VSL Sodba II Cp 959/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka (V. točka izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih tožnik dolguje toženki, zniža za 90 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 382,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (1) dovolilo spremembo tožbe z dne 30. 9. 2020 (I. točka izreka), (2) ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženke v višini 4.840 EUR in da višja terjatev ne obstoji (II. točka izreka), (3) ugotovilo obstoj toženkine terjatve do tožnika v višini 63.296,58 EUR in da višja terjatev ne obstoji (III. točka izreka), (4) po pobotu ugotovljenih terjatev ugotovilo, da tožnikova terjatev preneha, in odločilo, da se tožbeni zahtevek zavrne (IV. točka izreka), in (5) odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene stroške postopka.

2Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi nadaljnjo odškodnino v višini 14.730,79 EUR s pripadajočimi obrestmi in zavrne pobotni ugovor.

Stališče v sodbi, da je izbris pomenil polovico razlogov za tožnikove celotne življenjske posledice v obliki nepremoženjske škode, je zmotno. Ob upoštevanju sodne prakse (sodba VSL II Cp 1934/2019, sodbi VS RS II Ips 255/2016 in II Ips 174/2016, ki navajajo razloge iz 357. točke obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji) v primerih izbrisanih ni utemeljeno razlikovanje med pravicami, vezanimi na status državljanstva (kar je pravica do dela), in pravicami, vezanimi na stalno prebivališče. Zato bi moralo sodišče vse posledice obravnavati kot posledico izbrisa. Tožnik si je prizadeval za ureditev statusa državljana. Njegovo vlogo je treba upoštevati kot tak poskus. Naslednjič je poskusil leta 1997, tako da ne drži, da 10 let ni storil ničesar. Sodišče je spregledalo, da leta 1997 ni bilo ugodeno tožnikovi prošnji za stalno prebivanje. Po letu 1997 je zaradi očitne depresije tonil v brezup, razmišljal o samomoru in v takem stanju ni bil zmožen skrbeti za učinkovito reševanje težav, povezanih z izbrisom in izgubo državljanstva. Opisal je težave, ki jih je imel s pridobitvijo hrvaškega potnega lista. Že dejstvo, da je moral zaprositi za dovoljenje za začasno in stalno prebivanje, pomeni, da je bil njegov položaj v primerjavi s položajem pred izbrisom bistveno otežen. Opisal je, kako se je pričel propad njegove dejavnosti. Ne more zanikati vsebine kazenske sodbe, a se ne strinja z njenimi dejanskimi in pravnimi zaključki. Za pridobitev delovnega dovoljenja bi moral najprej pridobiti delodajalca, ki pa so dajali prednost delavcem, za katere niso imeli stroška za izdajo delovnega dovoljenja. Iz razlogov sodbe ne izhaja, ali se sodišče sklicuje na druge izbrisane, ki so bili v podobnem položaju kot tožnik.

Sodišče ni ustrezno ocenilo listin. Iz dopisa Ministrstva za infrastrukturo z dne 6. 12. 2017 ne izhaja, da je bilo vozniško dovoljenje podaljšano v času, ko je bil tožnik že izbrisan. Ni res, da ni zaprosil za podaljšanje. To je storil, a mu je uradnik na UE A. pojasnil, da tega ne more storiti, ker nima prijavljenega bivališča. Nemožnost podaljšanja vozniškega dovoljenja je torej posledica izbrisa in ne storjenih prekrškov.

Zavajajoča je toženkina navedba, da tožnikove navedbe o povezavi med izbrisom in šikaniranjem s strani policije upoštevajoč izpovedbo v kazenskem postopku ne držijo. Njegova izpovedba se je nanašala na konkretni kazenski postopek in ni bilo mišljeno, da proti njemu teče gonja že od leta 1987.

