VSL Sklep Cst 218/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je povrniti stroške pritožbenega postopka dolžnici v znesku 1.116,30 EUR ter upniku – Odvetniški pisarni A. d.o.o. v znesku 2.799,90 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je vložil upnik B. B. in odločilo, da vsaka stranka sama nosi stroške ugovornega postopka.

2Zoper navedeni sklep se je upnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil pritožbene stroške.

3Na pritožbo sta odgovorila dolžnica in upnik – Odvetniška pisarna A. d.o.o. (slednji iz razloga, ker se pritožbene navedbe nanašajo tudi na njegovo ravnanje). Oba sta navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik je vložil ugovor proti odpustu obveznosti, s katerim je uveljavljal ovire za odpust obveznosti iz 399. čl. ZFPPIPP, ker naj bi dolžnica kršila svoje obveznosti iz 383.b, 384. in 401. člena ZFPPIPP in ker je preizkusno obdobje prekratko. Navajal je, da je Pogodba o odstopu terjatve z dne 26. 8. 2019 med dolžnico in Odvetniško pisarno A. d.o.o. (v nadaljevanju: Pogodba), s katero je dolžnica prevzemniku odstopila terjatev iz naslova pravdnih stroškov do C. d.o.o., nična, sklenjena z glavnim namenom škodovati upniku, podredno izpodbojna.

6Sodišče prve stopnje je ugovor proti odpustu obveznosti zavrnilo z nosilnimi razlogi, da pritožnik ni navajal dejstev, ki bi lahko bila podlaga za sklepanje, da sta dolžnica in njen pooblaščenec – Odvetniška pisarna A. d.o.o. pri sklenitvi Pogodbe ravnala z namenom izigrati ali oškodovati upnika, zaradi česar ničnost Pogodbe ni izkazana. Ugotovilo je, da ima navedena sklenitev Pogodbe značilnost izpodbojnega pravnega dejanja, pri čemer je v skladu s 4. točko četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP potrebno, da je zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja v skladu z 277. členom ZFPPIPP pravilno in pravočasno uveljavljen. Upoštevajoč, da je pritožnik vložil izpodbojno tožbo po splošnih pravilih obligacijskega prava že po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnico, je presodilo, da je bila sprememba tožbe prepozna, saj je bila vložena več kot eno leto po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja. Sodišče je še ugotovilo, da so bili stroški pravdnega postopka, ki so nastali z zastopanjem dolžnice, prisojeni za delo Odvetniške pisarne A. d.o.o., ki je bilo nedvomno opravljeno. Navedeni stroški izhajajo iz (pravnomočne) odločitve sodišča (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 238/2019 z dne 29. 5. 2019), kjer je bilo odločeno, da je C. d.o.o., ki je izgubil v pravdi, dolžan dolžnici povrniti njene pravdne stroške. Zaradi tega je sodišče prve stopnje vse navedbe pritožnika, ki se nanašajo na domnevno zastopanje pro bono in izigravanje postopka ocenilo kot brezpredmetne in v zvezi s tem ni izvajalo dokazov. Ker so bili stroški prisojeni za nedvomno opravljeno delo pooblaščenca, po zaključku sodišča prve stopnje ni šlo za neodplačno razpolaganje iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Odvetniška pisarna A. d.o.o. je nagrado za zastopanje, ki je ni dobila plačane od dolžnice, prijavila kot terjatev v tem stečajnem postopku, terjatev pa ji je bila priznana. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da pri sklenitvi Pogodbe ni šlo za namerno oškodovanje pritožnika. Navedbe glede okoliščin sklepanja in izpolnjevanja posojilne pogodbe med pritožnikom in dolžnico z dne 21. 3. 2010 (pritožnik je navajal, da je bila dolžnica pri sklepanju nepoštena, da mu je prikrivala relevantna dejstva, da ni izpolnila svojih obveznosti, da je po sklenitvi posojilne pogodbe najela kredit pri tretji osebi...) je sodišče prve stopnje ocenilo kot neupoštevne, saj se nanašajo na obdobje, bistveno pred obdobjem 5 let od uvedbe stečajnega postopka nad dolžnico (dne 11. 6. 2020), in sicer za dejanja v letih 2009 do 2011, poleg tega pa po vsebini ne predstavljajo zakonskih razlogov, zaradi katerih odpust obveznosti ni dovoljen. Navedbe glede uveljavljanja prekratkega roka preizkusne dobe je sodišče prve stopnje štelo kot pavšalne, zato se do njih ni opredelilo.

7Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija (v pretežnem delu) s ponavljanjem navedb, da obstajajo ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIP, saj naj bi Odvetniška pisarna A. d.o.o. dolžnico zastopala pro bono, posledično pa naj bi dolžnica s svojim premoženjem (odstopom terjatve namesto plačila) razpolagala neodplačno. Vztraja, da je Pogodba zaradi nedopustnega namena oziroma nagiba nična oziroma izpodbojna. Odvetniška pisarna A. d.o.o. naj bi ob odstopu terjatve vedela za slabo premoženjsko stanje dolžnice (oziroma, da je insolventna), prav tako pa bi morala, v kolikor bi res želela poplačati svojo terjatev, sprotno zahtevati plačilo stroškov ali pa inkaso cesijo. Pritožnik trdi, da Odvetniška pisarna A. d.o.o. dolžnici nikoli ni zaračunavala opravljenih odvetniških storitev ter jih evidentirala kot plačljivo storitev. Pritožba izpodbijanemu sklepu še očita pomanjkljivosti, zaradi katerih naj bi se ga ne dalo preizkusiti, sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov pritožnika in se do njih ni opredelilo, poleg tega pa je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji, da glavni namen odstopa terjatve ni bilo oškodovanje pritožnika. Kot nepravilen ocenjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izpodbojna tožba pritožnika spremenjena prepozno, saj za spremembo tožbe ni predpisan noben (prekluzivni) rok.

8Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Ni sporno, da je dolžnica s Pogodbo svojo denarno terjatev do družbe C. d.o.o. iz naslova stroškov postopka v višini 8.048,71 EUR s pripadki v zameno za opravljene odvetniške storitve v postopkih pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v celoti odstopila Odvetniški pisarni A. d.o.o. (odstop namesto izpolnitve; 425. člen Obligacijskega zakonika). Navedeni stroški so bili ugotovljeni s pravnomočno sodbo, česar pritožba ne izpodbija, prav tako ne, da C. d.o.o. kot stranka, ki je v pravdi izgubila, dolžnici stroškov ni prostovoljno povrnil. Zaradi tega višje sodišče kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijanega sklepa, da je sklenitev dogovora o odstopu terjatev pomenila način uveljavitve terjatve, pritožnik pa tudi s pritožbenim ponavljanjem dotedanjih navedb (in delno navedbami, ki so nedovoljena pritožbena novota; 337. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) ni izkazal, da je bila Pogodba sklenjena iz razloga, da bi dolžnica in njen pooblaščenec izigrala pritožnika (ki tudi sicer ni edini upnik v tem postopku) oziroma, da je bil edini namen Pogodbe v tem, da pritožnik ne bo mogel uspešno izterjati svoje terjatve do dolžnice. Življenjsko nelogično je, da bi odvetniška pisarna pri sklenitvi Pogodbe, katere predmet je tesno povezan z dolgom dolžnice do nje iz naslova odvetniških stroškov, zasledovala namen oškodovati in izigrati pritožnika in s tem ciljem tudi ravnala. Prav tako ni z ničemer izkazano, da bi dolžnica s sklenitvijo Pogodbe zasledovala cilj preprečiti pritožniku uveljavitev njegove terjatve, zaradi česar je pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da že navedbe pritožnika ne utemeljujejo zaključkov o ničnosti Pogodbe, posledično pa je bilo vsako izvajanje dokazov v tej smeri odveč. Pritožbene navedbe, da bi morala odvetniška pisarna zahtevati sprotno plačevanje zastopanja, namesto cesijske pogodbe pa izvesti inkaso cesijo, za odločitev v ničemer ne morejo biti relevantne, tudi sicer pa je način plačila v izključnem dogovoru strank pravnega posla. Niti Zakon o odvetniški tarifi niti kakršenkoli drug predpis nikjer ne določa, na kakšen način in kdaj mora stranka plačati svojemu pooblaščencu, zaradi česar so pritožbena ponavljanja tudi v tem delu neutemeljena.

9Na ravni posplošenega zatrjevanja in nedokazane so ostale pritožbene navedbe, da je Odvetniška pisarna A. d.o.o. ves čas vedela, da dolžnica nima sredstev za plačevanje odvetniških stroškov oziroma, da je bila ob sklenitvi Pogodbe insolventna. Toda, tudi v primeru, da bi temu bilo res tako, zgolj to ne zadostuje za ugotovitev ničnosti Pogodbe. Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da bi bila Pogodba nična le v primeru, če bi bilo izkazano (pa ni), da je bila sklenjena zgolj zato, da pritožnik ne bi prejel plačila svoje terjatve. Povedano drugače: dejanje predstavlja ničen pravni posel le v primeru, če je glavni namen sklenitve takega posla oškodovanje tretjega, ne pa uveljavitev terjatve tistega, ki je pri poslu udeležen.

10Pritožbenim navedbam ni mogoče slediti niti v delu, ki se nanaša na domnevno pro bono zastopanje. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (in tega pritožba z ničemer ne izpodbija), da so bili stroški pravdnega postopka, ki so nastali z zastopanjem dolžnice, prisojeni za delo Odvetniške pisarne A. d.o.o., ki je bilo nedvomno opravljeno. Pogodba je bila sklenjena po pravnomočnem zaključku postopkov, odstopljeni stroški pa izhajajo iz pravnomočne sodbe sodišča, zaradi česar je vsakršno ponovno razpravljanje v zvezi s temi stroški izključeno. Nenazadnje je odvetniška pisarna stroške, ki jih ni dobila poplačane od dolžnice, prijavila kot terjatev v tem stečajnem postopku. Ta terjatev je bila (pravnomočno) priznana, saj niti upravitelj niti kateri od upnikov (niti pritožnik) terjatve odvetniške pisarne iz naslova nagrade za zastopanje ni prerekal, kar že samo po sebi kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb o pro bonu zastopanju.

11Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ima Pogodba značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja, saj gre za (tipično) privilegiranje enega od upnikov. Prav tako je pravilen zaključek, da je po določbi 4. točke četrtega odstavka 399. čl. ZFPPIPP potrebno, da je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja, tožba pa mora biti vložena v za to določenem enoletnem roku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. čl. ZFPPIPP).

12Pritožnik vztraja, da je bil zahtevek za izpodbijanje pravnega dejanja pravočasno uveljavljen, saj naj bi šlo za priviligirano spremembo tožbe, pri kateri rok za spremembo tožbe ni določen. To sklepa na podlagi dejstva, da v kolikor ne bi bil pravočasen, bi sodišče izpodbojno tožbo zoper dolžnico zavrglo, pa je ni. Sklepanje pritožnika je napačno. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil v zadevi III P 1154/2020 izpodbojni tožbeni zahtevek zoper dolžnico (kot drugo toženko) v celoti zavrnjen zaradi t. i. neodpravljive nesklepčnosti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnica ni pasivno legitimirana (ker ni bila tista, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje opravljeno). To pa ne pomeni, da je pritožnik, ki je tožbo spremenil, le-to storil pravočasno.

13Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pravice upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj. Pravna dejanja se lahko izpodbijajo samo v skladu s pravili, določenimi v pododdelku 5.3.4 ZFPPIPP, skladno z drugim odstavkom 270. člena ZFPPIPP pa lahko upnik po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika. To pomeni, da z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnika (tožeče stranke) od osebe, v korist katere je bilo izpodbojno dejanje storjeno, zahtevati, da mu plača to, kar je prejela na podlagi izpodbojnega dejanja v obsegu, potrebnem za plačilo njegove terjatve do dolžnika (dr. N. Plavšak, ZFPPIPP z razširjenimi uvodnimi pojasnili, GV Založba, 2008, str. 202). Če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Postopek osebnega stečaja nad dolžnico se je začel 29. 7. 2020, pritožnik pa je tožbo po splošnih pravilnih obligacijskega prava (tudi) proti dolžnici vložil že po začetku stečajnega postopka. Tožbo je spremenil šele 29. 12. 2021, to je po poteku 12 mesecev po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnico. Ne drži pritožbena navedba, da za spremembo tožbe ni predpisan noben prekluzivni rok, saj prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP izrecno določa (prekluzivni) rok, v katerem je potrebno vložiti izpodbojno tožbo. Sodna praksa glede spremembe tožbe po poteku prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP je jasna: takšna sprememba ni dopustna, če se je že iztekel rok za vložitev izpodbojnega in povračilnega zahtevka po 277. členu ZFPPIPP¹. Tudi v primeru, da bi pritožnik tožbo vložil pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnico (pa je ni), je po poteku roka ne bi mogel več spremeniti. Ne drži niti pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek do pravnomočne odločitve v zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št opr. št. III P 1154/2020, ne pa da je samo odločalo o tem vprašanju. Stečajno sodišče (ki sicer ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe), mora namreč ugotoviti, ali je bila izpodbojna tožba vložena in ali je bila vložena pravočasno².

14Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo postopek s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov pritožnika in se do njih ni opredelilo. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik domnevne kršitve ni (pravočasno) grajal (to je na naroku 4.3.2022; 286.b člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), tudi sicer pa zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče se mora opredeliti do tistih dejstev in dokazov v postopku, ki so po njegovi pravni oceni relevantni. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Slednje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da je (nekatere) dokazne predloge zavrnilo, ker je menilo, da ne bi pripomogli k odločitvi, kar je v nadaljevanju obrazložitve še dodatno pojasnilo. Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da ne gre za tako pomembne dokaze (v smislu 213. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) in jih zato ni izvedlo, svoje razloge za zavrnitev pa je navedlo v obrazložitvi sklepa (287. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

15Ne držijo niti pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Iz ustaljene ustavne in sodne prakse izhaja, da mora biti iz obrazložitve sodne odločbe razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo. Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti in se do njih v obrazložitvi odločbe opredeliti, če so dopustne in za odločitev pomembne. Sodišču ni treba posebej odgovoriti na vsak pravni argument stranke, opredeliti se mora do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Te kriterije izpodbijani sklep izpolnjuje, zaradi česar so pritožbeni očitki neutemeljeni tudi v tem delu.

16Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

17Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi 121. členom ZFPPIPP. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške, dolžan pa je dolžnici in upniku – Odvetniški pisarni A. d.o.o. povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

¹ VSM sodba I Cpg 171/2016 z dne 6. 5. 2016, VSC sodba Cpg 187/2011 z dne 12. 1. 2012 , VSL sodba in sklep I Cpg 813/2011 z dne 18. 4. 2012
² VSL sklep Cst 122/2019 z dne 19. 3. 2019