VSK Sodba PRp 347/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 330,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je okrajno sodišče obdolženega spoznalo za odgovornega za prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 in po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in mu izreklo enotno globo v višini 1.700,00 EUR in stransko sankcijo odvzema predmeta in sicer osebnega vozila last obdolženčeve žene A. A. Obdolženemu je tudi naložilo v plačilo stroške postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženi in sicer samo zoper del, v katerem je bila izrečena stranska sankcija. Kot je razbrati iz obrazložitve, je sodišče očitno upoštevalo kot obteževalno okoliščino tudi prekršek, ki ga je obdolženi storil leta 2016 in je že izbrisan iz kazenske evidence, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 26. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Tudi sicer pa pomeni stranska sankcija pretiran poseg v pravico A. A. do zasebne lastnine, saj avtomobil vsakodnevno potrebuje za vožnjo na delo, zaslišana je pojasnila, da ključe avtomobila pred obdolženim sicer skriva in da bo v bodoče poskrbela, da avtomobila ne bo več vozil. Za prekrške obdolženega ni odgovorna. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da obdolženi ni povzročitelj prometnih nesreč, niti ni zaradi njegovega ravnanja nastala kakšna škoda. V zadnjih treh letih je bil obravnavan samo zaradi enega prekrška, zato je ukrep nesorazmeren v primerjavi z nevarnostjo, ki jo za cestni promet predstavlja obdolženi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določbi drugega odstavka 25. člena ZP-1 se smejo predmeti, uporabljeni za prekršek, odvzeti tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Pritožba pravilno opozarja, da je treba v takem primeru tehtati med pravico lastnika do zasebne lastnine in razlogi, ki bi terjali odvzem predmeta. To tehtanje pa je sodišče prve stopnje opravilo. Obdolženec je vozil avtomobil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, poleg tega je odklonil postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica uživanja prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi (v zagovoru je izpovedal, da je strokovni pregled zavrnil, da ne bi bilo dodatnih stroškov, saj včasih kupi CBD in ga skadi). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obdolženi storil enaka prekrška že v letu 2021¹, pri čemer je šlo za isto vozilo. Očitno torej takrat izrečena kazen na obdolženca ni vplivala tako, da ne bi več ponavljal istovrstnih prekrškov, prav tako pa je očitno tudi, da je lahko ponovno vozil isto vozilo, čeprav lastnica, ki je njegova žena, ve, da nima vozniškega dovoljenja. Ob povedanem je nevarnost, da bi istovrstne prekrške ponavljal, tudi po mnenju pritožbenega sodišča realna. Vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kombinirana še s prekrškom po 107. členu ZPrCP, predstavlja resno nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da doslej obdolženi k sreči še ni povzročil prometne nesreče. Na drugi strani tehtnice pa je zgolj dejstvo, da odvzem avtomobila osebi, ki ni storilec prekrška, že na splošno pomeni poseg v njeno lastninsko pravico. Niti obdolženi niti lastnica nista v postopku (čeprav sta oba to možnost imela) navajala nobenih drugih okoliščin, ki bi terjale dodatno presojo sodišča prve stopnje glede teže posega v lastninsko pravico. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato odvzem avtomobila ni pretiran poseg v lastninsko pravico lastnice avtomobila glede na nevarnost, ki jo za varnost cestnega prometa predstavlja obdolženi.

5Šele v pritožbi je obdolženi sicer prvič omenjal, da lastnica avtomobil potrebuje za vožnjo na delo in v kraj stalnega bivališča, pri čemer ni niti skušal pojasniti, zakaj teh dejstev ni mogel navesti že prej. Teh navedb (za katere obdolženi niti ni predlagal kakšnih dokazov, da bi jih bilo mogoče preveriti) zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 157. člena ZP-1).

6Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7Pritožnik mora na podlagi določbe 144. člena ZP-1 in tarifni št. 8132 Zakona o sodnih taksah plačati sodno takso za pritožbo v znesku 330,00 EUR.

¹ Sodišče se je sicer res sklicevalo tudi na prekršek iz leta 2016, vendar tega prekrška ni upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Ugotovilo je le, da je obdolženi takrat obljubil, da brez vozniškega izpita ne bo več vozil in da se obljub očitno ne drži. Zato tudi ni verjelo obljubi, dani v tej zadevi, da bo prenehal s svojo prakso vožnje brez vozniškega dovoljenja.