VSL Sodba I Cpg 221/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka toženi stranki poleg že prisojenega naloži še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.637,63 EUR od 23. 3. 2018 do 14. 2. 2020;

- v II. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.637,63 EUR zavrne zahtevek za njihovo plačilo do 22. 3. 2018 (namesto do 13. 2. 2020).

V preostalem izpodbijanem, pa nespremenjenem delu II. točke izreka ter v IV. točki izreka se pritožba zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 16.637,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, in sicer za plačilo 161.051,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 4. 4. 2010 dalje ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.637,63 EUR od 4. 4. 2010 do 13. 2. 2020, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 242.889,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2020 dalje (III. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke 3.970,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Tožeča stranka obsega pritožbenega izpodbijanja v pritožbi ni izrecno navedla, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju navedenega štelo, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v II. ter v IV. točki izreka.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta tožena stranka kot koncesionar in tožeča stranka kot koncendent 4. 11. 2008 sklenili Koncesijsko pogodbo o podelitvi koncesije za izvajanje gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Gospodarske cone X. za dobo 20 let oziroma do 3. 11. 2028. Dne 5. 3. 2010 sta tožeča stranka kot prodajalec in tožena stranka kot kupec sklenili Kupoprodajno pogodbo za nepremičnine za kupnino v višini 197.432 EUR z zapadlostjo plačila kupnine 4. 4. 2010. Nadalje sta pravdni stranki 17. 6. 2011 sklenili Dogovor, s katerim sta uredili medsebojna razmerja v zvezi s poplačilom toplotnih izgub vzhodne veje toplovoda v Gospodarski coni X. za 20-letno obdobje izvajanja koncesijske dejavnosti tožene stranke po Koncesijski pogodbi. Sporazumeli sta se o višini ocenjenih toplotnih izgub, ki je bila ugotovljena v Izvedenskem mnenju Eco Consulting ter o povračilu vrednosti ocenjenih toplotnih izgub, ki je bila ugotovljena v Izvedenskem mnenju Abeceda. Dogovorili sta se, da tožeča stranka vrednost ocenjenih toplotnih izgub toženi stranki poravna delno s pobotom (preostanka) kupnine v znesku 177.688,80 EUR po Kupoprodajni pogodbi in delno s prenosom lastninske pravice na pisarniških prostorih. Tožena stranka je nato 22. 2. 2017 odstopila od Koncesijske pogodbe, pri čemer je svoje obveznosti po Koncesijski pogodbi izvajala do 22. 3. 2018, ko je koncesijsko razmerje med strankama prenehalo. Koncesijsko razmerje med strankama na podlagi Koncesijske pogodbe je tako trajalo 9 let in 139 dni.

7Po presoji sodišča prve stopnje je Dogovor z dne 17. 6. 2011 predstavljal sporazum v okviru pogodbene avtonomije strank, s katerim sta se stranki Koncesijske pogodbe z dne 4. 11. 2008 vnaprej dogovorili o višini škode zaradi toplotnih izgub (pavšalna odškodnina), ki naj bi toženi stranki nastala v dvajsetih letih opravljanja koncesijske dejavnosti (do 3. 11. 2028), kot tudi o načinu poplačila tako ugotovljene škode toženi stranki. Tak namen strank je razviden iz samega besedila Dogovora, zato ne drži, da Dogovor ob sklepanju ni imel podlage. Kasneje odpadla pogodbena podlaga zaradi predčasnega prenehanja Koncesijske pogodbe ne more privesti do naknadnega prenehanja veljavnosti (ničnosti) pogodbe, pač pa pomeni, da se je podlaga Dogovora le delno uresničila za dejanski čas trajanja koncesijskega razmerja (do 22. 3. 2018). Ob upoštevanju ugotovitev v Izvedenskih mnenjih je nadalje ugotovilo, da sedanja vrednost toplotnih izgub za čas trajanja koncesijskega razmerja (9 let in 139 dni) znaša 161.051,17 EUR. Ker je bilo povračilo toplotnih izgub v višini 177.688,80 EUR izvedeno s pobotanjem kupnine, je presodilo, da je bila tožena stranka za razliko v znesku 16.637,63 EUR neupravičeno obogatena. Na podlagi 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je toženi stranki naložilo še plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe (14. 2. 2020) dalje, saj je presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nepoštenosti pri sklepanju dogovora.

8Tožena stranka v pritožbi vztraja pri stališču, da je zaradi odstopa tožene stranke od Koncesijske pogodbe tekom njenega izvrševanja odpadel temelj Dogovora, posel z odpadlim temeljem pa naj bi bil po 39. členu OZ ničen. Izpodbijani sodbi očita, da ne navaja relevantne materialnopravne podlage ter da se ne sklicuje na relevantno sodno prakso, zaradi česar meni, da sprejeta odločitev ne vsebuje razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti.

9Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje prepričljive razloge, ki so utemeljeni na sprejetih stališčih pravne teorije. Glede odstopa od Koncesijske pogodbe je treba izhajati iz značilnosti položaja, pri katerem se pogodbene obveznosti izpolnjujejo v daljšem časovnem obdobju. Medtem ko odstop učinkuje retroaktivno pri pogodbah, pri katerih so obveznosti trenutne oziroma se izpolnijo naenkrat, pa retroaktivnega učinka praviloma ni pri pogodbah, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki tudi izpolnjevali (trajajoče pogodbene obveznosti).¹ V primeru, če je pogodba s samostojnimi zaporednimi obveznostmi tekom njenega izvrševanja razvezana, prenehanje pogodbe učinkuje samo za naprej (ex nunc).² Delne izpolnitve, ki so bile opravljene v času trajanja pogodbenega razmerja in plačane z nasprotnimi delnimi izpolnitvami, ostanejo v veljavi, kot to smiselno izhaja iz prvega odstavka 108. člena OZ.³

10V zvezi z naknadno odpadlo podlago Dogovora je nadalje treba upoštevati, da za predpostavke veljavnosti pogodbe velja splošno pravilo, da morajo obstajati ob sklenitvi pogodbe in da kasnejši dogodki ali ravnanja (pravna dejstva, ki nastanejo po sklenitvi pogodbe) ne vplivajo na veljavnost pravnega posla. Če se tako po sklenitvi pogodbe pokaže, da so bila predvidevanja strank glede tega, kaj se bo dogajalo po sklenitvi pogodbe napačna, nastane položaj neuresničene (izjalovljene) poslovne podlage, ki ne vpliva na pravno učinkovanje pogodbe. Izjeme od tega splošnega pravila so določene samo za posamezne položaje neuresničene poslovne podlage, ki morajo imeti določene dodatne značilnosti (npr. spremenjene okoliščine, preklic darila,...). Izjema velja tudi za pravne posle, katerih poslovna podlaga je nek drug pravni posel, če je ta neveljaven (ničen ali kasneje za nazaj razveljavljen zaradi uveljavitve izpodbojnega upravičenja).⁴

11Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki sklenili Dogovor zaradi povračila škode v zvezi z izvajanjem Koncesijske pogodbe, pri čemer je bila višina škode ocenjena za celo obdobje dvajsetih let predvidenega trajanja koncesijskega razmerja. Zaradi odstopa tožene stranke od Koncesijske pogodbe je koncesijsko razmerje predčasno prenehalo dne 22. 3. 2018, s tem pa je toženi stranki tudi prenehala nastajati škoda, katere povračilo je bilo predmet Dogovora. S prenehanjem koncesijskega razmerja se je (za naprej) izjalovila pravna podlaga Dogovora. Kavza Dogovora torej ni odpadla z retroaktivnim učinkom, kot to zmotno trdi tožeča stranka v pritožbi, saj bi do tega prišlo le v primeru, če bi bila Koncesijska pogodba ob sklenitvi neveljavna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka tudi s pritožbenimi trditvami, da naj bi bil odstop tožene stranke od Koncesijske pogodbe špekulativen oziroma nemoralen, ne more uspeti, saj ti razlogi za odločitev v tem sporu niso pravno relevantni. Izpodbijana sodba ima podrobne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev pa tudi ni sama s seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje je sposobna preizkusa, zato tudi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12Iz besedila določbe 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na 39. člen OZ ne more biti uspešna, saj iz te določbe ne izhaja, da bi bil pravni posel zaradi kasneje (za naprej) odpadlega (izjalovljenega) temelja neveljaven oziroma ničen. Zakonske določbe je treba razlagati v skladu z ustaljenimi metodami razlage ter utrjenimi spoznanji pravne teorije. Zapoved, da razlog, zaradi katerega sta pogodbeni stranki pogodbo sklenili, ne sme biti nedopusten,⁵ se logično in v skladu s pravno teorijo obligacijskega prava, nanaša na čas sklenitve pogodbe.

13Tožeča stranka se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje na sklep VSRS II Ips 218/2017 in iztrgano povzema 14. točko obrazložitve tega sklepa. Kot izhaja iz navedenega sklepa, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je po določbi 39. člena OZ ničnost pogodbe vezana na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne izrecno tudi, ko naj bi ta odpadla kasneje že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče je v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava), da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena, temveč tudi v celoti realizirana. Iz navedenega pa sledi, da tudi stališče VS RS v navedeni odločbi teze pritožnice ne podpira.

14Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na delno neuresničen temelj Dogovora, odločitev tudi pravilno utemeljilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ.⁶ Kondikcija nastane, če je za izpolnitveno ravnanje neupravičeno prikrajšanega obstajal pravni temelj, ki je bil bodisi absolutno neveljaven (ničen), bodisi je kasneje prenehal.⁷ Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za deljivo obveznost, Dogovor ostane v veljavi, učinki naknadno izjalovljenega pravnega temelja pa nastopijo le glede obveznosti povračila škode, ki bi toženi stranki nastala po prenehanju koncesijskega razmerja. Zaradi pozneje odpadle podlage je toženi stranki škoda prenehala nastajati, čemur se je prilagodila tudi obveznost povračila škode, ki je bremenila nasprotno stranko.

15Sodišče prve stopnje je zmanjšanje obveznosti povrnitve škode pravilno upoštevalo tako, da je višino odškodnine obračunalo v skladu s pogodbenim dogovorom med pravdnima strankama. Kot to določa prvi odstavek 190. člena OZ je dolžan neupravičeno obogateni: (1) prejeto vrniti, (2) podrejeno pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Neupravičena korist je torej primarno enaka predmetu izpolnitvenega ravnanja. V primeru, ko je predmet dajatve plačilo denarja, je to neposredna korist, ki jo doseže pridobitelj, zato mora vrniti prejeti denarni znesek. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bil predmet izpolnitve tožeče stranke izražen v denarni vrednosti. Tožena stranka mora zato tožeči plačati znesek, katerega višino je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ob upoštevanju vsebine Dogovora.

16Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vse elemente neupravičene obogatitve, torej dejanske vrednosti izgub na toplovodu, za kar je tožeča stranka predlagala dokaz z izvedenskim mnenjem izvedenca A. A. ter s postavitvijo izvedenca strojne stroke. Plačilo denarnega nadomestila, pri katerem bi sodišče ugotavljalo vrednost prejete izpolnitve, pride namreč v poštev zgolj tedaj, če vrnitev predmeta izpolnitve ni mogoča ali če njegova narava nasprotuje vrnitvi. To velja zlasti pri storitvah, dopustitvah in opustitvah,⁸ ne pa tedaj, ko je predmet izpolnitve izražen v denarni vrednosti.

17Tožeča stranka v pritožbi napada tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je dogovor glede višine škode iz naslova toplotnih izgub opredelilo kot vnaprej dogovorjeno pavšalno odškodnino. Pritožbeni očitek, da je sodišče preseglo trditveno podlago je, po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljen že zato, ker gre za pravno presojo, ne pa za dejansko ugotovitev. Sicer pa sta se na pavšalizirano odškodnino smiselno sklicevali obe stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po prvem odstavku 132. člena OZ (v zvezi z 246. členom OZ) je pravno priznana premoženjska škoda tista kršitev pravice pogodbi zveste stranke, ki povzroči bodisi zmanjšanje premoženja (navadna škoda), bodisi preprečitev povečanja premoženja (izgubljen dobiček). V tem primeru je tožena stranka trdila, da je zaradi kršitev tožeče stranke na njenem premoženju nastala posledica v obliki zmanjšanja premoženja. Gre torej za navadno škodo, ki predstavlja pravno priznano obliko premoženjske škode. Glede na čas sklenitve Dogovora je bila odškodnina dogovorjena pretežno za vnaprej, zato je bila njena višina s pomočjo izvedenskih mnenj le ocenjena, ne pa ugotovljena. Dogovor o pavšalni odškodnini pomeni, da pogodbi zvesti stranki višine škode ni treba dokazovati, saj je to vnaprejšen dogovor o plačilu določenega zneska za primer kršitve pogodbenih obveznosti. Gre za zakonsko neurejen dogovor, ki pa po sodni praksi ni nedovoljen, temveč spada v prosto urejanje razmerij po 3. členu OZ.⁹ Tožeča stranka zato tudi zmotno navaja, da pavšalna odškodnina po OZ ni pravno priznana škoda, s katero bi stranke lahko prosto razpolagale.

