VSL Sodba I Cpg 205/2022

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženkama v roku 15 dni povrniti njune stroške pritožbenega postopka v višini 3.057.02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje delno ustavilo postopek zaradi umika dela tožbe tožeče stranke (I. točka izreka); dovolilo spremembo tožbe z dne 20. 10. 2020 (II. točka izreka); zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Notarskega zapisa SV 797/07 z dne 17. 8. 2007, s katerim je bil potrjen Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 8. 2007 in Kreditna pogodba št. DK 000/07 – SIN z dne 14. 8. 2007, ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. DK 000/07 – SIN in Dogovora o konverziji in spremljanju finančnega trga z dne 16. 8. 2007, ugotovitev ničnosti Notarskega zapisa SV 1074/10 z dne 25. 11. 2010, Dodatka št. 1 h Kreditni pogodbi št. DK 000/07 – SIN z dne 17. 11. 2010, Krovne pogodbe o finančnem prestrukturiranju tožeče stranke z dne 23. 3. 2015 in Dodatka št. 2 h Kreditni pogodbi št. DK 000/07 – SIN z dne 23. 3. 2015 v razmerju med tožečo stranko in toženkama, za solidarno plačilo toženk v znesku 3.348.055,93 EUR; zavrnilo podredni zahtevek za solidarno plačilo toženk v znesku 3.456.309,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2015 (III. točka izreka); tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženk v višini 14.027,70 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper odločitev o zavrnitvi izločitve sodnice sodišča prve stopnje v sklepu z dne 1. 10. 2019 ter zoper odločitev o zavrnitvi zahtevkov za ugotovitev ničnosti ter dajatvenih zahtevkov in zoper odločitev o stroških postopka (III. in IV. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo sklepa z dne 1. 10. 2019 in izločitev sodnice sodišča prve stopnje ter ugoditev pritožbi zoper izpodbijani del končne odločbe sodišča prve stopnje, razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Toženki sta v skupnem odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanih odločb in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede izločitve sodnice

5Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s sodečo sodnico. Iz pritožbenih navedb izhaja, da nobena od okoliščin (opredeljenih v nadaljevanju), ki jih je v zvezi s sodnico navajala tožeča stranka, ne spada med okoliščine iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP, temveč bi kvečjemu pomenile okoliščino iz 6. točke 70. člena ZPP. Vendar pa je mogoče absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavljati le, če je podan kateri od zakonskih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP. Torej je že iz tega razloga očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s sodbo neutemeljen.

6V zvezi z okoliščinami iz 6. točke 70. člena ZPP, na katere se je nanašal sporni sklep z dne 1. 10. 2019, pa višje sodišče soglaša s presojo, da okoliščine za izločitev niso bile podane. Tožeča stranka je zatrjevala povezanost sodnice s pooblaščencem tožeče stranke, saj je bil slednji pooblaščenec upnika v nepovezanem postopku zoper sodničina starša in katerega predmet so predstavljale nepremičnine sodničinih staršev. Zgolj okoliščina, da je v obeh, sicer nepovezanih zadevah, udeležen isti pooblaščenec, sama po sebi ne more objektivno upravičiti suma, da sodnica v tej konkretni zadevi ne bi mogla odločati objektivno in nepristransko ter z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Zatrjevane vezi so po presoji višjega sodišča oddaljene od intenzivnosti, zaradi katere bi razumno lahko sklepali o vplivu na objektivni videz nepristranskosti. Z zadostno široko stopnjo interpretacije bi zatrjevane okoliščine zajemale večino sodnikov in pooblaščencev v Sloveniji, ki je majhna država, zaradi česar relativno hitro prihaja do določene stopnje prekrivanja teh položajev. Kako naj bi trditve o (domnevno prepoznem) razpisu naroka vzbujale dvom v nepristranskost sodnice, pa tožeča stranka ni konkretizirala.

7V odločbi Up-562/14 z dne 2. 3. 2017 je Ustavno sodišče presojalo pravočasnost podaje predloga za izločitev sodnika in torej vsebinsko ni primerljiva z obravnavano zadevo. V odločbi Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 pa se Ustavno sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem izločitve sodnika, temveč izločitve uradne osebe v postopku nadzora po Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Nobena od citiranih zadev se torej v konkretnem smislu ne nanaša na primerljiv dejanski stan.

