VSC Sklep I Cp 76/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik je dolžan v roku 8 dni povrniti dolžnici stroške tega pritožbenega postopka v znesku 219,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog, da sodišče pred uvedbo postopka izda začasno odredbo glede izvajanja stikov med upnikom in njegovim mladoletnim sinom. Upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni napovedal, kakšen predlog namerava vložiti.

2V pravočasni pritožbi upnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma z zavarovanjem otrokove koristi po uradni dolžnosti, podredno pa razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Dolžnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tem nepravdnem postopku subsidiarno in smiselno uporablja na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), utemeljuje s trditvijo, da iz predlagateljevih navedb in izpovedbe ne izhaja ugotovitev sodišča, da je bil otrok ob prihodu v Slovenijo vesel, da je objel očeta in da ga prepoznava. Trdi, da ravno obratno iz predlagateljeve izpovedbe izhaja, da ga “... otrok sedaj prepozna, ker sta skupaj vsak dan... po enem mesecu pa ga ne prepozna več.“ Nadalje naj bi bila po stališču pritožbe podana še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi med nasprotja med izpovedbo predlagatelja in razlogi izpodbijane odločbe le-te ni moč preizkusiti. Slednja kršitev pa naj bi bila podana tudi zaradi „sklicevanja na preživele institute posebnega dela ZPP, ki več ne velja, prav tako pa zaradi uporabe institutov izvršilnega prava v zvezi z zavarovanjem nedenarne terjatve“.

6Očitana postopkovna kršitev iz 15. točke je podana le v primeru, ko gre za napačen prenos zapisanega v zapisniku ali v listini ter potem dokazno oceno te napačno prenesene vsebine. Pritožba utemeljuje protislovje kot rezultat sodnikovega sklepanja, torej zmotne dokazne ocene. Zato predmetni očitek po vsebini predstavlja kritiko dejanskega stanja, ne pa postopkovno kršitev. Očitek postopkovne kršitve iz 14. točke pa bi bil podan le v primeru, ko obrazložitve izpodbijanega sklepa zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Kakšne take napake pa izpodbijani sklep nima. Izhajajoč iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje je z njegovimi razlogi namreč moč polemizirati.

7Za izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otroka so relevantne določbe 100. člena ZNP-1 ter 157., 161 in 162. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Izdaja začasne odredbe je omejena na izjemne situacije, ko je zaradi otrokove ogroženosti potrebno tako nujno ukrepanje, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločitve¹.

8Kar se tiče pritožbeno izpostavljene izvedbe dokazov (predvsem izvedenca klinične psihologije, zaslišanja A. A. ter mnenja centra za socialno delo) gre pojasniti, da je postopek za izdajo začasne odredbe hiter in sumaren, ker se le začasno uredijo določena razmerja še pred končno odločitvijo. Sodišče odločitev sprejme na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je dosežen, kadar obstaja več oziroma močnejši argumenti za obstoj določenega dejstva kot proti. Za ugotavljanje ogroženosti otroka v konkretnem primeru v tej fazi postopka izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna, kot je to pojasnilo že prvostopno sodišče, mnenje glede koristi otroka pa je bilo od centra za socialno delo pravilno pridobljeno upoštevaje prvi odstavek 98. člena ZNP-1.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta upnik in dolžnica starša mladoletnega sina. Dolžnica, ki je zaposlena v Parizu, se je 31. 8. 2021 s sinom, ki je bil takrat star osem mesecev in pol, odselila v Pariz. Do odločitve v predmetni zadevi, torej do 18. 1. 2022, je v Slovenijo skupaj s sinom prišla v mesecu septembru za 4 dni, v oktobru za 15 dni ter v decembru in januarju skupaj za skoraj mesec dni. V tem času je imel upnik s sinom vsakodnevno stike, in sicer v času, ko je bil sin v Sloveniji neposredno, sicer pa preko elektronskih naprav. Ugotovilo je še, da se dolžnica aktivno trudi, da ima otrok z upnikom vsakodnevne stike, da časa, ki naj bi ga upnik preživel z otrokom, dolžnica ne odreja samovoljno, saj upnika sprašuje, kdaj bi mu ustrezalo, da pride v Slovenijo oziroma mu sporoča čas, kdaj bo z otrokom v Sloveniji, ter da bi upnik lahko prišel na stik z otrokom tudi v Pariz, če bi hotel, ker bi ga dolžnica tudi v Parizu sprejela na obisk. Glede na izvrševani obseg in obdobja med stiki, otrokovo obnašanje ob (ne)posrednih stikih ter možnosti, ki jih ima upnik za stike z otrokom, upoštevaje dejstvo, da iz podatkov v spisu izhaja, da se otrok povsem normalno telesno in duševno razvija, je zaključilo, da ni podlage za ukrepanje z začasno odredbo, saj pogoj ogroženosti otroka ni izpolnjen. Pri tem je še pojasnilo, da je izdaja začasne odredbe v predlagani obliki (na način, da dolžnica vsak dan upniku sina preda ob 15.00 uri na upnikovem naslovu, upnik pa dolžnici na naslovu njenega bivališča v Sloveniji ob 18.00 uri sina vrne) glede na fizično razdaljo med dejanskima bivališčema strank v času, ko je dolžnica na delu v Franciji, neživljenjska.

