VSM Sodba I Cp 362/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

da se v prvem odstavku I. točke izreka zavrne še tožbeni zahtevek, ki glasi:

„ugotovi se, da nepremičnina parc. št.1 k. o. N. (ID št.), predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank različna, solastniški delež tožeče stranke znaša 80/100, solastniški delež tožene stranke pa 20/100.“,

v III. točki izrek sedaj glasi:

„Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.329,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške postopka s pritožbo v znesku 883,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi, in sicer se ugotovi, da nepremičnina parc. št. 1, k. o. N., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank različna, solastniški delež tožeče stranke A. A. (v nadaljevanju tožnik) znaša 80/100, solastniški delež tožene stranka B. B. po 20/100, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Delno je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke oziroma tožeče stranke po pridruženi zadevi (v nadaljevanju toženka) in ugotovilo, da spadajo nepremičnine parc. št. 2 k. o. C., parc. št. 3 k. o. C. in parc. št. 4, k. o. C. v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež toženke na skupnem premoženju 20/100 in delež tožnika 80/100. V presežku je primarni zahtevek toženke zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo se glede zavrnitvenega dela pritožuje toženka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo prepovedi reformatio in peius. Čeprav 359. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) eksplicitno zavezuje sodišče druge stopnje, ga je dolžno spoštovati tudi sodišče prve stopnje, ko ponovno odloča o razveljavljeni zadevi. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša delež toženke na skupnem premoženju 30/100, pri čemer se je zoper sodbo pritožila le ona. V novem sojenju pa je sedaj sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša delež toženke na skupnem premoženju 20/100. Toženka v prvem sojenju tudi ni izpodbijala ugotovitev izvedenca, ki ni ugotovil bistvene razlike v prihodkih obeh pravdnih strank. Sodišče druge stopnje je kršilo določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, ko se je spustilo v presojo izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sklenjenega notarskega Sporazuma o ugotovitvi deležev med zakoncema opr. št. SV 640/06 z dne 24. 10. 2006, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama (v nadaljevanju sporazum). Sporazum ni bil nikoli razveljavljen oziroma tožnik ni nikoli uveljavljal ničnosti le tega. Premoženje, ki sta ga zakonca ustvarila do 24. 10. 2006 je tako že razdeljeno, tožnik pa ni zatrjeval, da bi od takrat ustvaril bistveno višje prihodke, ki bi lahko doprinesli večjo razliko. Z navedenim sporazumom sta zakonca določila deleže na nepremičnini parc. št. 1, k. o. N., tako da imata vsak do ½. Toženka je zelo hitro po preselitvi k tožniku delala v gostinskem lokalu, od leta 2001 je pomagala tožniku tudi pri njegovi dejavnosti avtoprevozništva, kjer je opravljala administrativna dela. Čez vikende je izdajala račune, dnevno je nosila pošiljke na pošto in pošiljala telefakse. Vse od leta 2000 je delala več kot 8 urni delovnik, pod obljubo in zavezo tožnika, da vse kar bosta ustvarila v zakonski zvezi, bo tudi njeno in da naj ne skrbi za finance, saj se bo vso skupno delo vložilo v njuno skupno premoženje. Iz tega razloga nekaj časa tudi ni bila uradno zaposlena (ni ji tekla delovna in pokojninska doba), saj bi potem bilo treba plačevati prispevke, tožnik pa se je izgovarjal, da lahko s tem denarjem zaposli še eno plesalko več. Glede na navedeno, ker je toženka enakovredno prispevala k premoženju podjetja (premoženje samostojnega podjetnika), se tudi plačani leasing obroki (v višini 145.004,27 EUR), ki so bili poravnani iz transakcijskega računa samostojnega podjetnika, štejejo kot skupno premoženje. Sodišče je nato še zmotno zaključilo, da naj bi si tožnik za poplačilo leasing pogodb sposojal denar in da je tudi s poplačilom teh dolgov (po razvezi zakonske zveze) prispeval k skupnemu premoženju. Dokazna ocena sodišča v tej zvezi ni dovolj skrbna, saj je do takega zaključka prišlo zgolj na podlagi izpovedbe tožnika. Tožnik pa o tem tudi sicer niti ni podal trditvene podlage, temveč je o tem le izpovedal tekom zaslišanja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ni jasno razvidno, ali je sodišče kot tožnikov prispevek upoštevalo plačane leasing obroke dvakrat (enkrat kot plačilo leasing obrokov po pogodbi in drugič kot vrnitev posojil, ki jih je tožnik domnevno vzel) ali le enkrat (kot plačilo leasing obrokov). Obrazložitev sodišča je v tem delu nejasna. Neprepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik imel že pred sklenitvijo zakonske zveze več tovornjakov in prikolic, enega naj bi prodal za 100.000,00 DEM v Ljubljano, kasneje pa še ostale. O tem je sodišče sklepalo zgolj na podlagi njegovega zaslišanja in tako napačno ugotovilo, da je bil njegov prispevek večji za kar 177.420,00 EUR in 100.000,00 DEM. Tudi trditve v tej zvezi so bile le pavšalne. Napačno je sodišče sledilo tožniku, da naj bi v času skupnega življenja plačeval avtomobile, potovanje, šolanje toženke in njeno potovanje v Brazilijo, v smislu, da toženka temu ni ugovarjala, čeprav je izrecno temu nasprotovala v odgovoru na tožbo z dne 27. 3. 2015. Sodišče pa tudi ne pojasni (tožnik tudi ni imel trditvene podlage), na katera potovanja naj bi hodila toženka in koliko naj bi znašala, katere avtomobile naj bi tožnik plačeval. V tem delu si sodišče prihaja v nasprotje, ko ugotavlja, da si toženka takšnih stroškov glede na ugotovljene prihodke ne bi mogla privoščiti, ne pojasni pa, kako bi te stroške lahko kril tožnik, ko so pa ugotovljeni prihodki pri obeh strankah podobni. Tudi sicer bi takšna ravnanja tožnika pomenila kvečjemu darilo toženki večje vrednosti, kar bi tožnik po razvezi lahko zahteval nazaj. Sodišče je takšno nedokazano ravnanje ovrednotilo kot pomoč, ki jo zakonec daj drugemu zakoncu, ter na podlagi tega zaključilo, da je prispevek tožnika večji od prispevka toženke. Sodišče je povsem spregledalo, da je dokazno breme glede večjega tožnikovega deleža na skupnem premoženju na njem. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da razsodi, da sta deleža pravdnih strank 50/50, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov, primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je deloma utemeljena.

