UPRS Sodba I U 17/2019-30

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. št. 2142-349/2017/26 (1312-10) z dne 10. 12. 2018 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A. A., rojen ... 1994, državljan Islamske republike Afganistan, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 10. novembra 2021.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Uvodoma je povzela tožnikove navedbe iz prošnje za mednarodno zaščito in sicer, da je rojen v provinci Kabul in da je bil med leti 2011 in 2014 zaposlen kot policist. V tem času naj bi domov dobil grozilno pismo od neznanih ljudi, v katerem je pisalo, da mora pustiti službo, sicer bo izgubil življenje. Tožnik naj bi zaradi tega pustil službo v policiji in od takrat dalje pomagal bratu v avto trgovini. Pet mesecev pred odhodom iz Afganistana naj bi dobil še drugo pismo, v katerem je pisalo, da je bil delavec policije, zaradi česar ve, kako pošiljatelji pisma delujejo in da se jim zato mora pridružiti. Tožnik je navedel, da ne ve, kdo mu je poslal ti dve pismi, fizično sicer v izvorni državi ni bil nikoli ogrožen.

2Na prvem osebnem razgovoru je tožnik pojasnil, da prihaja iz Kabula, kraja Bagrami, vasi Shevake, kjer še vedno živi njegova mama, štirje bratje in tri sestre. Za delo policista je opravil štiritedenski tečaj, z delom pa je sicer začel že leto dni pred tem, skupaj je pri policiji delal tri leta. Po približno petnajstih ali šestnajstih mesecih dela pri policiji je na dom dobil pismo. O tem ga je obvestil brat, ki mu je povedal, da Talibani ali ISIS želijo, da preneha z delom policista, če želi ohraniti svoje življenje. Meni, da so bili Talibani, saj jih je v njihovem kraju največ, tam imajo tudi svojo šolo. Po prejemu pisma tožnik približno eno leto ni hodil domov, temveč je med dopustom odhajal k sestri v mesto Kabul. Po tem, ko je prenehal delati kot policist, je odšel v Kabul, v svojo vas se ni več vračal. V Kabulu je bival približno dve leti. Približno pet mesecev pred odhodom iz Afganistana je prejel še drugo grozilno pismo, v katerem je bilo zapisano, da vedo, da je prenehal z delom policista in naj se jim sedaj pridruži. Tudi to pismo so dostavili domov, o njem ga je obvestil brat. Ta sicer težav s Talibani ni imel. Misli, da so tudi to pismo poslali Talibani. Njegovo delo, ko je delal za policijo, je bilo, da je občasno hodil s šefom in ga varoval ter spremljal tuje delegacije, ki so potovale po državi. Ne ve, ali so imeli tudi drugi policisti podobne težave. Pomoči pri policiji sam ni poiskal, saj ne bi mogla veliko narediti. Brat je drugo pismo odnesel na policijo, rekli so mu, naj pove, kdo ga je prinesel, tega pa ni vedel. Zadnjih pet mesecev, preden je odšel iz Afganistana, je bil ves čas v strahu. Ko se je zvečerilo, je odhajal domov in se zadrževal notri. Za talibane je bil zanimiv, ker je vedel, kje se policisti nahajajo, kje spijo in kako delujejo in bi jim lahko predal te informacije. Če se bo vrnil v Afganistan in ga Talibani najdejo, ga bodo ubili.