Predmet spora

8Tožeča stranka je 14. 8. 2007 s toženkama sklenila Pogodbo o kreditu v tuji valuti z več dodatki (v nadaljevanju kreditna pogodba). Dne 20. 3. 2015 je toženkama podala nalog za konverzijo kredita iz CHF v EUR, ki je bil realiziran s sklenitvijo Dodatka št. 2 h kreditni pogodbi z dne 23. 3. 2015. Tožeča stranka je v tem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z vsemi dodatki ter uveljavljala povračilni zahtevek iz naslova ničnih pogodb, podredno pa je zoper toženki postavila tudi odškodninski zahtevek zaradi kršitve pojasnilnih dolžnosti glede obsega valutnega tveganja po Dogovoru z dne 16. 8. 2007 (v nadaljevanju: Dogovor).

9V tem sporu gre za problematiko kreditnih pogodb v švicarskih frankih (CHF), glede katerih so bili s strani potrošnikov kreditojemalcev sproženi številni sodni postopki. Ker je bil kredit sklenjen v CHF, katerega vrednost nasproti EUR je od leta 2008 naprej naraščala, so se temu sorazmerno povečevale obveznosti kreditojemalcev iz naslova vračila kredita. Posebnost, zaradi katerega se obravnavani primer razlikuje od potrošniških sporov, je v tem, da tožeča stranka ni potrošnik, ampak gospodarska družba.

Glede zastaranja

10Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi), ker naj bi tako kondikcijski kot odškodninski zahtevek (iz naslova pogodbene in nepogodbene odškodninske odgovornosti) zastarala. To je argumentiralo z dejstvom, da je tožeča stranka 20. 3. 2015 podala nalog za konverzijo preostalega zneska kredita iz CHF v EUR, pri čemer se je uporabil menjalni tečaj z dne podaje naloga, zato so bili tega dne tožeči stranki znani vsi potrebni podatki za pretrganje zastaranja in je tega dne začel teči tudi zastaralni rok. Zaradi sistematike obravnavanja je višje sodišče najprej presojalo pravilnost zaključka o zastaranju tožbenega zahtevka, saj v primeru utemeljenosti ugovora zastaranja nadaljnja vsebinska obravnava zahtevkov niti ne bi bila potrebna.

11Tožeča stranka je v pritožbi vztrajala, da je zastaralni rok začel teči z dnem 23. 3. 2015, ko je bil sklenjen Dodatek št. 2 h Kreditni pogodbi, saj se je šele z njim opredelila preostala glavnica in spremenila valuta preostale glavnice. Nalog za konverzijo z dne 20. 3. 2015, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, naj bi bil za presojo začetka teka zastaralnega roka irelevanten, saj sam po sebi ni ustvarjal nobenih pravnih učinkov.

12Sodišče prve stopnje se je pri presoji začetka teka zastaralnega roka oprlo na ustaljeno sodno prakso v zvezi z odškodninskimi terjatvami, ni pa pravilno presojalo teka zastaralnega roka kondikcijskega zahtevka. Za kondikcijske zahtevke, ki izvirajo iz izpolnitve ničnih pravnih poslov, kot je ob sklicevanju na pravno literaturo in sodno prakso zapisalo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, velja splošen petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Ne glede na to, ali se upošteva datum 20. 3. 2015 ali 23. 3. 2015, se do vložitve tožbe dne 23. 3. 2018 petletni rok še ni iztekel. To pomeni, da je presoja o zastaranju primarnega (kondikcijskega) tožbenega zahtevka zmotna in da ta zahtevek ni zastaral.

13Merila, ki so se v sodni praksi oblikovala glede standarda, kdaj se je oškodovanec seznanil z domnevno nastalo škodo, kot jih je v citiranem sklepu povzelo tudi Vrhovno sodišče, so: pogoj seznanitve s škodo je izpolnjen, ko je oškodovanec mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek; oškodovančeva malomarnost ne prepreči pričetka teka zastaranja; oškodovanec se je seznanil oziroma se je imel možnost seznaniti s škodo, ko je imel možnost ugotoviti tudi njen obseg (pri premoženjski škodi zaradi poškodbe stvari obseg, izražen v denarju).

