UPRS Sodba IV U 30/2019-30

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Prvostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, je z izpodbijanim sklepom odločil, da se vlagatelju, družbi A., d.o.o., v predhodnem postopku za poseg: izgradnja tehnološkega parka in postavitev (montažne) mobilne asfaltne baze, ne prizna lastnosti stranke oziroma status stranskega udeleženca (1. točka izreka); da pritožba zoper sklep o nepriznanju statusa zadrži izvršitev tega sklepa (2. točka izreka) in v 3. točki izreka odločil, da stroški v tem postopku niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je vlagatelj vložil vlogo za priznanje stranke dne 8. 6. 2018, jo utemeljil z več razlogi in vlogi priložil dokazila. Prvostopenjski organ je nosilca nameravanega posega, B., d.o.o., dne 14. 6. 2018 pozval k izjasnitvi, ki jo je slednji podal 19. 7. 2018 in vstopu vlagatelja nasprotoval, ker ni izkazal pravnega interesa.

3Prvostopenjski organ je pojasnil, da se predhodni postopek vodi na podlagi določbe 51.a člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), na podlagi zahteve za izvedbo predhodnega postopka za izvedbo del na zemljiščih, k.o. ..., s parc. št. ... Osnovna namenska raba navedenih zemljišč je stavbno zemljišče, podrobnejša namenska raba pa je opredeljena kot območje proizvodnih in servisnih dejavnosti, terminal za plinasto in tekoče gorivo.

4Ker ZVO-1 za predhodni postopek ne določa kroga stranskih udeležencev je bilo treba preizkusiti, ali je vlagatelj izkazal pravni interes za vstop v ta postopek, na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zavrnil je utemeljitev zatrjevanega pravnega interesa v tem postopku s statusom stranskega udeleženca v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ker gre za dva samostojna upravna postopka.

5Vlagatelj je pravni interes utemeljeval tudi z navedbo, da se območje nameravanega posega nahaja v Krajevni skupnosti Trnovlje, ki je urbanizirano naselje v Mestni občini Celje, kjer živi več tisoč prebivalcev. Je pravna oseba, ki je lastnik poslovnih prostorov z ID znakom ..., ki v naravi predstavljajo poslovne prostore v skupni izmeri 825,70 m2, v poslovni stavbi št. ..., na naslovu .... Zaposlujejo 19 delavcev, poslovni prostori so urejeni v navedeni poslovni stavbi. Stavba št. ... stoji na nepremičnini v k.o. ... s parc. št. 000 in je od nepremičnin, ki so v lasti nosilca nameravanega posega, oddaljena 30 m, med njima pa poteka cestišče. Že iz teh razlogov je podan pravni interes vlagatelja v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1. Prav tako se je vlagatelj skliceval tudi na določbo 5. in 6. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1), ker bi v primeru realizacije nameravanega posega prišlo do prekomernih emisij hrupa in tresljajev, kot posledica delovanja naprave, delovanja motorjev, ki poganjajo napravo, delovanje transportnega traku za nakladanje materiala ipd.

6Prvostopenjski organ je navedbe ocenil kot pavšalne, ker za njih vlagatelj ni predložil nobenih dokazil. Zaradi lokacije poslovne zgradbe ne izkazan pravni interes v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1. Prav tako v konkretnem upravnem postopku ni definiranega območja iz drugega odstavka 54. člena ZVO-1, ker ne gre za postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja, ampak za izvedbo predhodnega postopka. Zato s sklicevanjem na drugi odstavek 64. člena ZVO-1 v bistvu vlagatelj izkazuje dejanski interes, to pa ni dovolj za priznanje vloge stranskega udeleženca. V skladu z določili 43. člena ZUP bi se namreč vlagatelj moral določno opredeliti in izvesti pravni interes.

7Zavrnil je tudi vlagateljeve navedbe v zvezi z njegovo - delodajalčevo dolžnostjo spoštovanja pravil ZVZD-1 in pojasnil, da določbe tega zakona ne utemeljujejo njegovega pravnega interesa, ker se dva navedena člena nanašata zgolj na zagotavljanje varnega delovnega okolja na samem delovnem mestu. V zvezi z navedbo vlagatelja, da so bili delavci že v času gradnje betonskega platoja deležni emisij nad dopustnimi dovoljenimi merami, pa je organ ugotovil, da gre za pavšalne navedbe, saj za njih vlagatelj ni predložil nobenih dokazil, npr. meritev, izračunov in tako dalje.

8V zvezi z navedbo, da bo dnevno do asfaltne baze dostopalo vsaj 144 tovornih vozil, kar bi povzročalo dodatne emisije, je organ ponovno ugotovil, da so navedbe pavšalne, saj za njih vlagatelj ni predložil nobenih dokazil, ki bi izpodbila navedbe nosilca nameravanega posega. Slednji je namreč v predmetnem postopku predložil strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom, št. EK2015-1500651, izdelano s strani E., d.o.o., iz katere izhaja, da nameravani poseg ne bo presegal mejnih vrednosti kazalcev dnevnega hrupa za IV. območje varstva pred hrupom (nameravani poseg bo obratoval samo v dnevnem času). Glede navedbe vlagatelja, da se območje nameravanega posega nahaja v Krajevni skupnosti Trnovlje, da gre za urbanizirano naselje v Mestni občini Celje, pa je ugotovil, da je območje nameravanega posega locirano v poslovni coni in ne v urbanem središču Mestne občine Celje.

9V nadaljevanju se je prvostopenjski organ opredelil do vlagateljeve zahteve oziroma navedbe v zahtevi, da bi izvedba nameravanega posega povzročila prekomerne emisije. Ocenil je, da so navedbe pavšalne in premalo konkretizirane ter nepodprte z dokazili. Prvostopenjski organ se je ponovno skliceval na strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom št. EK2015-1500651, s strani E., d.o.o., iz katere izhaja, da nameravani poseg ne bo presegal mejnih vrednosti kazalcev dnevnega hrupa za IV. območje varstva pred hrupom, smradu ne bo zaradi umetne ventilacije, filtriranja in kontroliranega vračanja zajetih emisij nazaj v vroči tehnološki proces, da bo vpliv vibracij zanemarljiv, glede ravnanja z odpadki pa bo ravnal v skladu s predpisi. V zvezi z vidno izpostavljenostjo pa naslovni organ ugotavlja, da je lokacija nameravanega posega locirana v poslovni coni ter da je v okolici območja nameravanega posega lociranih več pravnih oseb, ki opravljajo svojo dejavnost, torej ne bo šlo za bistven vpliv glede vidne izpostavljenosti. Prav tako se je opredelil do teh navedb in pojasnil vlagatelju, da gre za navajanje dejanskega interesa.