3Na drugem osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je sedaj z družino v stikih enkrat na teden, povedali so mu, da so Talibani njegova starejša brata, ko sta se vračala z dela, spraševali, kje sta hodila in kje sta bila. Družina se je zaradi tega preselila v drugo vas, blizu katere je policijska postaja in ki je bližje Bergamiju, kjer živijo njihovi sorodniki. Navedel je še, da je končal zgolj devet od dvanajstih razredov osnovne šole, nato je šolo pustil in po enem mesecu odšel na tečaj za policista v Kunduz. Ko ga je uradna oseba soočila z navedbo iz prvega osebnega razgovora, da je pred tečajem že eno leto delal na policiji, je odgovoril, da je v Kunduzu eno leto delal in malo hodil na tečaj, čez eno leto pa je dobil pismo, da mora na tečaj še enkrat. Ko so ga sprejeli v policijo, je bil star 17 ali 18 let. Nato je opisal delo in naloge policista, ki jih je opravljal. Glede pisem je povedal, da je prvega prejel po nekaj manj kot treh letih dela za policijo. Ko mu je bila predočena njegova izjava iz prvega osebnega razgovora, da naj bi pismo prejel po 15 ali 16 mesecih dela za policijo, je pojasnil, da navedbe, ki jih je podal na prvem osebnem razgovoru, niso točne in da se je morda kdo zmotil, branja zapisnika pa takrat ni poslušal, saj je bil utrujen. Povedal je še, da so pismo ponoči pustili pod vrati. Čez nekaj dni je brat odšel v mošejo, kjer so ga Talibani vprašali, če so dobili pismo in če je tožnik seznanjen z njim. Brat jim je povedal, da je tožniku povedal za pismo in da bo tožnik pustil službo. Tožnik je bil v tem času v Kunduzu, vprašal je nadrejenega, kaj naj naredi, ta pa mu je odgovoril, da oni ne morejo nič narediti in da naj ostane. Doma so nanj pritiskali, naj službo pusti in da so Talibani resni, zato je po dveh mesecih pustil delo v policiji. Odšel je k sestri v kraj Kartaynaw, v svojo vas pa ga je bilo strah iti. Tožena stranka je tožnika seznanila z dejstvom, da iz prevoda pisma, ki ga je predložil, ne izhaja zahteva talibanov, naj se jim pridruži. Tožnik je na to odgovoril, da so v pismu hoteli, da pusti službo, in napisali, da dela proti talibanom, tako je sklepal, da zahtevajo, naj se jim pridruži. Soočen je bil tudi z nasprotjem med svojo izjavo pri podaji prošnje, da ne ve, kdo je napisal pisma, ter svojo izjavo na drugem razgovoru, da so pisma napisali Talibani. Odgovoril je, da v Afganistanu delujejo ISIS in Talibani. Točno ne ve, kdo je napisal pismo, misli pa, da so bili Talibani. Sam pisem sicer ni dobil v roke in jih v Afganistanu ni videl, doma so mu rekli, da v prvem piše, da Talibani hočejo, da pusti službo, v drugem pa, da naj se jim pridruži. Pojasnil je, da sta bili pismi napisani v Kapisi, ker so tam šefi talibanov, ki odločajo, komu je treba groziti. Vsak okraj ima talibana, ki poroča v Kapiso. Na vprašanje, zakaj bi bil toliko časa po tem, ko je nehal delati za policijo, še zanimiv za talibane, je odgovoril, da zato, ker se jim ni pridružil. Po tem, ko je pustil službo, je odšel k sestri. Včasih je šel k bratu v avto-hišo in tudi h kolegom, domov se ni več vrnil. Čez sedem mesecev je dobil drugo grozilno pismo, brat pa mu je po telefonu povedal, da v pismu piše, naj pomaga talibanom. Po tem ni odhajal v druga mesta, bil je samo doma in v bratovi avto-hiši. Tam ni delal. Tožena stranka mu je predočila, da je na prvem osebnem razgovoru povedal, da je delal v bratovi avto-hiši in tožnik je glede tega pojasnil, da to ni bila redna služba in so ga samo včasih prosili, da jim pomaga. Talibani sicer osebno niso nikoli pristopili k njemu, tudi brat mu je rekel, naj se ne pogovarja z njimi, ker bi ga takoj ubili. V njegovi vasi so bili trije ali štirje fantje, ki so delali za državo in so jih ubili. Sestra živi v istem mestu, kjer ima brat avtohišo. Tam Talibani ne morejo kaj storiti. Mogoče so mislili, da je že zapustil državo. Pet mesecev je čakal, da se bodo razmere izboljšale in bodo Talibani odšli, nato je zapustil Afganistan. Dovolj je imel tega, da je bil samo doma in tudi bratje so mu rekli, naj odide iz države, saj ga bodo drugače ubili. Pri sebi je sicer imel kalašnikov, ki mu ga je pustil vzeti šef, vendar ven s puško ni hodil, ker ni imel dovoljenja za to. Težko je zapustil družino, ker je imel dobro življenje, denar, službo in nobenih težav. Če bi se moral vrniti, bi ga ubili.

4V obrazložitvi odločitve glede upravičenosti do statusa begunca je tožena stranka navedla, da je v tem okviru presojala tožnikov strah pred Talibani zaradi njegove zaposlitve pri afganistanski policiji, zaradi česar so mu grozili. Ker je tožnik predložil službeno izkaznico in potrdilo ministrstva za notranje zadeve, da je bil zaposlen v APPF, je tožena stranka preučila, za kakšno organizacijo gre. Kratica APPF pomeni Afghan Public Protection Force (Afganistanska civilna zaščita), gre za začasno organizacijo, ki je bila ustanovljena leta 2010, ko je začelo naraščati število napadov talibanov in so se varnostne razmere slabšale. V nadaljevanju odločbe je tožena stranka povzela pristojnosti APPF in postopek rekrutiranja. Navedla je, da so tožnikove navedbe o okoliščinah njegove zaposlitve v APPF mestoma neskladne s pridobljenimi informacijami o tej organizaciji, vendar pa je glede na predloženo službeno izkaznico in fotografije, ki tožnika prikazujejo v uniformi in z orožjem, sprejela, da je tožnik delal za APPF.

5Glede grozilnih pisem je tožena stranka ugotovila, da gre za povsem običajni listini na navadnem A4 papirju, ki jih ni težko ponarediti in za njihovo pripravo zadostuje že povsem običajna računalniška oprema za domačo uporabo. Ker sta podpisa in štampiljčna odtisa na obeh pismih imitirana z brizgalnim tiskalnikom, tožena stranka pisem ni sprejela kot pristnih in je zaključila, da v postopku nimata nobene teže, kar je utemeljila tudi z več neskladji v tožnikovih izjavah glede tega, kdaj je pisma prejel, kdo naj bi bil njihov pošiljatelj in kaj naj bi bila njihova vsebina. Ugotovila je tudi, da ni razumljivo, da bi pošiljatelji drugega pisma tožnika pozivali, da preneha z delom za državo (iz prevoda pisem izhaja, da sta vsebini obeh skoraj enaki), saj naj bi ga prejel po tem, ko že leto in pol (oz. po nekaterih tožnikovih drugih navedbah sedem mesecev) ni več opravljal dela za APPF. Prav tako naj ne bi bilo smiselno, da bi bil tožnik za talibane zanimiv, ker je hodil s šefi in poznal kraje sestankov, saj je drugo pismo dobil več kot leto in pol po prenehanju dela za APPF in tako ni več vedel, kam gredo šefi in kje imajo sestanke.

6Dodatno je tožena stranka ugotovila, da se tožniku v treh letih službovanja na APPF in še v naslednjih dveh letih ni zgodilo nič. Čeprav naj bi se večino časa zadrževal doma in v avto-hiši, ni mogoče spregledati, da se mu v tem času ni zgodilo nič takega, kar bi kazalo na njegov upravičen strah pred preganjanjem. Nikoli ni prišel v stik s Talibani in grozilnih pisem, ki naj bi bila naslovljena nanj, do prihoda v Slovenijo, ni videl.

7Tožena stranka je ugotovila tudi, da grozilnih pisem v nobenem primeru ne bi bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč prenehal z delom za APPF, kar naj bi bila zahteva talibanov, in je po tem še dve leti brez težav živel v izvorni državi. V tem času je sicer živel pri sestri in prijateljih in se zadrževal doma, vendar pa iz njegovih navedb izhaja tudi, da Talibani sploh niso vedeli, kje se nahaja. Glede na to, da je hodil v bratovo avto-hišo, bi ga Talibani, če bi ga imeli namen najti, v dveh letih zagotovo tudi poiskali. Tožena stranka je tako ugotovila, da tožnikov odhod iz Afganistana ni povezan z grozilnimi pismi talibanov in da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da je bil v izvorni državi podvržen preganjanju, niti mu to ni neposredno grozilo, prav tako pa ni izkazan njegov strah pred bodočim preganjanjem.

8Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je preučila informacije o izvorni državi, ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec, pri čemer so nekatere od teh informacij stare že več kot pet let. V zvezi z informacijami, ki se nanašajo na napade na zaposlene v afganistanski vojski, policiji ali drugih državnih funkcijah, ter na novačenje policistov in vojakov s strani talibanov, je tožena stranka ugotovila, da jih na tožnikov primer ni mogoče aplicirati, saj tožnik Afganistana ni zapustil zaradi težav pri delu za APPF, saj je za to organizacijo prenehal delati že dve leti pred odhodom iz države, poleg tega pa ga Talibani niso novačili v svoje čete. Prav tako naj bi bile za tožnikov primer nerelevantne informacije o napadih na družinske člane, saj njegova družina zaradi njegovega dela za APPF ni imela nobenih težav, kar izhaja tudi iz tožnikovih navedb o bratovem obisku mošeje, kjer naj bi ga Talibani spraševali o prejemu pisma. Grozilna pisma so bila naslovljena zgolj na tožnika, njegov brat pa je v vsem tem času vodil posle v avto-hiši. Tožena stranka sprejema za verjetno, da imajo sodelavci afganistanskih varnostnih sil lahko resne težave s Talibani, vendar pa je ocenila, da tožnik v Afganistanu tega ni doživel.