5V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo, tako da jo je mogoče preizkusiti. To, da je sodišče dokazom (zlasti izpovedbi tožnika) pripisalo drugačen pomen, kot jim ga pripisuje toženka, ne predstavlja bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je očitek, da je bila v konkretnem primeru kršena prepoved „reformatio in peius“. Dejstvo, da sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje, ne pomeni, da mora biti nova odločitev za pritožnika ugodnejša. Pomeni le, da mora slednje na določen način dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti. V konkretnem primeru sta bili združeni dve zadevi, saj sta se tako zahtevek tožnika kot toženke nanašala na obseg in deleže na skupnem premoženju zakoncev. Sodišče prve stopnje je ob prvem sojenju zahtevek toženke (da spadajo v skupno premoženje nepremičnine v C.) v celoti zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku tožnika, da znaša njegov delež na nepremičnini v N. 70/100. Sodišče druge stopnje je ob prvem sojenju med drugim ugotovilo, da je bil glede nepremičnin v C. uporabljen napačen materialnopravni pristop in da je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je potrebno celotno skupno premoženje obravnavati enotno in ker je bil toženkin zahtevek v prvem postopku zavrnjen, do navedene kršitve sploh ni moglo priti. Nerelevantne so za predmetni postopek so tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločanje sodišča druge stopnje oziroma na njegove napotke v razveljavitvenem sklepu, v smislu kršenja drugega odstavka 350. člena ZPP, saj je v novem postopku ponovno treba presojati pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, neodvisno od prej danih napotkov.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno kot pravno podlago za odločanje o skupnem premoženju navajalo Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ), saj se za presojo premoženjskih razmerij med zakonci, nastalih v času v pred uveljavitvijo DZ (15. 4. 2017, uporabljati se je začel 15. 4. 2019), v skladu s splošnim načelom prepovedi veljavnosti zakona za nazaj, uporablja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki je veljal v času obstoja zakonske zveze med pravdnima strankama (od. 11. 1. 2000 do 23. 9. 2011). Določba 290. člena DZ, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se namreč nanaša na postopke in ne na materialnopravne določbe zakona. Kljub navedenemu pa iz razloga, ker so materialnopravne določbe, relevantne za presojo spornega razmerja, po vsebini enake, navedeno ne vpliva na presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