Toženka je pavšalno navajala, da so se prekrškovni postopki zoper njega nanašali na preverjanje spoštovanja delovnopravne zakonodaje. Dokazi v zvezi s tem niso bili predloženi pravočasno. Zaradi velikih težav tožnika pri zbiranju dokumentacije bi moralo sodišče upoštevati tudi njegovo izpovedbo.

V bolnišnici je bil obravnavan kot tuj državljan; zdravljenje je plačala tuja država; sam je moral te stroške povrniti hrvaški zavarovalnici.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker ugotovitev, da gre le polovica razlogov za tožnikove celotne življenjske posledice na račun izbrisa, nima podlage v toženkinih trditvah. Toženka je podala le ugovor pomanjkanja vzročne zveze, ne pa ugovor nižjega deleža. Tožnik se zato o tem ni mogel izjaviti. Poleg tega sodišče nima strokovnega znanja za razmejevanje duševnih bolečin. Če bi toženka podala konkretne navedbe, bi tožnik predlagal dokaz z izvedencem psihološke stroke.

Iz razlogov sodbe ne izhaja, katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ni razbrati, kako je okoliščine razmejilo od ostalih podobnih primerov, niti za katere vrste nepremoženjske škode je priznalo odškodnino. Zahtevek za povrnitev premoženjske škode je neutemeljeno zavrnjen. Za obdobja, ko ni mogel dobiti zaposlitve, bi mu pripadala denarna socialna pomoč. Dosedanja sodna praksa ni zahtevala, da bi moral tožnik izkazati vse predpostavke za prejemanje denarne socialne pomoči. Po odločbah VS RS II Ips 40/2019, VSC Cp 417/2020 in Cp 419/2017 se denarna socialna pomoč upošteva zgolj kot merilo, ne pa kot dejansko prikrajšanje. Na ta način je bila upoštevana tudi v sodbi ESČP v zadevi Kurić. V izpodbijani sodbi pa je postala ključna pri ugotavljanju vzročne zveze med izbrisom in prikrajšanjem. Neutemeljen je očitek, da bi moral tožnik sam narediti izračun višine premoženjske škode za svoj primer in za celotno obdobje. Iz sodbe ni razvidno, v čem so trditve pomanjkljive. Sodna praksa je že zavzela stališče, da izbrisani niso omejeni v pravici do dela le v primeru, če so prav zaradi izbrisa izgubili službo, temveč tudi, če je izbris posegel v njihovo pravico do dela (sodba VS RS II Ips 274/2016). Glede na to, da je denarno socialno pomoč prejemal od novembra 2003 dalje in da je bila edina spremenjena okoliščina ureditev statusa, bi jo dobival tudi prej.

Pobotni ugovor ni utemeljen. V pobot uveljavljene terjatve so zastarane. Če ne bi bilo Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) bi bil tožnikov zahtevek zastaran. Pred njegovo uveljavitvijo tako ni bilo pogojev za pobot, po njegovi uveljavitvi pa so bile toženkine terjatve zastarane. Zmotno je stališče, da je tožnik trdil, da mu je škoda nastala v obdobju izbrisa in da je zato njegova odškodninska terjatev zapadla z dnem izbrisa 24. 4. 2002. V vlogi z dne 24. 12. 2019 je trdil, da posledice izbrisa trpi še sedaj. Tudi sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik ob zaslišanju vidno prizadet in v stiski. Desetletno trajanje nezakonitega stanja ne more biti v škodo oškodovancu. Meni, da škoda ni zapadla do vložitve zahtevka pri UE A. 18. 6. 2014 oziroma do odločitve 19. 8. 2014. Zapadlost je treba v skladu z 299. členom OZ vezati na opomin toženki. Toženkine terjatve so v tem času zastarale. Poleg tega pobot izključuje 341. člen OZ, ker je toženka škodo povzročila namerno. S sistemsko kršitvijo je povzročila daljnosežne posledice izbrisanim. Tega se je nedvomno zavedala. Med izbrisom si ni prizadevala, da bi te posledice omilila. Kršitev je bila usmerjena zoper določljivo skupino ljudi. V teh primerih je vprašljiva uporaba pravil OZ, ki veljajo za razmerja med civilnopravnimi subjekti in niso prilagojena institutu javnopravne odškodninske odgovornosti.