9Tožena stranka je ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. V zvezi s tem je navedla, da je tožnik smiselno uveljavljal, da bi mu v primeru vrnitve v Afganistan grozila resna škoda v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, pri čemer je kot subjekte resne škode navedel talibane. Tožena stranka je glede tega ugotovila, da tožnikove izjave v zvezi z njegovimi težavami niso verjetne, iz razlogov, ki jih je obrazložila že pri presoji upravičenosti do statusa begunca.

10Glede na navedbe tožnikovega pooblaščenca o splošni varnostni situaciji v Kabulu je tožena stranka preverila tudi, ali so razmere v Kabulu takšne, da bi tožnikova vrnitev tja predstavljala resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Povzela je informacije iz polletnega poročila UNAMA¹ o varstvu civilistov v oboroženem sporu od 1. januarja do 30. junija 2018 (v nadaljevanju Poročilo UNAMA), iz poročila zunanjega ministrstva Združenega Kraljestva o strategiji in podatkih o državi Afganistan: Varnostne in humanitarne razmere z dne 17. 4. 2018, iz poročila Landinfa Afganistan: Varnostna situacija v mestu Kabul, posodobljenega dne 9. 5. 2018, iz poročila EASO Afganistan: Varnostne razmere - obvestilo iz maja 2018. Na podlagi preučenih informacij je tožena stranka ugotovila, da se varnostne razmere v posameznih provincah Afganistana razlikujejo in da v Kabulu prihaja do posameznih varnostnih incidentov, vendar pa stopnja vsesplošnega nasilja v glavnem mestu ni tako visoka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo prosilcu resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Poleg tega je tožnik dve leti živel v Kabulu in ni bil osebno nikoli ogrožen. Čeprav naj bi se gibal samo med sestrinim domom in bratovo avto-hišo, je moral to pot opraviti z avtomobilom, pri čemer ni nikoli izpostavil, da bi ga bilo kdaj strah za svojo varnost zaradi varnostnih incidentov v mestu. Nasprotno, navedel je celo, da je živel in hodil k bratu v avto-hišo v istem mestu, v centru, zato tam Talibani niso mogli kaj. Prav tako ni omenil, da bi se za svojo varnost bala njegova sestra ali kdo od treh bratov, ki še vedno živijo in delajo v Kabulu. Glede na to, da ima Kabul okoli 5 milijonov prebivalcev in da province Kabul ni na nobenem seznamu najbolj nasilnih provinc, je ta regija ena od najbolj varnih v Afganistanu, razmere v Kabulu pa niso takšne, da bi bilo tam resno ogroženo življenje vsakega civilnega prebivalca te province.

11Tožena stranka je preverila še, ali bo tožniku ob vrnitvi v domači kraj dejansko omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki ne pomeni kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem se je oprla na Smernice UNHCR za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana z dne 30. 8. 2018, ki opozarjajo na pomembnost tradicionalnih omrežij pomoči, ki pridejo v poštev samo takrat, kadar se ugotovi, da je širše sorodstvo ali etnična skupina pripravljena zagotoviti resnično podporo prosilcu tudi v praksi, ob upoštevanju nizkih humanitarnih in razvojnih pokazateljev v državi ter širše ekonomske težave, ki prizadevajo širše sloje prebivalstva. Ob upoštevanju dejstva, da ima tožnik v Afganistanu sestro in tri brate, je tožena stranka zaključila, da mu bo ob vrnitvi v Kabul ne glede na negotove humanitarne razmere zagotovljena resnična podpora družine. Tožnikovi bratje imajo dobre službe, eden ima celo svojo avto-hišo, v kateri je tožnik že občasno pomagal, kar bi lahko storil tudi v prihodnje.

