98. člen ZNP-1

Skrbnica si je prizadevala vzpostaviti stik z deklico, da bi njeno mnenje lahko predstavila sodišču. S tem, ko se je poskusila pogovoriti z deklico v prostorih šole (ob sodelovanju strokovnih delavcev šole in CSD), ni ravnala niti nezakonito niti neskrbno. Tudi v skrbničinem sodelovanju v multidisciplinarnem timu, ki ga je oblikoval CSD z namenom pridobitve potrebnih informacij in izdelave ocene ogroženosti, niso izkazane nepravilnosti.

Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, med drugim tudi, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe centra za socialno delo ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen. Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku glede koristi otroka upošteva mnenje centra za socialno delo, kadar ga pridobi v skladu z določbami zakona, ki ureja nepravdni postopek.

Pri določitvi časa, ki ga deklici po začasni odredbi preživita z očetom, in načinu prehajanja med starši sodišče ni prezrlo nobene od pomembnih okoliščin. CSD v mnenju ni opozoril le na potrebo po jasni in predvidljivi ureditvi stikov, ampak izpostavil tudi pomen ohranitve povezanosti med deklicama in očetom.

Sodišče prve stopnje je glede tega, ali morebitne spremenjene okoliščine in otrokova korist narekujejo spremembo trenutne odločbe o stikih (osmi odstavek 141. člena DZ), pridobilo mnenje CSD skladno z določbo prvega odstavka 98. člena ZNP-1. Ker ima CSD po sodni praksi ravno zaradi dolžnosti, da poda mnenje glede koristi otroka, status pomožnega preiskovalnega organa oziroma celo skrbnika javnega interesa pri varstvu korist otrok, se pomen mnenja CSD približuje izvedenskemu mnenju.

V obravnavanem primeru je CSD predlagatelj postopka oziroma ukrepa odvzema otroka staršem (174. člen DZ) in začasne odredbe, zato je treba njegovo "mnenje" upoštevati zgolj kot navedbe predlagatelja. Tudi te imajo sicer glede na določbo 108. člena ZNP-1 dokazno vrednost, kar pa ne velja za vse navedbe. To ne more veljati za navedbe, s katerimi CSD zgolj povzema poročilo rejniške družine, iz katerega naj bi po zaključku prvostopenjskega sodišča izhajalo, da stiki, očitno zaradi dečkovega burnega odziva nanje, motijo njegovo rutino in bivanje v rejniški družini. Te okoliščine že zgolj na podlagi navedbe predlagatelja ni mogoče šteti za verjetno izkazane. Poleg tega navedena okoliščina v nasprotju z drugačnim zaključkom prvostopenjskega sodišča ne more biti že sama po sebi bistvena za omejitev stikov otroka s staršema. To bi bila, če bi npr. vplivala na zdravstveno stanje otroka, ki je srčni bolnik in bi bilo iz tega razloga zanj ogrožujoče, če ima stike več kot dvakrat mesečno po eno uro.

Ukrep omejitve starševske skrbi, kot je določen z izdano začasno odredbo, je potreben in so s tem izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih predvideva 171. člen DZ, s katerim se staršema odreka odločanje o nekaterih bistvenih vprašanjih glede hčerke.

CSD sodeluje v teh postopkih kot specifični pomočnik sodišča, ki zanj opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa in v skladu s pravili svoje stroke poda mnenje o koristi otroka. Njegova naloga v postopku je torej v bistvenem primerljiva z izvedenčevo. Za morebitno dopolnitev mnenja je bilo treba, da je bila strokovna delavka CSD seznanjena z navedbami staršev in njunimi izpovedbami, podanimi na pritožbeni obravnavi. Z njeno navzočnostjo zato ni bila kršena tajnost postopka. V procesnem gradivu ni izjave nasprotnega udeleženca, ki bi jo bilo mogoče ovrednotiti kot pripoznavo utemeljenosti predloga za ukinitev stikov ali kot priznanje odločilnih dejstev (ki bi utemeljevala izrek ukrepa).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ker je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku predlagatelj postopka CSD. V skladu z 98. členom ZNP-1 CSD, v kolikor ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka, sodišče glede koristi otrok pridobi mnenje slednjega. Glede na dejstvo, da je v predmetnem postopku predlagatelj CSD, se mnenje CSD-ja upošteva kot navedbe udeleženca. Sodišče in CSD lahko izvajata oziroma izrekata le zakonsko predvidene ukrepe pod zakonsko predvidljivimi pogoji.

Tako sodišče kot CSD sta v skladu s 153. členom DZ dolžna ves čas skrbeti za izvedbo potrebnih dejanj in ukrepov, ki jih zahtevajo koristi otroka. Začasna odredba o stikih pod nadzorom lahko traja največ devet mesecev, vendar pa jo lahko sodišče v primeru spremenjenih okoliščin na predlog CSD ali na podlagi mesečnih poročil CSD-ja o vsebinskem poteku stikov po uradni dolžnosti tudi spremeni.

