VSL Sodba I Cp 883/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se dopusti objektivna sprememba tožbe (I. točka izreka) ter razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), da ji je tožena stranka (toženka) dolžna plačati znesek v višini 1.715 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2020 dalje do plačila, zavrne (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške v višini 55 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Tožnica se pritožuje zoper sodbo - II. in III. točko izreka, tj. glede zavrnitve tožbenega zahtevka in odločitve o pravdnih stroških, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.¹ Predlaga, da višje sodišče sodbo v zavrnilnem delu in glede pravdnih stroškov spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico.

Tožnica zatrjuje, da je sodišče storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem, ker ta ni bil potreben in je po 450. členu ZPP to prosta presoja sodišča, vendar ta ne sme iti v breme sorazmernosti med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka. Izvedenec res ni bil potreben, vendar ne zato, ker bi tožnica morala toženko v vsakem primeru opozoriti na obstoj kalcitnih žil. To stališče sodišča ni pravilno in ne more veljati za konkretni primer, ko si je toženka s svojim sinom ogledala konkretno nagrobno ploščo, ki je predmet te pravde. Na plošči ni moglo biti tako močne umazanije oziroma zaprašenosti, ki bi onemogočala opaziti žilo, kar izkazuje izpoved priče A. A. Toženka in njen sin sta res videla le čelno stran nagrobnika, zadnje strani pa ne, tudi želje, da bi se plošča dvignila in bi jo bilo mogoče videti z zadnje strani, kjer so bolj opazne kalcitne žile, nista izrazila. Sodišče izpovedi priče A. A. o predhodnem brisanju oziroma čiščenju nagrobne plošče s cunjo, ki izključuje, da se kalcitne žile ne bi dalo videti, ni ocenilo in je nekritično sledilo le izpovedi toženke. Če je bila na ogledu vidna razgibana struktura plošča, ki je bila toženki všeč in zaradi katere se je odločila prav zanjo, je ta lahko videla tudi kalcitno žilo, ki jo sedaj tako moti. Kršen je bil 8. člen ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se tiče proste dokazne ocene sodišča. Ta je pomanjkljiva in ni preverljivo obrazložena, podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane sodbe se ne more preizkusiti. Ugotovitev sodišča, da zaradi umazanije kalcitna žila na pokazanem nagrobniku ni bila vidna, presega vsebino izpovedi prič, poleg tega sodišče prezre izpoved priče A. A. Sodišče ne trdi, da njegova izpoved ni verodostojna, kljub temu pa dejstvo čiščenja zanemari. Tudi stališče sodišča, da pojavnost kalcitnih žil na plošči povprečen potrošnik zaznava kot razpoke in da toženka ne bi izbrala tega kamna, če bi ji bile predočene, ne prepriča, posebej zato, ker si je toženka ogledovala prav konkretno ploščo. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se tičejo utemeljenosti toženkinega odstopa od pogodbe. Odločilno je, da si je toženka ogledovala prav sporni kamen in vse, kar je bilo opaziti na njem, je sama videla in ni imela pripomb, zato tožnici ni ničesar očitati v zvezi z opustitvijo dolžnosti informiranja.

Glede zatrjevanje napačne uporabe materialnega prava tožnica navaja, da je sodišče arbitrarno in brez ugotovitve izvedenca, za kakšno napako gre na nagrobni plošči, ocenilo, da ne gre za neznatne razpoke oziroma kalcitne žile ter je toženka upravičeno odstopila od pogodbe. Med strankama je šlo za pogodbo o delu in posledično za odgovornost podjemnika za napake in pravice naročnika glede napak izvršenega posla. Sodišče se z določbami materialnega prava, kot so 634., 638. in 639. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ni ukvarjalo, čeprav bi jih moralo uporabiti. Ker jih ni oziroma jih ni uporabilo pravilno, je podan pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, posledično je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Vprašanje veljavnosti oziroma utemeljenosti odstopa toženke od pogodbe je za odločitev sodišča, da je toženka upravičeno odstopila od pogodbe, predhodno vprašanje, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati v celoti, ne pa, da je samo, brez ustreznega strokovnega znanja in brez sodelovanja izvedenca kamnoseške stroke, ocenilo in zavzelo stališče, da ne gre za neznatno napako in je zato toženka, ki je napake pravočasno reklamirala, upravičeno odstopila od pogodbe. Sodišče šteje, da povprečen potrošnik pojav kalcitnih žil zaznava kot razpoke, vendar je kalcitna žila naravni del granita Paradizo Classico, razpoka pa je fizična ločitev dela granitne plošče, kar bi lahko bila napaka, vendar v danem primeru za to ne gre. Sodišče se sklicuje na Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), v 12. točki obrazložitve ugotavlja dejstva, pri čemer tožnica oporeka zapisu, da je toženka naslednji dan po montaži opazila dve razpoki na kamnu, ki sta bili zapolnjeni z nekakšnim polnilom in sta kazili izgled nagrobnika, ki ne ustreza resnici.