12Tožnik v tožbi predlaga, da mu sodišče podeli status mednarodne zaščite ali pa, podrejeno, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da je zaključek Upravnega sodišča² v sodbi I U 1630/2018 z dne 19. 9. 2018, v kateri je sodišče pritrdilo toženi stranki, da tožniku preganjanje ne more več groziti, ker je policijo zapustil, preuranjen ter da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih argumentov, da v Afganistanu obstajajo primeri ljudi, ki so storili, kar so Talibani želeli, pa vseeno niso uspeli preprečiti najhujšega. V zvezi s tem tožnik citira primer poveljnika ALP³, ki je ponudil odstop s položaja in je tudi dejansko odstopil, kljub temu pa je bilo njegovih osem ugrabljenih bratov ubitih, ter primer moškega, ki je bil na talibanskem sodišču obsojen in usmrčen na podlagi obtožbe, da podpira vlado, čeprav je lokalno vstajo zapustil že dve leti pred tem (oba primera sta vključena v EASO informacije o izvorni državi „Afganistan, Posamezniki, tarče oboroženih akterjev v konfliktu“). Tožnikova osebna okoliščina je, da je bivši pripadnik policije, zato ni popolnoma varen pred Talibani. Tožena stranka bi morala preučiti poročila o preganjanju bivših pripadnikov policije, pa jih ni. Poleg tega naj bi bila napačna ugotovitev tožene stranke, da iz nobenega poročila o izvorni državi ne izhaja, da bi Talibani grozili osebam tudi še po tem, ko so bile njihove zahteve izpolnjene, saj iz UNHCR smernic za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana iz aprila 2016 izhaja, da AGE⁴ napadajo tudi bivše pripadnike ANSF⁵.

13V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da njegov strah pred preganjanjem ni upravičen, ker v preteklosti ni prišel v stik s Talibani, tožnik navaja, da se je, preden je zapustil Afganistan, večino časa zadrževal doma pri sestri in v avto-hiši, zato je razumljivo, da ga Talibani niso srečali. Ob tem pa se tožnik ni počutil varnega in svobodnega, ujet je bil med stenami doma in avto-hiše, ni se mogel svobodno sprehoditi po ulici, ovijal se je v šal, da ga ne bi prepoznali.

14Tožnik nadalje navaja, da je bistveno to, ali bi bil v primeru vrnitve izvorno državo podvržen preganjanju, in ne to, ali je preganjanju že bil podvržen. Tožena stranka naj bi napačno razumela, da tožnik zatrjuje preganjanje v obliki grozilnih pisem, ki jih je prejel, saj so ta pisma zgolj grožnja, če bi Talibani našli tožnika, pa bi ga lahko čakala tudi smrt.

15Tožnik izpodbija tudi presojo tožene stranke glede subsidiarne zaščite ter v zvezi s tem navaja, da tožena stranka pri oceni stopnje nevarnosti ni upoštevala najnovejših razpoložljivih poročil, za zaključek o stopnji nasilja pa naj bi uporabila napačne kriterije.

16Tožnik navaja še, da je tožena stranka napačno zaključila, da pri njem ne obstajajo individualne okoliščine, zaradi katerih bi bil individualno ogrožen. Tožnik je namreč bivši pripadnik afganistanske policije, kar ga v Kabulu, kjer je večina napadov izvedena s strani protivladnih sil, napravi bolj ranljivega, zaradi česar je tveganje za resno škodo pri njem večje, kot pa v primeru navadnega civilista.

17Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

18Tožnik je dne 29. 10. 2019 sodišče obvestil, da je skupina talibanov dne 25. 6. 2019 napadla njegovega brata B., zdravnika, in sicer v kraju Bagrami, iz katerega prihaja prosilec in kjer še vedno živi njegova družina. Vlogi je tožnik priložil kopijo dokumenta o bratovih poškodbah. To obvestilo je sodišče prejelo dne 4. 11. 2019. Tožena stranka na to informacijo ni odgovorila.

19Dne 13. 10. 2020 je sodišče tožečo stranko in toženo stranko pozvalo, da v roku 20 dni predložita nove oziroma aktualne informacije o stanju v Afganistanu in v provinci Kabul glede morebitne ogroženosti nekdanjih pripadnikov policijske enote Afghan Public Protection Force (APPF). Dne 9. 11. 2020 je sodišče prejelo informacije o stanju v Afganistanu od tožeče stranke. V tej vlogi tožeča stranka (s sklicevanjem na vir Ghubar G, 2. 10. 2020, Government to Merge Local Police with Local Army, National Police, TOLO News) pojasnjuje, da se je vlada odločila, da bo APPF ločila od Ministrstva za notranje zadeve in da bo 24.000 lokalnih policistov združila z lokalno vojsko. Tri vire (Grada World, 9. 8. 2020, ATN News, 20. 8. 2020 in Gandhara, 1. 9. 2020) pa uporablja kot dokaz o napadih na pripadnike APPF v mestu Ghazni, v provinci Balkh in v oporišču v Gardezu.

20Sodišče je tudi od tožene stranke prejelo izvlečke iz poročil in sicer iz smernic UNHCR z dne 30. 8. 2018, poročila UNAMA iz meseca julija 2020 o številu civilnih žrtev, iz smernic EASO iz meseca junija 2019 in avgusta 2020 ter septembra 2020, vendar sama tožena stranka ni naredila konkretnejših poudarkov iz teh izvlečkov.