8V predmetni zadevi je nesporno, da je med strankama pravdnega postopka bil glede nepremičnine parc. št. 1, k. o. N. sklenjen sporazum o določitvi deležev, in sicer v obliki notarskega zapisa SV 640/06 z dne 24. 10. 2006. Iz navedenega sporazuma (naslovljen kot Sporazum o določitvi deležev med zakoncema, priloga B3) izhaja, da sta pravdni stranki kupnino za nepremičnino v N. prispevali obe, da se je prvotno vpisal kot lastnik tožnik, ker toženka ni imela državljanstva in da tožnik svoji ženi (toženki) na navedeni nepremičnin priznava solastninsko pravico do ½. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, na kar je tekom postopka in sedaj v pritožbi ves čas opozarjala toženka, da sta si pravdni stranki, takrat kot zakonca nepremičnino v N. že razdelila, tako da sta na njej določila solastninske deleže. Po mnenju sodišča druge stopnje je tak sporazum zavezujoč, saj pravni posel med zakonci, sklenjen v obliki notarskega sporazuma, ni bil izpodbit in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bil ničen, kar pomeni, da ta še vedno velja in sta pogodbeni (pravdni stranki) nanj vezani oziroma sedaj tožnik na tej nepremičnini ne more uveljavljati višjega deleža, v smislu, da je več prispeval h gradnji stanovanjske hiše.¹

9Tožbeni zahtevek tožnika, kot ta zahteva, da nepremičnina v N. sodi v skupno premoženje, na katerem znaša njegov delež 90/100, je iz tega razloga potrebno v celoti zavrniti. V tem delu je zato bilo potrebno ugoditi pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP).

10Ni pa mogoče pritrditi toženki, da so bili z navedenim sporazumom že določeni deleži med zakoncema na celotnem skupnem premoženju. Iz notarskega zapisa namreč jasno izhaja, da zakonca nista določala deležev na skupnem premoženju temveč sta si z določitvijo solastninskih deležev razdelila le eno nepremičnino, za katero sta ugotovila, da sta kupnino prispevala oba. V tem smislu torej ne gre za določitev deležev na skupnem premoženju in tudi ne za določanje obsega skupnega premoženja, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno imelo podlago za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju, ki ni bilo razdeljeno oziroma na premoženju, ki je predmet zahtevka po tožbi v pridruženi zadevi P 166/2016, s katero je toženka uveljavljala, da sodijo v skupno premoženje tudi nepremičnine v k. o. C. in da je na njih njen delež 50/100, medtem ko je tožnik trdil, da je njegov delež 90/100.