Pri odločitvi o stroških bi moralo sodišče upoštevati, da sta bila sporna tako temelj kot višina odškodnine in da je bil le manjši del dokaznega postopka usmerjen v dokazovanje pobotnega ugovora. Upoštevaje okoliščine primera bi bila pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Poleg tega je sodišče neutemeljeno priznalo toženki stroška za posvet s stranko v višini 150 točk in za pregled prepisa v višini 50 točk.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je po njegovih trditvah nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in ki ni bila poravnana z odločbo upravnega organa, izdano na podlagi ZPŠOIRSP. Toženka je v pobot uveljavljala terjatve, ki jih ima zoper tožnika.

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je bila tožniku zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva med 26. 2. 1992 in 24. 4. 2002 v upravnem postopku priznana odškodnina v višini 6.050 EUR,

- da je bil ob izbrisu zaposlen do 9. 10. 1993 in od 23. 2. 1995 do 25. 1. 1998, da je vsakič eno leto po prenehanju zaposlitve prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti, da je v času zaposlitve imel delovne vizume, da je imel večino obdobja dovoljenje za začasno prebivanje in da je dovoljenje dobil vsakič, ko je zanj zaprosil, da je imel v določenih obdobjih prihodno-odhodni vizum, da je imel do 25. 6. 1993 potni list SFRJ, od 10. 9. 1993 pa potni list Republike Hrvaške,

- da ni podal navedb o iskanju zaposlitve in razlogih, zaradi katerih se ni mogel zaposliti, in da ni dokazal, da mu je zaposlitev prenehala zaradi tega, ker je bil tujec (zaposlen je bil v podjetju v njegovi solasti, v katerem je bil direktor; zaposlitev mu je prenehala v letu 1997; v inšpekcijskem pregledu v 1997 niso bile ugotovljene nepravilnosti v zvezi s tožnikom, ukrepi niso bili izrečeni; težave podjetja niso bile povezane z izbrisom),

- da je bil v letu 1996 obsojen zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve, storjenega v letu 1991,

- da ni navedel konkretnejših okoliščin o tem, da ni mogel na pogreb ali k bolnemu sorodniku, da ni izkazal težav pri prehajanju meje, da ni izkazana trditev, da zaradi izbrisa med 1994 in 2003 ni mogel podaljšati vozniškega dovoljenja, da mu je bilo v tem obdobju izrečenih več varstvenih ukrepov prepovedi vožnje in drugih sankcij za prekrške,

- da je tožnik ves čas živel v A. in bil popolnoma osebno in čustveno ukoreninjen v to okolje, da je med izbrisom trpel občutke prizadetosti, manjvrednosti, negotovosti in zaskrbljenosti, da je njegova prizadetost delno posledica izbrisa, delno pa posledica dejstva, da je ostal brez slovenskega državljanstva, da mu je izbris povzročil številne čisto praktične posledice v življenju, vezane predvsem na težave zaradi pomanjkljivih dokumentov, in da je bil izbris eden izmed številnih sovpadajočih dejavnikov, ki so vplivali na tožnikovo službeno funkcioniranje in posredno na poslabšanje poslovanja družbe, na njegov materialni položaj in posledično na njegovo celotno bivanje.

O zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode

7Očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni. Ugotovitve o obstoju okoliščin, ki naj bi oteževale tožnikovo življenje v obdobju izbrisa, in o njihovi povezanosti z izbrisom, temeljijo na natančni in skrbni dokazni oceni predloženih dokazov. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8Sodišče je upoštevalo tožnikova prizadevanja za ureditev državljanstva, hkrati pa tudi, da izbris iz registra stalnega prebivalstva ni vplival na njegov državljanski status. Da bi v letu 1997 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pritožnik ni izkazal. Iz listin, ki so bile prebrane v dokaznem postopku, izhaja, da je tako prošnjo vložil v letu 1999 in da ji je bilo kasneje ugodeno, v letu 1997 pa je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Na čem temelji drugačno pritožbeno trditev, pritožnik ni navedel.

9V zvezi z izgubo zaposlitve v lastnem podjetju je ugotovljeno, da tožnik ni dokazal, da bi bila ta posledica ugotovitve v inšpekcijskem postopku o nezakonitosti njegove zaposlitve kot tujca. Prepričljiv je zaključek v sodbi, da je bil izbris le ena od okoliščin, ki je vplivala na tožnikovo udejstvovanje v službi, ni pa bil edini, niti najpomembnejši razlog bodisi za finančne težave družbe bodisi za prenehanje tožnikove zaposlitve. Ugotovitev temelji na oceni izpovedb tožnika in njegove sestre ter listin, ki so bile predložene v zvezi s postopki pristojnih organov glede družbe. Trditev o nepravočasni predložitvi listin ni obrazložena (in glede na to, da jih je toženka predložila pred prvim narokom, tudi ni utemeljena). Na tožnikov predlog je sodišče zaprosilo za predložitev listin, do katerih sam ni mogel priti. Ti razlogi niso v nasprotju s stališči sodne prakse o neutemeljenosti razlikovanja med pravicami, vezanimi na državljanski status, in pravicami, ki izvirajo iz dovoljenja za stalno bivanje.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitev v zvezi z vozniškim dovoljenjem. V sodbi je ugotovljeno, da stalno prebivališče ali državljanstvo nista bila pogoj za podaljšanje vozniškega dovoljenja, da je tožnik sam povedal, da je imel hrvaško vozniško dovoljenje, da je tako dovoljenje omogočalo vožnjo v Sloveniji in da mu je bilo v letih 1993, 1994, 1995, 1996 in 1998 izrečenih več ukrepov prepovedi vožnje in drugih sankcij za različne prometne prekrške. Prepričljiva je tudi ugotovitev v sodbi, da tožnik ni izkazal, da bi prosil za podaljšanje vozniškega dovoljenja.

11Pritožbene trditve v zvezi z bolnišničnim zdravljenjem niso izkazane, poleg tega pa ni razvidno, kako naj bi vplivale na pravilnost ugotovitev v sodbi, po katerih stroški zdravljenja niso bili plačani in v zvezi s tem zoper tožnika teče izvršilni postopek.

12Presoja o utemeljenosti toženkinih navedb, podanih pred sodiščem prve stopnje, ni predmet pritožbenega preizkusa.

13Neutemeljen je očitek o kršitvi razpravnega načela (ki sicer ne sodi med t. i. absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, lahko pa privede do kršitve iz prvega odstavka navedenega člena). Toženka je v postopku nedvoumno nasprotovala tožnikovim trditvam, da so vse težave, ki so vplivale na tožnikovo duševno ravnovesje v obdobju izbrisa, posledica toženkinega nedopustnega ravnanja, in svoje stališče o neutemeljenosti zahtevka utemeljevala tudi s trditvami, da vzrok za zatrjevane težave ni bil izbris, ampak so bili vzroki drugje. Zaključek sodišča, da izbris pomeni polovico razlogov za njegove celotne življenjske posledice, je tako podan v okviru toženkinih navedb.

14Neutemeljen je očitek, da je sodišče pri ugotavljanju obsega škode razmejilo posledice, ki so pritožniku nastale zaradi nepridobitve državljanstva, in posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Nasprotno: prizadetost, ki jo je pritožnik občutil zaradi nepriznanja slovenskega državljanstva, je ovrednotilo v okviru doživljanja nemoči, jeze in krivice zaradi izbrisa.