14Tožeča stranka je utemeljeno opozorila na dejstvo, da je s sklenitvijo Dodatka št. 2 glede preostalega dela obveznosti zanjo nastala nova obveznost, saj se je po sporazumu (Dodatek št. 2) spremenil predmet obveznosti (iz obveznosti v CHF je nastala obveznost v EUR)¹ v skladu s prvim odstavkom 323. člena OZ.² Že na pojmovni ravni torej škoda, ki dejansko izhaja iz te prenovljene obveznosti, ni mogla nastati pred nastankom te obveznosti. Vendar pa se odškodninski zahtevek tožeče stranke ne nanaša le na škodo, ki ji je nastala ob oziroma po sklenitvi Dodatka št. 2. Del zahtevka v znesku 451.000,00 EUR je tožeča stranka opredelila kot zakonske zamudne obresti od zneska 969.122,00 EUR, ki predstavlja presežna plačila glavnice zaradi tečajnih razlik do sklenitve Krovne pogodbe in Dodatka št. 2. V tem delu torej ne gre za škodo, ki je tožeči stranki nastala šele s sklenitvijo Dodatka št. 2, temveč je nastala do 26. 6. 2014. Enako velja tudi za del zahtevka za plačilo zneska 260.147,00 EUR, ki naj bi ga predstavljale plačane obresti od povečane glavnice do sklenitve Dodatka št. 2. Tudi podlaga tega dela zahtevka so plačila, izvedena do 26. 6. 2014, kar pomeni, da glede te postavke sklenitev Dodatka št. 2 ni vplivala na možnost opredelitve te škode. Zato višje sodišče zaključuje, da je glede zahtevka za znesek 451.000,00 EUR in 260.147,00 EUR tožbeni zahtevek zastaral, glede preostalega dela zahtevka pa višje sodišče soglaša s tožečo stranko, da odškodninski zahtevek še ni zastaral.

Glede pravne narave Dogovora z dne 16. 8. 2007

15Iz pritožbenih navedb tožnice izhajajo očitki v zvezi z domnevnimi opustitvami obveznosti prve toženke po sklenjenem Dogovoru. Vsebina tega Dogovora je bila naslednja:

- konverzija valute ob črpanju in vračanju kredita po dogovorjenem tečaju (1. točka);

- (možnost) konverzije kredita iz CHF deviznega v EUR kredit – Cross currency swap (2. točka);

- spremljanje in obveščanje tožeče stranke o gibanju obrestnih mer in tečaja EUR/CHF z dnevnim pošiljanjem (elektronskega) Pregleda finančnega trga; prva toženka se je zavezala tudi sama spremljati gibanje tečaja in obrestnih mer in tožečo stranko obveščati o potencialnih instrumentih za zaščito pred valutnimi in obrestnimi tveganji (3. točka).

16Sodišče prve stopnje naj bi po stališču tožeče stranke v nasprotju s svojo predhodno presojo o obstoju pogodbenega razmerja po Dogovoru zmotno zaključilo, da Dogovor nima narave pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu oziroma o nudenju investicijskega svetovanja. Tožeča stranka je torej vztrajala, da so se pravdne stranke dogovorile o izvedbi izvedenega finančnega instrumenta, s čimer sta toženki prevzeli tudi izrecno obveznost izvedbe investicijskega svetovanja po določbi prvega odstavka 214. člena tedaj veljavnega Zakona o trgu finančnih instrumentov – ZTFI.³ Po določbi petega odstavka v zvezi s 4. točko drugega odstavka 7. člena ZTFI so izvedeni finančni instrumenti med drugim tudi posli zamenjave (swap) v zvezi z valutami.⁴ To pomeni, da četudi je sodišče prve stopnje pravilno povzelo stališče Vrhovnega sodišča RS, da kreditna pogodba v tuji valuti sama po sebi ni izvedeni finančni instrument, pa dejstvo, da je bil del dogovora med pravdnimi strankami možnost brezplačne konverzije (oziroma menjave valute kredita), terja drugačno presojo. Ker torej konverzija kredita iz CHF v EUR skladno z definicijo ZTFI predstavlja izvedeni finančni instrument, je Dogovor glede obveznosti toženk mogoče razlagati v skladu s petim odstavkom 8. člena ZTFI⁵ kot dogovor o investicijskem svetovanju, na kar je v nadaljevanju vezana pojasnilna dolžnost iz prvega odstavka 214. člena ZTFI.⁶