11Bistvo pritožbe je, da ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve višine deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do dokazne vrednosti posameznih izvedenih dokazov, dokazna ocena pa sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Prav tako sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditev tožnika. Podal je namreč ustrezne trditve, da si je za poplačilo leasing pogodb sposojal denar od več posojilodajalcev, v tej zvezi je predlagal tudi zaslišanje prič (odgovor na tožbo v pridruženi zadevi P 166/2016 in kasneje na prvem naroku dne 2. 6. 2017). Da si je denar za poplačilo leasing obrokov sposojal, so posojilodajalci izpovedali, zaslišani kot priče (D. D., E. E., F. F., G. G., H. H.). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja, da je plačilo leasing obrokov upoštevano le enkrat (23. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje namreč na podlagi ugotovitev izvedenca finančne stroke I. I. ugotavlja, da so dohodki tožnika v obdobju trajanja zakonske zveze znašali 218.383,27 EUR (168,818,00 EUR prostih sredstev – 95,439,00 EUR (prispevki) + 145.004,27 plačani leasing obroki). Toženka bi po ugotovitvah izvedenca v zvezi z opravljanjem njenega dela (v gostinskem lokalu in avtoprevozništvu) v enakem obdobju prejela skupaj 64.879,02 EUR. Samo ob upoštevanju prihodkov, kot jih je glede na poslovanje tožnikovega s. p. -ja in glede na delo, ki ga je opravljala toženka, izračunal izvedenec finančne stroke, bi delež prihodkov toženke glede na skupne prihodke obeh zakonskih partnerjev znašal dobrih 20 %.

12Neutemeljena je tudi pritožba toženke da je sodišče prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotavljalo, da je tožnik že pred sklenitvijo zakonske zveze razpolagal z mehanizacijo, ki jo je prodal in nato vse to vložil v skupno premoženje. Tožnik je namreč tekom postopka ves čas zatrjeval, da se je s prevozništvom ukvarjal že pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko in je imel več mehanizacije, ki jo je med trajanjem zakonske zveze prodal (že v tožbi z dne 29. 12. 2014 je o tem predložil račune, priloga B8). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (27. točka) je razvidno, da je sodišče izračunalo prispevek tožnika na račun prodaje 5 tovornjakov in 3 prikolic v znesku 177.430,00 EUR, kot izhajajo iz priloženih računov pod navedeno prilogo. Glede prodaje tovornjaka za 100.000,00 DEM v Ljubljano, je sicer ugotoviti, da so te trditve res še komaj zadostne in zelo splošne (da se je pred sklenitvijo ukvarjal z avtoprevozništvom in imel več tovornjakov), vendar tudi sodišče prve stopnje navedenih zneskov pri ugotavljanju večjega deleža tožnika na skupnem premoženju ni ugotavljalo v smislu računske operacije. Sodišče druge stopnje tudi samo poudarja, da spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni le matematični izračun dohodkov in vlaganj posebnega premoženja v skupno premoženje, ampak je potrebna celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvezi. Pregled zadeve pa pokaže, da je sodišče prve stopnje o deležih na skupnem premoženju vse to upoštevalo ter odločilo na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je bilo pomembno za nastanek skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena in 59. člen ZZZDR).²

13Na strani tožnice je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo tudi njeno pretežno skrb za gospodinjstvo in opravljanje drugih vsakodnevnih opravil v podjetju tožnika (delala je v gostinskem lokalu, urejala vse v zvezi z nočnim delom, punce vozila na Upravno enoto, zdravniške preglede, opravljala je tudi administrativne dela v gostinskem lokalu tožnika). Upoštevati pa je tudi, da se je toženka tekom zakonske zveze izobraževala tako v Ukrajini kot v Sloveniji, kar je gotovo vplivalo tudi na njeno porabo sredstev v tej zvezi, prav tako v času izobraževanja ni mogla toliko delati v podjetju. Toženka dejstvu, da se je izobraževala ni ugovarjala, le da za ta namen ni bilo porabljeno veliko denarnih sredstev. Glede plačevanja avtomobilov in potovanj s strani tožnika je pojasniti, da gre za porabo skupnih sredstev, če so ta nastajala z delom, ne glede na to, kdo je formalno poravnal račune oziroma na koga računi glasijo, zato v tej zvezi ni mogoče govoriti o večjem prispevku tožnika. Da bi morebiti v tej zvezi šlo za darila med zakonci tekom postopka ni bilo izrecno izpostavljeno, sicer pa bi v primeru večjega darila bilo potrebno takšen posel skleniti v obliki notarskega zapisa³, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi bilo treba pomoč tožnika glede izobraževanja, potovanj in glede plačila avtomobilov šteti kot darilo, ki ga tožnik ni zahteval nazaj.