21Sodišče je po prevzemu oblasti v Afganistanu s strani Talibanov od tožeče stranke prejelo nove informacije z vlogo z dne 31. 8. 2021. Sodišče je te informacije predložilo toženi stranki s pozivom, da v določenem roku odgovori na predmetno vlogo tožeče stranke, in z opozorilom, če tožena stranka ne bo odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, bo sodišče o zadevi odločilo na podlagi podatkov v spisu. Tožena stranka je poziv sodišča prejela dne 13. 9. 2021 in v roku 7 dni ni odgovorila, kakor tudi ne v nadaljevanju poteka upravnega spora do dneva odločitve v tej zadevi.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

22Tožba je utemeljena.

23Za razrešitev tega upravnega spora so bistvene spremenjene varnostne okoliščine v Afganistanu in v provinci Kabul, od koder prihaja tožnik, glede na to, da so po izdaji izpodbijane odločbe Talibani v mesecu avgustu 2021 prevzeli oblast v Afganistanu in v Kabulu, tožnik pa je že v postopku pred upravnim organom uveljavljal utemeljen strah pred preganjanjem iz razloga, ker je tri leta delal za afganistansko policijo in bi se mu po njegovih trditvah in glede na predložena poročila o stanju v Afganistanu Talibani v primeru vrnitve v Afganistan maščevali, oziroma pravi, da ima v zvezi s tem utemeljen strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1) oziroma zaradi percepcije Talibanov, da ima tožnik mnenje, prepričanje, stališče, ki nasprotuje politiki in metodam vladanja Talibanov.

24Za presojo v tej zadevi je tako bistveno, kaj med strankama že v upravnem postopku ni bilo sporno in kaj ni sporno med strankama v upravnem sporu ob nastopu omenjenih novih političnih in varnostnih razmer v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov v mesecu avgustu 2021.

25Tožena stranka že v izpodbijani odločbi ne oporeka okoliščini, da je tožnik tri leta delal v policiji in sicer med 2011 in 2014; da je v okviru policijske službe hodil s šefom po različnih krajih in ga varoval, ter je spremljal tuje delegacije, ki so potovale po državi, ali pa so varovali ameriško blago, v skupini jih je bilo 13;⁶ da so bi Talibani že v času, ko je delal kot policist, prisotni v njegovem kraju (Bagrami, vas Shevake) in da so tam imeli šolo, aktivni so bili predvsem ponoči, sicer pa da ni bilo mogoče ugotoviti, kdo pripada Talibanom in kdo ne. Tožnik je svojo pripadnost oziroma vključenost v afganistansko policijo dokazoval s službeno izkaznico izkaznico (št. ...), ki jo je dobil pri starosti okrog 17 let. za prijavo na tečaj za policista je bila dovolj tazkira.⁷ Njegov šef je bil B. B. Pisarno so imeli v treh mestih: Kabul, Kundut in Mazar-e-Sharif. Dogajalo se je, da so uniforme in puške vozili iz enega na drugi konec mesta, skrbeli so tudi za varnost Američanov; ker so si kdaj Talibani želeli prisvojiti blago ali koga ugrabiti, je prišlo do spopadov. Nosil je maskirano vojaško uniformo, kar je pred upravnim organom dokazoval s fotografijami. V postopku jih je predložil 20. Dobival je plačo od države in deloma od podjetja (C.), ki ga je njegova policija varovala. To podjetje je popravljalo ceste in se ukvarjalo z gradbeništvom. Nosil je pištolo in puško kalašnikov. Usposabljanje so izvajale tri osebe iz ministrstva. V postopku je predložil tudi potrdilo tega ministrstva (certifikat Ministrstva za notranje zadeve št. 34 z dne 13. 10. 2012.⁸ Gre za potrdilo o štiritedenskem tečaju za „operativnega državnega varnostnika“.⁹

26Tožena stranka je temu z vpogledom v poročila o stanju v izvorni državi sama dodala, da je organizacija „Afghan Public Protection Force“ (APPF), ki ji je pripadal tožnik, tudi zbirala obvestila o Talibanih in uporniških gibanjih, vključena v 6 območnih štabov Afganistanske nacionalne policije, navzoča pa je bila tudi v dveh provincialnih štabih. Tožena stranka je sicer ugotovila nekaj neskladij med tožnikovimi navedbami in pogoji za vstop in usposabljanje rekrutov v APPF, in sicer, da mu težko verjame, da je začel delati že leto dni pred opravljenim tečajem, da je nenavadno, je bilo potrdilo izdano prvega dne, ko se je usposabljanje začelo, da usposabljanje poteka v Kabulu in ne v Kanduzu, kot je trdil tožnik in da ni mogel biti zaposlen kot mladoleten oziroma da se to dogaja redko, ni pa mogoče tega izključiti.¹⁰ Vendar pa je spričo predložene službene izkaznice, fotografij in dela opisa dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal za APPF tožniku verjela, da je delal za APPF.¹¹

27Okoliščine, da je tožnik tri leta delal za APPF, opisana dejavnost APPF v odnosu tudi do Talibanov ter tožnikova dejanska vpletenost v naloge APPF, kar med strankama ni sporno, so odločilne v tej zadevi, spričo novo nastale varnostne situacije v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov in v upravnem sporu predloženih informacij o stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov. Zato v predmetni zadevi ni bistveno, da tožena stranka „utemeljeno dvomi“, kot sama to opredeljuje,¹² da so mu Talibani že grozili s pismi oziroma da je verodostojnost teh pisem med strankama ostala sporna in da v času, ko je še bil v Afganistanu, osebno ni dobil nobenih (drugih) groženj s strani Talibanov¹³ oziroma da zatrjevane okoliščine preganjanja ne dosegajo potrebne stopnje intenzivnosti.¹⁴ Okoliščine v zvezi s temi pismi niso pomembne. Poleg tega, kar je sodišče že izpostavilo kot med strankama nesporno in bistveno, je bistveno in odločilno tudi, da je tožnik v upravnem sporu po prevzemu oblasti Talibanov predložil informacije, ki kažejo na nove okoliščine glede ravnanja z bivšimi pripadniki in podporniki afganistanskih (policijskih) sil po prevzemu oblasti Talibanov. Tem informacijam pa tožena stranka v upravnem sporu ni oporekala.

28Sodišče je od tožeče stranke te informacije prejelo skupaj z vlogo z dne 31. 8. 2021. Sodišče je te informacije predložilo toženi stranki s pozivom, da v določenem roku odgovori na predmetno vlogo tožeče stranke, in z opozorilom, če tožena stranka ne bo odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, bo sodišče o zadevi odločilo na podlagi podatkov v spisu. Tožena stranka je poziv sodišča prejela dne 13. 9. 2021 in v roku 7 dni ni odgovorila, kakor tudi ne v nadaljevanju poteka upravnega spora do dneva odločitve v tej zadevi. Zato je sodišče štelo, da tožena stranka ne oporeka dejstvom, ki izhajajo predvsem iz predloženih informacij, in sicer: da po poorčilu Human Rights Watch Talibani v provincah, ki so jih predhodno že osvojili (po umiku zahodnih sil) še vedno izvajajo izvensodne poboje, maščevanja in druge oblike nečloveškega ravnanja; da se dogajajo povračilni ukrepi, usmerjeni proti Afganistancem, ki so povezani z nekdanjo vlado in tujimi podporniki (International Crisis Group, 24. 8. 2021); da Talibani od vrat do vrat iščejo takšne tarče oziroma se maščujejo družinskim članom (BBC, 20. 8. 2021); da bi bilo treba omogočiti varen odhod teh profilov posebej ogroženih posameznikov in njihovih družinskih članov (Human Rights Watch, 13. 8. 2021); da je treba prekiniti prisilno vračanje v Afganistan tudi tistim, ki so jim bile prošnje zavrnjene, pri čemer naj bi bili posebej v nevarnosti tisti, ki so bili povezani z afganistansko vlado (UNHCR, 17. 8. 2021); da so Talibani v Gazniju, Kandaharju in drugih provincah na hitro usmrtili pridržane vojake, policijo in civiliste, ki naj bi bili povezani z afganistansko vlado, pri čemer Talibani to počnejo tako, da od prebivalcev zahtevajo, da prijavijo nekdanje policijsko in vojaško osebje in takim ob tem predložijo dokument, ki naj bi jamčil njihovo varnost, vendar naj bi tudi take informatorje Talibani pridržali in jih usmrtili (Human Rights Watch, 3. 8. 2021); zgodbe ugrabitev in izginotij se nanašajo tudi na bivše policiste, na primer: Ahmadullah iz kraja Spin Boldak (Afghanistan: Mounting Taliban Revenge Killings, 30. 7. 2021). Že na podlagi informacij o stanju v izvorni državi pred prevzemom oblasti s strani Talibanov je tožena stranka štela, da sprejema za verjetno, da imajo sodelavci afganistanskih varnostnih sil „lahko resne težave“ s Talibani.¹⁵ Po prejemu novih informacij o varnostni situaciji po prevzemu oblasti s strani Talibanov pa tožena stranka ni več vztrajala na tem, da bi moral tožnik izkazati preganjanje že v času, ko je še bil v Afganistanu.