V postopku, ki je tekel o predlogu za zvišanje preživnine, sodišče ni imelo podlage, da bi določilo nižjo preživnino od dogovorjene s sodno poravnavo. Ob preizkusu odločitve po uradni dolžnosti se je vzbudil dvom, ali je odločitev o spremembi stikov v dekličino korist. Ni bilo ugotovljeno, kakšne so dekličine želje in kako bo ureditev stikov, ki so jo predlagali starši, vplivala na vez z očetom, ki je bila še nekaj mesecev prej ovrednotena kot pomembna za dekličin razvoj, niti niso bile raziskane druge okoliščine, pomembne za ugotovitev dekličine koristi. Prav ugotavljanju teh okoliščin služi mnenje centra za socialno delo, ki ga je sodišče dolžno pridobiti v postopku, ki teče o varstvu otrokove korist.

Mnenje centra za socialno delo je strokovno mnenje, ki ima v tovrstnih postopkih nedvomno posebno težo, saj gre za mnenje strokovno usposobljenih delavcev centra za socialno delo, vendar ga kljub temu ne gre (povsem) enačiti z izvedenskim mnenjem.

Drži, da je bila nasprotnemu udeležencu v postopku po ZPND pravnomočno izrečena prepoved približevanja predlagateljici in mladoletnim otrokom ter prepoved navezovanja (na kakršenkoli način) in vzpostavljanja stikov z njimi, v trajanju enega leta (do 24.7.2020).9 Začasna odredba o stikih pod nadzorom, izdana v tem nepravdnem družinskem postopku, ki je sedež odločanja o stikih, pa je zgolj navidezno posegla vanjo. Pritožba spregleda, da se je v postopku po ZPND odločalo po stanju stvari (razmerja, odnosi v družini) v času izdaje ukrepa. Tako sodišče kot CSD pa sta v skladu s 153. členom DZ dolžna ves čas skrbeti za izvedbo potrebnih dejanj in ukrepov, ki jih zahtevajo koristi otrok. Sodišče je upoštevaje navedeno, na podlagi novih (nadaljnjih) mnenj in poročil CSD10, ki so odražale stanje stvari v času njihove izdelave, ugotovilo, da so se razmere v družini (zlasti kar zadeva očeta11) spremenile do te mere, da je za zagotovitev največje koristi otrok treba vzpostaviti stik z očetom. Ta je sicer v začetku zelo omejen in ustrezno nadzorovan.

Pravica otrok do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter skrb za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj otrok ima prednost pred pravico staršev do izražanja (o otrocih) na družbenih omrežjih. Za izdajo začasne odredbe ne zadošča, da je odločitev otrokom v korist, sodišče mora ugotoviti njihovo ogroženost. Začasna odredba se izda samo glede vprašanja, glede katerega je otrok ogrožen. Ogroženost otrok, ki je posledica nesoglasij med starši o načinu in obsegu preživljanja časa z otroki, težav pri predaji otrok in izpostavljenosti otrok konfliktom med starši, zato ne more povzročiti izdaje začasne odredbe o nadomestitvi soglasja v postopku preklica osebnih izkaznic mladoletnih otrok pravdnih strank in izdaje novih osebnih izkaznic. Časovne meje pravnomočnosti ob odločanju z začasno odredbo so specifične in jih ne omeji trenutek izdaje začasne odredbe (ko kontradiktornost pogosto sploh še ni vzpostavljena), ampak trenutek odločanja o ugovoru. Višje sodišče je že večkrat izpostavilo, da je treba k izdaji začasnih odredb v družinsko pravnih zadevah pristopiti restriktivno, saj imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno pri

CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifični pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. CSD opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca. Namen postopka z začasno odredbo ni natančno ugotavljanje optimalnega načina stikovanja. V postopku z izdajo začasne odredbe sodišče odloča na podlagi drugačnega standarda kot pri odločanju o končni odločbi, torej na podlagi verjetnosti, zato so neutemeljeni očitki, da bi sodišče lahko izdalo začasno odredbo šele po izdelavi mnenja izvedenca klinične psihologije.

Hitrost v postopku z začasno odredbo je namenjena varstvu upnikovega (v postopkih za varstvo koristi otroka pa seveda v prvi vrsti otrokovega) položaja in ni sama sebi namen. Z zavrnitvijo predloga se njun položaj v ničemer ne varuje. V takšnem primeru je na mestu, da sodišče izvede druge, “zamudnejše“ dokaze, lahko razpiše narok, mora pridobiti mnenje CSD. Če tega ne stori in predlog zavrne brez izvedbe predlaganih dokazov (to v pritožbi izrecno uveljavlja pritožnica), upnika prikrajša v njegovi pravici do sodnega varstva, otrokovo korist, ki bi jo moralo varovati celo po uradni dolžnosti, pa zanemari. Če ni sporazuma staršev o stikih (ali če sporazum ni v korist otroka), jih mora urediti sodišče, saj odsotnost rednih stikov otroku povzroča škodo, ki hitro lahko postane zelo težko popravljiva.

Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju. Te težave se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge. ZD v 175. členu ureja namestitev otrok v zavod, pri čemer ne določa, da sodišče otroka odvzame in ga nato namesti v zavod. To pomeni, da lahko pride po tej določbi do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev. Gre za edini ukrep po DZ, ki je mogoč le s soglasjem staršev. Ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev v zavod ureja 174. člen DZ in spada med hujše ukrepe za varstvo otrokove koristi. Sodišče ga izreče le takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti. Po določilu prvega odstavka 98. člena ZNP-1 pridobi sodišče glede koristi otroka mnenje CSD, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka.