UPRS Sodba in sklep I U 798/2020-9

I. Tožba zoper dopis Centra za socialno delo Ljubljana, Enota Moste - Polje, št. 1221-445/2019-31984 z dne 26. 11. 2019, se zavrže.

II. Tožba zoper sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-42/2019 z dne 24. 4. 2020, se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Iz izpodbijanega dopisa, št. 1221-445/2019-31984 z dne 26. 11. 2019, naslovljenega ''Ugovor zoper delo skrbnika'', izhajajo naslednje ugotovitve prvostopenjskega organa: - da je bil A. A. postavljen pod skrbništvo, - da je 15. 2. 2017 umrl, s čimer je skrbništvo prenehalo, saj je vezano na subjekt, ki mu je bilo skrbništvo namenjeno, da bi se varovale njegove pravice in koristi. S prenehanjem skrbništva (ko subjekta več ni), prenehajo tudi pravice in dolžnosti skrbnika. Ugovor v takem primeru torej ni mogoč, saj skrbnika ni mogoče razrešiti.

2Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (drugostopenjski organ) zavrglo vlogo B. B., C. C. in D. D. z dne 13. 12. 2019 in zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov. Iz obrazložitve izhaja, da so vložnice Centru za socialno delo Ljubljana, Enota Moste - Polje (prvostopenjski organ) posredovale vlogo, poimenovano ''pritožba zoper dopis prvostopenjskega organa, št. 1221-445/2019-31984 z dne 26. 11. 2019'', s katero izražajo nestrinjanje z njegovo vsebino. Drugostopenjski organ je po uvodnem povzetku relevantnih določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), tj. 206. člen, 200. člen, pojasnil, da presoja ugovora zoper delo skrbnika ne pomeni odločanja v upravnem postopku v smislu 2. ali 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato prvostopenjski organ ni bil dolžan izdati upravnega akta. Ker presoja ugovora ne pomeni odločanja v upravnem postopku, posledično ni dopustna pritožba zoper dopis, s katerim je prvostopenjski organ o svojih ugotovitvah seznanil tistega, ki je ugovor zoper delo skrbnika vložil. Enako tudi Upravno sodišče v sodbi, U 1386/2008. Drugostopenjski organ je še navedel, da se strinja z ravnanjem in razlogi prvostopenjskega organa, saj tudi po njegovi oceni zaradi smrti varovanca ni pogojev za vsebinsko presojo vloženega ugovora. Glede na povedano so podani razlogi za zavrženje vloge (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

3Tožnice so v tožbi uvodoma pojasnile, da so sestre pok. A. A., ki je umrl brez potomcev. Po njem teče zapuščinski postopek, II D 966/2017, ki še ni zaključen. Zapustnik je bil postavljen pod skrbništvo z odločbo prvostopenjskega organa, za skrbnico je bila izbrana njegova žena E. E. Ker so tožnice ugotovile, da je prišlo do velikega oškodovanja varovančevega premoženja oziroma prisvojitve zelo visokega zneska denarnih sredstev varovanca s strani skrbnice, so na podlagi 183. in 200. člena ZZZDR vložile ugovor zoper delo skrbnice. V nadaljevanju podrobno opisujejo način oškodovanja varovančevega premoženja, s konkretnimi dvigi denarnih sredstev iz varovančevih računov (pri banki R., d.d., banki P., d.d., itd). Izpodbijane odločitve (dopis in sklep o zavrženju vloge) so po mnenju tožnic nepravilne in nezakonite. Stališče, da se o ugovoru o delu skrbnika ne odloča v upravnem postopku, je zmotno in ne temelji na nobenih pravnih argumentih, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Judikat, ki ga citira izpodbijani sklep, ni javno objavljen, zato ni mogoče preveriti razlogov, niti ali gre za primerljivo zadevo. Stališče, da ne gre za upravno zadevo, je zmotno tudi iz razloga, ker se zadeva ne nanaša na vprašanje varovančeve osebnosti, temveč na vprašanje njegovega premoženja, ki z njegovo smrtjo ni prenehalo. ZZZDR v 219. členu celo izrecno določa, da CSD pri odločanju o pravicah in koristih varovanca postopa po predpisih, ki veljajo za splošni upravni postopek. Varovanec je bil postavljen pod skrbništvo zaradi popolnega odvzema poslovne sposobnosti. Prvostopenjski organ je bil oziroma bi moral biti (189. člen ZZZDR) seznanjen z dejstvom, da je varovanec imel zelo obsežno premoženje. Namen skrbništva je tudi zavarovanje premoženja varovanca, ki je pod skrbništvom (tretji odstavek 178. člen ZZZDR), kar pomeni, da mora prvostopenjski organ po 200. členu ZZZDR obravnavati tudi skrbnikovo upravljanje varovančevega premoženja. To premoženje s smrtjo varovanca ne preneha in obstoji vnaprej v obliki zapuščine in zahtevkov zoper skrbnika zaradi neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Na tej podlagi mora prvostopenjski organ sprejeti vse potrebne ukrepe za zavarovanje premoženjskih koristi varovanca, četudi njegovo premoženje po njegovi smrti obstoji v obliki zapuščine. Zgolj zaradi smrti varovanca ne preneha obveznost skrbnika, tj. sestaviti poročilo, vključno s podatki o upravljanju varovančevega premoženja (194. člen ZZZDR).

4Zmotno je tudi stališče, da zaradi smrti varovanca prvostopenjski organ ne more več razrešiti skrbnice, kar naj bi bil edini možni ukrep. Po 200. členu ZZZDR mora prvostopenjski organ določiti, kaj se v primeru utemeljenega ugovora lahko ukrene, torej ima širok nabor možnosti, da sprejme konkretne ukrepe za zavarovanje varovančevega premoženja. Tako ima kljub smrti varovanca možnost, da od skrbnice zahteva, da v varovančevo premoženje (ki je sedaj zapuščina) vrne odtujeno premoženje. V konkretni zadevi je bilo nedvomno izkazano, da si je skrbnica prisvojila najmanj 526.000,00 EUR varovančevih denarnih sredstev. Takšno dejansko stanje pa narekuje, da prvostopenjski organ ponovno preveri poročila skrbnice in po ugotovitvi vseh okoliščin na podlagi 195. in 200. člena ZZZDR bodisi z odločbo skrbnici naloži vrnitev odtujenega premoženja v zapuščino varovanca bodisi zoper skrbnico vloži kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja izneverjenja po drugem in tretjem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika. Opozorile so še na 219. člen ZZZDR. Predlagale so, da sodišče odpravi sklep drugostopenjskega organa in dopis prvostopenjskega organa ter zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

5Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala sodišču, da tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijanem upravnem aktu.

6Tožnice so sodišču z dopisom z dne 14. 1. 2021 sodišču sporočile, da je prva tožnica B. B. dne 18. 12. 2020 umrla, da sta pravna naslednika njena sinova F. F. in G. G., ki pooblastila ne preklicujeta. Sodišče v skladu s 100. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) F. F. in G. G. šteje (tudi) kot tožnika v tem upravnem sporu.

7Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča pri odločanju na seji 19. 10. 2021 sklenilo, da v zadevi sodi sodnik posameznik (sklep, I U 798/2020 z dne 19. 10. 2020).

K I. točki izreka:

8Tožba ni dovoljena.

9Z izpodbijanim dopisom je prvostopenjski organ, po tem, ko je prejel ugovor (takrat še) tožnic, vložen na podlagi 200. člena ZZZDR, obvestil tožnice, da je skrbništvo nad Lojzetom Kersnikom prenehalo, ker je ta umrl, zaradi česar ugovor zoper delo skrbnika ni mogoč. Pri tem se je skliceval še na 50. člen ZUP.

10Po 200. členu ZZZDR (ki je v tem primeru pravno relevanten predpis, enako določbo vsebuje sedaj veljavni Družinski zakonik v 256. členu) lahko zoper delo skrbnika in centra za socialno delo na področju skrbništva ugovarjajo varovanec, ki je zmožen to storiti, njegovi sorodniki, pristojni organi, družbeno politične organizacije in strokovne institucije (prvi odstavek); ugovore zoper delo skrbnika rešuje pristojni center za socialno delo, ugovore zoper delo centra za socialno delo pa republiški upravni organ, pristojen za zadeve socialnega varstva (drugi odstavek). Organ, ki rešuje ugovore iz prejšnjega odstavka, preizkusi njihovo utemeljenost, določi kaj naj se ukrene ter o tem obvesti tistega, ki je ugovarjal (tretji odstavek).

11Že iz besedila te določbe je razbrati, da reševanje ugovora zoper delo skrbnika ne pomeni odločanja o upravni zadevi. Po prvem odstavku 2. člena ZUP, ki opredeljuje upravno zadevo, je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, po drugem odstavku istega člena pa se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

12Iz 200. člena ZZZDR ne izhaja, da bi bil ugovor zoper delo skrbnika (na kakršenkoli način) opredeljen kot upravna zadeva, niti ta člen ne določa, da bi se o ugovoru zoper delo skrbnika odločalo z upravno odločbo (kot prej povedano, center obvesti vlagatelja ugovora o svojih ugotovitvah v zvezi z delom skrbnika), in/ali, da bi center za socialno delo o ugovoru zoper delo skrbnika odločal v upravnem postopku.

13Sodišče tudi ugotavlja, da gre pri reševanju ugovorov zoper delo skrbnika za opravilo strokovne narave. Centri za socialno delo namreč izvajajo naloge, ki imajo dvojno naravo: v določenem delu so upravne, v določenem pa strokovne oziroma storitvene narave. Tako predstavlja postopek postavitve skrbnika upravni postopek (179. člen ZZZDR), medtem ko pa je izvajanje skrbniških nalog oziroma spremljanje dela skrbnika pri izvajanju njegovih skrbniških nalog strokovna in ne upravna naloga CSD. Skrbnik namreč redno poroča CSD-ju o izvajanju nalog, CSD jih mora spremljati (194., 195. člen ZZZDR), kot tudi pravilno opozarjajo tožniki. Če nekdo poda ugovor zoper delo skrbnika, mora CSD to preveriti in če ne ugotovi nepravilnosti, stranki odgovori z dopisom (stranko torej obvesti - op. sod.). Če pa ugotovi nepravilnosti, mora po uradni dolžnosti pričeti s postopkom razrešitve skrbnika, kar znova pomeni upravni postopek in kot tak je določen v 198. in 199. členu ZZZDR. Glede na povzeto gre torej za opravilo strokovne narave, saj narava stvari ne terja odločanja v upravnem postopku (4. člen ZUP).

14Res je, da 219. člen ZZZDR določa, da pri odločanju o postavitvi pod skrbništvo, pri imenovanju ali razrešitvi skrbnika, pri odločanju o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnosti ter o pravicah in koristih varovanca, postopa center za socialno delo po predpisih, ki veljajo za splošni upravni postopek, če ni v tem zakonu drugače določeno (prvi odstavek), v drugih primerih pa center ravna na najsmotrnejši način v skladu s svojo vlogo in s pravili stroke (drugi odstavek). Ker, kot že povedano, ne gre za odločanje o postavitvi pod skrbništvo, o imenovanju ali razrešitvi skrbnika, za odločanje o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnosti ter o pravicah in koristih varovanca (185., 186., 198., 199. ZZZDR), ne gre za upravno zadevo, ki bi terjala odločanje v upravnem postopku.

15Sodišče zato sodi, da dopis prvostopenjskega organa ni upravni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), zaradi česar je tožbo zoper dopis zavrglo.

K II. točki izreka:

16Tožba ni utemeljena.

17Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjski organ zavrgel vlogo (takrat še) tožnic zoper dopis prvostopenjskega organa.

18Pri tem se je oprl na 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

19Kot je sodišče presodilo v obrazložitvi k I. točki izreka, dopis prvostopenjskega organa ni upravna zadeva (2. oziroma 4. člen ZUP), to pa posledično pomeni, da je drugostopenjski organ odločil pravilno, ko je vlogo tožnic, poimenovano ''pritožba'', zavrgel iz zgoraj citiranega razloga.

20Pri tem tožniki ne morejo biti uspešni ob sicer pravilni ugotovitvi, da se je drugostopenjski organ ob tem skliceval na neobjavljen judikat (U 1386/2008), saj je za svojo odločitev navedel razloge, ki jih sodišče presoja kot pravilne in v zadostni meri izčrpne, da je odločitev tudi možno preizkusiti.

21Ne glede na povedano pa sodišče pripominja še naslednje:

22Kot izhaja iz 178. člen ZZZDR, je namen skrbništva nad drugimi osebami varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje. V tem primeru je šlo za skrbništvo za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost (206. člen ZZZDR). Nedvomno drži, da je skrbnik v okviru opravljanja obveznosti skrbništva dolžan skrbno upravljati tudi njegovo premoženje (187. člen ZZZDR) in o svojem delu poročati centru za socialno delo (194. in 195. člen ZZZDR), kar pa ne pomeni, da v primeru, ko subjekta tega varstva ni več (torej, ko varovanec umre, kot v tem primeru), skrbništvo še vedno obstaja in s tem posledično tudi naloge in obveznosti skrbnika iz tega naslova, tj. opravljanja skrbništva nad varovancem. Ko varovanec umre, skrbništvo preneha, torej s tem prenehajo obveznosti skrbnika. Zato ni mogoče slediti razlogovanju tožnikov, da gre v takih primerih za zavarovanje varovančevega premoženja tudi po tem, ko skrbništvo preneha. Premoženje s smrtjo varovanca sicer res ni prenehalo, vendar s trenutkom smrti postane predmet dedovanja (2. člen Zakona o dedovanju - ZD), slednje (tj. dedovanje) pa se uvede s smrtjo (123. člen ZD). Ker pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti (132. člen ZD), tudi iz tega razloga ni podlage za varstvo oziroma zavarovanje sedaj pokojnega varovančevega premoženja v obliki in na način, kot to predvideva institut skrbništva po ZZZDR oziroma (sedaj veljavni) Družinski zakonik. Tožniki v tožbi sicer nakažejo, da bi moral prvostopenjski organ v tem primeru zahtevati od skrbnice vračilo odtujenega varovančevega premoženja, kar pa je/bo stvar zapuščinskega postopka pred Okrajnim sodiščem. V tem postopku se bo namreč obravnavalo vprašanje predmeta dedovanja, torej obseg stvari in pravic, ki so bile last zapustnika, kot tudi (morebitni) zahtevki določenih sodedičev do drugih sodedičev v zvezi z zapuščino oziroma predmetom dedovanja.

23Ker je sodišče presodilo, da je bila odločitev drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, hkrati pa tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo tožnikov zoper drugostopenjski sklep zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

24Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj gre v zadevi za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

25Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali (in) zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.