Sodišče je nekritično in enostransko sprejelo napačno dokazno oceno o prepričljivosti izpovedi toženke in njenega sina, da ju nihče ni opozoril na možnost prisotnosti kalcitnih žil. Ker je bil na sliki izbrani model 33 tudi med izdelanimi na razpolago, jima je bil v naravi pokazan, lahko sta si ga ogledala, izdelano granitno ploščo sta videla. Ker sta imela kamen konkretno pred seboj in sta si ga ogledovala, je odveč govoriti o opustitvi predpogodbene dolžnosti informiranja in toženko opozarjati na pojavnost žil, ki so naravna značilnost tega kamna. V pisni reklamaciji je toženka tudi sama zapisala, da je bil kamen ob ogledu brez vidnih napak. Kršitve 25. b člena ZVPot, ki se očita tožnici, ni bilo, saj si je toženka predmetno nagrobno ploščo ogledovala in se je odločila za tako, kot je bila. Če je videla razgibano strukturo kamna, ki ji je bila všeč, je lahko opazila tudi obstoječe kalcitne žile. Iz opisane situacije je jasno, da ne gre za kršitev prvega odstavka 32. člena ZVPot, saj ta dolžnost ne obsega tistega, kar je že na zunaj vidno in je konstantno. Sodišče pri povzemanju določbe 37. člena ZVPot protispisno zaključi, da nagrobni kamen nima takšnih značilnosti, kot je bilo med strankama dogovorjeno. Dogovorjeno je namreč bilo, da toženka vzame prav nagrobno ploščo, ki jo je videla. Trditev toženke, da kalcitnih žil ni videla, ne spreminja stvari. Ni mogoče trditi, da je bilo med strankama molče dogovorjeno, da na kamnu ne sme biti vidnih kalcitnih žil ali kaj podobnega in že dejstvo, da je toženka kamen videla in ga pregledala, izključuje, da bi šlo za stvarno napako.

Po 460. členu OZ tožnica ne odgovarja za napake, če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene, če so bile ob sklenitvi pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane, kar nedvomno velja za toženko. Poleg tega bi šlo lahko le za neznatno napako, zaradi katere pa toženka po četrtem odstavku 639. členu OZ ne more odstopiti od pogodbe. Sodišče tako nedokazano zaključi, da kamen ni imel takšnih značilnosti, kot je bilo dogovorjeno. Po lastni presoji, mimo predlaganega izvedenca, nato sodišče oceni, da razpoke (ki jih ni) oziroma kalcitne žile na nagrobniku niso neznatne, kar naj bi posledično izključevalo uporabo četrtega odstavka 639. člena OZ. Ugotovitev sodišča, da je toženka upravičeno odstopila od pogodbe, je materialnopravno zmotna. Odstop od pogodbe je neutemeljen tudi zato, ker sploh ne gre za stvarno napako.

3Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Kot strošek priglaša sodno takso za ugovor v višini 55,00 EUR.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopkih v sporu majhne vrednosti sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Zato je omejeno navajanje dejstev in dokazov (451. in 453. člen ZPP), lahko tudi obseg dokazovanja (drugi odstavek 450. člena ZPP) in obrazložitve (tretji odstavek 457. člena ZPP), omejena pa je tudi možnost uveljavljanja pritožbenih razlogov. Sodbe tako ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativno bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva in na ta dejstva pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Svojo odločitev je jasno obrazložilo in si ni prihajalo v nasprotja, odločitev pa je tudi mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje razlogom sodišča prve stopnje pritrjuje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene navedbe v pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7Tožnica navaja, da se pritožuje iz dopustnih pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti, vendar del pritožbenih navedb predstavlja navedbe, s katerimi izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sledilo izpovedma toženke in priče C. C. in ugotovilo, da si je toženka ogledala model nagrobnika na slikah, na katerem ni bilo kalcitnih žil, pač pa je šlo za lepo ploščo, kalcitnih žil pa tudi ni videla na plošči, ki je bila toženki in priči pokazana, saj je bila ta umazana, na možnost prisotnosti kalcitnih žil (ki jih toženka in priča zaznavata kot razpoke) pa ju ni nihče opozoril. Plošča ni bila očiščena, toženka in priča tudi nista videla hrbtne strani plošče, kalcitne žile pa niso bile opazne. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje so nedopustne pritožbene navedbe, da na plošči ni moglo biti tako močne umazanije oziroma zaprašenosti, ki bi onemogočala opaziti žilo, da če je bila na ogledu vidna razgibana struktura plošče, bi toženka lahko videla tudi kalcitno žilo in podobno, na vse tovrstne pritožbene navedbe zato sodišče druge stopnje ne odgovarja.

8Kršitev 8. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Očitek, da je s sprejeto dokazno oceno sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen. Kot je bilo že navedeno, je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče je napravilo skladno in prepričljivo dokazno oceno, pojasnilo je, zakaj je verjelo toženki in njenemu sinu, opredelilo pa se je tudi do izpovedi zakonite zastopnice tožnice B. A. ter do izpovedi A. A. Ker je verjelo izpovedi toženke in njenega sina, se je s tem posredno opredelilo tudi do izpovedi A. A. glede čiščenja plošče. Neutemeljena je tudi navedba, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, ki se tičejo utemeljenosti toženkinega odstopa od pogodbe, ki naj bi jo razbremenil zahtevanega plačila, saj je sodišče utemeljene razloge glede tega navedlo v 17. točki obrazložitve. V čem naj bi bila podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, ki je kršitev tehnične narave, pa tožnica ne pojasni, zato nadaljnji odgovor na to trditev ni potreben.

9Glede zavrnitve dokaza z izvedencem pri zatrjevanju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnica sama navaja, da izvedenec res ni bil potreben, čeprav ne zato, ker bi v vsakem primeru po oceni sodišča tožnica morala toženko opozoriti na obstoj kalcitnih žil. Tožnica zatrjuje, da to stališče sodišča ni pravilno, ker sta si toženka in njen sin nagrobnik ogledala (pri čemer tožnica zatrjuje, da sodišče nedokazano izpostavlja, da zaradi umazanije ni bila vidna kalcitna žila, ter nedopustno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje). V nadaljevanju (pri pojasnjevanju napačne uporabe materialnega prava) tožnica navaja še, da je sodišče samo, brez sodelovanja izvedenca, ocenilo, da ne gre za neznatno napako. Glede na to, da je tožnica izvedenca kamnoseške stroke predlagala za dokazovanje dejstva, da na nagrobniku ne gre za razpoki, pač pa kalcitni žili, kar je za izbrano vrsto kamna, Paradizo Classico, povsem običajno, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da bi morala tožnica toženko kot laika opozoriti na obstoj kalcitnih žil, tudi če so te običajne oziroma naravno prisotne pri tej vrsti kamna, je zaključek sodišča, da postavitev izvedenca kamnoseške stroke ni potrebna, pravilen, hkrati pa je utemeljen tudi po določbi drugega odstavka 450. čelna ZPP. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

10Tožnica navaja, da je šlo med strankama za pogodbo o delu in odgovornost podjemnika za napake in pravice naročnika glede napak izvršenega posla ter se sklicuje na 634., 638. in 639. člena OZ. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve navedlo, da je toženka kalcitne žile na kamnu pravočasno reklamirala (po 37. a členu ZVPot je imela čas dveh mesecev), saj jih je reklamirala v parih dneh, potem ko je bila obveščena, da je kamen postavljen. Najprej je predlagala zamenjavo kamna, ker tožnica na to ni pristala, je po oceni sodišča prve stopnje toženka upravičeno odstopila od pogodbe in zato ni dolžna plačati kupnine. Sodišče se je oprlo na določbe ZVPot kot specialnega predpisa in relevantnih določil OZ ni posebej navedlo, odločilna dejstva (tudi po OZ) pa so v sodbi ugotovljena. Tako se je sodišče opredelilo glede časa, v katerem je toženka tožnico obvestila o zatrjevani napaki, glede dejstev po 639. členu OZ je ugotovilo, da je toženka v dopisu predlagala zamenjavo kamna (v roku 45 dni, sicer bo v skladu z ZVPot odstopila od pogodbe, B7), torej je dala tožnici možnost, da napako odpravi (v primernem roku). Ugotovilo pa je tudi, da kalcitne žile niso bile neznatne. Ker je toženka zahtevala odpravo napake, pa se tožnica neutemeljeno sklicuje na 638. člen OZ. Ob povedanem so tako neutemeljene tudi navedbe, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča, da je toženka upravičeno odstopila od pogodbe.

11Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za napako, ker kamen ni imel takšnih značilnosti, kot je bilo med strankama dogovorjeno, pri čemer toženka pred sklenitvijo pogodbe ni bila opozorjena na obstoj kalcitnih žil, je, kot je bilo že obrazloženo, neutemeljeno zatrjevanje, da je sodišče napačno brez sodelovanja izvedenca kamnoseške stroke ocenilo, da gre za napako. Neutemeljena pa je tudi navedba, da za stvarno napako sploh ne gre. Tudi ne drži, da za sodišče ni razlike med kalcitno žilo in razpoko, saj je to, kljub temu, da je pri povzemanju v 12. točki obrazložitve navedlo, da je toženka 8. 7. 2020 opazila dve razpoki na kamnu, ki sta bili zapolnjeni z nekakšnim polnilom, v nadaljevanju ugotovilo, da gre pri kalcitnih žilah za naravno značilnost blaga, ki pa je toženka ni pričakovala, ni opazila, niti ni bila nanjo opozorjena in tudi ni bila njena dolžnost, da bi o tem poizvedovala. Opozorilo na kalcitne žile s strani tožnice pa bi bilo tudi v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, načelom vestnosti in poštenja. Sodišče je ugotovilo, da kalcitne žile spominjajo na razpoke (in ni ugotovilo, da gre za razpoke) ter negativno vplivajo na izgled nagrobnika. Glede na dimenzijo žil (spredaj cca 10 cm, zadaj pa cca 4 do 5 cm), pa je sodišče utemeljeno zaključilo, da ne gre za neznatne žile, prav tako kalcitna žila ni le na hrbtni strani, temveč na obeh straneh nagrobnika. S strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejstva, da kalcitne žile niso bile neznatne, ni dopustno izpodbijati, ob tem dejstvu pa je neutemeljeno drugačno pritožbeno zatrjevanje in sklicevanje na četrti odstavek 339. člena OZ. Enako velja glede opozorila tožnice na 460. člen OZ, saj je sodišče ugotovilo, da kalcitne žile ob ogledu niso bile opazne, torej toženki niso bile znane. Ostala relevantna dejstva za uporabo te določbe tožnica prvič zatrjuje šele v pritožbi, zato jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Te navedbe namreč predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Toženka se je res odločila za kamen Paradizo Classico, ki ga je imela konkretno pred seboj, vendar, kot je bilo že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da sporna plošča ni bila očiščena, toženka ter njen sin tudi nista videla njene hrbtne strani ter kalcitne žile takrat niso bile opazne, zato je neutemeljena navedba, da je odveč govoriti o opustitvi predpogodbene dolžnosti informiranja. Tožnica tako neutemeljeno navaja, da ni bilo kršitve 25. b člena ZVPot ter kršitve prvega odstavka 32. člena ZVPot. Ob povedanem pa je neutemeljena tudi navedba, da, ker je toženka kamen neposredno videla, to dejstvo izključuje, da bi šlo po citiranem členu ZVPot za stvarno napako.

13Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo (II. in III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. V odgovoru na pritožbo navaja le, da zahteva povračilo stroškov za sodno takso za ugovor v višini 55 EUR, o teh pa je bilo že odločeno v sodbi sodišča prve stopnje.

¹ Zoper sklep v I. točki izreka se ne pritožuje in je že pravnomočen.