VSC Sklep III Kp 53105/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednica razpravnega senata Okrožnega sodišča v skladu s prvim in drugim odstavkom 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot neutemeljen zavrnila predlog zagovornikov obtoženega B. B. za izločitev dokazov in sicer vseh listin o zaslišanju priče A. A., ki se v spisu nahajajo na list. št. 830 – 837 v nemškem jeziku, overjenega prevoda teh listin, ki se nahaja na list. št. 844 – 852 ter vseh listin v spisu, ki se sklicujejo in povzemajo vsebino navedenih listin.

2Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženega B. B. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve določbe 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), kršitve določb 2., 14., 15., 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči vse predlagane listine ali podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Bistveni poudarek predloga za ekskluzijo dokaza, pa tudi aktualne pritožbe, izpostavlja kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti postopka z zaslišanjem priče A. A. pred zaprošenim tujim organom in sicer glavnim mojstrom policijske inšpekcije mesta A. v Zvezni republiki Nemčiji dne 19. 7. 2021. Pričevanje te priče naj bi po navedbah obrambe bilo pomembno, ker je nenazadnje na njenih izpovedbah temeljil sklep zunajobravnavnega senata o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico. Obramba že tekom postopka ni soglašala s posrednim zaslišanjem priče in se ni odpovedala načelu neposrednosti. Sodišče je opravilo predmetno procesno dejanje, ki ni bilo nujno, v času sodnih počitnic, ko ga po Zakonu o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ne bi smelo. Pri tem po mnenju obrambe ni relevantno, da je bilo opravljeno po zaprošenem organu v tujini, saj dejstvo tujega organa ne zmanjšuje ustavno procesnih jamstev obtoženca in pravice do učinkovite obrambe. V konkretnem primeru način obveščanja niti ni omogočil udeležbe zagovornikov na zaslišanju, saj so obvestilo o zaslišanju prejeli zgolj tri dni pred zaslišanjem v 650 km oddaljenem kraju in v času Covid ukrepov. Obramba se ne strinja z argumentom prvega sodišča, da bo kontradiktornost postopka zagotovljena na glavni obravnavi. Temeljne pravice v kazenskem postopku se uresničujejo v vseh njegovih fazah. Niti ni nujno, da bo do zaslišanja priče na glavni obravnavi sploh lahko prišlo, npr. zaradi smrti ali nedosegljivosti priče, kar pomeni, da bi razpravno sodišče postopalo po določbi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki se na podlagi 8. člena Ustave uporablja neposredno, izhaja pravica obtoženca, da izpodbija obremenilne izpovedbe in zaslišuje osebe, ki take izpovedbe podajo. Ta pravica posredno izhaja tudi iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave kot celota, ter ima tako tudi ustavnopravno podlago. Obtožencu mora biti tekom postopka vsaj enkrat omogočeno, da se sooči z obremenilno pričo in jo zasliši. Veljavna procesna ureditev kazenskega postopka uzakonja načeli kontradiktornosti in neposrednosti izvajanja dokazov (16. in 355. člen ZKP). Za njuno uresničitev je načeloma potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi v navzočnosti obtoženca. Zato morajo biti tudi izjave oziroma izpovedbe prič praviloma podane na javni glavni obravnavi pred sodiščem. Na glavni obravnavi je mogoče le izjemoma prebrati zapisnike o izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju po odločbi senata. Ti primeri so določeni v 1. in 2. točki prvega odstavka in v drugem odstavku 340. člena ZKP. Ne glede na te določbe mora biti obtožencu vselej dana zadostna in primerna možnost poklicati in zaslišati obremenilne priče bodisi v predhodnem postopku, postopku preiskave ali v poznejšem postopku. V nasprotnem primeru gre za kršitev pravic njegove obrambe, posebej še, če je izpovedba edini dokaz, na katerega se opira sodba.

6Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenim očitkom, da obrambi v predmetnem postopku zaslišanje priče A. A., glede na izkazane konkretne okoliščine (kratek rok od prejema obvestila, oddaljenost kraja zaslišanja, Covid ukrepi), ni bila na učinkovit način omogočena neposredna udeležba na zaslišanju, vendar pa v preiskovalni fazi kazenskega postopka še ni mogoče govoriti o tem, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe s kršitvami načel neposrednosti in kontradiktornosti postopka, saj se slednji dve pravici prvenstveno uresničujeta na kontradiktorni glavni obravnavi. Tudi če bi sodišče prve stopnje celo opustilo dolžnost obveščanja zagovornikov o zaslišanju priče A. A., bi bilo mogoče o bistveni kršitvi kazenskega postopka in kršitvi z ustavo in konvencijo zajamčenih pravic obtoženca govoriti le v primeru, če bi šlo za takšno preiskovalno dejanje, ki ga na glavni obravnavi več ne bi bilo mogoče izvesti.

7Sodišče druge stopnje zavrača bojazen pritožnikov, da bi lahko bila obtoženčeva pravica do obrambe na glavni obravnavi izigrana z branjem zapisnika o zaslišanju priče A. A. po zaprošenem organu. Pravica do obrambe oziroma kontradiktornosti pomeni uresničitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku ter pravice do poštenega obravnavanja. Kar pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru zagotoviti obtožencu med drugim možnost seznaniti se z dokazom, možnost postavljati vprašanja pričam in podobno. Obtožencu mora biti dana možnost, da aktivno vpliva na odločitev oziroma, da se aktivno brani pred posegi v njegove pravice. Ob upoštevanju navedenega je potrebno razlagati tudi določbe ZKP, v konkretnem primeru določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena. V navedeni določbi je med drugim omogočeno branje izpovedb prič brez soglasja strank, med drugim tudi, če umrejo ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene. To določbo je potrebno razumeti in razlagati v skladu z ustavnim načelom poštenega sojenja. Ugotoviti je treba, ali je bila stranki v postopku omogočena navzočnost pri izvedbi tega dokaza. Kolikor ji je bila ta možnost zagotovljena, potem sodišče lahko dokaz izvede tudi z branjem izpovedbe priče brez soglasja obtoženca, kolikor pa ne, pa le s soglasjem. V nasprotnem branje ne bi pomenilo le odstopa od načela neposrednega izvajanja dokaza, temveč tudi kršitev pravice obtoženca do obrambe oziroma do kontradiktornega postopka.

8Glede na zgornjo ugotovitev sodišča druge stopnje, da obrambi navzočnost pri pridobivanju dokaza z zaslišanjem priče A. A., glede na to, da je bila o zaslišanju pri zaprošenem organu v preko 600 km oddaljenem kraju Nördlingen v Nemčiji obveščena le tri dni pred njegovo izvedbo in v času Covid ukrepov, dejansko ni bila omogočena, bi torej branje zapisnika o njenem zaslišanju brez soglasja strank v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP na glavni obravnavi pomenilo kršitev pravice do obrambe obtoženca. Šele v tem primeru bi šlo za dokaz, na katerega se sodna odločba ne sme opreti.

9Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

10Če bo za obtoženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.