10Nadalje je vlagatelj navedel tudi, da bodo negativni vplivi nameravanega posega zagotovo povzročili nemožnost poslovanja vlagatelja v dosedanjih prostorih, občutno znižanje vrednosti nepremičnine in občutno znižanje vrednosti podjetja ter da bi izvedba nameravanega posega nedvomno povzročila vplive emisij nad dopustno dovoljeno mejo, kar bi vplivalo na zdravje zaposlenih delavcev. Te navedbe je prvostopenjski organ zavrnil kot neizkazane. Ugotovil je tudi, da so neizkazane tudi navedbe vlagatelja glede bodočega občutnega znižanja vrednosti nepremičnine in vrednosti podjetja. V postopku kot je ta, se dokazuje sedanja, obstoječa in ne bodoča korist.

11Prav tako pravne koristi vlagatelj ni izkazal z navedbo, da bo moral nosilec nameravanega posega za izvajanje dejavnosti predelave odpadkov pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. V zahtevi je vlagatelj navajal tudi, da zemljišča nameravanega posega mejijo med drugim tudi na zemljišče v lasti družbe C., d.o.o. in Zavoda RS za blagovne rezerve, kjer se nahajajo skladišča rezervoarjev utekočinjenega naravnega plina in polnilnica tehničnih plinov, ki predstavlja obrat večjega tveganja in da nameravani poseg leži v varnostnem in evakuacijskem pasu skladiščnih plinskih rezervoarjev, kar temelji na lokacijski informaciji za nepremičnine nameravanega posega. V zvezi z navedenim je prvostopenjski organ ugotovil, da vlagatelj ni določno navedel, v čem je njegov pravni interes, torej kako bo nameravani poseg posegal v njegov pravno varovani položaj v zvezi s temi navedbami in potrdil sicer, da iz lokacijske informacije z dne 26. 2. 2016 res izhaja, da je območje nameravanega posega v koridorju varovalnega in evakuacijskega pasu Plinarne, vendar ne izhaja, da bi bile zaradi tega bile prepovedane novogradnje objektov znotraj opredeljenih gradbenih linij. Prav tako izhaja iz lokacijske informacije, da so na območju nameravanega posega dopustne poslovne, proizvodne, servisne, obrtne, trgovske, skladiščne in druge dejavnosti. Na podlagi vpogleda v Lokacijski načrt za nameravan poseg pa izhaja, da to območje bodoče gradnje ne leži v območju varovanega pasu, ampak del nepremičnin, na katerih se bo izvedel nameravani poseg, leži v evakuacijskem pasu. Tudi iz informacije za javnost o varnostnih ukrepih v C., d.o.o., ki je vlagatelj predložil zahtevi, ne izhaja, da bi nameravani poseg pomenil nevarnost za skladišče. Kot izhaja iz te informacije, so bile obravnavane nevarnosti za večje nesreče predvsem na lokaciji skladišč. Vlagatelj sicer navaja, da se v procesu proizvodnje nameravanega posega uporablja kombinirani gorilec AMB-45, moči 15,5 MW, ki se oskrbuje s kurilnim oljem iz cisterne kapacitete 60 m3, ter da bi lahko takšen gorilec v primeru izpusta plina iz rezervoarjev UPN povzročil eksplozijo plina s katastrofalnimi posledicami za premoženje, življenje in zdravje na širši okolici obrata, ni pa za to predložil nobenih dokazil. Predložil je sicer specifikacijo asfaltne baze ANNMANN Global 160 Quick, vendar iz te specifikacije nikjer ne izhaja, kako daleč sega npr. plamen tega gorilca. Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila izdelana ocena ustreznosti predvidene lokacije nameravanega posega z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja s strani Inštituta Jožefa Štefana, februar 2017, iz katere izhaja, da ni zadržkov za ureditev nameravanega posega na tem območju. Sklicuje se tudi na Poročilo EK 2016-1600345 s strani E., d.o.o. Glede na navedeno je prvostopenjski organ mnenja, da s temi navedbami vlagatelj ponovno izkazuje samo dejanski interes, na podlagi katerega pa ne more pridobiti statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku.

12Vlagatelj je v zahtevi navedel tudi, da se v istem lokacijskem območju nahajata še Toplarna Celje in Cinkarna Celje, ki že same po sebi močno obremenjujeta okolje, saj je treba upoštevati Uredbo o preprečevanju večjih nesreč in zmanjšanju njihovih posledic ter tako imenovan učinek verižnega tveganja na območju 700 m. V zvezi s temi navedbami je prvostopenjski organ ugotovil, da vlagatelj ni nikjer določno navedel, kako bo s tem posegom poseženo v njegov pravno varovani položaj, torej ni izkazal pravnega interesa.

13Vlagatelj je navedel tudi, da je treba uporabiti določili drugega odstavka 51. člena ZVO-1 in ne določb Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Določbe Uredbe o posegih so namreč po mnenju vlagatelja nezakonite ter za določitev obvezne presoje vplivov na okolje takega posega veže izključno na zmogljivost naprave, zaradi česar bi moral naslovni organ njeno uporabo zavrniti, torej uporabiti načelo exceptio illegalis. Prvostopenjski organ v zvezi s temi navedbami navaja, da gre za pavšalne navedbe, s katerimi vlagatelj ni izkazal upravnega interesa in pojasnil tudi, da za uporabo načela exceptio illegalis organ ni pristojen.

14Pojasnjuje položaj stranskega udeleženca, ki ga materialni predpis določi oziroma mu ta položaj priznava sam, kar v obravnavanem primeru ni razvidno iz materialnega predpisa, saj ZVO-1 v predhodnem postopku ne določa kroga strank oziroma stranskih udeležencev, kar pomeni, da bi moralo biti spoštovano pravilo 43. člena ZUP in bi moral vlagatelj določno navesti oziroma izkazati svoj pravni interes. Vlagatelj bi torej moral zatrjevati in izkazati, da bo nameravani poseg vplival na njegov pravni interes oziroma, da bo nameravani poseg posegel v njegov pravni varovani položaj. Zaradi tega je prvostopenjski organ mnenja, da vlagatelj po določilih 43. člena tega ni izkazal, zato je bilo treba njegovo vlogo zavrniti.

15Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa zavrnil.