29Iz navedenega sodišče zaključuje, da tudi tožena stranka sprejema, da je v aktualnih varnostnih razmerah v Afganistanu izkazan utemeljen strah pred preganjanjem tožnika v Afganistanu iz razloga njegovega političnega prepričanja, ki se veže na njegovo pripadnost in aktivnost v okviru APPF v okolju, kjer so bili Talibani prisotni že v času, ko še niso prevzeli oblasti v Kabulu in v Afganistanu. Ker navedeni okvir dejstev med strankam ni sporen, je sodišče ob upoštevanju interpretacije Sodišča EU o pravici do zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito na glavni obravnavi iz sodb v zadevah Moussa Sacko,¹⁶ Alheto¹⁷ in Ahmedbekova¹⁸ ter Torubarov¹⁹ v zvezi z neposrednim učinkom določb členov 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47(2) Listine o temeljnih pravicah EU odločilo na podlagi podatkov v spisu in torej brez zaslišanja tožnika in izvajanja dokazov na javni glavni obravnavi glede na to, da med strankama vsa pravno relevantna dejstva v tej zadevi niso sporna oziroma ker podatki v spisu za takšno odločitev dajejo zanesljivo podlago (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 in prvi odstavek 65. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1).²⁰

30Na tej podlagi je sodišče tožniku priznalo status begunca. Upravičencu do statusa begunca ta status med drugim preneha, če prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je (peta alineja prvega odstavka 67. člena ZMZ-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

31Odločitev v drugi točki izreka upošteva določbo 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka istega člena dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

32Podlaga za odločitev v drugi točki izreka te sodbe je tudi določba prvega odstavka 73. člena ZUS-1, po katerem je zoper sodbo, ki jo izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V konkretnem primeru Upravno sodišče ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, vendar pa je sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje oziroma da novo dejansko stanje kot ga je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem aktu, med strankama ni sporno. Zato je v tej zadevi po mnenju Upravnega sodišča pritožba dovoljena.

-------------------------------

¹ United Nations Assistance Mission in Afghanistan, Misija Združenih narodov za pomoč v Afganistanu
² Sodišče je zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prvič presojalo v zadevi I U 1630/2018, sodba je bila izdana dne 19. 9. 2018.
³ Afghan Local Police, afganistanska lokalna policija, opomba sodišča. Pomen kratic v tej in naslednjih opombah je opredeljen v skladu s pojasnili, ki izhajajo iz poročila EASO Afganistan Security situation (Afganistan – varnostna situacija) iz junija 2019.
⁴ Anti–govermnent elements, protivladni elementi.
⁵ Afghan National Security Forces, afganistanske nacionalne varnostne sile, krovni pojem, ki med drugim vključuje afganistansko lokalno policijo (ALP) in afganistansko nacionalno policijo (ANP).
⁶ Izpodbijana odločba, tretji in četrti odstavek na strani 2 in drugi odstavek na strani 4.
⁷ Ibid. tretji odstavek na strani 3.
⁸ Ibid. drugi odstavek na strani 4.
⁹ Dokazi so navedeni na strani 6 izpodbijane odločbe.
¹⁰ Ibid. str. 9-10.
¹¹ Ibid. drugi odstavek na strani 10.
¹² Dokazna ocena o neverodostojnosti teh pisem se začne v tretjem odstavku na strani 10 do vključno tretjega odstavka na strani 12 izpodbijane odločbe.
¹³ Na to se tožena stranka sklicuje v četrtem odstavku na strani 12.
¹⁴ Ibid. str.12-13.
¹⁵ Ibid., prvi odstavek na strani 14.
¹⁶ C-348/16, odst. 24, 26, 28-37, 41-49.
¹⁷ C-585/16, odst. 102, 107-114, 116, 127, 130, 147-149
¹⁸ C-652/16, odst. 91, 94, 96-102.
¹⁹ C-556/17, odst. 52-56, 73.
²⁰ Natančneje o neposrednem učinku določbe člena 46(3) Procesne direktive 20913/32/EU in možnostjo sodišča, da odloči na podlagi podatkov v spisu glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020, odst. 85-120.