17Tožeča stranka je v pritožbi obširno navajala okoliščine, ki naj bi dokazovale njeno neizkušenost pri sklepanju kreditnih pogodb v tujih valutah. Vrhovno sodišče je zavzelo jasno stališče,⁷ da so se kreditojemalci morali zavedati valutnega tveganja. Sicer je sodna praksa v zvezi s krediti v CHF praktično v celoti vezana na presojo potrošniških kreditov, vendar je jasno, da če citirano stališče velja za potrošnike, velja še toliko bolj za pravne osebe, katere poslovodne organe zavezuje višja stopnja skrbnosti – skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena Zakona o gospodarskih družbah).

18V nadaljevanju sklicevanje na neizkušenost in na nezmožnost ocene tveganja sklenjenega posla v bistvenem ovrže že sama tožeča stranka z navajanjem predpogodbene faze dogovarjanja s toženkama. Že v tej fazi je bil tožeči stranki predstavljen mehanizem cross currency swap. Pojasnila o tem vsebujeta elektronski sporočili z dne 13. 2. 2007 in 14. 2. 2007. Da je bil tožeči stranki pojasnjen ta mehanizem, je ob zaslišanju izpovedala tudi zaposlena pri tožeči stranki A. A. Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka tista, ki zatrjuje, da je bil Dogovor v 2. točki, ki se nanaša na možnost konverzije valute, dogovor o izvedbi izvedenega finančnega instrumenta, ne more držati očitek, da toženki v zvezi s tem instrumentom tožeči stranki nista izpolnili pojasnilne dolžnosti. Posledično tudi ne more držati trditev tožeče stranke o njenem laičnem statusu glede možnosti uporabe tega instrumenta, saj je njegovo umestitev v razmerje med pravdnimi strankami, kot je sama navedla, izrecno zahtevala. Dejstvo, da je tožeča stranka izpogajala možnost konverzije kredita v EUR, pa ovrže tudi pritožbeno navedbo, da tožeča stranka ni mogla predvideti, da lahko pride do spremembe tečaja,⁸ kar lahko povzroči izgube za tožečo stranko. Kar zadeva 2. točko Dogovora, tako po presoji višjega sodišča toženkama ni mogoče očitati opustitve pojasnilne obveznosti do tožeče stranke.

19V skladu s 3. točko Dogovora je morala prva toženka tožečo stranko dnevno obveščati o gibanju tečaja EUR/CHF in tudi sama spremljati omenjeno gibanje ter tožečo stranko obveščati o potencialnih instrumentih za zaščito pred valutnimi tveganji. Ni sporno, da je prva toženka dnevno pošiljala podatke o gibanju tečaja tožeči stranki, kar že pojmovno pomeni, da je tudi sama spremljala te podatke; v nasprotnem primeru podatka o stanju tečaja EUF/CHF ne bi mogla pošiljati tožeči stranki. Tožeča stranka je sicer v zvezi s tem očitala, da je prva toženka pošiljala "zgolj gole podatke o trenutnih tečajih", kar naj bi predpostavljalo očitek, da so bili ti podatki nezadostni, vendar pa glede tega ni konkretizirala, katere podatke v zvezi z gibanjem tečaja bi prva toženka še morala pošiljati. Tožeča stranka je tista, ki je zatrjevala nedopustno ravnanje toženk, zato je bilo na njej trditveno in dokazno breme, da bi konkretno nedopustno ravnanje tudi specificirala.