16Tožeča stranka odločitvi prvostopenjskega upravnega organa oporeka iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka, 2. točka prvi odstavek 27. člena ZUP in zaradi nepravilno in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUP-1). Navaja, da je sodelovanje tožeče stranke zaradi varstva njenih pravnih koristi nujno že v fazi predhodnega postopka.

17Predhodni postopek po 51.a člena ZVO-1 predstavlja sestavni del postopka izdaje OVS in je zgolj njegova predhodna faza, zato je po presoji tožeče stranke določilo 64. člena ZVO-1 treba upoštevati tudi v predhodnem postopku. Tožeča stranka mora kot druga oseba iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1 v zahtevi za udeležbo v postopku izkazati le, da na vplivnem območju posega stalno biva oziroma, da ima na tem območju v lasti ali posesti nepremičnino. Gre za območje kot ga opredeljuje 6. točka drugega odstavka 54. člena, torej območje na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdrave in premoženje ljudi, zato je tožeča stranka dolžna samo s stopnjo verjetnosti izkazati, da do takega vpliva lahko pride. Na podatke oziroma dejstva, ki izhajajo iz spisa, bo nameravani poseg nedvomno povzročal izpuste v zrak, nastajali bodo odpadki, smrad, vibracije. S tem je po prepričanju tožeče stranke izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bo nameravani poseg vplival na zdravje zaposlenih in premoženje tožeče stranke. Naziranje tožene stranke, da pravnega interesa na tej podlagi nima, je v nasprotju z 11. členom Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne13. 12. 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (spremenjena z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 4. 2014 o spremembi Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje – v nadaljevanju Direktiva PVO), z 9. členom Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija); s sodno prakso Evropskega sodišča in sodno prakso slovenskih sodišč in 22. in 72. členom Ustave RS. Prav tako bo nameravani poseg vplival tudi na zmanjšanje vrednosti nepremičnine v lasti tožeče stranke in s tem tudi vrednosti podjetja in premoženja tožeče stranke. Tožeča stranka v tej zvezi sicer ni predložila nobenega cenitvenega poročila, vendar temu s strani prvostopenjskega organa tudi ni bila posebej pozvana, zato meni, da ji teh trditev ni treba dokazovati s cenitvenim poročilom. V nadaljevanju navaja tudi, da nameravani poseg bistveno vpliva na povečano tveganje za eksplozijo plina na sosednje ležečem (največjem) skladišču utekočinjenega naftnega plina v RS, v lasti C., d.o.o., zaradi česar so ogroženi premoženje, varnost in zdravje zaposlenih pri tožeči stranki.

18V nadaljevanju utemeljuje pravni interes za udeležbo v tem postopku na podlagi prvega odstavka 43.člena ZUP in se sklicuje na zahtevo za udeležbo v upravnem postopku z dne 7. 6. 2018, ki jo naj sodišče upošteva kot sestavni del tožničine trditvene podlage. Poleg vseh škodljivih vplivov, ki vplivajo na pravni položaj tožeče stranke (emisije, nevarni odpadki, hrup, zmanjšanje vrednosti premoženja), tožeča stranka kot ključno izpostavlja izjemno tveganje, ki ga asfaltna baza predstavlja za okoljsko nesrečo oziroma katastrofo. Na zemljišča nameravanega posega med drugim neposredno mejijo zemljišča v lasti družbe C., d.o.o. in Zavoda RS za blagovne rezerve in navaja, da se na teh zemljiščih nahajajo največja skladišča rezervoarja utekočinjenega naravnega plina (UNP) v RS in polnilnica tehničnih plinov, ki predstavlja obrat večjega tveganja za okolje in ima izdano okoljevarstveno dovoljenje št. 35415-6/2007-17 z dne 7. 1. 2014. Za to območje velja Lokacijski načrt za poslovno cono ob Bežigrajski cesti, št. proj. 213/06, avgust 2006, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 102/06. Iz lokacijske informacije za nepremičnine nameravanega posega izhaja, da predvideni objekt nosilca nameravanega posega leži v varnostnem in evakuacijskem pasu skladiščnih plinskih rezervoarjev UNP. Na podlagi tehnološkega opisa postopka in toka materiala ter specifikacijo proizvajalca za konkretno asfaltno bazo utemeljuje morebitne posledice v primeru okvare gorilca na tej napravi, v povezavi z lokacijo rezervoarjev za UNP. Zatrjuje, da je z zadostno mero izkazala, da v primeru izpusta plinov asfaltna baza lahko povzroči vžig plina in obsežne ter katastrofalne posledice za ljudi, premoženje in okolje, tudi tožečo stranko, kar še bolj zadošča za izkazan pravni interes in njeno udeležbo v postopku.

19Ključni argument prvostopenjskega organa, ki ga je potrdil tudi organ druge stopnje, je, da tožeča stranka zatrjuje zgolj dejanski interes. Razumevanje pravnega interesa prvostopenjskega in drugostopenjskega organa je zmotno. Za obstoj pravnega interesa mora obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. Tožeča stranka je pravni interes utemeljevala z določbo 64. člena ZVO-1, na podlagi katerega je njegov interes izkazan tudi v primeru, da se citirano določilo ne bi uporabilo za predhodni postopek. Poleg sklicevanja na člen 64. ZVO-1 se je tožeča stranka določno sklicevala tudi na določilo 51. člena ZVO-1, ki določa, da se v postopku presoje vplivov na okolje ugotovijo in ocenijo med drugim tudi dolgoročni, kratkoročni, posredni in neposredni vplivi nameravanega posega v okolje, na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstno in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino ter njihova medsebojna razmerja. Konkretno je pojasnila, da z vstopom v postopek varuje svoj pravni položaj, ki je v varovanju zdravja in premoženja na vplivnem območju nameravanega posega, zato je trditev upravnih organov, da ni ustrezno navedla pravne podlage, napačna. Pravni interes izkazuje tako na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, kot tudi določb 10. in 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ in 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

20Upravna organa sta zagrešila tudi številne bistvene kršitve določb upravnega postopka, ki vplivajo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa in odločbe. Kljub obsežnosti izpodbijani prvostopenjski akt ni ustrezno obrazložen. Pojasnjuje, da ima prvostopenjski organ pravico in dolžnost izvesti presojo vplivov na okolje in je zato tudi v predhodnem postopku po 51.a členu ZVO-1 dolžan opredeliti osebe, ki imajo lahko položaj stranskega udeleženca (143. člen ZUP primerjaj), pri čemer pa je v skladu z 8. členom ZUP zavezan k spoštovanju načela ugotavljanja materialne resnice. Ta postopek v konkretnem primeru, kolikor je tožeči stranki znano, sploh ni bil izveden. Tudi sicer se ni postopalo po 143. členu ZUP, kar pomeni kršitev določb postopka.

21V zvezi z očitki izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na nepredložene dokaze, tožeča stranka zatrjuje, da prvostopenjski organ razpolaga z obsežno listinsko dokumentacijo, ki jo je v spis predložil nosilec nameravanega posega z vlogo za izvedbo postopka in kasneje še z njegovo dopolnitvijo. Prav tako so prvostopenjskemu organu bili znani vsi podatki o asfaltni bazi, ki jih v svoji vlogi navaja tožeča stranka, specifikacija asfaltne baze, potek procesa proizvodnje, potek toka materiala, tehnološka shema in drugi podatki, na katere sklicuje tožeča stranka – vključno s podatki o gorilcu. Ker je prvostopenjski organ v skladu z 8. členom ZUP zavezan k ugotavljanju materialne resnice, je bil te podatke dolžan vpogledati. Poleg tega je tožeča stranka v dokaznih predlogih izrecno predlagala tudi vpogled v upravni spis št. 35405-440/2015, ki se nahaja pri naslovnem organu in v katerem so razvidne navedene informacije in podatki. Ugotovitve prvostopenjskega organa torej nasprotujejo listinski dokumentaciji upravnega spisa, zaključki prvostopenjskega organa pa so protispisni. Ob navedenem je treba upoštevati tudi zahteve drugega odstavka 142. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 140. člena ZUP, torej bi moral prvostopenjski organ, v kolikor je menil, da stranka ni predložila dokazil, da bo nameravani poseg vplival na njegovo nepremičnino in zdravje, pozvati za njihovo predložitev in v kolikor teh dokazil stranka ne bi predložila, bi lahko upravni organ odločil na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Takega poziva tožeča stranka ni nikoli prejela.

22Tožeča stranka ponovno poudarja, da mora predlagatelj pri izkazovanju pravnega interesa, bodisi na podlagi 64., bodisi na podlagi 43. člena ZUP, izkazati obstoj le tega zgolj s stopnjo verjetnosti. Vsebinsko se o zahtevani zaščiti in pravnem interesu organ izreče šele v upravni odločbi. Izkazovanja pravnega interesa tako ne gre enačiti z dokazovanjem oziroma materialno – pravno presojo o tem, ali bo dejansko prišlo do posega, ki bo vplival na pravne interese tožeče stranke, kar je storil prvostopenjski organ.

23Tožeča stranka naslovnemu sodišču primarno predlaga, da v skladu s 4. točko prvega odstavka 33. člena ZUS-1 izpodbijana upravna akta odpravi in spremeni in v tem okviru razsodi, da se oba upravna akta odpravita, tožeči stranki prizna pravico do udeležbe v postopku in lastnost stranskega udeleženca in povrne stroške postopka. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana upravna akta odpravita in zadeva vrne po ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

24Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

25Odgovor na tožbo je sodišču posredovala stranka z interesom, B., d.o.o., ki nasprotuje vsem navedbam in dokazom tožeče stranke v celoti, ker navaja, da so tožbeni zahtevki nedovoljeni in nepopolni, zato bi jih moralo sodišče (VSL, sklep II Cp 1384/2012 z dne 16. 5. 2012, VSL sklep I Cp 1790/2001 z dne 12. 12. 2001) zavreči. Prav tako je treba tožbo ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki v upravnem sporu dopušča uveljavljanje in zgolj določenih zahtevkov, zavreči.

26Oporeka pravnemu interesu tožeče stranke v predhodnem postopku. ZVO-1 za predhodni postopek ne predvideva kroga stranskih udeležencev, kar pokaže primerjava med 51.a in 64. členom ZVO-1. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 43. člena ZUP in navaja, da razlago, da pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravni koristi, potrjuje tudi praksa Upravnega sodišča (I U 1043/2014 z dne 26. 2. 2015). Prav tako mora biti pravni interes kot procesna predpostavka podan ves čas trajanja upravnega spora in mora biti konkreten in neposreden, tega pa tožeča stranka v konkretnem postopku ni izkazala. Doktrina „res ipsa loquitur“, ki jo v zvezi z domnevnim pravnim interesom glede ohranjene vrednosti nepremičnine omenja tožeča stranka, ni doktrina, ki bi se lahko aplicirala v predmetnem postopku, saj je del korpusa pravnih sistemov običajnega prava in se kot taka ne uporablja v kontinentalnem pravu in tudi ne v predmetnem postopku. Prav tako tožeča stranka nima pravnega interesa, ki bi izhajal iz določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1, kot oseba, ki stalno prebiva ali lastnik nepremičnine na območju, ki ga 6. točka drugega odstavka 54. člena ZVO-1 definira kot območje, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje in premoženje ljudi. Pri določitvi vplivnega območja se namreč upoštevajo le vplivi, ki presegajo mejne emisijske vrednosti, saj le ti lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Pri zatrjevanju, da bi nameravani poseg povzročal prekomerne emisije v točki 5., tožeča stranka našteva poljubne emisije in ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi lahko naslovno sodišče sklepalo, da bo nameravani poseg dejansko proizvedel emisije, ki jih tožeča stranka našteva v vlogi. Prav tako se ne sklicuje na predpise, ki bi določili meje dovoljenih emisijskih vrednosti domnevnih emisij. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bo nameravani poseg proizvedel zatrjevane emisije, katere so mejne emisijske vrednosti, ki naj bi bile presežene, in da bi bile domnevne mejne emisijske vrednosti z nameravanim posegom presežene, tudi ne more zatrjevati, da lahko vplivi, ki naj bi jih povzročil nameravani poseg, vplivajo na zdravje ali na premoženje ljudi. Navedbe tožeče stranke, da bi poseg v času obratovanja povzročal prekomerne emisije, tako predstavljajo samo dejanski interes, ki je šele bodoči.

27Določbe ali sodna praksa, Direktive PVU in sodna praksa, se v konkretnem primeru ne morejo uporabljati. Pravnega interesa tožeča stranka ni izkazala niti na podlagi določbe 11. člena Direktive. Povzema vsebino 9. člena Konvencije in ker tožeča stranka ni podala zahtevka za posredovanje okoljskih informacij oziroma niti ne zatrjuje, da je tak zahtevek podala, ni razvidno, na podlagi česa zatrjuje kršitev 9. člena Konvencije. Njeno sklicevanje na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi Gruber je pavšalno. Pavšalne navedbe tožeče stranke ne predstavljajo pravnega interesa, kvečjemu dejanski interes, ki pa ne zadosti merilom 43. člena ZUP za priznanje statusa stranskega udeleženca. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta ravnala v skladu s citirano sodno prakso sodišča Evropske unije, saj sta na podlagi preverjanja obstoja pravnega interesa ugotovila, da tožeča stranka nima pravnega interesa in se ji zato status stranskega udeleženca ne prizna.

28Tožeča stranka pavšalno navaja tudi odločbe slovenskih sodišč, ki naj bi potrjevale njena naziranja, vendar se zaradi nekonkretiziranosti navedb stranka z interesom do teh navedb ne more opredeliti. Prav tako tožeča stranka v tožbi ni obrazložila, kaj konkretno bi v izpodbijanem sklepu predstavljalo kršitev 22. člena Ustave RS in samo dejstvo, da ji nista upravna organa pri0znala statusa stranke ali stranskega udeleženca v predmetnem postopku, še ne pomeni, da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo njenih pravic. Prav tako tožeča stranka v sklopu pavšalnih navedb o zasebnem interesu, ki naj bi ga varovale norme URS, SPZ in OZ, ignorira zahtevo, ki se je oblikovala v sodni praksi, da naj se določno in konkretno navedejo pravni interesi oziroma koristi, ki jih zasledujejo potencialni udeleženci v upravnem postopku.

29Dodatno glede lokacije nameravanega posega pa stranka z interesom navaja, da območje nameravanega posega leži v poslovni coni in ne v urbanem središču Mestne občine Celje. Iz Odloka o lokacijskem načrtu v poslovno cono v Bežigrajski cesti (Uradni list RS, št. 102/2006, v nadaljevanju Odlok) in lokacijskega načrta za poslovno cono v Bežigrajski cesti, ki ga je pod številko 213/06 izdelal H., d.o.o., Celje in ki predstavlja prilogo odloku, izhaja, da ureditveno območje lokacijskega načrta zajema kompleks v višini 5.88 ha, na levem bregu Hudinje, južno od Toplarne Celje in RTP Trnovlje in sega na vzhodu od vzhodnega roba kulturniške ceste, na jugu pa do trase nove Bežigrajske ceste. Območje lokacijskega načrta je v skladu z Uredbo o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju, uvrščeno v območje IV. stopnje varstva pred hrupom kar pomeni, da je takšno območje namenjeno industrijski, skladiščni ali servisni dejavnosti ter hrupnejšim komunalnim dejavnostim (9. člen Odloka). Območje nameravanega posega je torej uvrščeno v najnižjo, IV. stopnjo varstva pred hrupom, ki dopušča največje dopustne posege v okolje, ki so lahko bolj moteči zaradi povzročanja hrupa (4. člen Uredbe o mejnih vrednosti kazalca hrupa v okolju, Uradni list RS, št. 41/04). Glede na navedeno bo stranka z interesom z nameravanim posegom izvajala dejavnost, ki ji je poslovna cona namenjena. Navedbe, da bo z nameravanim posegom utrpela premoženjsko škodo oziroma da so ogroženi njeni pravni interesi zaradi emisij, kot so hrup ali tresljaji ali vožnje tovornih vozil, so zato neupoštevne in ne predstavljajo izkazanega pravnega interesa za udeležbo v predhodnem postopku.

30Kot pavšalne trditve ocenjuje trditve tožeče stranke, da območje nameravanega posega leži v varovanem in evakuacijskem pasu skladiščnih plinskih rezervoarjev UNP. Varovalni pas poteka čez zemljišča s parc. št. ..., k.o. ..., ki je izven območja nameravanega posega. Stranka z interesom prilaga grafiko, ki bolj detajlno in razločno prikazuje potek varovalnega pasu ter severne in severozahodne meje zemljišč parc. št. ... in ..., obe k.o. ..., na katerih je načrtovan nameravani poseg. Iz grafičnega prikaza poteka varovalnega pasu izhaja, da območje nameravanega posega ne leži v varovalnem pasu, zato režim varovalnega pasu za nameravani poseg ne velja. Tudi sicer ne drži, da na obstoj pravnega interesa tožeče stranke kakorkoli vpliva bližina skladišča utekočinjenega naftnega plina v lasti družbe C., d.o.o.

31Dodatno v zvezi z domnevnimi učinki nameravanega posega navaja, da je tožeča stranka v vlogi podala več neresničnih navedb o domnevnih nevarnosti oziroma domnevnih učinkih nameravanega posega. Tako navaja, da bi lahko v primeru izpusta plina iz rezervoarjev utekočinjenega naftnega plina prišla do eksplozije, kar ne drži. V oceni ustreznosti predvidene lokacije za ureditev mobilne asfaltne baze B. v Celju z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja, ki jo je Inštitut Jožef Štefan izdelal februarja 2017, je v poglavju 6 navedena pozitivna sklepna ugotovitev, da z vidika varnosti ni zadržkov za ureditev mobilne asfaltne baze v Trnovljah.

32Nadalje se tožeča stranka glede drugih domnevnih emisij, nevarnih odpadkov in zmanjšanja vrednosti premoženja, sklicuje na navedbe v vlogi, ki jo je 7. 6. 2018 vložila pri prvostopenjskem organu. Stranka z interesom v zvezi s tem navaja, da ne drži, da bodo pri nameravanem posegu nastali nevarni odpadki. Glede skladiščenja odpadnega drobljenega asfalta pojasnjuje, da v nasprotju z navedbami tožeče stranke ne gre za nevarni odpadek, ampak za sekundarni gradbeni proizvod, klasificiran pod zaporedno številko 17 03 02 (bitumenske mešanice), ki so navedene v 17 03 01, prilogi seznama odpadkov iz člena 7. Direktive 2008/98/ES (seznam odpadkov). Glede vrednotenja in razvrščanja teh odpadkov seznam določa, da se vsi odpadki na seznamu, ki so označeni z zvezdico, štejejo za nevarne odpadke v skladu z to Direktivo, razen, če se uporablja člen 20. navedene Direktive. Ker odpadek, ki je klasificiran pod zaporedno številko 17 03 02 ni označen z zvezdico, odpadni drobljeni asfalt ne predstavlja nevarnega odpadka.

33Prav tako ne drži navedba, da bo nameravani poseg gotovo vplival na zmanjšanje vrednosti nepremičnine v lasti tožeče stranke. Bodoče negotovo dejstvo ne predstavlja pravnega interesa tožeče stranke v predmetnem postopku, zato tudi ne drži navedba tožeče stranka, da bi jo moral upravni organ pozvati k predložitvi cenitvenega poročila.

