34. člen ZSVarPre

Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.

Ker tožnik izredne denarne socialne pomoči ni porabil za namen, za katerega mu je bila dodeljena in tudi ni izkazal drugih okoliščin določenih v 34. členu ZSVarPre, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke.

Ključno je, da tožnik dokazil o namenski porabi predhodno dodeljene izredne denarne socialne pomoči ni predložil. Slednje je, kot je ustrezno izpostavilo sodišče, tudi sam priznal. Ne glede na spremembo stalnega prebivališča za tožnika v zakonsko določenem roku ni prenehala obveznost predložitve dokazila o porabi predhodno dodeljenih sredstev izredne denarne socialne pomoči.

Ker tožnik prebiva v stanovanju, katerega lastnica je tožnikova mati, s katero si tudi delita stroške bivanja, je CSD pravilno upošteval, da ima s tem tožnik tudi nižje stroške. CSD je torej v tem primeru utemeljeno v okviru diskrecijske pravice odločil, da ima tožnik zagotovljeno bivanje in da mu je s tem zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (tretji odstavek 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči). Za odločitev tako ni bistveno, da sta gospodinjstvi ločeni. Bistveno je zgolj, da tožniku ni potrebno v celoti plačevati stroškov za stanovanje, temveč si stroške delita z mamo, kot je to tožnik tudi izpovedal na naroku za glavno obravnavo. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meja prostega preudarka. Odločila je v okviru pooblastila, ki ji ga daje 31. člen ZSVarPre.

Pritožnica pogoja namenske uporabe že priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogla izpolniti, saj je novo vlogo za istovrstno pravico vložila pred realizacijo oz. prejemom denarne dajatve po odločbi z dne 31. 12. 2019. Ker je bila v predsodnem postopku nova vloga vložena 8. 1. 2020, izredna denarna socialna pomoč po odločbi z dne 31. 12. 2019 pa izplačana 20. 1. 2020, je bila lahko ob pravilni uporabi 34. člena ZSVarPre zahteva le zavrnjena. V ustaljeni sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče, da za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti ravnanja zaposlenih pri izdaji posamičnih upravnih aktov takšna, da iz njih izhaja namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Ker je v zadevi sporna zgolj višina priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, je pri presoji zadeve potrebno uporabiti tudi tretji odstavek 33. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile.

Bistvo spora je o tem, ali je tožnik v 45 dneh od prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe Centra za socialno delo, predložil dokazila o namenski porabi predhodno dodeljene izredne denarne socialne pomoči. V kolikor tega ni storil, ga zadene sankcija, da ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči.

Ob upoštevanju vseh izpostavljenih okoliščin konkretnega primera revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo sodišča druge stopnje, da tožnika zgolj zato, ker toženki ni predložil pisnega dokazila o namenski porabi 9,94 EUR, ni mogoče kaznovati s 14 mesečno prepovedjo odobritve nove izredne denarne socialne pomoči. Nasprotno stališče bi glede na izjemno nizek dodeljen znesek in po drugi strani več kot eno letno prepoved dodelitve nove izredne denarne socialne pomoči predstavljalo prekomeren poseg v z Ustavo RS zagotovljeno pravico do socialne varnosti. Posebej ob upoštevanju, da je izredna denarna socialna pomoč namenjena najranljivejšim skupinam kot še zadnji prejemek v primeru materialne stiske, povezane s preživetjem.

V določbi 34. člena ZSVarPre je jasno določena ne samo dolžnost upravičenca do izredne denarne socialne pomoči, da v določenem roku centru za socialno delo predloži dokazila o namenski porabi sredstev, ampak v primeru, da upravičenec tega ne stori v roku ali se iz dokazil ugotovi, da sredstva niso bila uporabljena namensko ali ne v roku, tudi jasno določene posledice in sicer, da ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči. Ni pa v citirani določbi 34. člena ZSVarPre določene obveznosti in tudi ne posledica za primer, kot je obravnavani, ko je upravičencu do izredne denarne socialne pomoči naknadno priznana še razlika med že priznanim in izplačanim zneskom izredne denarne socialne pomoči in na novo določenim zneskom zaradi na novo določenega minimalnega osebnega dohodka.

