UPRS Sodba I U 363/2021-5

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11069-4570/2021-3, z dne 1. 2. 2021 se v drugem odstavku 2. točke izreka, v katerem pravica do subvencije za A. A. in B. B. ni bila priznana, odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 18,30 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju toženec) je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožnici prizna pravica do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka), da se tožnici subvencija za skrajšanje polnega delovnega časa izplačuje za 3 delavce in za obdobje, ki ga je tožnica za posameznega delavca navedla v vlogi in so poimensko navedeni v Prilogi 1 (prvi odstavek 2. točke izreka), da se pravica do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa ne prizna za A. A. in B. B. (drugi odstavek 2. točke izreka) ter da toženec na podlagi izpodbijanega sklepa s tožnico sklene pogodbo o subvencioniranju/aneks k pogodbi (3. točka izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženec z vpogledom v podatke 1. 2. 2021 ugotovil, da ima tožnica za A. A. sklenjeno pogodbo o vključitvi v projekt v okviru programa Spodbude za trajno zaposlovanje mladih 2020, št. 11062-1398/2020-2, z dne 29. 9. 2020, za B. B. pa pogodbo o vključitvi v projekt v okviru programa Spodbude za trajno zaposlovanje mladih 2020, št. 11062-1132/2020-2, z dne 18. 8. 2020. V zvezi s tem toženec navaja, da se subvencionirane zaposlitve/javna dela z interventnimi zakoni izključujejo.

2Tožnica se ne strinja z 2. točko izpodbijanega sklepa v delu, s katerim ji toženec pravice do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa ni priznal za A. A. in B. B. V tožbi ugovarja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni možno ugotoviti, na kateri pravni podlagi je toženec odločil, da zaradi subvencioniranja zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja tožnica za A. A. in B. B. ni upravičena do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa. V zvezi s tem se sklicuje na določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in meni, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, zato je po njeni oceni podana bistvena kršitev pravil postopka, njej pa odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Tožnica nadalje navaja, da drži, da za zaposlena A. A. in B. B. prejema zaposlitveno subvencijo v okviru programa aktivne politike zaposlovanja (za vsakega mesečno 208,00 EUR), vendar je zanju upravičena tudi do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa, ki jo ureja Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE), in sicer do razlike med polnim subvencioniranjem za skrajšanje polnega delovnega časa in siceršnjo zaposlitveno subvencijo, ki jo prejema za navedena zaposlena delavca. Javno povabilo za izvedbo projekta v okviru programa Spodbude za trajno zaposlovanje mladih 2020, na podlagi katerega je bila tožnica vključena v program subvencionirane zaposlitve za navedena zaposlena, ne določa, da upravičenost do te subvencije izključuje upravičenost do ukrepov po interventnih zakonih oziroma do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa. Nasprotno, iz javnega povabila (točka 4.1) je razvidno, da je dovoljena kumulacija pomoči po pravilu de minimis z drugimi vrstami pomoči za iste upravičene stroške, vendar le do ustrezne meje zgornje pomoči, tj. do 200.000,00 EUR. Prav tako je dovoljena kumulacija pomoči po pravilu de minimis z državno pomočjo v zvezi z istimi upravičenimi stroški ali za isti ukrep, če se s takšno kumulacijo ne preseže največja intenzivnost pomoči ali znesek pomoči, dopusten po drugih predpisih. Tožnica poudarja, da tudi iz določb ZIUOOPE ne izhaja, da je zaposlitvena subvencija ovira za subvencijo za skrajšanje polnega delovnega časa, pri čemer se sklicuje na določbe drugega in tretjega odstavka 22. člena ZIUOOPE. Meni še, da tudi iz pojasnil toženca izhaja, da je delodajalec, ki mesečno prejema subvencijo za zaposlitev po programu Zaposli.me, upravičen do povračila nadomestila plače za zaposlenega, ki mu je bila odrejena karantena, kar je prav tako interventni ukrep, kot subvencija za skrajšanje polnega delovnega časa. Sklicuje se tudi na določbo četrtega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP).