34Nadalje tožeča stranka pavšalno navaja, da bo nameravani poseg vplival tudi na zdravje njenih zaposlenih, vendar dejstvo za zaposlovanje delavcev ne izkaže z dokazi in tudi nekonkretizira navedb o domnevnih vplivih, zaradi česar teh navedb stranka z interesom ne more konkretneje prerekati. Z navedbami glede domnevnih emisij tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa, saj ne navaja določbe materialnega predpisa, ki bi mu podeljevala pravico, da naj bi bila kršena oziroma ogrožena in ne predlaga dokazov, ki bi podprli njene navedbe.

35V nadaljevanju navaja, da sta postopka pred prvostopenjskim in drugostopenjskim organom potekala skladno z zakonom in navedbe tožeče stranke v zvezi z obrazloženostjo izpodbijanega sklepa in obrazloženostjo odločbe drugostopenjskega organa ocenjuje kot pavšalne. Pojasnjuje, da za očitke tožeče stranke v zvezi z opredelitvijo kroga oseb, ki imajo lahko položaj stranskega udeleženca, pojasnjuje, da te osnove v materialnih predpisih ni, niti jih ne navaja tožeča stranka. Arso v predhodnem postopku namreč ni dolžan opredeliti kroga oseb, ki imajo lahko položaj stranskega udeleženca, kot tudi ni dolžan določiti vplivnega območja, vsekakor pa ni dolžan pozivati tožeče stranke na predložitev dodatne dokumentacije, toliko bolj zato, ker dejansko stanje ni bilo v ničemer sporno in tožeča stranka ni navajala takih dejstev, da bi se dalo iz navedb sklepati, da razpolaga z dokazi, ki bi kakorkoli spremenili ali dopolnili nadziranje organa o dejanskem stanju zadeve.

36Prvostopenjski in drugostopenjski organ naj nadalje ne bi pozivala tožeče stranke na predložitev dokazov kot to zahteva 140. člen ZUP. Stranka z interesom pojasnjuje, da 140. člen ZUP v prvem odstavku določa tudi, da stranka predlaga dokaze in jih predloži, če je to mogoče in se od stranke ne zahteva naj priskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje ali lažje priskrbi organ. Tožeča stranka je sicer v vlogi za zahtevo udeležbe predložila dokaze za svoje navedbe, vendar je glede na pavšalno naravo navedb in predložene dokaze razvidno, da ne razpolaga s konkretnejšimi dokazi, na podlagi katerih podaja navedbe o domnevnih prekomernih emisijah, še več. Informacije glede emisije je črpala iz vlog in dokumentov, ki jih je bodisi v sklopu postopka za pridobitev okolja varstvenega soglasja ter postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja razkrila stranka z interesom sama bodisi je navajala podatke, ki jih je pridobila v podobnih postopkih za druge stranke. Glede na navedeno je logičen zaključek, da tožeča stranka ne more predložiti konkretnejših dokazov o stopnjah potencialnih emisij od dokazov, ki jih je predložila stranka z interesom in s katerimi sta prvostopenjski in drugostopenjski organ tudi razpolagala ob izdaji sklepa.

37Tudi sicer predložena listinska dokumentacija ne nasprotuje zaključkom v izpodbijanem sklepu in izpodbijani odločbi. Tožeča stranka ne navaja, v čem naj bi se izražala domnevna nasprotovanja, zato sodišče naj teh navedb zaradi njihove pavšalne narave in neutemeljenosti ne upošteva.

38Glede na navedeno v predmetni vlogi stranka z interesom trdi, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, da prvostopenjski in drugostopenjski organ v procesu obravnavanja vlog tožeče stranke nista prekršila postopkovnih določb in sodišču predlaga, da tako primarne kot podredne zahtevke zavrže oziroma zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

K I. točki izreka:

39Tožba je utemeljena.

40V obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka vodi postopek po 51.a členu ZVO-1 (predhodni postopek), ki ga je predlagal nosilec nameravanega posega, B., d.o.o., v zvezi z izgradnjo tehnološkega parka in postavitev (montažne) mobilne asfaltne baze. V zadevi prav tako ni sporen podatek nameravane izvedbe del na zemljiščih, k.o. ..., s parc. št...., katerih osnovna namenska raba je stavbno zemljišče, podrobnejša namenska raba pa je opredeljena kot območje proizvodnih in servisnih dejavnosti, terminal za plinasto in tekoče gorivo, sporno v obravnavani zadevi pa je, ali ima tožeča stranka pravico udeleževati se predhodnega postopka na podlagi določbe 51.a člena ZVO-1 in če, na kateri pravni podlagi.

41Sodišče v zvezi s pravno podlago za vodenje predhodnega postopka na podlagi določbe 51. a člena pojasnjuje, da je bila v ZVO-1 vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1F) in velja od 23. 11. 2013. Z omenjeno spremembo ZVO-1 je zakonodajalec, upoštevaje opozorila Evropske komisije, postavil podlago za odpravo nepravilnosti pri prenosu Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva 2011/92/EU) v slovenski pravni red in s tem pri odločanju, ali je treba izvesti presojo vlivov na okolje, uporabo meril iz Priloge III omenjene direktive za vse projekte iz Priloge II direktive (glej Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja - ZVO-1F, Poročevalec Državnega zbora z dne 10. 10. 2013). Direktiva v Prilogi I določa vrste posegov, za katere je presoja vplivov na okolje v vsakem primeru obvezna (člen 4 (1) Direktive 2011/92/EU), v Prilogi II pa so določene tiste vrste posegov, za katere mora država članica s preverjanjem za vsak primer posebej ali s predpisanimi pragovi in merili iz Priloge III v nacionalni zakonodaji šele določiti, ali se bo za poseg izvedla presoja vplivov na okolje ali ne (člen 4 (2) v zvezi s členom 4 (3) Direktive 2011/92/EU).

42Določba 51. člena ZVO-1, ki je bila z ZVO-1B spremenjena, tako loči med posegi v okolje, za katere je zaradi njihovih značilnosti (velikosti, lokacije ali drugih značilnosti), ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje vedno obvezna (drugi odstavek 51. člena ZVO-1), ter posegi, pri katerih se zaradi njihovih značilnosti ali lokacije lahko pričakujejo pomembni vplivi na okolje (tretji odstavek 51. člena ZVO-1), ti vplivi pa se ugotavljajo v posebnem predhodnem postopku, ki je v ZVO-1 določen v členu 51 a.