Po 2. odstavku 34. člena ZSVarPre je upravičenec do izredne denarne socialne pomoči dolžan prejeto pomoč uporabiti za namen, za katerega mu je bila dodeljena, in sicer v roku 30 dni po prejemu pomoči oziroma do vložitve nove vloge, če je vložena pred potekom roka. Če je rok zamujen iz opravičenih razlogov, je v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku mogoč predlog za vrnitev v prejšnje stanje (3. odstavek). Dokazila o porabi sredstev je upravičenec dolžan predložiti pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejemu izredne denarne socialne pomoči, oziroma najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč. Če tega ne stori, ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko uporabljena, ali ni bila uporabljana v predpisanem roku, ni upravičen do izredne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema istovrstne denarne dajatve, razen v primeru vložitve nove vloge zaradi naravne nesreče ali višje sile (4. odstavek).

Znesek 200,00 EUR je bil tožniku dodeljen kot izredna denarna socialna pomoč za nakup tople obleke in obutve, tožnik pa tožencu ni predložil vseh potrebnih dokazil, da je izredno denarno socialno pomoč v celoti tudi porabil za namen, za katerega mu je bila dodeljena izredna denarna socialna pomoč, temveč je predložil dokazila le za znesek najemnine v višini 120,00 EUR in za nakup zimskih čevljev v višini 52,00 EUR oziroma skupaj za znesek 172,00 EUR. Zato je podan razlog, zaradi katerega glede na četrti odstavek 34. člena ZSVarPre tožnik ni upravičen do nove izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči.

Tožnik, na katerem je dokazno breme, da bi dokazal, da je CSD pravočasno obvestil o namenski porabi dodeljene izredne denarne socialne pomoči, tega ni uspel dokazati. V takem primeru, ko namenska poraba predhodno dodeljene izredne denarne socialne pomoči ni bila dokazana v roku 45 dni po njenem prejetju, tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V danem primeru za tak primer ne gre.

Predhodno dodeljena izredna denarna socialna pomoč ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre, zato tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči pravilno zavrnilo.

Ker predhodno prejeta izredna denarna socialna pomoč ni bila uporabljena za namen, za katerega je bila dodeljena (za nakup drv), temveč za plačilo položnic, je bila nova zahteva za priznanje izredne denarne socialne pomoči zakonito zavrnjena. Upravičenec do izredne denarne socialne pomoči je dolžan prejeto pomoč uporabiti za namen, za katerega mu je bila dodeljena, in dokazila o porabi sredstev predložiti centru za socialno delo.

Tožnica kljub temu, da je bila pozvana, da mora namen, za katerega uveljavlja izredno denarno socialno pomoč, natančno navesti in tudi predložiti dokazila, ter je bilo primeroma še navedeno, kakšna dokazila naj predloži, razen, da je ponovila, da potrebuje izredno denarno socialno pomoč za omilitev materialne ogroženosti in vrnitev dolgov fizičnim osebam, ni predložila nobenega dokaza, ne neplačanih položnic ali računov, niti kakršnihkoli dokazov o zatrjevanih dolgovih. Ker je izredno denarno socialno pomoč zahtevala za poplačilo dolgov, ki jih ni izkazala, prav tako pa ni predložila neplačanih položnic ali računov, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi štelo za pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrnilo. Po 1. odstavku 34. člena ZSVarPre mora v vlogi za izredno denarno socialno pomoč vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč, in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje.

Izpoved stranke ne more nadomestiti primernih dokaznih sredstev (listin) o namenski porabi izredne denarne pomoči.

V 1. odstavku 33. člena ZSVarPre je določeno, da se lahko kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oz. če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Namen, za katerega tožnica rabi izredno denarno socialno pomoč, to je za plačilo položnic in za splošno preživetje oz. za plavanje v bazenu, ni namen, za katerega bi se prosilcu dodelila izredna denarna socialna pomoč. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do izredne denarne pomoči.

Prejemnik izredne denarne socialne pomoči je dolžan pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejetju denarne dajatve, oz. najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč, če je ta vložena pred potekom 30-dnevnega roka, predložiti dokazila o porabi prejetih sredstev. Če tega ne stori ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena, ali ni bila porabljena v zakonsko določenem roku, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nadaljnjih 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči (4. odstavek). Tožnik v roku iz 4. odstavka 34. člena ZSVarPre ni predložil dokazila o namenski porabi prejete izredne denarne socialne pomoči niti tega ni storil do ponovne vložitve vloge. Zato je sodišče prve stopnje zakonito presodilo, da je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči neutemeljen.