VSRS Sodba I Ips 44211/2020

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega, pod točko I. kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1, pod točko II. pa kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1 in mu za prvo dejanje določilo tri leta in šest mesecev zapora, za drugo eno leto zapora ter mu nato po 3. točki drugega odstavka 53. KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in pet mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas od 27. 8. 2020 od 6.05 ure dalje. Oškodovanca B. B. je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 44211/2020 z dne 2. 12. 2021 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik Luka Divjak, odvetnik v Ljubljani. V zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ki je natančneje ne opredeli, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in v zvezi s tem 22. in 29. člena Ustave RS in po 14. členu Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje nasilništva, glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa da pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne "bodisi drugostopenjskemu bodisi prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje".

4Na zahtevo je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante. Izpostavlja, da so v opisu kaznivega dejanja nasilništva vsebovani vsi zakonski znaki, tako da ne drži, da dejanje, tako kot je opredeljeno v izreku nima elementov tega kaznivega dejanja. Prav tako ne držijo očitki, da sodišče v razlogih sodbe ni navedlo na podlagi česa je zaključilo, da so podani znaki kaznivega dejanja nasilništva in konkretiziralo način spravljanja oškodovanca v podrejen položaj. S sklicevanjem na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zato vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ne drži, da v pravnomočni sodbi niso navedene okoliščine, ki so vodile sodišče pri izbiri vrste in višini kazni. V bistvu gre v zahtevi za to, da vložnik izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije, na tej podlagi pa s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočne sodbe ni dovoljeno izpodbijati. Zavrača tudi navedbe v zahtevi, da sodišče ni navedlo okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo o subjektivno individualnem odnosu obsojenca do prepovedane posledice. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6Vložnik kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da zakonski in „naravni“ znaki kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1 niso izpolnjeni, saj da je šlo za navaden gostilniški pretep, nikakor pa iz opisa dejanja ni razvidno, da je obsojenec izvajal nasilje nad oškodovancem in ga pri tem spravljal v položaj, ki je bil zanj brezizhoden, tako da mu je bil onemogočen umik ter da je na ta način posegel v njegovo svobodo gibanja in osebno dostojanstvo, prav tako pa tudi v razlogih sodbe ni najti podlage za navedbe v opisu dejanja. Ocenjuje, da je kršitev podana tudi zato, ker je opis kaznivega dejanja strukturiran tako, da je izostala sleherna konkretizacija in je zato ta tako izvotljen, da obsojenčevo ravnanje ne pomeni očitanega kaznivega dejanja.

7Kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 stori tudi, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa in s tem spravlja v podrejen položaj ter ga pri tem lahko telesno poškoduje.

8Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da ga je obsojenec storil na terasi pivnice A., torej na javnem kraju, da je oškodovancu C. C., natakarju v tem lokalu zagrozil, da bo tepen, če mu ne prinese hrane, ga nato udaril v glavo, tako da je tega odneslo več metrov stran. Dalje, da je takoj za tem oškodovanca pri vhodu v lokal še najmanj enkrat udaril v glavo ter kljub temu, da ga je mirilo več oseb, še z nogo brcnil proti oškodovančevi glavi, vendar se je ta uspel umakniti, nakar je oškodovanca s pestjo udaril v glavo in mu na levi strani obraza prizadejal udarnino in razpočno rano, kar je lahka telesna poškodba. Iz sklepnega dela opisa pa je razvidno, da je bil zaradi takšnega obsojenčevega ravnanja oškodovanec nemočen, prestrašen in v podrejenem položaju. Opis kaznivega dejanja je sklepčen, saj so v njem vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Kolikor vložnik trdi drugače, mu zato ni mogoče pritrditi, da je podana na tej podlagi zatrjevana kršitev kazenskega zakona.

9Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe dokazno utemeljilo svoje dejanske zaključke, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je bil oškodovanec zaradi obsojenčevega ravnanja popolnoma nemočen in praktično potisnjen v položaj objekta. Poskus dveh oškodovančevih sodelavcev, ki sta ga poskušala ubraniti je ostal neuspešen, saj ju je obsojenec odrinil in nato v notranjosti lokala poskusil z udarcem noge zadeti oškodovanca v glavo ter ga nato še z roko udaril v obraz ter ga poškodoval. Glede na ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi je bil oškodovanec, ki z ničemer ni izzval obsojenčevega napada, v popolnoma pasivnem položaju, nemočen in prestrašen ter brez možnosti, da bi se ubranil obsojenčevega brutalnega napada. Kolikor vložnik trdi, da je šlo za navaden gostilniški pretep in za obsojenčevo pretepanje oškodovanca, izhaja iz svojega videnja dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

10Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni navedlo vsebinskih in konkretnih razlogov, ki so ga vodili pri izbiri vrste kazni, določitvi kazni za obe kaznivi dejanji in izreku enotne zaporne kazni, si obsojenčev zagovornik prizadeva utemeljiti zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 420. člena ZKP ter 22. in 29. členom Ustave RS. Na pritožbeno sodišče, ki se po vložnikovem videnju do teh pomanjkljivosti v prvostopenjski sodbi sploh ni opredelilo, pa po vsebini naslavlja očitek kršitve določbe 395. člena ZKP, ker teh navedb njegove pritožbe ni presodilo. Sodišče prve stopnje je okoliščine, pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije navedlo in ovrednotilo na 25. strani sodbe, višje sodišče pa se je glede pritožbenih navedb, naperjenih zoper odločbo o kazenski sankciji, določno opredelilo v točkah 10-12 in 14 sodbe. Tem razlogom ni mogoče odrekati razumnosti, zato se izkaže, da vložnik s temi navedbami, s katerimi zavrača presojo okoliščin, ki sta jo sprejeli sodišči, in s sklicevanjem na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev ustavnih pravic, po vsebini graja le primernost kazenske sankcije. Na tej podlagi pa pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

11V zahtevi zatrjevano kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pa vložnik razen z navedbo, da se sodišči pri izrekanju kazenske sankcije nista ozirali na kazni, ki jih sodišča izrekajo v podobnih zadevah, vsebinsko z ničemer ne substancira. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve utemeljiti. Golo zatrjevanje kršitve ni v skladu z zahtevo po konkretizaciji, kot je določena v prvem odstavku 424. člena ZKP. Zato zahteve niti v tem obsegu, ko po vsebini sodiščema v bistvu očita, da sta pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ravnali diskriminatorno, ni mogoče preizkusiti.

12Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da je v pravnomočni sodbi umanjkala obrazložitev, ki zadeva zavestno in voljno sestavino obsojenčevega naklepa, da oškodovancu povzroči posebno hudo telesno poškodbo. Na enake pritožbene očitke je v točki 9 sodbe razumno odgovorilo že višje sodišče. Sicer pa gre v konkretnem primeru za položaj, ko je treba obsojenčev odnos do prepovedane posledice presojati v skladu s pravili, ki veljajo za tako imenovani dolus generalis. Pri telesnih poškodbah velja, da se ne dajo vnaprej odmeriti in se zato šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel drugega, imel v naklepu tudi poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil. Tako pravilo velja tudi za temeljno obliko posebno hude telesne poškodbe (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 268/2004 z dne 14. 4. 2005). Glede na to vložnik, ki v tem delu zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitvi ustavnih pravic iz 22. in 29. Člena Ustave RS, ne more uspeti.

C.

13Zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo. Glede na obsojenčeve slabe gmotne razmere, ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

14Odločitev je bila sprejeta soglasno.