43Določba 51.a člena ZVO-1 določa, da ima položaj stranke v predhodnem postopku nosilec nameravanega posega¹. Gre za določbo, ki je umeščena v poglavje 1. poglavje zakona (Presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje) in se izrecno nanaša na predhodni postopek. Poleg nosilca nameravanega posega v okolje, ki ga prvi odstavek 51.a člena izrecno opredeljuje kot stranko tega postopka, določba petega odstavka istega člena določa, da lahko zoper sklep Ministrstva o ugotovitvi iz prvega odstavka tega člena pritožbo poleg nosilca nameravanega posega v okolje vloži tudi nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona.

44Ob upoštevanju navedenega, torej vključenosti predhodnega postopka v določbe ZVO-1, v katerem mora pristojno ministrstvo ugotoviti, ali je treba za nameravani poseg izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, je sodišče presojalo utemeljenost tožbenega ugovora, da bi morala tožena stranka tožeči stranki lastnost udeleženca v tem postopku priznati na podlagi določbe 64. člena ZVO-1. Ker je določba 64. člena ZVO-1 umeščena v 1.2. poglavje ZVO-1 (Okoljevarstveno soglasje) in se izrecno ne nanaša na predhodni postopek, voden na podlagi 51.a člena ZVO-1, je sodišče zavrnilo tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepravilno uporabo materialnega prava, določbe 64. člena ZVO-1.

45Ne glede na zgoraj navedeno odločitev pa sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da je na podlagi prvega odstavka 64. člena ZVO-1 (stranke v postopku) stranka v postopku za izdajo tega soglasja nosilec nameravanega posega, drugi odstavek tega člena pa določa krog oseb, ki že na podlagi samega zakona izkazujejo pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. To so (poleg nevladnih organizacij) osebe, ki na območju, opredeljenem v poročilu o vplivih na okolje iz 6. točke drugega odstavka 54. člena ZVO-1² stalno prebivajo ali so lastnice ali druge posestnice nepremičnine. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019 pojasnilo, da zakon olajša vstop v postopek navedenim osebah zato, ker prebivajo v opredeljenem vplivnem območju ali imajo tam svojo nepremičnino, saj jim ni treba izkazovati pravnega interesa. Vrhovno sodišče je v tej odločbi izrecno poudarilo, da „priznanje pravnega interesa tem osebam ne izključuje udeležbe v postopku drugim osebam, ki bi na enak način, kot v drugih upravnih zadevah izkazale, da imajo pravni interes za sodelovanje v postopku.“. Enako stališče (glede določitve kroga oseb, ki lahko sodelujejo v postopku) je zavzelo Vrhovno sodišče tudi v sodbi X Ips 335/2011 z dne 29. 11. 2012, v kateri je v konkretni obravnavani zadevi, ki se je nanašala na postopek okoljevarstvenega dovoljenja oziroma soglasja na podlagi takrat veljavnega ZVO-1 pojasnilo, da: „ZVO-1 z navedenimi določbami omejuje udeležbo v postopku okoljevarstvenega dovoljenja oziroma okoljevarstvenega soglasja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni mogoče izključiti možnosti drugih pravnih in fizičnih oseb, da sodelujejo v obeh navedenih postopkih, če seveda dokažejo svoj pravni interes za vstop v postopek. Taksativna opredelitev (oziroma omejitev) stranskih udeležencev v postopku, ki ne izhaja iz obstoja njihovega pravno varovanega interesa, temveč iz formalnih in na videz objektivnih opravil, pomeni nedopustno izključitev nekaterih oseb iz sodelovanja v upravnem postopku, ki jim materialno pravo priznava pravno varovan položaj (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011).“

46Ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS, ki ga je sodišče povzelo v 45. točki obrazložitve te sodbe in se nanaša na določbo 64. člena ZVO-1, torej pravno podlago, ki je v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, pa sodišče tudi v obravnavani zadevi strankam tega spora pojasnjuje, da je stališče, ki se nanaša na določitev strank v zakonu, treba upoštevati tudi v primeru predhodnega postopka, izvedenega na podlagi določbe 51.a člena ZVO-1. Navedeno pomeni, da je treba v obravnavani zadevi odgovoriti na vprašanje, na kakšen način in s kakšnimi dokazili lahko stranka, ki ni nosilec nameravanega posega v okolje iz prvega odstavka 51.a člena ZVO-1 oziroma nevladna organizacija iz 153. člena ZVO-1, ki zatrjuje obstoj pravnega interesa za vstop v postopek na podlagi 51. člena ZVO-1, dokazuje svoj pravni interes.

47To pravno podlago po presoji sodišča določa 43. člena ZUP, na podlagi katerega se lahko postopka udeležujejo tudi druge osebe in na katerega je tožeča stranka med drugim tudi oprla svojo zahtevo za vstop v postopek. Po prvem odstavku navedenega člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43 člena ZUP). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient).

48Stranski udeleženec je torej samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka. Zato mora obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. V obravnavani zadevi bo tako morala oseba, ki zatrjuje pravni interes za udeležbo v predhodnem postopku na podlagi 51.a člena ZVO-1 (ali izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje), slednjega utemeljiti z na zakon ali podzakonski akt oprto (varovano) osebno pravno korist.

49Sodišče opozarja, da je materialni predpis, na katerega je treba opreti zatrjevano pravno korist ZVO-1, ki v uvodnih določbah, tudi določbi 2. člena (namen in cilji zakona), kot cilje varovanja okolja določa zagotavljanje preprečitve in zmanjšanje obremenjevanja okolja in ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja, to pa so cilji, na katerih temelji pravni interes tožeče stranke.

50Tožeča stranka namreč obstoj pravne koristi utemeljuje z ugotovitvijo, da je pravna oseba lastnik poslovnih prostorov z ID znakom ..., ki v naravi predstavljajo poslovne prostore na naslovu ..., v katerih je zaposlenih 19 delavcev, v poslovni stavbi št. .... Nepremičnina je od nepremičnine v lasti nosilca nameravanega posega oddaljena 30 m, zato bo nameravani poseg povzročal obremenitve okolja, ki bi lahko vplivale na zdravje ali premoženje ljudi. Sodišče je v predhodnih točkah obrazložitve že pojasnilo, da lastništvo poslovnega objekta samo po sebi ne glede na razdaljo od nameravanega posega v obravnavanem zadevi ne utemeljuje pravnega interesa, uporaba določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 pa v predhodnem postopku ni dovoljena.