15Sodišče je pri odmeri odškodnine sledilo utrjenemu stališču v sodni praksi, da se prisodi enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode, ki so jo oškodovanci trpeli zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic dalj časa trajajoče kršitve namreč znatno otežuje ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode.¹ Ugotovilo je, katere posledice je tožnik trpel zaradi izbrisa in kako intenzivno se je to odražalo v njegovem življenju. Navedlo je primere, v katere je umestilo prisojeno odškodnino. Ti razlogi v zadostni meri utemeljujejo odločitev.

O zahtevku za povrnitev premoženjske škode

16Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode v višini denarne socialne pomoči, ki bi jo tožnik prejemal v obdobju, ko ni bil zaposlen (med novembrom 1997 in aprilom 2002), temelji na ugotovitvah, - da je odločitev o prenehanju delovnega razmerja v družbi, katere lastnik in direktor je bil tožnik, sprejel sam, tako da ni posledica izbrisa, - da je bil tudi kasneje še direktor te družbe, - da ni bil prijavljen v evidenci brezposelnih, - da ni izkazano, da bi iskal zaposlitev, - da ni bil v starosti, zaradi katere bi bil nesposoben za delo, trditev, da je bil zaradi izbrisa povsem psihično uničen, pa ni izkazal, - da je od februarja 1998 imel dovoljenje za začasno prebivanje. Iz teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da tožnik ni izkazal, da bi bil nesposoben za delo in da zaradi izbrisa ni mogel najti zaposlitve.

17Očitki o zmotnosti te odločitve niso utemeljeni. Odločitev ni v nasprotju s stališčem sodne prakse, da se denarna socialna pomoč upošteva kot merilo za ugotovitev premoženjskega prikrajšanja. To namreč pomeni le, da višina denarne socialne pomoči v relevantnem obdobju služi kot merilo za ugotovitev višine škode,² se pravi plače, ki bi jo prejemal, če bi bil zaposlen, ne pa tudi, da tožniku ni treba dokazati vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo. Tudi ta – kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti – pa mora biti ugotovljena. Če ni, sodišču ni treba ugotavljati dejstev glede višine škode.

18Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka, da ni izkazana vzročna zveza med izbrisom in nezaposlenostjo. Tožnik ob izbrisu ni izgubil zaposlitve, za kasnejše obdobje pa ni izkazal nikakršnih prizadevanj, da bi si zaposlitev našel, niti ni izkazal okoliščin, ki bi mu to preprečevale. Doživljanje prikrajšanja zaradi otežene dostopnosti na trg dela je sodišče upoštevalo v okviru nepremoženjske škode, ta okoliščina pa – kot je navedlo že sodišče prve stopnje – sama po sebi ne zadostuje za sklepanje o pretežni verjetnosti, da je bila nezaposlenost posledica izbrisa.

19Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da zmožnost za delo ni odločilno dejstvo za presojo, ali bi v obdobju nezaposlenosti prejemal denarno socialno pomoč. Sodišče se je pravilno oprlo na zakonske določbe, ki so urejale predpostavke za pridobitev te socialne dajatve. Ugotovitev, da je bil do novembra 1997 zaposlen in da ni izkazal, da bi se tedaj okoliščine glede zaposljivosti bistveno spremenile, pa niti ne izpodbija.³

20Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, odgovor na pritožbene očitke v zvezi z višino škode ni potreben.

O pobotnem ugovoru

21Neutemeljene so pritožbene navedbe glede zastaranja toženkinih terjatev, uveljavljenih v pobot. Presoja sodišča temelji na ugotovitvi, da so se pogoji za pobot stekli 24. 2. 2002, ko je bilo tožniku izdano dovoljenje za stalno bivanje. Gre za toženkino trditev, ki ji tožnik pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval. Pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje stališče, da njegova terjatev tedaj še ni nastala, so nove. Ker ni navedel razlogov, zaradi katerih jih ni mogel podati prej, niso upoštevne (drugi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa niti iz pritožbenih navedb ne izhaja, da tedaj obsega škode še ni mogel ugotoviti.

22Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti stališča, da niso podani razlogi za nepobotljivost terjatev iz 3. točke 316. člena OZ.⁴ V sodbi je navedeno, da je v primeru izbrisa šlo za sistemsko kršitev, ki ni bila usmerjena zoper tožnika, ampak je prizadela široko skupino vnaprej individualno neidentificiranih ljudi, in da so toženkine terjatve nastale pred tožnikovo in zato niso mogle nastati z namenom pobotanja. Četudi bi bilo toženkino ravnanje treba opredeliti kot namerno, pa pobotanje ni izključeno iz razloga, ker sta (tudi) terjatvi toženke zoper tožnika posledica namernega tožnikovega ravnanja.

23Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena zakonske prepovedi pobotanja v primeru namerno povzročene škode. Iz narave toženkinega nedopustnega dejanja, ki je posledica zakonske ureditve, veljavne za vnaprej poimensko nedoločeno skupino ljudi, izhaja, da ni bil njen namen izogniti se plačilu odškodnine. Pritožbeno stališče, da narava javnopravne odškodninske odgovornosti terja drugačno razlago, je neobrazloženo, tako da se o njegovi utemeljenosti ni mogoče izreči. Nenazadnje pa pritožnik ne nasprotuje pravilnosti stališča, da sta tudi toženkini terjatvi posledica njegovega namernega ravnanja in že zato – tudi v primeru, da bi bila njemu nastala škoda povzročena namerno – ni podlage za uporabo 3. točke 316. člena OZ.

O stroških postopka

24Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za ločeno upoštevanje uspeha po temelju in po višini. Dokazni postopek je bil osredotočen tako na obstoj vzročne zveze kot na obseg škode. V korist tožnika je že ovrednotenje pobotnega ugovora v stroškovni odločitvi zgolj kot toženkinega ugovora (in ne s samostojno vrednostjo spora). Glede na to, da je bil zahtevek zavrnjen, ni podlage za razporeditev stroškovnega bremena, kot ga predlaga pritožba.

25Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da ni bilo podlage za priznanje stroška za posvet s stranko v višini 150 točk. Ta postavka je vključena v strošek sestave odgovora na tožbo. Ni pa utemeljeno neupoštevanje stroška za pregled prepisa zvočnega posnetka naroka. Gre za procesno opravilo, ki ni posebej ovrednoteno, niti ni sestavni del drugih ovrednotenih procesnih dejanj. Utemeljeno je zato ovrednotenje po tar. št. 39/2 Odvetniške tarife.

26Znesek stroškov, ki jih tožnik dolguje toženki, je torej nižji za 90 EUR.

27Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da se znesek stroškov v V. točki izreka zniža za 90 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

28Upoštevaje pritožbeni uspeh je tožnik dolžan toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 382,50 EUR, in sicer gre za strošek zastopanja v pritožbenem postopku (625 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov po 11. členu Odvetniške tarife (12,5 točk). Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 378. in 299. členu OZ.

¹ Glej odločbe VS RS II Ips 173/2015, II Ips 255/2016 in II Ips 170/2016.
² Ob izpolnjenih drugih predpostavkah za odločitev po prostem preudarku, ki jih določa 216. člen ZPP. Tako tudi sodba VS RS II Ips 274/2016, na katero se sklicuje pritožnik.
³ Iz sodbe VS RS II Ips 274/2016 ne izhaja drugačno stališče. V odločbi je izrecno navedeno, da so zaključki o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti podani ob upoštevanju tam zbranega procesnega gradiva.
⁴ Po 3. točki 316. člena OZ s pobotom ne more prenehati terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode.