VSL Sodba II Cp 525/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je v roku 60 dni po pravnomočnosti sodne odločbe dolžna izprazniti dvosobno stanovanje številka 13, v četrtem nadstropju stavbe na naslovu v ... (ID znak stavbe 0000-341), v izmeri 81,27 m², ki obsega sobo 25,15 m², sobo 23,45 m², kuhinjo 11,96 m², shrambo 6,81 m², kopalnico 4,34 m², wc 1,28 m², predsobo 5,80 m², balkon 1,48 m² in ložo 1,48 m², s pripadajočo kletjo 2 m², ki stoji na zemljiški parceli ID znak parcela 0000-2752, se iz njega izseliti ter ga praznega vseh oseb in stvari izročiti tožečim strankam.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek ter tožečim strankam naloži, da so solidarno dolžne toženi stranki povrniti vse nastale pravdne stroške. Meni, da tožeče stranke niso dokazale, da so solastnice spornega stanovanja. Ni res, da bi bilo med pravdnima strankama nesporno, da so tožeče stranke solastnice spornega stanovanja do 12/8, tretja tožnica še do 1/8, MO pa do 5/8. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da navedbe tožečih strank niso resnične ter da je po njegovih podatkih lastnica stanovanja Mestna občina ... (MO). V primeru, ko tožeča stranka svoje navedbe dokazuje z listinami, neprerekanje ali neobrazloženo prerekanje s strani tožene stranke ne more imeti za posledico, da se šteje, da je določeno dejstvo nesporno. Ni obveznost tožene stranke, da tožečo stranko opozarja na pomanjkljivosti. Tožeča stranka je tista, ki mora v tožbi navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek ter predložiti dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Iz predloženih listin (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 2802/2005 z dne 24. 5. 2019 ter sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 193/94 z dne 19. 11. 1996) ne izhaja, da bi bile tožeče stranke solastnice spornega stanovanja. Iz rednega izpisa iz zemljiške knjige za nerazdeljeni del stavbe ni razvidno, na koliko posameznih delov se nanaša oziroma koliko posameznih delov vključuje ostali del nepremičnine, ki je označen z začasno identifikacijsko številko 0000-341-90. MO tožencu nikoli ni poslala poziva na izselitev. Toženec pa je dokazal, da najemnino plačuje MO. V pravni situaciji, ko se ne ve, na katerih stanovanj so tožeče stranke podedovale solastninske deleže, je ugovor aktivne legitimacije utemeljen. Tožeče stranke bi namreč lahko konkretni postopek sprožile šele, ko bo končan postopek vzpostavitve etažne lastnine in na podlagi katerega bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da so tožeče stranke solastnice stanovanja, v katerem živi toženec. Zahtevek je neutemeljen tudi na podlagi petega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika. Tožeče stranke zahtevajo izselitev toženca ter da jim je dolžan izročiti celotno stanovanje. Po mnenju toženca to predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja, saj gre za določitev načina rabe. Torej tudi, če bi tožeče stranke dokazale, da so solastnice spornega stanovanja, bi za tožbeni zahtevek, kot so ga oblikovale, morale imeti soglasje občine MO.

3Tožeče stranke na pritožbo niso odgovorile.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da toženec v stanovanju biva brez pravnega naslova in je izpolnjen dejanski stan iz 111. člena Stanovanjskega zakona². Pritožbeno sporna je aktivna legitimacija tožečih strank.

6V skladu s 65. členom Stvarnopravnega zakonika³ ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je aktivna legitimacija tožečih strank kot solastnic spornega stanovanja utemeljena na podlagi 100. člena v zvezi s 92. členom SPZ, na podlagi katerega imajo tožeče stranke pravico zahtevati varstvo pred posegi tretjih na stvari in vrnitev individualno določene stvari, torej tudi izselitev iz nepremičnine od tistega, ki nepremičnino uporablja brez pravne podlage.

7Toženec izhaja iz napačne predpostavke, da je za njegovo izselitev iz stanovanja potrebno soglasje vseh solastnikov. Ker tožeče stranke uveljavljajo varstvo lastninske pravice pred posegi tretjih, ne gre za posel v zvezi z upravljanjem s stvarjo, zato peti odstavek 67. člen SPZ,⁴ na katerega se sklicuje pritožba, ne pride v poštev. V konkretnem primeru torej ne gre za posel v zvezi z upravljanjem s stvarjo, temveč za varstvo lastninske pravice na celi stvari oziroma na delu stvari.

8Ker zakon solastniku omogoča lastninsko tožbo neodvisno od drugih solastnikov na celi stvari, lahko tožeče stranke zahtevajo izročitev stvari v svojo posest in ne tudi v soposest drugega solastnika.

9Toženec ni zanikal v tožbi zatrjevanega dejstva, da je sporno stanovanje v zemljiški knjigi vpisano kot nedokončana etažna lastnina, kot eden od nerazdeljenih delov stavbe z ID znakom 0000-341-900. Neprerekana dejstva se ne dokazujejo (214. člen ZPP). Iz zemljiške knjige jasno izhaja, da so solastniki stavbe ID znak stavbe 0000-341, v kateri se nahaja tudi stanovanje, ki ga zaseda toženec, tožeče stranke ter Občina ... Na kakšen način so tožeče stranke pridobila lastninsko pravico na tem delu nerazdeljenega dela stavbe ni pomembno. Bistveno je, da so v zemljiški knjigi kot solastnice tega dela vpisane tudi tožeče stranke. Da so solastniki spornega stanovanja tožeče stranke ter MO izhaja tudi iz neprerekanih navedb tožečih strank in iz navedb toženca na listovni številki 133. Solastnice tega nerazdeljenega dela stavbe so torej tudi tožeče stranke, zaradi česar so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo aktivno legitimacijo tožečih strank neutemeljene. Toženec tekom postopka ni podal nobenih relevantnih trditev oziroma predlagal dokaze, na podlagi katerih bi se lahko sodišču pojavil dvom v zemljiško knjižno stanje in s tem v aktivno legitimacijo tožečih strank.

10Toženec tudi ni zatrjeval oziroma predložil kakršnegakoli dokaza, da bi bila solastnina med tožečimi strankami in MO dejansko razdeljena ter da je sporno stanovanje v dejanski etažni lastnini MO. Celo nasprotno. V odgovoru na tožbo je izrecno navedel, da solastnina med solastniki še ni razdeljena.

11Toženec šele v pritožbi smiselno zatrjuje, da je bila med solastniki etažna lastnina dejansko že razdeljena, da sporno stanovanje ni del nerazdeljenega dela stavbe z ID znakom 0000-341/900 ter se nanaša na kakšnega izmed drugih delov stavbe, saj naj bi stavba imela 30 delov, medtem, ko se tožeče stranke podedovale solastninski delež le na 11 stanovanjih, ker predstavljajo nedopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, toženec pa ne pove, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji.

12Glede na navedeno in ker niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava niso podane, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju SZ-1.
³ V nadaljevanju SPZ.
⁴ Za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, je potrebno soglasje vseh solastnikov.