51Tožeča stranka v obravnavani zadevi zatrjuje tudi obstoj pravnega interesa na podlagi prvega odstavka 43. člena ZUP. Na tej podlagi pravni interes zatrjujejo osebe, ki v nasprotju s taksativno določenim krogom oseb na podlagi zakona, ki jim pravnega interesa ni treba dokazovati, ker jim ga na podlagi določene okoliščine priznava že zakon, morajo zatrjevani pravni interes, v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZUP, v svoji vlogi določno navesti (v čem je njihov pravni interes), in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Izkazati morajo torej, da nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na njihovo zdravje ali premoženje.

52Tožeča stranka poudarja, da nosilec nameravanega posega želi postaviti obrat za pripravo bitumenskih mešanic, asfaltno bazo, do katere se bodo prevažali mineralni agregati s tovornjaki, od tod dalje pa z nakladalnimi stroji nalagali in vsipali v kovinske zalogovnike mobilne naprave, od koder je nato predviden avtomatiziran odvzem ter krmiljenje v tehnološki proizvodnji proces naprave. Na podlagi kataloga proizvajalca asfaltne baze in specifikacij naprave ter podatka o kapaciteti izpusta naprave ter podatka o zmogljivosti silosov za material tožeča stranka meni, da je njen pravni interes v predhodnem postopku na podlagi 51.a člena ZVO-1 zadostno izkazan. Zatrjuje, da bi vzpostavitev asfaltna baze povzročila prekomerne emisije, ki jih našteva in nadalje poudarja, da se bo v procesu proizvodnje uporabljal tudi nevarni odpadek klas. št. 17 03 02, drobljeni asfalt, ki se skladišči na deponiji, torej se bo izvajala dejavnost predelave podatkov. Navedene emisije povezuje s nezmožnostjo poslovanja v dosedanjih poslovnih prostorih, občutnim znižanjem vrednosti nepremičnine in občutnim znižanjem vrednosti podjetja. Nadalje pravni interes povezuje s zatrjevanim vplivom delovanja asfaltne baze na življenje in zdravje vseh zaposlenih pri tožeči stranki, za katere je v skladu s 5. in 6. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu dolžna zagotavljati varno delovno okolje in z ukrepi preprečiti škodljive vplive emisij na zdravje zaposlenih delavcev, do katerih pa bo z delovanjem asfaltne baze nad dopustno mejo tudi prišel. Hrup in druge emisije pa bo povzročalo tudi število do 60 tovornih vozil na uro, ki bodo dostopala do asfaltne baze. Zaradi lokacije posega pa zahteva tudi presojo, ali bo gradnja v varnostnem in evakuacijskem pasu skladišč in plinskih rezervoarjev utekočinjenega naravnega plina (UNP) sploh dopustna.

53Sodišče soglaša z odločitvijo prvostopenjskega upravnega organa, da tožeča stranka pravnega interesa za sodelovanje v obravnavanem postopku ne more opreti oziroma izkazovati z lastnostjo stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj je treba tudi po presoji sodišča pravni interes izkazati v vsakem upravnem postopku posebej. Ne soglaša pa sodišče z odločitvijo prvostopenjskega upravnega organa, da so navedbe tožeče stranke pavšalne in da zanje ni predložila dokazil, toliko bolj ob ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je stavba št. ... od območja nameravanega posega res oddaljena približno 30 m zračne razdalje in da je med območjem nameravanega posega cesta. Sodišče svojo odločitev opira na stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010 in U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, da je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika.

54Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je torej treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj. Kot je sodišče že pojasnilo v 49. točki obrazložitve te sodbe, pravni interes na področju varstva okolja varujejo določbe ZVO-1. Po presoji sodišča zatrjevanje tožeče stranke, na podlagi njej dostopnih podatkov o nameravanem posegu, podatku o umestitvi nameravanega posega na določeno lokacijo ter podatkov o oddaljenosti njenega poslovnega objekta od nameravanega posega, obveznosti tožeče stranke kot delodajalca na podlagi določbo Zakona o varnosti in zdravju pri delu ter zatrjevane povečane nevarnosti zaradi gradnje v varnostnem in evakuacijskem pasu skladišč in plinskih rezervoarjev UNP, zadošča za izkazanost pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP. V kolikor bi sodišče sledilo stališču tožene stranke, da tožeča stranka zatrjevanega pravnega interesa ni dokazala, da torej ni izpodbila navedb nosilca nameravanega posega, ki je v postopku predložil Strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom št. EK2015-1500651, E., d.o.o., bi to pomenilo, da bi že v postopku po 43. členu ZUP morala tožeča stranka predložiti dokazila, ki bi presegla namen odločanja po navedeni določbi in bi dejansko pomenila že vsebinsko odločanje na podlagi 51.a člena ZVO-1. V tej zvezi sodišče zgolj opozarja, da tudi sicer sodna praksa sledi stališču, da je treba možnost posega v pravni interes verjetno izkazati, na kar v bistvu napotuje tudi določba drugega odstavka 142. člena ZUP, po kateri mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, dokaze, če je mogoče, predložiti.

55Sodišče je na podlagi navedenega na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku odločanja bo morala tožena stranka ponovno presoditi navedbe tožeče stranke, s katerimi je izkazovala pravni interes, ter upoštevati stališča iz te sodbe in tudi, da je presoja, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožeče stranke predmet meritornega odločanja v predhodnem postopku, ne pa že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca v postopku.

56Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

57Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Sodišče je stroške za tožbo odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Toženka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.

K III. točki izreka:

58Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo priglasila stroške postopka (za odgovor na tožbo in odgovor na pritožbo zoper odločbo MOP ter za odgovor na vlogo, s katero se uvaja postopek, ter materialne stroške). Uvodoma sodišče ugotavlja, da je sodišče upoštevalo stroškovni zahtevek stranke z interesom samo v delu, ki se nanaša na ta sodni spor.

59Sodišče upoštevaje določbo 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da je stranka z interesom izkazovala pravni interes, da v tem upravnem sporu uspe tožena stranka (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku), zato je moralo njeno zahtevo, upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku zavrniti.

¹ Nosilec nameravanega posega v okolje iz tretjega odstavka prejšnjega člena mora od ministrstva zahtevati, da ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Ministrstvo lahko začne postopek predhodne presoje tudi po uradni dolžnosti.
² Oseba, ki na območju iz 6. točke drugega odstavka 54. člena tega zakona stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona, imata pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopita v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja.