VSL Sodba in sklep V Cpg 345/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka razveljavi in se sodišču prve stopnje v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se odločba sodišča v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se sprememba tožbe z dne 23. 3. 2020 dovoli (točka I. izreka).

Zavrglo je tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da uvoz dajanje na trg, prodaja, ponujanje za prodajo, oglaševanje, skladiščenje brendija označenega z znaki „Skenderbeu“, „Gjergej Kastrioti Skenderbeu“ ali risano oznako, ki je proizveden s strani tožeče stranke in dan na trg Republike Slovenije s soglasjem tožeče stranke, ne predstavlja kršitev znamk Evropske unije št. 014901003, št. 015683766, št. 015683744, št. 015683791, št. 015683808, št. 015683881, št. 015956634, št. 015978208, št. 015978224, št. 015978265, št. 016164808, št. 015201338, št. 017429267 in 017429325, registriranih pri uradu EU za intelektualno lastnino in mednarodne znamke št. 848976, ki se nanaša na teritorij znamke Evropske unije, registrirane pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (točka II. izreka).

Ugotovilo je, da uvoz, dajanje na trg, prodaja, ponujanje za prodajo, oglaševanje, skladiščenje brendija označenega z znaki „Skenderbeu“, „Gjergej Kastrioti Skenderbeu“ ali risano oznako, ki je proizveden s strani tožeče stranke in dan na trg Republike Slovenije s soglasjem tožeče stranke, ne predstavlja kršitev slovenskih znamk številka 200671119 ali številka 201571352, registriranih pri Uradu RS za intelektualno lastnino (točka III. izreka).

Odločilo še je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka IV. izreka).

2Zoper takšno odločbo sta se pritožili obe stranki.

3Tožeča stranka se je pritožila zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani v II. točki izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožena stranka na pritožbo tožeče ni odgovorila.

5Tožena stranka se je pritožila zoper I., III. in IV. točko izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in tožbo tožeče stranke v celoti zavrže oziroma zavrne oziroma, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

6Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno in v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

7Dne 28. 6. 2021, torej po preteku pritožbenega roka (sodbo je toženka prejela 18. 3. 2021), je tožena stranka vložila vlogo, ki jo je naslovila pripravljalna vloga tožene stranke, v kateri prereka tožničine navedbe iz njenega odgovora na pritožbo toženke. Takšne vloge Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbenem postopku ne predvideva, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, poleg tega je bila vložena prepozno.

8Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Opis postopka

9Pravdni stranki, ki imata obe sedež v Albaniji, torej izven ozemlja Republike Slovenije in Evropske unije, sta proizvajalki alkoholnih pijač. Eden izmed najpomembnejših proizvodov tožeče stranke je konjak ali brendi, Gjergej Kastrioti Skenderbeu oziroma na kratko Skenderbeu (zadevni izdelek). Tožeča stranka je vložila zahtevek za ugotovitev, da dejanja tožeče stranke uvoza, dajanje na trg, prodaje, ponujanja za prodajo, oglaševanje, skladiščenje brendija označenega z znaki Skenderbeu oziroma Gjergej Kastrioti Skenderbeu ter slikovna oznaka, ki je proizveden s strani tožeče stranke in dan v Republiko Slovenijo, ne predstavlja kršitev EU blagovnih znamk, mednarodne blagovne znamke designirane na EU in dveh slovenskih blagovnih znamk.

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na EU blagovne znamke in na mednarodno znamko designirano na EU, zavrglo, ker je ugotovilo, da ni mednarodno pristojno za sojenje glede teh znamk.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da pristojnost zvezi s slovenskima znamkama temelji na 62. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), upoštevaje dejstvo, da imata obe pravdni stranki sedež v tujini. Določba 62. člena ZMZPP določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za spore v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja, če je bila prijava vložena v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bistvo spora v obravnavani zadevi omejevanje učinkov slovenskih znamk tožene stranke na ozemlju Republike Slovenije in je zato po oceni sodišča spor v tem delu mogoče opredeliti kot spor veljavnosti znamk v pomenu 62. člena ZMZPP, kar je pravilno.

Glede slovenskih blagovnih znamk je ugotovilo, da jih tožeča stranka ne krši. Ugotovilo namreč je, da je tožeča stranka izkazala predpostavke po d.) točki prvega odstavka 48. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). Njena uporaba znakov, uveljavljenih v sodnem postopku, pa ne predstavlja kršitev slovenskih znamk tožene stranke, saj pravica tožeče stranke do uporabe znakov temelji na njihovi dobroverni predhodni uporabi v gospodarskem prometu v Sloveniji s strani tožeče stranke. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev nekršitve pri uvozu, dajanju na trg, prodaji, ponujanju za prodajo, oglaševanje in skladiščenje, ki so običajne aktivnosti, ki so potrebne za plasma izdelka in njihovo prodajo na določenem trgu.

Glede pritožbe tožeče stranke

10Glede EU znamk in mednarodne znamke designirane na EU je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se uporablja Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (v nadaljevanju Uredba EUTM), in sicer prvi odstavek 129. člena ter prvi odstavek 189. člena v zvezi s 124. členom Uredbe EUTM, kar je pravilno. Sodišče prve stopnje pa napačno razlaga 25. in 26. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Bruseljska uredba), ki se uporablja na podlagi četrtega odstavka 125. člena Uredbe EUTM. Sodišče prve stopnje je namreč na tej podlagi ugotovilo, da če niti toženec niti tožnik nimata stalnega prebivališča oziroma sedeža podjetja v državi članici, se takšen postopek lahko začne pred sodiščem države članice, kjer ima svoj sedež Urad (tretji odstavek 125. člena Uredbe EUTM), kar je v konkretnem primeru Alicante v Španiji, kjer ima sedež Urad EU za intelektualno lastnino. Zato je tožbo glede znamk EU in mednarodne znamke designirane na EU zavrglo, saj je ugotovilo, da ni mednarodno pristojno.

11Pritožba tožeče stranke ima prav glede kršitve 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je bilo treba odločbo (sklep) sodišča prve stopnje v tem delu, ko je zavrglo tožbo glede EU znamk in mednarodne znamke designirane na EU, razveljaviti.

12Bruseljska uredba v členu 25. določa tihi ali izrecni dogovor o pristojnosti, na kar se sklicuje tudi četrti odstavek 125. člena Uredbe EUTM, ki določa, da se člen 25. Bruseljske uredbe uporabi, če stranke soglašajo, da ima pristojnost drugo sodišče za blagovne znamke EU, oziroma se člen 26. Bruseljske uredbe uporablja, če toženec potrdi navzočnost na drugem sodišču za blagovno znamko EU.

13Glede na to, da je tožeča stranka, ki ima sedež v Albaniji, vložila tožbo zoper toženo stranko, ki ima prav tako sedež v Albaniji, v Sloveniji, in upoštevaje, da se je tožena stranka spustila v spor in ni ugovarjala sodne pristojnosti slovenskega sodišča, je moč zaključiti, da je podana situacija iz b. alineje četrtega odstavka 125. člena Uredbe EUTM¹ in je za sojenje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.

14Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da ni podana njegova pristojnost na podlagi petega odstavka 125. člena Uredbe EUTM, utemeljilo s tem, da navedena določba določa, da se postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz 124. člena Uredbe EUTM, razen tožbe za ugotovitev nekršitve blagovne znamke, lahko začne tudi pred sodiščem države članice, v kateri je bilo izvršeno ali je grozila nevarnost, da bo izvršeno dejanje kršitve. To pomeni, da je za vse vrste tožb iz 124. člena Uredbe EUTM (razen za ugotovitev nekršitve) v primeru mednarodne sodne prisojnosti podana izbirna pristojnost. V četrtem odstavku 125. člena Uredbe EUTM je podana izjema (tudi ob dejstvu, da nobena od strank nima sedeža v EU iz tretjega odstavka 125. člena Uredbe EUTM), da sodi drugo sodišče, kot tisto iz prvega, drugega in tretjega odstavka 125. člena Uredbe EUTM o mednarodni prisojnosti, če stranke o tem soglašajo ali se na drugem sodišču oglasi toženec, kar je podano v konkretnem primeru. V tej izjemi pa ni izvzeta tožba za ugotovitev nekršitve, kot je to v petem odstavku istega člena Uredbe EUTM.

15Poudariti je treba, da iz Uredbe EUTM v 33. točki uvodne izjave izhaja, da se je treba izogniti nasprotujočim sodbam v tožbah, ki zadevajo ista dejanja in iste stranke in ki so vložene na podlagi blagovne znamke EU in paralelnih nacionalnih blagovnih znamk. Način doseganja tega namena, ko so tožbe vložene v isti državi članici, je stvar nacionalne procesne zakonodaje, na katero ta uredba ne vpliva, medtem ko se takrat, ko so tožbe vložene v različnih državah članicah, zdijo primerne določbe, izoblikovane na podlagi pravil o litispendenci in sorodnih tožbah iz Uredbe (EU) št. 1215/2012.

16Tudi praksa Sodišča EU v Zadevi C-231/16 z dne 19. 10. 2017 opozarja na nujnost, da se v zadevah, kjer gre za paralelno odločanje na podlagi istega dejanskega stanja in istih strank med nacionalnimi in znamkami EU, pazi na to, da ne bi prišlo do litispendence med različnimi sodišči, do česar bi v primeru, da bi obveljala odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru prišlo, saj bi o nacionalni znamki odločalo slovensko sodišče, o znamki EU in mednarodni blagovni znamki designirani na EU pa sodišče v Španiji, pri tem da gre za enako dejansko stanje, za isti stranki in za zahtevo za ugotovitev nekršitev na ozemlju Republike Slovenije. Sodišče EU v točki 37 (podobno točka 44) opozarja, da se je treba v skladu z uvodno izjavo 17 (sedaj 33) Uredbe 207/2009 (sedaj 2017/1001) izogniti nasprotujočim sodbam v tožbah, ki zadevajo ista dejanja in iste stranke in ki so vložene na podlagi blagovne znamke Evropske unije in paralelnih nacionalnih blagovnih znamk. Poudariti je treba, da se omenjena sodba sicer nanaša na kršitve blagovne znamke iz 136. člena Uredbe EUTM (prej 109. člen Uredbe 207/2009), vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba uporabiti analogijo tudi za primere tožb za ugotovitev nekršitev, če jih države članice dopuščajo.² Drži sicer navedba sodišča prve stopnje, da bi bilo smiselno, da se nekršitev ugotovi za območje celotne EU.³ Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi določbo 25. člena Bruseljske uredbe v zvezi s četrtim odstavkom 125. člena uredbe EUTM, ko stranke pokažejo voljo, da jim sodi „drugo“ sodišče.

17Argument sodišča prve stopnje, da na podlagi drugega odstavka 122. člena Uredbe EUTM v zvezi s poglavjem II. Bruseljske uredbe, določbe 25. in 26. člena Bruseljske uredbe v zvezi s tihim ali izrecnim dogovorom o mednarodni pristojnosti niso uporabljive, je napačen. Po tej logiki ureditev po določbi četrtega odstavka 125. člena Uredbe EUTM,⁴ ki omogoča tihi ali izrecni dogovor ob uporabi 25. oziroma 26. člena Bruseljske uredbe v povezavi s tretjim odstavkom 125. člena Uredbe EUTM,⁵ ki izrecno določa, da v primeru, ko nobena od strank nima sedeža v EU, je pristojno sodišče, kjer ima sedež Urad, potem pa je ta ista določba v naslednjem odstavku istega člena določena kot izjema, ki dovoljuje možnost tihega ali izrecnega dogovora o mednarodni pristojnosti, ne bi nikoli prišla v pošev.

18Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep o zavrženju tožbe (II. točka izpodbijane odločbe) razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi IV. točko izreka izpodbijane odločbe glede stroškov postopka.

19V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede dokazni postopek in odloči o zahtevku tožeče stranke še glede EU znamk in mednarodne blagovne znamke designirane na EU ter s končno odločbo odloči o stroških celotnega postopka.

20Višje sodišče ni moglo samo odločati o tej zadevi in je bilo treba sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe razveljaviti, saj bi bilo v nasprotnem primeru o kontradiktornem dejanskem stanju prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Razpravljanje o (vseh) odprtih dejanskih vprašanjih šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

21Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o trditvah obeh strank in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo tožničin zahtevek za ugotovitev nekršitve znamke EU in mednarodne znamke designirane na EU. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico do pravnega sredstva.

Glede pritožbe tožene stranke

22Pritožnica najprej ugovarja 1. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje, da je dovolilo spremembo tožbe, ki jo je predlagala tožeča stranka, sicer dodatno na dve znamki Evropske unije: št. 0172429267 in št. 017429325.

23Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 185. člen ZPP, da je s spremembo tožbe dovolilo z namenom, da se dokončno uredijo sporna razmerja med strankama. Glede na to, da se spor za vse znamke nanaša na istovrstno dejansko stanje in na istovrstno končno odločitev sodišča, je seveda več kot smotrno, da se takšna sprememba tožbe dovoli. Pritožnica pa ne poda nobenih konkretnih razlogov, ki bi temu nasprotovali.

24Pritožnica ponovno izpodbija pravni interes in dopustnost tožbe tožeče stranke, o čemer se pritožbeno sodišče ne bo ponovno izrekalo, saj se je o tem v tej zadevi že izreklo Vrhovno sodišče (III Ips 68/2018 z dne 19. 3. 2019) in je v tem delu glede pravnega interesa odločitev sodišča pravnomočna.

25Glede pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje odločilo o pravnomočno rešeni zadevi, se pritožnica moti. Pravnomočnost je podana le v primeru, ko ni mogoče odločanje o istem zahtevku med istima strankama.⁶ Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožnica sklicuje na zadeve, ki so tekle sicer glede istih znamk med njo in drugimi strankami, in ne toženko. Pravnomočen postane le izrek odločbe, ne postanejo pravnomočna dejstva, kot to navaja pritožnica. Tako očitek, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o pravnomočno razsojeni stvari, ne drži.

26Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialno podlago, in sicer 47. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), ki določa, da znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice. Ena izmed izključnih pravic je tudi ta, da je imetnik znamke upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo kateri koli znak, pri katerem zaradi njegove 1) enakosti ali podobnosti z znamko (enakost ali podobnost znaka in znamke) in 2) enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom (enakost ali podobnost blaga ali storitev), 3) obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko.

27V tem primeru tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi, da ni kršila pravic iz 47. člena ZIL-1, ki jih ima imetnik znamke, to je tožena stranka, saj je podana omejitev pravic iz znamke na podlagi d) alineje prvega odstavka 48. člena ZIL-1.

28Toženka je imetnica dveh slovenskih blagovnih znamk številka 200671119 ali številka 201571352, registriranih pri Uradu RS za intelektualno lastnino od leta 2016 dalje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnica navedena znaka uporabljala že pred letom 2016. Prav tako je ugotovilo, da je bila pri tej uporabi podana dobra vera tožnice.

29Glede nesklepčnosti tožbe pritožnica navaja le splošne trditve, ki so povsem pavšalne in nanje ni mogoče odgovarjati. Nesklepčnost je nasprotje sklepčnosti in pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja. Tožeča stranka je podala konkretno trditveno podlago in prav tako ponudila dokaze, ki utemeljujejo njene trditve in zahtevek. Prav tako je izkazala ogroženost položaja na slovenskem trgu in zato uveljavlja ugotovitveno tožbo, da bo lahko mirno poslovala na (slovenskem) trgu. Golo pritožbeno zanikanje zatrjevanih dejstev ne more pomeniti nesklepčnosti tožbe.

30Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je pri tožeči stranki podana predhodna uporaba znamke (d alineja prvega odstavka 48. člena ZIL-1), saj je napačno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ker je dokazni postopek pomanjkljivo izvedlo.

31Pritožbeno sodišče glede ugotovljenega dejanskega stanja ne bo ponavljalo ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 32. in 33. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), saj z njimi soglaša in se nanje sklicuje.⁷ Glede očitka, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo opravilo dokazni postopek, ker je nepravilno ovrednotilo dokaze, ki jih je predložila tožena stranka, tožnica našteje zgolj dokaze, ne pove pa, kaj bi s temi dokazi lahko dokazala. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je tožeča stranka, preden je tožena stranka registrirala znamke pri Uradu RS za intelektualno lastnino, te znamke mirno uporabljala. Pritožnica ponavlja trditve glede tega, da je imetnica najstarejše znamke Skenderbeu v Albaniji iz leta 1993, vendar je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, upoštevaje predložene izvozne dokumente in izpovedbo priče A. Pritožnica sicer pavšalno navaja, da je navedena priča neverodostojna, pri tem pa ne pojasni, v čem konkretno se to kaže (razen poslovnega sodelovanja med pričo in obema strankama, kar pa ne more biti razlog za neverodostojnost), zato na ta očitek ni mogoče odgovoriti.

32Pritožnica tudi očita, da je bila tožeča stranka v slabi veri, saj je ves čas zavestno vedela, da s prodajo, reklamiranjem itd. svojih proizvodov pod znamkami Skenderbeu, ki so bile registrirane na toženo stranko, počne nekaj, kar ne bi smela, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (točka 36. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je tožnica sporne znake mirno uporabljala že pred tem, preden jih je toženka registrirala. Pritožbene navedbe, da ni mogla biti v dobri veri zato, ker je vedela, da je toženka njena konkurenca, pa niso relevantne. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnica zadevne proizvode uvažala v Slovenijo vsaj od leta 2001 dalje, ko toženka v Republiki Sloveniji ni imela nobene blagovne znamke (prvo je dobila šele leta 2005). Tožnica pa je imela veljavno blagovno znamko med leti 2003 in 2014.

33Pritožnica še očita kršitev človekovih pravic, saj so ji bile kršene pravice enakosti pred zakonom, uresničevanje in omejevanje pravic, začasna omejitev in razveljavitev pravic, enako varstvo pravic, pravica do zasebne lastnine, pravice iz ustvarjalnosti in lastnine ter ostale. Teh očitkov ne konkretizira, pač pa navaja zgolj, da s tem, ko je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ne krši rabe znamk, ki jih ima registrirane tožena stranka, gre za nedopusten poseg v lastnino. Sodišče na pavšalne očitke ne more argumentirano odgovarjati, zato se do njih ne bo opredeljevalo.

34Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

35Ker je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe razveljavilo (II. točka izpodbijane odločbe), je odpadla odločitev o pritožbenih stroških, ki naj jih sodišče prve stopnje upoštevaje končni uspeh strank samo odmeri (četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ Ki določa: “...člen 26 Uredbe (EU) št. 1215/2012 se uporablja, če toženec potrdi navzočnost na drugem sodišču za blagovno znamko EU.“ Člen 26. Bruseljske uredbe določa:„ Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe (Bruseljske uredbe), je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče."
² Izhajajoč iz vsebine b alineje prvega odstavka 124. člena Uredbe EUTM, je treba zaključiti, da vse države članice takšnih tožb ne dopuščajo.
³ Ob takšni argumentaciji sicer ni povsem jasno, zakaj na drugi strani ne bi enako veljalo, da se ugotovi kršitev za celotno ozemlje EU. To velja še toliko bolj, ker ugotovitve kršitev blagovne znamke poznajo vsi nacionalni pravni redi v EU, ugotovitve nekršitve, kot že rečeno, pa ne.
⁴ Ki se glasi: "Ne glede na določbe odstavkov 1, 2 in 3: (a) člen 25 Uredbe (EU) št. 1215/2012 se uporabi, če stranke soglašajo, da ima pristojnost drugo sodišče za blagovne znamke EU; (b) člen 26 Uredbe (EU) št. 1215/2012 se uporablja, če toženec potrdi navzočnost na drugem sodišču za blagovno znamko EU."
⁵ Ki se glasi: "Če niti toženec niti tožnik nimata stalnega prebivališča ali podjetja v državi članici, se takšen postopek začne pred sodiščem države članice, kjer ima svoj sedež Urad."
⁶ Wedam Lukić D. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 161 in nasl.
⁷ Podobna je ugotovitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi V Cpg 3/2020, ko je tožena stranka tožila uvoznike pijače Skenderbeu in je bila na strani tožene stranke kot stranska intervenientka v tej zadevi tožeča stranka. Tam sodišče ni ugotovilo kršitve blagovne znamke s podobnimi razlogi, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v tej zadevi.