nasprotne terjatve. Tako v Avstriji kot tudi v Sloveniji ima dolžnik sproženih več postopkov, s katerimi izpodbija veljavnost izdane sodbe in posledično veljavnost v njej ugotovljene terjatve. Zgolj dejstvo, da upnik razpolaga za sedaj še veljavnim potrdilom po Uredbi (EU) št. 1215/2012, ne pomeni avtomatično, da je terjatev v Sloveniji nesporna in da je izvršilno sodišče pri svoji presoji (ne)spornosti nanj v celoti vezano, kot to želi prikazati upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi). Sodišče je pri presoji kriterijev za pobot, predvsem kriterija likvidnosti, upoštevalo veljavno slovensko pravo, to je zgoraj navedene določbe OZ, v povezavi s sodno prakso in pravno teorijo, in torej njegova odločitev ni bila odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti prava Evropske unije. Sodišče druge stopnje je zato predlog upnika za postavitev predhodnega vprašanja zavrnilo. Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ureja 267. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU; pri nas je določba implementirana v 113. a členu Zakona o sodiščih). Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da SEU predložijo vprašanje, razen če se ugotovi, 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba prava Evropske unije že bila predmet razlage SEU ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Najprej pa je seveda treba preizkusiti, ali gre v obravnavani zadevi sploh za zadevo, pri kateri se pojavi vprašanje razlage in uporabe prava Evropske unije. Kot že navedeno, je v obravnavani zadevi odgovor na to vprašanje negativen, zato sodišče postopka ni prekinjalo.

13Sodišče druge stopnje je po povedanem pritožbo upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) zavrnilo in v izpodbijani odločitvi sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Je pa sodišče druge stopnje kot potreben ocenilo dolžnikov odgovor na pritožbo, s katerim je uresničil svojo pravico do izjave in v njem navedel dejstva, s katerimi je oporekal pritožbenim očitkom. Upniku je zato naložilo v plačilo stroške njegove sestave v višini 373,32 EUR (500 točk, 2% materialnih stroškov in 22% DDV), v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ). Kot vrednost spornega predmeta je vzelo znesek, ki ga dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) zahteva v svojem predlogu za nasprotno izvršbo.

O pritožbi dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi):

15Je pa sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi dolžnika, s katero je le-ta sklep izpodbijal v delu, v katerem mu sodišče prve stopnje ni priznalo višjih stroškov od zneska 87,00 EUR (kar je glede na izračun strošek ene pripravljalne vloge in priznanih materialnih stroškov ter DDV). Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno postavilo na stališče, da stroškov pri nasprotni izvršni ni mogoče odmerjati po določbah Odvetniške tarife, ki veljajo za pravna sredstva (nasprotna izvršba namreč ni pravno sredstvo), temveč po določbah, ki veljajo za obrazložene vloge.² Pravilno pa pritožba opozarja, da ne glede na navedeno pa so bili stroški dolžniku odmerjeni nepravilno. Dolžnik je s svojim predlogom za nasprotno izvršbo uspel, in sicer za celotni zahtevani znesek glavnice (ni torej uspel le s stransko terjatvijo). Prav tako pritožnik utemeljeno opozarja, da je Višje sodišče v Ljubljani v svoji odločbi II Ip 1618/2021 z dne 8. 12. 2021 pritožbi dolžnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek ter odločilo, da se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stroški te pritožbe pridržijo za končno odločbo. Ti pritožbeni stroški torej delijo usodo končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in mora sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o njih tudi odločiti, kar pa sodišče v izpodbijanem sklepu ni storilo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje odloči o vseh priglašenih stroških dolžnika in pri ponovni odločitvi tudi presodi, ali so bili vsi za postopek tudi nujno potrebni (tako tudi prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Odločitev sodišča je arbitrarna, in s tem pomeni kršitev 22. člena Ustave, kadar je očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, kar pa nikakor ni konkretni primer.
² Tako tudi VSL odločbi I Ip 2574/2018 z dne 17. 10. 2018 in I Ip 138/2022 z dne 1. 3. 2022.