Tožnica sodišču predlaga, naj izvede dokaze, ki jih predlaga, in tožbi ugodi ter 2. točko izreka sklepa v izpodbijanem delu odpravi ter ji za zaposlena delavca A. A. in B. B. pravico do uveljavljane subvencije prizna, ter tožencu naloži sklenitev aneksa k Pogodbi o subvencioniranju skrajšanega polnega delovnega časa, št. 11069-4570/2021-6, z dne 10. 2. 2021, s katerim tožnica in toženec uredita medsebojna razmerja glede dodatno priznanih subvencij. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno: odpravi; opomba sodišča) ter vrne zadevo tožencu v ponovni postopek in mu naloži povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po določbah prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjene. Tožba zoper izpodbijani sklep z dne 1. 2. 2021 je bila namreč vložena 3. 3. 2021, kar je v okviru 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep je toženec izdal na podlagi določbe tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE v zvezi z drugimi določbami ZIUOOPE o delnem subvencioniranju skrajšanja polnega delovnega časa (11.–23. člen ZIUOOPE), ter predstavlja dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu (tretji odstavek 16. člena ZIUOOPE). Naslovnik izpodbijanega sklepa je tožnica in je tako legitimirana za vložitev tožbe. Z izpodbijanim sklepom se tudi posega v njen pravni položaj. O tej zadevi pa v upravnem sporu še ni bila izdana pravnomočna sodba.

4Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1.

5Na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 sme sodišče, kadar ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

6Za del izpodbijanega sklepa, v katerem toženec tožnici ni priznal pravice do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa za pri njej zaposlena A. A. in B. B., tožnica v tožbi smiselno takšne pomanjkljivosti zatrjuje. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa glede zavrnitve pravice do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa za navedena zaposlena ni možno ugotoviti, na kateri pravni podlagi je toženec zaključeval, da zaradi subvencioniranja zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja za navedena zaposlena tožnica zanju ni upravičena (tudi) do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa. Zaradi tega meni, da sklepa v tem delu ni možno preizkusiti.

7Tudi po ugotovitvi sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je toženec zaključil, da subvencionirana zaposlitev delavca v okviru programov aktivne politike zaposlovanja izključuje pravico do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa za tega delavca. To pa po oceni sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost sklepa, ki onemogoča presojo njegove zakonitosti. Toženčev zaključek, da se tožnici pravica do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa ne prizna za pri njej zaposlena A. A. in B. B., ker se subvencionirane zaposlitve izključujejo z interventnimi zakoni, bi moral namreč temeljiti na navedbi konkretnih pravnih (zakonskih) norm, ki izključujejo hkratno prejemanje subvencije v okviru programov aktivne politike zaposlovanja in subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa za posameznega zaposlenega delavca (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Toženec pa je v izpodbijanem sklepu le pavšalno navedel: „Subvencionirane zaposlitve/Javna dela se z interventnimi zakoni izključujejo.“ Tako pavšalno razlogovanje pa ne predstavlja navedbe konkretne pravne (zakonske) podlage, ki bi omogočala sodni preizkus toženčeve odločitve, da tožnica za navedena zaposlena delavca ni upravičena do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa, čemur pa tožnica ravno ugovarja (s tem ko navaja, da zakonodaja v primeru prejemanja subvencije v okviru programov aktivne politike zaposlovanja za posameznega delavca ne izključuje subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa za tega delavca). Opisana bistvena pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki se torej kaže v odsotnosti navedbe pravne podlage (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), je glede na predstavljeno tudi očitna (prima facie spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.¹

8V okviru opisanega preizkusa izpodbijanega sklepa glede tega, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost (odsotnost navedbe konkretne pravne podlage, na podlagi katere je toženec zaključil, da subvencija v okviru programov aktivne politike zaposlovanja izključuje subvencijo za skrajšanje polnega delovnega časa za posameznega zaposlenega delavca) izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem sklep predmet upravnega spora.

9Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v 2. točki izreka v delu, s katerim se pravica do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa ne prizna za A. A. in B. B., odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponoven postopek.

10Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi določbe 37. člena ZUS-1 (zaradi zgoraj opisane očitne bistvene pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa), tožbe tudi ni poslalo v odgovor tožencu. Po stališču teorije namreč takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta izključuje potrebo po kontradiktornosti.²

11Po določbi četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

K II. točki izreka:

12Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika) in 22-odstotni DDV (ker je tožnica zavezanka za DDV), ki znaša 3,30 EUR, skupaj 18,30 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

¹ Glej Kmecl, A.: 37. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 251 in nasl.
² Prav tam.