20Za tožečo stranko je bil sporen zlasti drugi stavek 3. točke Dogovora, ki določa, da prva toženka tudi sama spremlja gibanje tečaja EUR/CHF in tožečo stranko obvešča o potencialnih instrumentih zaščite pred valutnim in obrestnim tveganjem. Izpolnitev prvega dela drugega stavka je bila, kot pojasnjeno v prejšnji točki, izpolnjena. Glede drugega dela pa je sporno, kaj naj bi bila ta obveznost. Toženki sta v postopku ugovarjali, da novih finančnih instrumentov, ki bi jih tožeči stranki lahko predstavili, v spornem obdobju ni bilo. Tega konkretnega dejstva tožeča stranka v pritožbi ni problematizirala, pač pa je problematizirala domnevno pasivnost toženk, predvsem prve toženke, v zvezi s ponudbo ustreznega instrumenta tožeči stranki glede na gibanje tečaja EUR/CHF.

21Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbama B. B. in C. C., da sta najmanj enkrat (v letu 2009) tožeči stranki ponudila finančni instrument (terminski nakup valute), za katerega pa tožeča stranka (zaradi takratnega stanja tečaja EUR/CHF) ni bila zainteresirana. Da so bili s toženkama opravljeni vsakoletni razgovori glede stanja tečaja, sta ob zaslišanjih potrdila tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke in zaposlena pri tožeči stranki A. A. Argumentu, da sestankov z B. B. in C. C. ni mogoče šteti kot izpolnjevanje Dogovora, ker jih je izvedla druga toženka in ne prva toženka in ker glede njih ni bilo izpostavljeno, da so izvedeni na podlagi Dogovora, višje sodišče ne sledi. Če je bila tožeča stranka s strani ene od sopogodbenic obveščena o možnosti finančnih instrumentov, s katerim bi se zaščitila pred valutnim tveganjem, tega ne more uspešno izpodbiti z argumentom, da ni jasno, ali je pri tem resnično šlo za izpolnjevanje Dogovora. Višje sodišče pa ponovno izpostavlja, da je imela tožeča stranka vselej možnost podaje naloga za konverzijo kredita, kot je dogovorila v 2. točki Dogovora in katerega pomen ji je bil že pred sklenitvijo kreditne pogodbe znan oziroma ustrezno pojasnjen.

22Ustaljeno stališče sodne prakse je, da kreditodajalci v primeru, ko je bila kreditojemalcu omogočena konverzija kredita, niso hkrati prevzeli tudi obveznosti, da kreditojemalcem ponudijo konverzijo kredita ob pravem času.⁹ Če takšen zaključek velja za potrošniške kredite, še toliko bolj to velja za kredite pravnih oseb, katerih poslovodstvo, kot že pojasnjeno, zavezuje višja stopnja skrbnosti od fizičnih oseb. Takšne obveznosti pa toženki oziroma prva toženka nista prevzeli niti z Dogovorom niti do tega po presoji višjega sodišča ne vodi določba prvega odstavka 214. člena ZTFI. Tožeča stranka je v pritožbi soglašala s sodiščem prve stopnje, da iz Dogovora ne izhaja, da bi bili toženki dolžni samoiniciativno izvajali konverzije kredita, vendar pa njeni očitki po vsebini pomenijo prav to, da bi morali toženki ob znatnejšem nihanju tečaja, ko bi tožeči stranki lahko nudili največjo stopnjo zaščite pred nihanjem tečaja, ponuditi ustrezen finančni instrument (konverzijo kredita ali drug instrument). Če je bila tožeča stranka seznanjena z možnostjo uveljavitve finančnega instrumenta – konverzijo kredita in če je s strani prve toženke prejemala redne podatke o gibanju tečaja EUR/CHF in je o tem opravljala tudi vsakoletne razgovore, potem to, ob upoštevanju skrbnosti, s katero je dolžno ravnati poslovodstvo gospodarske družbe, ne more voditi v zaključek, da sta toženki, ki nista ob pravem trenutku tožeče stranke prepričali v izvedbo konverzije kredita oziroma v uporabo drugega finančnega instrumenta, ravnali nedopustno oziroma v nasprotju s prisilnimi predpisi (pojasnilno dolžnostjo). Takšna razlaga vsebine Dogovora bi namreč pomenila, da sta toženki z Dogovorom pravzaprav prevzeli obveznost (mandatno razmerje), da tožečo stranko z lastnim aktivnim ravnanjem ščitita pred valutnim tveganjem, kar pa ni vsebina Dogovora niti do tega ne more voditi interpretacija pojasnilne dolžnosti, saj bi bila takšna interpretacija bistveno preširoka. Kvečjemu je varstvo pred valutnimi tveganji za tožečo stranko predstavljal nagib za sklenitev Dogovora, vendar pa ta nagib nedvomno ni prerasel v kavzo Dogovora, ki bi zavezovala tudi toženki.