14Glede na navedeno je bilo potrebno v ostalem (glede zahtevka toženke) pritožbo toženke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka (353. člen ZPP).

15Glede na spremenjen uspeh pravdnih strank je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je v celoti propadel s svojim zahtevkom na ugotovitev višjega deleža na nepremičnini v N. (ta se je prvotno obravnaval pod opr. št. P 152/2016), zato je v celoti dolžan kriti stroške postopka, ki so toženki nastali do združitve s pravdno zadevo P 166/2016, v kateri je toženka zahtevala, da spadajo v skupno premoženje tudi nepremičnine v C. Tožnik je tožbo v zadevi P 152/2016 (prvotno P 209/2014) vložil dne 29. 12. 2014, kar pomeni, da je glede stroškov postopka v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife⁴ potrebno uporabiti Zakon o odvetniški tarifi⁵. Toženki je tako potrebno priznati nagrado za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v količniku 1,3, kar bi glede na sporno vrednost predmeta po tem postopku (ugotovljenem s sklepom P 309/2014 z dne 25. 11. 2015) v višini 91.433,42 EUR znašalo 1.089,40 EUR. K temu je potrebno prišteti še 22 % DDV v znesku 239,66 EUR, tako da je tožnici v tej zvezi glede na načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) priznati stroške postopka v višini 1.329,06 EUR, ki jih ji mora povrniti tožnik, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16S sklepom P 152/2016, P 166/2016 z dne 14. 7. 2017 sta bili obe zadevi, v katerih se je obravnavalo skupno premoženje pravdnih strank, združeni, dodatni stroški zaradi obravnavanja zahtevka tožnika niso nastali, zato je glede ostalih stroškov postopka pritrditi sodišču prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). ZPP namreč kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje upoštevanje vseh okoliščin primera, ki sodišču omogočajo, da odločitev o stroških ni zgolj rezultat matematične operacije, ampak je razumska in življenjsko sprejemljiva. Po združitvi obeh zadev je namreč sodišče ugotavljalo obseg skupnega premoženja, obravnavanje pa se je nanašalo predvsem na nepremičnine v C., ki so bile predmet tožbenega zahtevka, glede katerega je tožbo vložila toženka in v zvezi s katerimi je bilo ugotovljeno, da gre za skupno premoženje in da znaša delež toženka na skupnem premoženju 20/100.

17V zvezi z vloženo pritožbo je toženki potrebno priznati nagrado za sestavo pritožbe 1.375 točk (tar. št. 18 v zvezi s tar. št. 22) in materialne stroške (11. člen OT) v višini 23,75 točk, kar ob vrednosti točke 0.60 EUR znaša 839,25 EUR, skupaj z 22 % DDV (184,63 EUR) pa 1.023,88 EUR. Toženki je priznati še plačilo sodne takse v znesku 741,00 EUR. V celoti torej znašajo stroški pritožbe toženke 1.764,88 EUR. Toženka je s pritožbo uspela delno oziroma glede zahtevka tožnika v celoti (saj je ta bil v celoti zavrnjen), ne pa tudi glede njenega zahtevka, zato ji je ob upoštevanju vseh okoliščin primera priznati polovico stroškov pritožbe v znesku 883,44 EUR, ki jih ji mora povrniti tožnik, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ V kolikor je morebiti tožnik več prispeval h gradnji stanovanjske hiše, kot pa je znašal njegov solastniški delež, bi lahko zoper toženko uveljavljal le še obligacijski zahtevek.
² Glej odločbe VSRS II Ips 939/2008, II Ips 452/2005 in II Ips 424/2011; enako tudi teorija: J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1/2 (2011), str. 39-41.
³ Prva točka 47. člena Zakona o notariatu.
⁴ Uradni list RS, št. 2-24/2015
⁵ Uradni list RS, št. 67-2876/2008