200. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče ugotavlja, da gre pri reševanju ugovorov zoper delo skrbnika za opravilo strokovne narave. Centri za socialno delo namreč izvajajo naloge, ki imajo dvojno naravo: v določenem delu so upravne, v določenem pa strokovne oziroma storitvene narave. Tako predstavlja postopek postavitve skrbnika upravni postopek (179. člen ZZZDR), medtem ko pa je izvajanje skrbniških nalog oziroma spremljanje dela skrbnika pri izvajanju njegovih skrbniških nalog strokovna in ne upravna naloga CSD.

Tožniku je bila odvzeta poslovna sposobnost nastopanja pred sodišči. Pravdnih dejanj ne more opravljati sam, zanj jih lahko opravlja le skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik.

Ker v primeru predloga toženca za postavitev novega skrbnika ni podana pristojnost sodišča za odločanje, je bil njegov predlog pravilno zavržen.

Tožnik ima stalnega skrbnika, ki je njegov zakoniti zastopnik, druge okoliščine iz 82. člena ZPP pa niso podane. Zato je sodišče tožnikov predlog, naj mu postavi začasnega zastopnika za ta upravni spor, zavrnilo. Tožnik je tožbo vložil sam, za kar ni procesno sposoben, saj mu je bila zaradi kverulantstva poslovna sposobnost delno odvzeta. Za pravilno zaščito tožnikovih resničnih interesov skrbi in odgovarja postavljeni skrbnik. Ta ima zato pravico in dolžnost, da v vsakem konkretnem primeru (uradnem postopku) preveri, ali je treba kaj ukreniti za varstvo tožnikovih pravic, in (le) če je, to v imenu tožnika tudi storiti. Razlogi, zaradi katerih bi sodišče v obravnavanem primeru dvomilo v delo skrbnika, ki so mu bili vročeni izpodbijani sklepi, niso podani. Pozivanje skrbnika, naj odobri tožbo, ki jo je tožnik sam vložil zoper te sklepe, bi bilo v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Tožnik sedaj ima stalnega skrbnika, ki je njegov zakoniti zastopnik ter ima pravico in dolžnost tožnika zastopati v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih. Ker zakoniti zastopnik tožbe, ki jo je vložil sam tožnik, ni odobril, je sodišče tožbo zavrglo.

Tožnik je tožbo vložil sam, za kar pa, glede na delno odvzeto poslovno sposobnost, ni procesno sposoben. Sodišče je v nadaljevanju ugotavljalo, ali bi bilo treba od tožnikovega skrbnika zahtevati ustrezno ukrepanje v smislu drugega odstavka 81. člena ZPP, to je odobritev tožbe. Določbe ZPP se v upravnem sporu uporabljajo primerno, v skladu z značilnostmi upravnega spora. Ena od značilnosti rednega upravnega spora je, da sodišče odloča o zakonitosti upravnih aktov, kar pomeni, da je skrbnik s podlago za morebitno vložitev tožbe seznanjen že, ko mu je vročen upravni akt. Izpodbijani sklep je bil brez dvoma vročen (takratnemu) tožnikovemu skrbniku. Ta je bil torej že v fazi upravnega postopka pritegnjen v postopek ter je imel možnost in dolžnost, da bi zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, če bi presodil, da je to tožniku v korist. Ker niso izkazani razlogi za dvom v skrbnikovo delo, je bila glede na navedeno tožniku ustrezno varovana pravica do sodnega varstva. Po drugi strani je treba upoštevati, da je bila tožniku poslovna sposobnost delno odvzeta zaradi kverulantskih značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih postopkih, v katerih sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko s

Izločiti je mogoče samo posameznega sodnika ali več sodnikov, ne pa sodišča. Tožnika je v ponovljenem postopku zastopal CSD Domžale, zato tožnikove procesne pravice niso bile kršene, čeprav sam ni bil povabljen na glavno obravnavo. Zadošča namreč, da je na naroku sodeloval njegov začasni zastopnik.

Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, pravne oseba ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz določb ZZZDR ne izhaja, da bi o ugovorih zoper delo skrbnika in zoper delo centra za socialno delo moralo biti odločeno z upravnim aktom. Glede na določbe ZZZDR odločanje o ugovoru zoper delo skrbnika in o ugovoru zoper delo centra za socialno delo ne predstavlja odločanja o upravni zadevi (2. člen ZUP) ali v drugi javnopravni stvari (4. člen ZUP), zato tudi po presoji sodišča organ ni bil dolžan postopati po ZUP (1. člen ZUP).

Pri presoji materialnopravne utemeljenosti vknjižbe lastninske pravice po ZLNDL je potrebno preveriti, kdo je v času lastninjenja imel dejansko pravico uporabe na nepremičnini, ki je predmet lastninjenja, in ali morebiti lastninjenje ni bilo izvedeno že po drugih predpisih. ZLNDL se je namreč uporabljal le subsidiarno. V primeru, ko je bila dejanska imetnica pravice uporabe Republika Slovenija in so bila na parceli družbena stanovanja in stanovanjske hiše, je bilo lastninjenje za zgradbo izvedeno že po 111. členu SZ. Če je imetnik stanovanjske pravice po določilih SZ/91 kupil stanovanjsko hišo, je na stanovanju pridobil lastninsko pravico, na funkcionalnem zemljišču pa zgolj pravico uporabe. Prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča, ki je uveljavljal prednostno pravico uporabe za gradnjo, je to pravico izgubil, če v treh letih od dneva vročitve odločbe Občinskega ljudskega odbora, da mu je bilo zemljišče dano v uporabo, ni zgradil hiše, ki izpolnjuje pogoje, določene z gradbenimi predpisi in urbanističnim načrtom ali odlokom ljudskega odbora.

Postopek postavitve začasnega skrbnika je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Pri imenovanju začasnega skrbnika pristojni organ sicer upošteva želje zavarovančevih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR), vendar ti sorodniki, tudi če sodelujejo v postopku, v njem ne varujejo svojih pravic in pravnih koristi.