23Višje sodišče tudi ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede opustitve pozivov tožeče stranke k izpolnitvi obveznosti toženk, če bi tožeča stranka res bila prepričana v to, da po Dogovoru obstaja obveznost toženk k aktivnemu prizadevanju za zaščito tožeče stranke pred valutnim tveganjem. Tudi v tem delu se je tožeča stranka sklicevala na svojo laičnost, vendar pa temu višje sodišče iz zgoraj že pojasnjenih razlogov ne sledi. Ne glede na sklicevanje na asimetrijo informacij v obravnavani zadevi ni šlo za razmerje potrošniškega kredita, temveč razmerje razmeroma prirejenih subjektov, kjer je asimetrija informacij manjša kot v potrošniških razmerjih. To pomeni, da je tudi za tožečo stranko veljalo ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, katere del je nedvomno skrb za uveljavljanje lastnih pravic. Še zlasti tak zaključek velja ob dejstvu, da je tožeča stranka v razmerje z Dogovorom izrecno vpeljala določena svoja upravičenja (pravica do konverzije kredita). Ker tožeča stranka ni potrošnik, se nanjo specialna ureditev v zvezi s potrošniškimi krediti ne nanaša. Posledično tudi sklicevanje na sodno prakso presoje pojasnilne dolžnosti v primeru potrošniških kreditov ni sklicevanje na primerljive zadeve. Tožeča stranka ni posebej ranljiv oziroma občutljiv subjekt; to lastnost je Ustavno sodišče priznalo potrošnikom pri prizadevanju za nakup družinskega doma, zato ni utemeljeno, da se tožeča stranka (po izpovedi njenega zakonitega zastopnika zelo uspešno podjetje) poskuša kvalificirati na tak način.

24Ni sporno, da se je razmerje v tečaju EUR/CHF bistveno spremenilo. Vendar pa dejstvo, da se je to zgodilo, samo po sebi ne utemeljuje odgovornosti toženk v razmerju do tožeče stranke. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je bila enostranska odločitev švicarske centralne banke (avtonomnega organa), ki je povzročila odločilno spremembo v tečaju EUR/CHF, nepredvidljiva.¹⁰ Tako ni mogoče slediti argumentaciji tožeče stranke, da sta toženki vseeno lahko računali, da bo v času trajanja kreditnega razmerja prišlo do zelo velikih tečajnih razlik v prid CHF. Če je šlo za nepričakovan skok tečaja, potem že po definiciji tega, ne glede na njune izkušnje v bančnem poslovanju, toženki nista mogli pričakovati, še zlasti ne v letu 2007, ko je bila sklenjena kreditna pogodba. Dodatno, če je šlo za nepredvidljivo spremembo, tudi ni mogoče utemeljeno očitati, da bi toženki morali po Dogovoru tožečo stranko s ponudbo ustreznega instrumenta zaščititi pred posledicami te spremembe; v posledici nepredvidljive spremembe takšne obveznosti niti ne bi bilo mogoče izpolniti.

25Prav tako ne drži navedba tožeče stranke, da sta toženki pri tožeči stranki nedopustno vzbujali vtis, da je kredit v tuji valuti bolj ugoden od kredita v domači valuti. Če kredit v tuji valuti za tožečo stranko v času sklenitve kreditne pogodbe resnično ne bi bil bolj ugoden, se zanj ne bi odločila. S podatkom, da tečaj CHF pred sklenitvijo pogodbe ni bistveno nihal, ki je odražal tudi tedanje dejansko stanje, tožeča stranka zato ni bila zavedena;¹¹ nasproten sklep bi pomenil ex post analizo, temelječo na omenjeni nepredvideni odločitvi švicarske centralne banke in s tega vidika ne more biti pravno relevanten za presojo nedopustnega ravnanja toženk. Višje sodišče ponovno opozarja na dejstvo, da se je tožeča stranka možnosti nihanja tečaja (v splošnem) tudi sama zavedala, saj se je prav v posledici tega dogovarjala za možnost konverzija kredita v EUR, tudi Vrhovno sodišče pa je v primeru potrošniških kreditov pojasnilo, da noben potrošnik ni mogel stvarno pričakovati, da bo tečaj CHF v primerjavi z EUR ostal enak ali izključno padal;¹² če tak sklep velja za potrošnika, ki je v razmerju do bank v bistveno večji informacijski asimetriji od gospodarske družbe, enak sklep velja tudi za razmerje do slednje.

