69. člen ZIZ

Postopek po nasprotni izvršbi je dvofazni, in sicer bi izvršilno sodišče po izdaji kondemnatorne sodne odločbe (ki v izvršilnem postopku torej ni sama sebi namen) nato moralo izdati sklep o izvršbi, kar po začetku stečajnega postopka ni dovoljeno. Zahtevana terjatev tudi ne sodi med izjeme po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, saj ne gre niti za izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa insolvenčnega sodišča, ki je izvršilni naslov, niti za izvršbo na podlagi pravnomočne odločbe v postopku iz razdelka 5.6. tega zakona v delu, v katerem je bila insolventemu dolžniku naložena povrnitev stroškov postopka, na podlagi sodne odločbe ali upravne odločbe o terjatvah ali obveznostih, ki predstavljajo strošek stečajnega postopka ali odločbe o taksni obveznosti za dejanja, opravljena v postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti. Upniki lahko uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku terjatve po koncu postopka osebnega stečaja.

V postopku nasprotne izvršbe se obstoj sporne terjatve, ki se jo uveljavlja v pobot, ne more ugotavljati, še vedno gre namreč za izvršilni in ne pravdni postopek. Ugotavljanju takih dejstev izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Uveljavljanje pobota je tako omejeno le na nesporne terjatve, to so terjatve, ki jih nasprotna stranka priznava oziroma so ugotovljene v že končanem pravdnem postopku. Sodišče je pri presoji kriterijev za pobot, predvsem kriterija likvidnosti, upoštevalo veljavno slovensko pravo, to je določbe OZ, v povezavi s sodno prakso in pravno teorijo, in torej njegova odločitev ni bila odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti prava Evropske unije. Sodišče druge stopnje je zato predlog upnika za postavitev predhodnega vprašanja zavrnilo. Stroškov pri nasprotni izvršni ni mogoče odmerjati po določbah Odvetniške tarife, ki veljajo za pravna sredstva (nasprotna izvršba namreč ni pravno sredstvo), temveč po določbah, ki veljajo za obrazložene vloge.

V primeru, ko upnik predlogu za nasprotno izvršbo nasprotuje, je oprava naroka po zakonu obvezna in izvršilno sodišče pred njegovo opravo o predlogu ne sme odločati.

Pri materialnem pobotu dolžnik ugovarja, da upnikova terjatev ne obstoji, ker je prenehala zaradi pobota. Če je takšen ugovor podan, sodišče poleg pogojev iz 311. člena OZ (vzajemnost, istovrstnost in zapadlost) ugotavlja tudi, ali je dolžnikova terjatev obstajala in ali je bila na pravno veljaven način izjavljena pobotna volja. V izvršilnem postopku sme zato dolžnik uveljavljati v pobot samo tiste terjatve, ki so med strankama nesporne, to so terjatve, ki jih upnik priznava in terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. V postopku nasprotne izvršbe se namreč obstoj in zapadlost terjatve ne more ugotavljati.

V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča o prenosu terjatve, izdanega v postopku izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika. V razmerju do dolžnika upnik ni imel nobenega izvršilnega naslova, zato ni mogel biti v dobri veri, da mu ta sredstva pripadajo. Zato ni mogoče uporabiti določbe 70. člena ZIZ.

Postopek nasprotne izvršbe teče v dveh fazah, saj sodišče najprej izda sklep, s katerim naloži upniku, da mora v 15. dneh vrniti dolžniku tisto, kar je z izvršbo dobil (četrti odstavek 68. člena ZIZ), po pravnomočnosti tega sklepa pa na dolžnikov predlog dovoli s sklepom nasprotno izvršbo (69. člen ZIZ). - Ugovorne navedbe upnice - dolžnice po nasprotni izvršbi zoper sklep o nasprotni izvršbi (da je dolžnik zlorabil institut osebnega stečaja in v nasprotju z moralnimi človeškimi načeli od upnice zahteva vrnitev zneska 763,05 EUR, medtem ko ima sama zoper njega terjatev v višini 30.000,00 EUR, da je sodišče ni pravočasno obvestilo o osebnem stečaju dolžnika ter prekinilo izvršilni postopek) se nanašajo na postopek iz katerega v obravnavani zadevi po nasprotni izvršbi izvira izvršilni naslov, na katerega je sodišče vezano, zato jih je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo.

Za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo je lahko krajevno pristojno le sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo. Sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za (nasprotno) izvršbo, pa je pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v (nasprotni) izvršbi, torej tudi o vprašanju njene dovolitve po prvem odstavku 69. člena ZIZ.

Vrhovno sodišče je že v sklepih III R 17/1996 z dne 13. 9. 1996, I R 85/2008 z dne 10. 9. 2008 in I R 71/2011 z dne 23. 6. 2011 zavzelo stališče, da je postopek nasprotne izvršbe funkcionalno neposredno vezan na izvršilni postopek, pričet s predlogom za izvršbo, oziroma predvsem na tisto njegovo fazo, ki sledi dovolitvi izvršbe – opravo izvršbe. Zato je lahko krajevno pristojno za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo le sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo. Sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za (nasprotno) izvršbo, pa je po 35. členu ZIZ pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v (nasprotni) izvršbi, torej tudi o vprašanju njene dovolitve po prvem odstavku 69. člena ZIZ.

Ker je sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi (prvi odstavek 35.člena ZIZ), je sodišče, ki je pristojno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo, pristojno tudi za odločanje o predlogu za samo izvršbo.

Obseg zahtevka po nasprotni izvršbi je omejen na vrnitev tistega, kar je v izvršbi dobljeno, zaradi česar ni mogoče zahtevati plačila zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, prav tako pa tudi ne nadaljnjih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani sklep pomeni sklep iz četrtega odstavka 68. člena ZIZ, torej sklep o ugoditvi predlogu za nasprotno izvršbo, na podlagi tega pravnomočnega sklepa pa bo dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) šele lahko vložil predlog za izdajo sklepa o nasprotni izvršbi na podlagi 69. člena ZIZ.

Za odločitev o predlogu za nasprotno izvršbo je pristojnost tisto sodišče, ki je opravilo izvršbo na podlagi predloga za izvršbo.

Sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa ni prekoračilo zahtevka dolžnika, saj načela dispozitivnosti z delno ugoditvijo zahtevku ni mogoče prekršiti.