VSL Sodba in sklep I Cpg 663/2021

I. Pritožba zoper izpodbijano sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper izpodbijani popravni sklep se zavrne in se izpodbijani popravni sklep potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin: - katastrska občina 0001 parcela 518/6, - katastrska občina 0000 parcela 1799/12, - katastrska občina 0000 parcela 1805/10, - katastrska občina 0000 parcela 1805/12 in - katastrska občina 0000 parcela 1805/13, in sicer vseh do celote (1/1). 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške v roku 15 dni od dneva prejema odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo.“ Nadalje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine katastrska občina 0000 parcela 1805/13, in sicer do celote (1/1). 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške v roku 15 dni od dneva prejema odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo.“ Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve te odločbe prvi toženki povrniti pravdne stroške v višini 12.023,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti. Tožeči stranki je še naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve te odločbe drugi toženki povrniti pravdne stroške v višini 3.684,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

2Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom z dne 15. 7. 2021 izrek sodbe opr. št. I Pg 138/2020 z dne 9. 6. 2021 v II. točki izreka popravilo tako, da se pravilno zapiše: „Zavrne se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, ki se glasi...“. Pojasnilo je, da je v izreku sodbe namesto zavrnitve zahtevka zoper drugo toženko po pomoti v II. točki kot tudi v I. točki zavrnilo zahtevek zoper prvo toženko.

3Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako nasproti prvo kot tudi nasproti drugo toženi stranki v celoti ugodi, oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, v vsakem primeru pa toženima strankama naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožeča stranka je vložila ločeno pritožbo zoper popravni sklep z dne 15. 7. 2021, v kateri pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter toženima strankama naloži povrnitev stroškov postopka.

5Prva toženka je vložila odgovor na pritožbi tožeče stranke, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da obe pritožbi tožeče stranke zavrne, prav tako pa naj tožeči stranki naloži, da v roku 15 dni po prejemu odločbe povrne prvi toženki stroške tega odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta 4. 7. 2008 pravna prednica prve toženke in družba A. d. d. sklenili pogodbo o ustanovitvi tožeče stranke. Dogovorili sta se, da poslovni delež pravne prednice prve toženke znaša 51 % in da bo ta svoj osnovni vložek izročila v obliki stvarnega vložka v vrednosti 705.000,00 EUR, ki v naravi predstavlja nepremičnine, ki se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju: sporne nepremičnine). Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) ni dala soglasja za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah. Prva toženka je zoper tožečo stranko vložila izbrisno tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah, izbris vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Izbrisno tožbo je utemeljevala na določbah 29. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (z družbenim kapitalom), ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju ZLPPTR), in kot razlog za neveljavnost vknjižbe navajala neobstoj soglasja Vlade RS za prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki ležijo na območju Triglavskega narodnega parka. Izbrisno tožbo je tožeča stranka prejela dne 29. 5. 2014. S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 160/2014 z dne 19. 4. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1700/2017 z dne 6. 6. 2018 je bilo zahtevku iz izbrisne tožbe pravnomočno ugodeno. Tožeča stranka je vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Sodišča so presodila, da je pogodba o ustanovitvi tožeče stranke nična v delu, ki se nanaša na stvarni vložek, ki ga je prva toženka vložila v tožečo stranko, in v delu, v katerem vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah na tožečo stranko. Pojasnila so, da za odsvojitev nepremičnin ni bilo podano soglasje Vlade RS, kar predstavlja kršitev 29. člena ZLPPTR. Na podlagi navedene pravnomočne sodbe je bil dne 16. 1. 2019 opravljen izbris lastninske pravice tožeče stranke in na spornih nepremičninah vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da je ponovno vknjižena lastninska pravica v korist prve toženke.

8Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na določbo osmega odstavka 95. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Pojasnilo je, da navedena določba sicer ureja položaj dobrovernega lastniškega posestnika, od katerega pravni lastnik zahteva vrnitev svoje stvari po 92. členu SPZ, vendar je navedeno pravilo o domnevi prenehanja dobroverne lastniške posesti uporabljivo tudi za presojo teka priposestvovalne dobe za izvirno pridobitev lastninske pravice po drugem odstavku 43. člena SPZ. Presodilo je, da je odločilen trenutek, kdaj je najkasneje prenehala dobra vera tožeče stranke, odvisen od tega, kdaj je tožeča stranka izvedela za razloge za ničnost pogodbe, ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist. Pojasnilo je, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka izbrisno tožbo v zadevi I P 160/2014 utemeljevala ravno na določbi drugega odstavka 29. člena ZLPPTR, ki določa, da zemljišč na območju Triglavskega narodnega parka, ki so v lasti pravne prednice prve toženke oziroma s katerimi ta upravlja, ni dopustno odtujiti brez soglasja Vlade RS. V nasprotnem primeru je takšen pravni posel ničen (četrti odstavek 29. člena ZLPPTR). Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi se tožeča stranka s pomanjkljivostjo pravnega posla, ki je bil podlaga za pridobitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah, ki je pomenila ničnost tega pravnega posla, mogla in morala seznaniti najkasneje z dnem vročitve izbrisne tožbe, to je na dan 29. 5. 2014. V izbrisni tožbi je namreč prva toženka navedla vse razloge, ki so utemeljevali ničnost pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je dobra vera tožeče stranke glede lastniške posesti spornih nepremičnin prenehala najkasneje z dnem vročitve izbrisne tožbe, to je na dan 29. 5. 2014.

9Tožeča stranka v tem postopku zahteva ugotovitev, da je lastnica spornih nepremičnin, in trdi, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem predstavlja drugi odstavek 43. člena SPZ, ki določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova, je lastniški posestnik (prvi odstavek 27. člena SPZ). Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ).

10Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Dobroverni lastniški posestnik je oseba, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari. Dobroverni lastniški posestnik je torej tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Priposestvovalec je v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice takrat, kadar utemeljeno misli, da je postal lastnik neke stvari, torej takrat, ko misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Če gre za pravnoposlovno pridobitev, mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, tj. pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika. Opravičljiva zmota v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe (prvi odstavek 45. člena SPZ). Če je bil najprej dobroveren, potem pa je izvedel za dejstva in/ali okoliščine, ki kažejo na to, da ni lastnik stvari, se priposestvovanje prekine.¹

11Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je dobra vera tožeče stranke prenehala najkasneje z dnem vročitve izbrisne tožbe, ker je tožeča stranka najkasneje takrat izvedela za razloge za ničnost pogodbe, ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist. Tožeča stranka v pritožbi ta zaključek izpodbija in navaja, da je postala slaboverna šele v trenutku vročitve pravnomočne odločitve v postopku, ki se je vodil v zvezi z izbrisno tožbo, medtem ko zgolj dejstvo, da je prejela izbrisno tožbo, njenega prepričanja o lastninski pravici ni omajalo. Pritožbeno sodišče se s tem pritožbenim stališčem ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je dobra vera tožeče stranke prenehala najkasneje z dnem vročitve izbrisne tožbe.

12V primeru neveljavnega pravnega naslova je dobrovernost podana pod pogojem, da je priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice.² Tožeča stranka je najkasneje s prejemom izbrisne tožbe izvedela za neveljavnost pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Ugotovljeno je namreč bilo, da je prva toženka izbrisno tožbo utemeljevala na določbah 29. člena ZLPPTR in kot razlog za neveljavnost vknjižbe navajala neobstoj soglasja Vlade RS za prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki ležijo na območju Triglavskega narodnega parka. Prejem izbrisne tožbe s takšno vsebino pri povprečno skrbni osebi nedvomno vzbudi dvom, ali res obstoji pravica, v katero je bila do tedaj prepričana. Če posestnik med tekom priposestvovalne dobe izve za kakšno okoliščino, ki pri njem vzbudi dvom o tem, ali je res lastnik stvari, se priposestvovanje prekine. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožeča stranka najkasneje s prejemom izbrisne tožbe ni bila več v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnica spornih nepremičnin. Ker do takrat desetletna priposestvovalna doba še ni pretekla, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah.

13Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je sklicevalo na osmi odstavek 95. člena SPZ. Drži, da ta določba ureja položaj dobrovernega lastniškega posestnika v zvezi z načinom vrnitve stvari lastniku, kakor je navedlo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v okoliščinah konkretnega primera dobra vera tožeče stranke prenehala najkasneje z dnem vročitve tožbe, ker se je najkasneje takrat mogla in morala seznaniti z razlogi za ničnost pogodbe, ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist. Takšno stališče po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz pravilnega razumevanja določb drugega odstavka 43. člena, prvega odstavka 27. člena in 28. člena SPZ, na katere se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Zato okoliščina, da se je sodišče prve stopnje za podkrepitev tega stališča sklicevalo tudi na osmi odstavek 95. člena SPZ (pri čemer je pojasnilo, da je pravilo o domnevi prenehanja dobroverne lastniške posesti iz te določbe, ki sicer ureja položaj dobrovernega lastniškega posestnika, od katerega pravni lastnik zahteva vrnitev svoje stvari po 92. členu SPZ, uporabljivo tudi za presojo teka priposestvovalne dobe), ne povzroči, da bi izpodbijana sodba temeljila na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je svoje stališče o trenutku prenehanja dobre vere ustrezno obrazložilo, zato tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da zaradi tega, ker so prenos spornih nepremičnin na tožečo stranko kot v celoti ustrezen potrdili pravni strokovnjaki, tj. notar, zemljiška knjiga in sodni register, njene dobre vere, ki je temeljila na dejanjih in odločitvah osebe javnega zaupanja in pravnomočnih odločitvah dveh sodnih organov, ni omajalo zgolj dejstvo, da je prejela izbrisno tožbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dejstva, da je bil pravni posel za prenos lastninske pravice na nepremičninah sklenjen v obliki notarskega zapisa, da je bila družbena pogodba vpisana v sodni register ter da je bila lastninska pravica v korist tožnice pri spornih nepremičninah vpisana v zemljiško knjigo, ne vplivajo na zaključek o slabovernosti tožeče stranke. Tudi če bi bila zaradi navedenih okoliščin podana dobra vera tožeče stranke v času njene ustanovitve in vpisa lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist tožeče stranke v zemljiško knjigo, to ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dobra vera tožeče stranke prenehala najkasneje s prejemom izbrisne tožbe, kar je pred potekom desetletne priposestvovalne dobe. Tudi če se je do vročitve izbrisne tožbe tožeča stranka zanašala na dejanja in odločitve notarja, zemljiške knjige in sodnega registra, je najkasneje s prejemom izbrisne tožbe izvedela za okoliščine, zaradi katerih bi morala podvomiti o svoji lastninski pravici, kar ji je naložilo raziskovalno dolžnost, da preveri, ali so navedbe v izbrisni tožbi utemeljene. Če tožeča stranka ni reagirala z ustreznim raziskovanjem glede lastništva spornih nepremičnin, njena zmota o lastništvu spornih nepremičnin ni mogla biti več opravičljiva. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno kot nepotrebna zavrnilo dokazna predloga tožeče stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in priče B. B., ki naj bi izpovedala o vseh okoliščinah sklepanja družbene pogodbe, vpisa v sodni register in vknjižbe v zemljiško knjigo ter o dobroverni lastniški posesti tožeče stranke.

15Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožbenemu stališču, da je šlo v postopku z izbrisno tožbo za tako kompleksno in zapleteno zadevo, da je tožeča stranka ostala dobroverna vse do vročitve pravnomočne odločbe v zadevi. Tožeča stranka ne pojasni, v čem naj bi bila zadeva z izbrisno tožbo tako zapletena, niti ne konkretizira svoje trditve o velikem številu pravnih vprašanj, ki naj bi jih odprl postopek z izbrisno tožbo, prav tako ne pojasni, zakaj naj bi bila ureditev v zvezi s prenosom spornih nepremičnin nepregledna in zapletena.³ Tožeča stranka se v zvezi z zatrjevano zapletenostjo zadeve z izbrisno tožbo neutemeljeno sklicuje na nadomestni sklep Okrožnega sodišča v Kranju St 00/2015 z dne 25. 5. 2021, ki z ničemer ne podpira stališča tožeče stranke, da je bilo vprašanje utemeljenosti izbrisne tožbe kompleksno in zapleteno. Stečajno sodišče v tem sklepu ni obravnavalo vprašanja zapletenosti zadeve z izbrisno tožbo, ampak je obravnavalo vprašanje prekinitve prodaje nepremičnine v okviru stečajnega postopka nad prvo toženko. Da gre za kompleksno zadevo, pa je navedlo v okviru presoje, ali je izkazana zloraba pravic izločitvene upnice (tu tožeče stranke), pri čemer iz obrazložitve nadomestnega sklepa ne izhaja, da bi se sodišče ukvarjalo z vsebino zadeve z izbrisno tožbo in presojalo njeno zapletenost.

16Sklicevanje tožeče stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 228/2017 z dne 24. 1. 2019 ni utemeljeno, saj navedena zadeva ni primerljiva s tu obravnavano zadevo. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi obravnavalo vprašanje zastaranja odškodninske terjatve, in ne vprašanje dobrovernosti lastniškega posestnika nepremičnine. Poleg tega Vrhovno sodišče ni presojalo,⁴ ali je zastaralni rok za odškodninski zahtevek začel teči že prej, kot sta to ugotovili sodišči nižjih stopenj, torej pred pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi ničnosti pogodbe o preužitku, ker to ni bilo predmet revizije. Revident je namreč trdil, da je zastaralni rok začel teči kasneje (in ne prej), kot sta to ugotovili sodišči nižjih stopenj.

17Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni raziskalo dejanskega stanja v zvezi s posestjo tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom parcela 0000 1805/13, ni utemeljen. Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke, tj. dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Če ena od teh predpostavk manjka, priposestvovanje ne more biti uspešno. Zato je za zavrnitev tožbenega zahtevka zadoščala ugotovitev, da je dobra vera tožeče stranke prenehala pred pretekom desetih let, in sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati dejanskega stanja v zvezi s posestjo parcele 0000 1805/13. Iz istega razloga sodišče prve stopnje tudi ni kršilo tožničine pravice do izjave v postopku s tem, ko na prvem naroku za glavno obravnavo tožničinemu pooblaščencu ni dodelilo roka za odgovor na navedbe druge toženke v zvezi s posestjo parcele 0000 1805/13.

18Tožeča stranka v pritožbi zoper popravni sklep ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo, glede popravnega sklepa pa navaja samo, da v takšni procesni situaciji, kjer mora sodišče spremeniti oziroma razveljaviti prvotno sodbo, popravni sklep ne more ostati v veljavi. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo, je pritožbena navedba, da zaradi spremembe oziroma razveljavitve prvotne sodbe popravni sklep ne more ostati v veljavi, neutemeljena.

19Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe in izpodbijanega popravnega sklepa ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) in izpodbijani popravni sklep (2. točka 365. člena ZPP).

20Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato je dolžna prvi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka prve toženke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbi v višini 2.250,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 28,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.779,77 EUR. Te stroške mora tožeča stranka povrniti prvi toženki v 15 dneh po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

¹ Prim. M. Tratnik v M. Juhart idr., Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 262-264, 272.
² Prim. M. Tratnik v M. Juhart idr., Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 265.
³ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1807/2016 z dne 7. 9. 2016, na katerega se v tem delu sklicuje tožeča stranka, ni obravnaval ureditve prenosa nepremičnin, ki se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka, in ne potrjuje tožničinih navedb o zapletenosti in nepreglednosti ureditve v zvezi s prenosom spornih nepremičnin.
⁴ Skladno s prvim odstavkom 371. člena ZPP, kakršen je veljal pred novelo ZPP-E, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.