26Ni utemeljeno niti sklicevanje na pomanjkljivo opredelitev sodišča prve stopnje glede nekaterih posamičnih očitkov tožeče stranke. Po presoji višjega sodišča se je sodišče prve stopnje, kot izhaja tudi iz obrazložitve te odločbe, opredelilo do vseh pravno relevantnih okoliščin obravnavane zadeve, bodisi izrecno bodisi je odgovor na navedbe tožeče stranke razviden iz konteksta obrazložitve, kar je, skladno z ustavnosodno prakso, dopusten način odgovora na navedbe strank in ne predstavlja kršitve pravic strank do izjave.¹³

27Na podlagi vsega navedenega višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek na podlagi ničnosti spornih poslov in s tem povezani kondikcijski zahtevek ter odškodninski zahtevek tožeče stranke nista utemeljena.

28Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi. Ker se je odločitev sodišča prve stopnje izkazala za pravilno, višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

29Ker torej niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

30Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je toženkama na podlagi v odgovoru na pritožbo priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT priznalo 4.125 točk za odgovor na pritožbo in 51,25 točk materialnih stroškov, skupno 4.176,25 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženkama povrniti 3.057,02 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Višje sodišče je v odločbi I Cpg 15/2020 z dne 23. 6. 2020 ob upoštevanju odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 13/96 z dne 6. 11. 1996 zavzelo stališče, da terjatvi/obveznosti v dveh različnih valutah nista istovrstni, saj je vsaka terjatev v tuji valuti unikatna terjatev. S konverzijo terjatve v drugo valuto nastane (nova) unikatna terjatev.
² Prim. s sodbo VSRS II Ips 293/2017 z dne 17. 12. 2018 in sklepom VSRS II Ips 7/2022 z dne 16. 3. 2022.
³ V nadaljevanju odločbe bo ves čas govora o v času sklenitve Dogovora veljavnem ZTFI.
⁴ Iz sodbe SEU C-312/14 v 57. točki smiselno izhaja, da gre posle upravljanja tečajnega tveganja šteti za investicijske storitve po določbi Direktive 2004/39/ES, ki jo je v slovenski pravni red prenesel ZTFI.
⁵ Investicijsko svetovanje je dajanje osebnih priporočil stranki bodisi na njeno zahtevo bodisi na pobudo investicijskega podjetja glede enega ali več poslov v zvezi s finančnimi instrumenti.
⁶ Če borznoposredniška družba opravlja storitve investicijskega svetovanja ali gospodarjenja s finančnimi instrumenti, mora, da bi lahko stranki oziroma morebitni stranki priporočila, katere investicijske storitve in finančni instrumenti so primerni zanjo, od nje pridobiti vse informacije o njenem znanju in izkušnjah, pomembnih za neko vrsto produkta ali storitve, o njenem finančnem položaju in o njenih naložbenih ciljih.
⁷ Sklep VSRS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.
⁸ Prim. z odločbo VSL II Cp 1602/2021 z dne 18. 11. 2021.
⁹ Odločbe VSL I Cp 1670/2019 z dne 20. 9. 2020, II Cp 1082/2021 z dne 6. 10. 2021 in II Cp 761/2021 z dne 12. 10. 2021.
¹⁰ Sklep VSRS II Ips 137/2018 in sodba in sklep VSRS II Ips 195/2018, oba z dne 25. 10. 2018.
¹¹ Sklep VSRS II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020.
¹² Sklep VSRS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.
¹³ 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.