18Po presoji pritožbenega sodišča pa je delno utemeljen pritožbeni očitek glede teka zakonskih zamudnih obresti. Glede obsega vrnitve 193. člen OZ določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Zakon postavlja domnevo, da pridobiteljeva „poštenost“ traja vse do trenutka vložitve tožbe.¹⁰ Ker pa gre za zakonsko domnevo, lahko upnik dokazuje, da je dolžnik postal nedobroveren tudi drugače oziroma že prej. Pravna teorija kot nepoštenega označuje tistega prejemnika, ki pozna dejstva, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravno posledico, da prejetega ne sme obdržati, oziroma mora slednja tako „biti v oči“, da poštenemu prejemniku ne more ostati neznana.¹¹ Iz sodne prakse prav tako izhaja, da je nepošteni pridobitelj tisti, ki ve ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, pri čemer velja, da pridobitelj postane nepošten, ko lahko izve, da gre za neupravičeno pridobitev.¹² Trenutek, ko prejemnik postane nepošten ne sovpada nujno s trenutkom, ko prejemnik prejme tisto, kar mora nato vrniti. Stališče, da mora pridobitelj plačati obresti od dne, ko je postal nepošten, ne glede na to, da je bil ob pridobitvi dobroveren, je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v drugih zadevah.¹³

19Po presoji pritožbenega sodišča je postala tožena stranka nepoštena z naslednjim dnem po prenehanju koncesijskega razmerja. Tedaj je, po presoji pritožbenega sodišča, poznala vsa dejstva, ki utemeljujejo zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve in je tudi vedela oziroma bi morala vedeti, da do odškodnine iz naslova toplotnih izgub ni več upravičena. Tožeči stranki gredo zato od 23. 3. 2018 dalje tudi zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 16.637,63 EUR. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v 2. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.637,63 EUR zgolj za čas od 4. 4. 2010 do 22. 3. 2018 (namesto do 13. 2. 2020). Posledično se toženi stranki s 1. točko izreka naložijo v plačilo (poleg že prisojenega) še zakonske zamudne obresti od glavnice 16.637,63 EUR od 23. 3. 2018 do 14. 2. 2020 (5. alineja 358. člena ZPP).

20V ostalem so pritožbene navedbe neutemeljene. Izpodbijana sodba je prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v preostanku II. točke izreka (glede zavrnjenega zahtevka za plačilo glavnice 161.051,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 4. 4. 2010 dalje ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.637,63 EUR od 4. 4. 2010 do 22. 3. 2018) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21Tožeča stranka s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, torej v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, vendar pa je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Tožena stranka je s tretjo pripravljalno vlogo odgovorila na navedbe tožeče stranke, zato te vloge ni mogoče šteti kot nepotrebne. Sicer pa je sodišče stroške tretje pripravljalne vloge v enakem položaju priznalo tudi tožeči stranki, zato že enakopravno obravnavanje obeh strank terja priznanje teh stroškov. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče toženi stranki zmotno priznalo stroške odsotnosti iz pisarne na relaciji Ljubljana – Kranj – Ljubljana v višini 80 točk po 6/4 členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Merodajen je čas odsotnosti iz pisarne in ne zgolj čas vožnje, na kar se sklicuje tožeča stranka. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje 80 točk za odsotnost iz pisarne priznalo tudi tožeči stranki, ki ima odvetniško pisarno v Kranju.

22Tožeča stranka je s pritožbo uspela zgolj v obrestnem delu zahtevka, obresti pa se ne upoštevajo pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Poleg tega predstavlja obrestni del sorazmerno majhen del zahtevka glede na obseg pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče zato v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni poseglo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP), temveč je pritožbo tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka potrdilo.

23Delni uspeh tožeče stranke s pritožbo pa je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka. Glede na doseženi uspeh v pritožbenem postopku je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Možina D., Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis, let. 2011, št. 1, str. 66.
² Juhart M., Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 417 do 419.
³ Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene (prvi odstavek 108. člena OZ).
⁴ Plavšak N., Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 246.
⁵ Poslovna podlaga je nedovoljena, če želita stranki s sklenitvijo pogodbe uresničiti nedovoljen cilj (Plavšak N., Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 241).
⁶ Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).
⁷ Plavšak N., Vrenčur R., Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 667.
⁸ Plavšak N., Vrenčur R., Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 699.
⁹ Primerjaj III Ips 19/2008. Tako tudi Prostor, J., Pogodbena kazen v poslovni praksi, Podjetje in delo, 2014, str. 1410.
¹⁰ Možina, D., Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Inštitut za primerjalno pravo - Pravni letopis 2019, str. 164.
¹¹ Možina, D., Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, v: D. Možina (Or.), Razsežnosti zasebnega prava, Liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana, 2017, str. 164.
¹² Tako II Ips 60/2020, ter III Ips 5/2011.
¹³ Tako III Ips 27/1993, II Ips 3/2008, III Ips 88/2001 in druge.