10Pravilnosti gornjih ugotovitev upnik izpodbija z navedbami, da dolžnica otroka monopolizira, ker samovoljno določa način izvrševanja starševske skrbi, da otroka samovoljno, brez dogovora z upnikom oziroma celo ob njegovem izrecnem nasprotovanju, odpelje s seboj v Francijo, da upniku ni znano, kdaj se bo po 12. 1. 2021, ko je otroka odpeljala, vrnila iz tujine, da bi samovoljno preprečevanje neposrednih stikov med otrokom in upnikom utegnilo voditi do odtujitve od očeta, da je otrok verjetno že utrpel škodo v duševni sferi zaradi samovoljne izločitve očeta iz vzgoje in varstva otroka, saj ta ob prihodu očeta ne prepozna, potem pa, ko se nanj navadi, ga od njega odtrgajo, da bi moral biti zaradi ugotovitve odtujitve, ogroženosti ter koristi otroka angažiran izvedenec klinične psihologije, v zvezi z duševnim stanjem dolžnice pa zaslišana psihoterapevtka A. A., da z otrokom sinove starosti ni moč ohranjati stikov preko telefona, da ima otrok v Velenju zaradi druženja z očetom in sorodniku več več socializacije kot v Parizu, kjer je pri varuški, ki ne govori slovensko, da bi dolžnica lahko delala v Sloveniji od doma in bi bil lahko sin ob tem času pri upniku, da je vožnja v Slovenijo in nazaj za otroka naporna, da lahko dolžnica v Parizu zboli, da lahko zboli tudi sin in je takšne stvari veliko lažje urejati v Sloveniji in da za sina izpodbijana odločitev ne predstavlja nobene koristi, ker ga bo sčasoma od upnika le še bolj oddaljila. S temi navedbami pritožnik ne more biti uspešen. Gre namreč zgolj za lastno oceno izvedenih dokazov, s katero pa pravilnosti ugotovitev sodišča ni moč omajati. Pri tem gre posebej izpostaviti, da je začasna odredba ukrep za varstvo koristi otroka, ne pa sredstvo urejanje razmerja med staršema.

11Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva, na podlagi verjetno ugotovljenih okoliščin kot so obstajale v času odločanja, pravilno pretehtalo, na te ugotovljene okoliščine pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ustavno ter konvencijsko varovanih pravic upnika in otroka, katerih kršitev sicer povsem posplošeno očita pritožnik, pri tem ni kršilo. V ugotovljenih okoliščinah pa je izpodbijana odločitev tudi v skladu z otrokovimi koristmi.

12Tako se je izkazalo, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen ter 353. člen ZPP).

13Upnik, ki s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pred uvedbo postopka ni uspel, mora dolžnici, ki je na pritožbo obrazloženo odgovorila, povrniti potrebne pritožbene stroške (165. člen ZPP, drugi odstavek 55. člena ZNP-1). Ti znašajo 219,60 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 76a). V kolikor upnik tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je od tega zneska dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-410/01