VDSS Sodba Psp 107/2022

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 28. 12. 2020 in št. ... z dne 12. 8. 2021 v delu, ki se nanaša na zavrnitev denarne socialne pomoči in znižanje varstvenega dodatka za 15 %, ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, se zavrne."

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo Centra za socialno delo A., št. ... z dne 28. 12. 2020 v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 8. 2021 odpravilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev denarne socialne pomoči in znižanje varstvenega dodatka za 15 %, ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da izda novo upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodne odločbe (I. in II. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja stališče, da tožniku, ki (nesporno) živi s svojo mamo, vendar v ločenem gospodinjstvu, si pa stroške bivanja delita, ni zagotovljeno bivanje in s tem 15 % osnovna oskrba. Po prepričanju sodišča bi imel tožnik v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Sodišče se pri tem sklicuje na sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Psp 561/2015 in Psp 171/2016. Takšno stališče pa je po mnenju tožene stranke materialnopravno zmotno. Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je že presežena. Tožena stranka omenja sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 152/2016 z dne 11. 10. 2016, iz katere jasno izhaja, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % in da je takšna odločitev izdana v okviru meja prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom. Vrhovno sodišče poudarja, da niti Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (v nadaljevanju: Pravilnik)¹ niti zakon izrecno ne predvidevata 100 % brezplačnega bivanja kot (edino) upoštevnega za znižanje pomoči. Nadalje tožena stranka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 233/2017 z dne 24. 4. 2018. Enako materialnopravno stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v (kasnejših) sodbah opr. št. Psp 71/2017 z dne 1. 6. 2017 in opr. št. Psp 213/2017 z dne 19. 10. 2017. Novejša sodna praksa je tako glede ustreznosti 15 % znižanja denarne socialne pomoči (in v tem smislu tudi varstvenega dodatka) jasna in usklajena. Delitev stroškov bivanja namreč (logično) pomeni, da je bivanje za tožnika cenejše, kot če bi živel sam. S tem pa je znižanje javnih sredstev v najmanjšem možnem procentu (15 %) popolnoma sorazmerno in utemeljeno, pri čemer upravni organ pri izdaji odločbe ni prekoračil meja prostega preudarka. Prvostopenjski organ je tako minimalni dohodek za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči pravilno znižal za 60,33 EUR, tako da za denarno socialno pomoč znaša 341,85 EUR. Ker tožnik s svojimi dohodki v višini 343,43 EUR presega minimalni dohodek, posledično ni upravičen do denarne socialne pomoči. Enako tožena stranka poudarja glede varstvenega dodatka, ki bi znašal 189,02 EUR, vendar pa ga je organ I. stopnje pravilno znižal za 15 %, tako da znaša 159,09 EUR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),² pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 8. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 28. 12. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik upravičen do varstvenega dodatka v višini 159,09 EUR za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 5. 2021. Ni pa upravičen do denarne socialne pomoči, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči ter do višjega zneska varstvenega dodatka.

6V Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)³ je v 3. točki prvega odstavka 31. člena določeno, da lahko Center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za kater0 je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani ali je njeno preživetje zagotovljeno na drug način. V drugem odstavku istega člena je nadalje določeno, da CSD pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, v primeru iz 3. točke prvega odstavka odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka 31. člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno (bivanje, prehrana). Razloge iz prvega odstavka tega člena in način njihovega ugotavljanja, to je metodologijo upoštevanja vrednosti iz 2. točke prvega odstavka, podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Navedena določba tako odkazuje na uporabo Pravilnika, ki v prvem odstavku 12. člena določa, da se mesečna vrednost osnovne oskrbe upošteva v razmerju do minimalnega dohodka, ki bi upravičencu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov, kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje.

7CSD ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, prebivanje na istem naslovu lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato mora CSD upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotiti. Pri tem pa mora na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS),⁴ upoštevati drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).⁵ V upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu upravičen da odloča po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. CSD mora tako pri znižanju denarne socialne pomoči po prostem preudarku slediti njenemu osnovnemu namenu, to pa je zagotavljanju sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Z varstvenim dodatkom pa se upravičencu do njega zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški za vzdrževanje stanovanja, nadomeščanje trajnih potrošnih dobrin ipd.) in niso stroški za zadovoljenje minimalnih življenjskih potreb.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožniku od 1. 1. 2021 do 31. 5. 2021 zagotovljeno bivanje pri materi, ki je upokojenka z zadostnimi sredstvi za preživljanje. Kljub prebivanju tožnika z materjo in v ločenem gospodinjstvu, pa sta si stroške bivanja delila. To izhaja tudi iz izpovedbe tožnika na naroku za glavno obravnavo.

9Po stališču sodišča prve stopnje tožnik ni imel zagotovljeno bivanje v celoti. To bi bilo podano le v primeru, če zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. S tem bi bila tožniku zagotovljena 15 % osnovna oskrba.

10Tako stališče pa ni pravilno. Res je, kot to navaja sodišče prve stopnje, da je tako stališče že bilo zavzeto v sodni praksi,⁶ vendar pa je bila navedena sodba na revizijski stopnji spremenjena.⁷ Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da iz pravne ureditve dodelitve denarne socialne pomoči izhaja, da ima CSD pri svoji odločitvi pravico do prostega preudarka (diskrecijsko pravico) v okviru meja zakonskega besedila in podzakonskega predpisa. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZUP mora biti v upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu ali po predpisu samoupravne lokalne skupnosti upravičen odločati po prostem preudarku, odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (namen in obseg pooblastila določa zakon ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku). Diskrecijsko pravico mora uporabiti v okviru jezikovnih in pojmovnih meja predpisa, pri čemer upošteva namen podeljenega prostega preudarka. Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je namen socialne pomoči zagotovitev sredstev posameznikom za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogočajo preživetje, to pa zajema tudi stroške bivanja oziroma nastanitve. Če so ti manjši zaradi sobivanja z osebo, ki ni družinski član, je CSD pooblaščen, da odloči po prostem preudarku, ali je posameznik glede na dejansko stanje upravičen do dajatve in v kakšnem obsegu.

11Ker tožnik prebiva v stanovanju, katerega lastnica je tožnikova mati, s katero si tudi delita stroške bivanja, je CSD pravilno upošteval, da ima s tem tožnik tudi nižje stroške. CSD je torej v tem primeru utemeljeno, v okviru diskrecijske pravice odločil, da ima tožnik zagotovljeno bivanje in da mu je s tem zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (tretji odstavek 12. člena Pravilnika). Za odločitev tako ni bistveno, da sta gospodinjstvi ločeni. Bistveno je zgolj, da tožniku ni potrebno v celoti plačevati stroškov za stanovanje, temveč si stroške delita z mamo, kot je to tožnik tudi izpovedal na naroku za glavno obravnavo. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meja prostega preudarka. Odločila je v okviru pooblastila, ki ji ga daje 31. člen ZSVarPre.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji za odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot so določeni v 3. točki prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1).⁸ Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 28. 12. 2020 in 12. 8. 2021 v delu, ki se nanaša na zavrnitev denarne socialne pomoči in znižanje varstvenega dodatka za 15 %, in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

¹ Ur. l. RS, št. 8/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami.
⁶ Glej Psp 561/2015 z dne 25. 2. 2016.
⁷ Glej VIII Ips 152/2016 z dne 11. 10. 2016.
⁸ Ur. l. RS, št. 2/2004.