VSL Sodba I Cp 189/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške ter da je v spletnih izdajah časopisa A. in B. dolžan objaviti pisni preklic danih izjav (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 2.119,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da pravno priznano škodo po 183. členu Obligacijskega zakonika (OZ) predstavljajo primeri, ko gre za objavo ali izjavo trditev o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in se vsebina objave izkaže za neresnično. Objektivna žaljivost izjav ni pogoj za protipravnost podanih ali objavljenih izjav, temveč se protipravnost kaže v njihovi neresničnosti. Sodišče prve stopnje ni presojalo resničnosti spornih izjav, ampak zgolj njihovo žaljivost. Toženec je podal izjave o delovanju tožnice, ki niso bile resnične. Toženec ni uspel izkazati resničnosti niti ene same izjave. Nobena upravna ali sodna odločba ne potrjuje njegovih izjav o onesnaževanju okolja s smradom, hrupom, prahom ipd.

Toženčeve izjave, ki jih je v daljšem časovnem obdobju zaporedoma in nekritično dajal, so tudi objektivno žaljive in hudo posegajo v ugled in dobro ime tožnice. Navedbe o predelavi odpadkov, ogrožanju varnosti ljudi in premoženja, onesnaževanju okolja s smradom, prekomernim hrupom in prahom, da je obrat rana v okolju, so žaljive. Poslovanje tožnice je vezano na lokalno poslovno okolje. Konkretni dopis pa je bil povod, da je Občina ... pričela s postopki za odvzem stavbne pravice. Dopis je bil za tožnico bolj škodljiv, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni bistveno kakšen namen je imel toženec pri podajanju izjav, ampak da je toženec izjave podal brez dokazov o resničnosti navedb. Izjave so s posredovanjem dopisa dosegle širši krog ljudi. Ni res, da gre v dopisu z dne 16. 8. 2017 zgolj za izražanje suma, saj je toženec podal jasne in konkretne trditve o delovanju tožnice. Zgolj uporaba besed sum in domnevna nevarnost slednjega ne spremenita.

V članku z dne 19. 2. 2018 je bila objavljena izjava toženca, da bo tožnica imela na spornem območju zgolj sežigalnico in da se bo energija pridobivala na račun njihovega zdravja. Izjava je jasna in ni iztrgana iz konteksta. Gre za javno objavljene in dokazno nepodprte obtožbe. Nerelevantno je, da toženec ni imel premoženjske koristi. Toženec je presegel pravico do svobode govora in je z izjavami posegel v pravico do ugleda in dobrega imena. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je dalo prednost okoljskim aktivistom in zakaj je njihova pravica svobode govora pomembnejša od pravice pravne osebe do dobrega imena in ugleda. Toženec je na občinski seji podal jasno izjavo, da menijo, da tožnica lahko sežiga tudi odpadke. Kljub odgovoru predstavnika tožnice, da sežigalnica v C. ni dovoljena, je 12 dni kasneje v izjavi v članku z dne 19. 2. 2018 vztrajal pri neresnični navedbi, da bo imela tožnica sežigalnico. Gre za naklepno podajanje neresnične izjave. Ni odločilno, da toženec ni uporabljal slabšalnih ali zaničevalnih besed v člankih objavljenih dne 14. 6. 2018 in 27. 6. 2018, temveč njihova neresničnost. Tožnica je dokazala, da lesnih odpadkov na območju C. ni predelovala. Toženec nasprotnega ni uspel dokazati, zato je napačen zaključek, da izjave niso protipravne. Del toženčevih izjav je bil s soglasjem toženca objavljen v spletnih izdajah časnikov. Bistveno je, da je bil toženec z objavo izjav seznanjen in izjav ni nikoli preklical.

Ker tožnica zahteva povrnitev nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena, za obstoj navedene škode zadostuje že sama kršitev te pravice in se obstoj škode predpostavlja. Tožnica je podala zadostne trditve o nastali nepremoženjski škodi. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo dokaz z vpogledom v spis P 318/2017. Ne gre za zahtevek za prenehanje stavbne pravice zaradi neizgradnje C., ampak zatrjevanega izvrševanja stavbne pravice preko dogovorjenega obsega. Do navedenega spora pa je prišlo ravno zaradi ravnanj toženca, širjenja neresničnih izjav, predvsem v dopisu z dne 16. 8. 2017, in udeležbe na občinski seji.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Toženec je odgovoril na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v celoti sledi zaključkom izpodbijane sodbe, da sporne izjave toženca niso objektivno žaljive in ugled ter dobro ime tožnice z izrečenimi izjavami nista bila okrnjena. Pri odškodninski odgovornosti po 183. členu OZ so splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda), ki jih mora dokazati oškodovanec (torej tožnica), združene v pojavni obliki okrnitve ugleda ali dobrega imena pravne osebe. Neobstoj krivde kot splošne predpostavke odškodninske odgovornosti mora dokazati odgovorna oseba (v obravnavani zadevi toženec). Pri tem je pomembno, ali je toženec vedel oziroma bi moral vedeti, da bo njegovo ravnanje povzročilo okrnitev ugleda ali dobrega imena tožnice.¹ Odškodninske odgovornosti za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe se povzročitelj lahko razbremeni, če dokaže da ni kriv in je ravnal z dolžno skrbnostjo. Pri zatrjevani obliki protipravnega ravnanja objave neresničnih trditev se razbremenilni razlog kaže v tem, da povzročitelj ni vedel in ni bi bil dolžan vedeti, da so trditve, ki jih objavlja in raznaša, neresnične.² Gre za analogijo z drugim odstavkom 177. člena OZ, po katerem povzročitelj ne odgovarja za povzročeno škodo, če sporoči o drugem kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je sam ali tisti, kateremu je to sporočil, imel pri tem resen interes.

6Ni nujno torej, da je vsaka neresnična trditev protipravna. Če je bil tisti, ki je podal izjavo v dobri veri in je imel sam pri tem resen namen, neresnično sporočilo ni protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je za presojo protipravnosti konkretnih izjav toženca relevantno zgolj vprašanje, ali so bile sporne navedbe resnične ali neresnične. Bistvena je presoja okoliščin, v katerih je bila takšna izjava dana. Torej, ali je toženec imel utemeljene razloge, da je verjel v podane navedbe in je opravil dolžno skrbnost preverjanja resničnosti, pri čemer teorija³ navaja, da se v primeru resnega namena kot javnega interesa, da se javnost seznani z določenim dejstvom, dolžnost temeljitega preverjanja resničnosti v določenem obsegu zmanjša in razbremeni. Relevanten je tudi namen in razlogi za dane takšne izjave in morebiti nastal obseg škode ter druge relevantne okoliščine, ki bi lahko kazale na (ne)žaljivost danih izjav. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje podrobno presojalo in prepričljivo zaključilo, da izjave toženca niso protipravne.

7Kot ključno pritožbeno sodišče izpostavlja ugotovitvi, da toženec v izjavah ni uporabljal slabšalnih ali zaničevalnih besed in da namen dopisa in danih izjav v javnosti ni bil žaljenje ali povzročanje škode tožnici, ampak je šlo zgolj za toženčev odziv na delovanje tožnice, ki je po njegovem mnenju in lastnih zaznavah povzročala v okolju hrup, dim, prah in onesnaževanje. Ob upoštevanju celotnega konteksta izjav je jasno razvidno tako iz dopisa, kot člankov in seje občinskega zbora, da je toženec vse izjave podal v luči skrbi za zdravo življenjsko okolje, v lastnem imenu in imenu drugih krajanov, ter zgolj želel opozoriti na nepravilnosti pri obratovanju tožnice. Bistveno je, da je vsa opažanja toženec neposredno sam zaznal na terenu, bil aktiven pri pridobivanju informacij o pravilnosti obratovanja tožnice, se udeležil seje občinskega sveta ter na nepravilnosti opozoril na krajevno povsem običajen način. Najprej z dopisom naslovljenim na občino, iz katerega je jasno razumeti, da gre zgolj za izražanje suma v domnevne nevarnosti ter nepravilnosti pri delovanju tožnice, s postavljanjem vprašanj na občinski seji ter nato s podajo izjav zainteresiranim medijem. Zaradi lastnih zaznav v naravi in pridobljene listinske dokumentacije, je toženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav. Tožencu kot laiku, ki ni novinar in se je zavzemal za zadevo v javnem interesu (zdravo življenjsko okolje, obratovanje tožnice skladno z izdanimi dovoljenji in predpisi), tako ni mogoče očitati neskrbnosti ali nekritičnosti pri zbiranju in podajanju informacija ali slabe vere. Pravilna in prepričljiva je zato dokazna ocena, da toženec ni mogel vedeti, da kakšna izjava ni resnična in je imel za izraženo mnenje oziroma vrednostno sodbo dovolj podlage v dejstvih.

8Glede na predloženo slikovno in video gradivo ter ugotovitvi, da je tožnica pridobila v letu 2017 dovoljenje za zbiranje odpadkov ter nato v istem letu tudi začela s pridobivanjem dovoljenja za predelavo odpadkov, je toženec utemeljeno verjel, da se na spornem območju zbirajo in predelujejo odpadki ter da se tožnica zavzema za pridobivanje toplotne energije iz odpadkov. Čeprav je bilo tožencu na seji občinskega sveta na vprašanje, ali bodo sežigali odpadke na spornem območju, s strani predstavnika tožnice pojasnjeno, da na območju Slovenije sežigalnica odpadkov ni dovoljena, je bilo takoj za tem na seji govora o kogeneraciji in pridobivanju električne energije in toplote iz lesne mase. S strani predstavnika tožnice so bile predstavljene konkretne številke v prihodnosti pridobljene energije in izvor lesne biomase. Na podlagi celotnega konteksta zapisnika občinske seje in hkrati vloženi vlogi tožnice za pridobitev dovoljenja za predelavo odpadkov, je imel toženec povsem upravičen razlog, da je verjel, da bo na spornem območju prišlo do predelave odpadkov na način, da se bo iz njih pridobivala energija.

9V spornem članku z dne 19. 2. 2018 je beseda sežigalnica uporabljena v navednicah. Iz celotne izjave je povprečnemu bralcu jasno, da gre za poljudno uporabljen izraz in zavzemanje toženca, da se na spornem območju ne bodo predelovali odpadki na način, da se bo iz njih pridobivala električna energija in toplota. Tudi po presoji pritožbenega sodišča takšne toženčeve izjave o zbiranju in predelavi odpadkov niso objektivno žaljive in neresnične, saj je šlo v obeh primerih za dejavnost, ki jo je bodisi tožnica že opravljala, ali pa je bila v fazi pridobivanja dovoljenj za opravljanje dejavnosti, svoje načrte o predelavi odpadkov pa je tudi javno predstavila na občinski seji. V vseh spornih toženčevih izjavah je zaznati zgolj skrb za zdravo in čisto življenjsko okolje in ne zaničevalni ali slabšalni namen.

10Sodišče prve stopnje ni zmotno ocenilo dokaza z vpogledom v spis P 318/2017, kot neutemeljeno navaja pritožba. Ni bistveno, ali je občina zoper tožnico vložila tožbo zaradi izvrševanja stavbne pravice preko dogovorjenega obsega ali na prenehanje stavbne pravice, ampak dejstvo, da je tudi občina očitno zaznala nepravilnosti pri poslovanju tožnice, saj v tožbi tožnici očita, da ni delovala skladno s projektno dokumentacijo in izdanimi gradbenimi dovoljenji. Glede na takrat razpoložljive informacije so bili očitno tudi občinski organi prepričani v nepravilno delovanje tožnice, kar pomeni, da je tudi toženec kot občan imel utemeljene razloge verjeti v resničnost danih izjav. Tudi če so bila prav prizadevanja toženca povod za vložitev tožbe s strani občine, pa slednje ne gre šteti tožencu v škodo, saj je občina vložila tožbo po lastni dejanski in pravni presoji.

11Preklic izjave ali druge ustrezne ukrepe iz 178. člena OZ sodišče odredi na podlagi objektivnega dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca ob analogni uporabi določbe drugega odstavka 177. člena OZ, da je kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, vedel, da je izjava neresnična.⁴ Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da osebnostna pravica tožnice ni bila kršena, je pravilno zavrnilo tudi zahtevek za preklic izjave. Zaradi analogne uporabe drugega odstavka 177. člena OZ, da ne odgovarja za povzročeno škodo tisti, kdor sporoči o drugem kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je sam ali tisti, kateremu je to sporočil, imel pri tem resen interes, je bilo nadaljnje ugotavljanje (ne)resničnosti vseh izrečenih dejstev irelevantno za odločitev o zadevi. Dokazana neresničnost izjave je podlaga odškodninske odgovornosti (zahtevek za preklic izjave pa je ena izmed oblik povrnitve nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice) le, če je oškodovalec vedel ali pa bi moral vedeti, da so zatrjevana dejstva neresnična, česar pa tožnica ni uspela dokazati.

12Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor toženca pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Prim. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 304/2013 z dne 21.01.2016.
² Prim. Komentar k 183. člena OZ, N. Plavšak; v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1059, 1060.
³ Ibid. str. 1017.
⁴ Prim. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 623/2009 z dne 9. 5. 2013.