2. člen ZKP

Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov. Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno

Tudi če bi sodišče prve stopnje celo opustilo dolžnost obveščanja zagovornikov o zaslišanju priče A. A., bi bilo mogoče o bistveni kršitvi kazenskega postopka in kršitvi z ustavo in konvencijo zajamčenih pravic obtoženca govoriti le v primeru, če bi šlo za takšno preiskovalno dejanje, ki ga na glavni obravnavi več ne bi bilo mogoče izvesti.

Da bi bilo dopustno storilcu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeniti v milejšega kot je predlagano v predmetnem primeru, morata biti torej sočasno izpolnjena oba pogoja, torej da je sicer psihiatrično zdravljenje storilca še potrebno, a ker ni več nevarnosti, da bi storilec ob izvajanju tega zdravljenja ponovil hujše kaznivo dejanje, zadostuje, da se ga zdravi na prostosti. Iz zakonske dikcije izhaja torej predpostavka in intencija predstavljene zakonske določbe in sicer, da bo v primeru spremembe varnostnega ukrepa v milejšega, izvajanje storilčevega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nemoteno in dosledno potekalo.

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je

V izreku izpodbijane prvostopne sodbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka spravljanja v zmoto in navedbe okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj goljufivega namena pri obdolžencu že ob sklenitvi posojilne pogodbe, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja le elemente navadnega civilno pravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja goljufije. Okoliščina, da je sodišče ugotovilo, da obdolženi ni imel nobenih realnih možnosti, da bi prevzete obveznosti izpolnil, ker je bil brez prihodkov in premoženja, ki bi mu to omogočalo, ob dejstvu, da to ni navedeno v opisu kaznivega dejanja, temveč izhaja šele iz sodbenih razlogov, nima za posledico, da je dejanje obdolženega, kot je opisano, kaznivo dejanje. Izreka sodbe in konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki jih mora vsebovati opis kaznivega dejanja, namreč ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo sodbe