UPRS Sodba I U 1557/2021-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je bila tožniku z odločbo Bpp 250/2021 z dne 16. 4. 2021 neupravičeno dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v kazenski zadevi opr. št. II Pom-i 7344/2021 Okrožnega sodišča v Kranju, in sicer zgolj za zaslišanje tožnika na naroku dne 19. 4. 2021 ob 10. uri (1. točka izreka), zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi opr. št. II Pom-i 7344/2021 Okrožnega sodišča v Kranju (2. točka izreka), ter odločila, da je tožnik dolžan povrniti stroške neupravičeno prejete BPP, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer bo o času in načinu vračila neupravičeno prejete BPP tožena stranka odločila s posebno odločbo, ko bo znana višina sredstev, izplačanih za opravljene storitve v okviru BPP (3. točka izreka). Odločila je tudi, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, je bila tožniku na podlagi njegove dne 2. 4. 2021 vložene prošnje za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. II Pom-i 7344/2021 za zaslišanje tožnika kot obdolženca na naroku dne 19. 4. 2021 ob 10. uri dodeljena nujna BPP. Z odločbo o nujni BPP je bilo odločeno, da bo o utemeljenosti dodelitve nujne BPP in o nadaljnji BPP tožena stranka odločala po pridobitvi popolnih podatkov o tožnikovem materialnem položaju. Tožena stranka je v okviru presoje izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP kot tožnikovega družinskega člana upoštevala njegovo zunajzakonsko partnerko, A. A. Iz izpiska podatkov o gospodinjstvu e-RISK z dne 2. 4. 2021 izhaja, da je tožnik v času vložitve prošnje živel z A. A. v skupnem gospodinjstvu kot njen zunajzakonski partner, poleg tega pa jo je v dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP sam navajal kot svojo partnerko. Tožena stranka je skladno s prvo točko prvega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) A. A. upoštevala pri ugotavljanju tožnikovega materialnega položaja in ugotovila, da sta tožnik in njegova zunajzakonska partnerka v obdobju treh mesecev pred vložitvijo tožnikove prošnje za dodelitev BPP skupno prejela 7.560,17 EUR, kar mesečno na družinskega člana znaša 1.260,03 EUR. Navedeni znesek presega dohodkovni cenzus za dodelitev BPP iz drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v višini dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki znaša 804,36 EUR. Ker tožnik ne izpolnjuje materialnega kriterija za dodelitev BPP, je tožena stranka njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila in posledično ugotovila, da je bila tožniku predhodno neupravičeno dodeljena nujna BPP, zato je dolžan tožnik na podlagi 43. člena v zvezi s 36. členom ZBPP neupravičeno prejeto BPP povrniti in plačati vse stroške, katerih plačila je bil oproščen, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da je A. A. njegova zunajzakonska partnerica, saj je le prijateljica, ki mu občasno finančno pomaga tako, da mu posoja denar. Tožnik je samski in živi sam. Osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 6. 2018 dalje znaša 385,00 EUR, kar pomeni, da povprečni dohodek na družinskega člana ne sme presegati 770,10 EUR. Tožnik je bil zaradi svojega stanu očitno diskriminiran pri odločanju tožene stranke o pravici do BPP, zaradi česar mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije. Sklicuje se tudi na 1. člen ZBPP in navaja, da je ZBPP namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakosti pred zakonom, kar pomeni, da tožnik ne sme biti diskriminiran zaradi katerekoli osebne okoliščine, vključno s šibkim premoženjskim stanjem, socialno stisko in dejstvom, da je tujec. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj je izpodbijani sklep (pravilno: odločba) neobrazložen in se ga ne da preizkusiti. Tožena stranka je povsem pavšalno navedla, da je tožnik brez premoženja in da naj ne bi bili navedeni razlogi za pravno sredstvo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in odloči, da je tožnik upravičen do BPP, kot izbranega odvetnika pa naj določi odvetnika B. B. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v okviru ugotavljanja, ali tožnik za dodelitev BPP izpolnjuje materialni kriterij, po uradni dolžnosti 2. 4. 2021 pridobila izpisek iz evidence e-RISK, iz katerega je izhajalo, da je tožnik zunajzakonski partner nosilke gospodinjstva, A. A. S tem v zvezi je tožena stranka tožniku poslala dopis z dne 14. 4. 2021, v katerem ga je obvestila o svojih ugotovitvah in mu omogočila, da o njih izjavi. S tem obvestilom je bil tožnik seznanjen, da iz uradne evidence e-RISK izhaja, da živi v skupnem gospodinjstvu z zunajzakonsko partnerko A. A. in z ugotovitvijo toženke, da povprečni mesečni dohodek na člana tožnikove družine v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP presega cenzus v višini dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka za dodelitev BPP, ki znaša 804,36 EUR, zaradi česar tožnik ne izpolnjuje dohodkovnega kriterija za dodelitev BPP. Tožnik je na povzeto obvestilo odgovoril po pooblaščencu in v svojem odgovoru v zvezi z A. A. navedel, da: „Partnerka dela v invalidskem podjetju“ in „Res je, da me moja partnerka preživlja, kar je dokazljivo iz njenih davčnih napovedi...“. Tožnik je v nadaljevanju postopka navedel še, da A. A. sicer živi na istem naslovu kot on, da pa ni njegov družinski član. Glede na to, da je tožnik A. A. v dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP sam izrecno navajal kot svojo partnerko, poleg tega pa je tudi iz uradne evidence e-RISK izhajalo, da sta tožnik in A. A. zunajzakonska partnerja, je tožena stranka zaključila, da je bila A. A. v relevantnem obdobju tožnikova zunajzakonska partnerka oziroma članica njegove družine. Tožnik šele v pritožbi (pravilno: tožbi) kot dokaz o neobstoju zunajzakonske skupnosti predlaga izjavo A. A., čeprav je imel vse do izdaje izpodbijane odločbe možnost predložiti ta dokaz. V zvezi s tožbenimi očitki, da je tožena stranka pavšalno navedla, da je tožnik brez premoženja in da naj ne bi bili navedeni razlogi za pravno sredstvo pa tožena stranka pojasnjuje, da o izpolnjevanju premoženjskega kriterija ter o tem, ali so navedeni razlogi za pravno sredstvo, v konkretni zadevi sploh ni odločala. Sklicujoč se na 8. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in drugo točko Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2019 (v nadaljevanju Sklep o usklajenih višinah transferjev) tožena stranka še pojasnjuje, da višina dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka znaša 804,36 EUR in ne 770,10 EUR, kot to napačno navaja tožnik.

5Tožnik je vložil tudi pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da ne drži, da je sam navajal, da živi v zunajzakonski partnerski skupnosti. Tožnik je toženo stranko že v elektronskem sporočilu z dne 16. 4. 2021 obvestil, da živi sam, da je prejšnja zakonska zveza razvezana in da ne živi v zunajzakonski partnerski skupnosti. Pojasnjuje, da je z znanko A. A. zgolj prijavljen na istem naslovu, ni pa z njo v zunajzakonski partnerski skupnosti, nimata skupnih financ, ne živita v skupnem gospodinjstvu in njuno poznanstvo ne predstavlja ekonomske skupnosti. Tožena stranka sama priznava, da je tožnik v dopisu z dne 20. 7. 2021 napisal, da A. A. zgolj živi na istem naslovu kot on, da pa ni njegov družinski član. Glede svoje navedbe v upravnem postopku, da ga partnerka preživlja, pojasnjuje, da to ne drži. S tem je mislil, da mu A. A. posoja denar, saj je zadolžen in ima minimalni dohodek, ne pa, da ga preživlja. Z izrazom partnerka je imel v mislih prijateljico, saj mu je pomagala. Tožnik slabše razume slovenski jezik in se kot laik na dopise sodišča ne spozna, zato ne razlikuje med zunajzakonsko partnersko skupnostjo in zgolj prijateljsko zvezo. Z A. A. imata ločene račune. Če bi moral vrniti denarna sredstva, bi bilo njegovo preživetje ogroženo, saj je zadolžen in prejema le minimalni dohodek.

6Tožba ni utemeljena.

7Skladno z določbo 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Po prvem odstavku 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Kot določa prva točka prvega odstavka 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca poleg vlagatelja upošteva tudi oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti.

8V predmetni zadevi je sporno, ali je tožnik v času vložitve prošnje za dodelitev BPP živel v zunajzakonski skupnosti z A. A. Od tega vprašanja je posledično odvisna presoja pravilnosti odločitve tožene stranke, da tožnik ni upravičen do zaprošene BPP, saj ob upoštevanju A. A. kot tožnikove družinske članice tožnik ne izpolnjuje dohodkovnega kriterija za dodelitev BPP. Med strankama pa ni sporno, da iz izpiska uradne evidence e-RISK izhaja, da je tožnik v relevantnem času živel v skupnem gospodinjstvu z A. A. kot njen zunajzakonski partner in da jo je v vlogi z dne 22. 4. 2021 sam navajal kot svojo zunajzakonsko partnerko.

9Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je v upravnem postopku navajal in dokazoval, da podatki iz uradne evidence e-RISK, iz katerih izhaja, da sta bila z A. A. v relevantnem času zunajzakonska partnerja, niso resnični. Navedeno ne izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po povedanem je po presoji sodišča toženka pravilno poklonila vero pravilnosti in resničnosti podatkov, ki izhajajo iz uradne evidence. Po mnenju sodišča se je zato tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja v obravnavani zadevi utemeljeno oprla na te podatke in na njihovi podlagi sprejela dejanski zaključek o obstoju zunajzakonske partnerske skupnosti med tožnikom in A. A.

10Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 179. členu določa, da državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil izdajajo potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco (prvi odstavek). Potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, morajo biti v skladu s podatki uradne evidence. Taka potrdila oziroma druge listine veljajo za javne listine (tretji odstavek). Za javne listine tako v upravnem kot sodnem postopku velja zakonska domneva, da listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o resničnosti vsebine listine sicer ni absolutno, saj ima stranka pravico dokazovati neresničnost vsebine javne listine. Vendar v konkretnem primeru med strankama ni sporno, da se tožnik v upravnem postopku te svoje pravice ni poslužil, kljub temu, da mu je tožena stranka omogočila izjavo v postopku, saj tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je s konkretnimi trditvami in dokazi v upravnem postopku izpodbijal resničnost podatkov iz uradne evidence e-RISK. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tožnik po elektronski pošti 20. 7. 2021 navedel, da „A. A. sicer živi na istem naslovu, da pa ni družinski član“, kar izpostavlja tudi tožnik v pripravljalni vlogi. Vendar zgolj s pavšalnim zanikanjem obstoja zunajzakonske skupnosti, brez konkretiziranih navedb in dokaznih predlogov, s katerimi bi tožnik dokazoval, da podatki iz uradne evidence niso resnični, tožnik ni zadostil niti svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z neresničnostjo podatkov iz uradne evidence e-RISK. Tožnik šele v tem upravnem sporu kot dokaz za neobstoj zunajzakonske partnerske skupnosti predlaga izjavo A. A., pri čemer pa ne navaja, da tega dokaza ni imel možnosti predlagati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Zaradi navedenega navedeni dokaz skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto in ga sodišče posledično ne more upoštevati.

11Sodišče pa še pripominja, da med strankama tudi ni spora o tem, da je tožnik A. A. v upravnem postopku sam poimenoval kot svojo partnerko. Tožnikove navedbe, da je z izrazom partnerka mislil prijateljico, saj kot laik in oseba, ki slabše razume slovenski jezik, ne razlikuje med partnerstvom in prijateljsko zvezo, po presoji sodišča ne vzdržijo resne presoje. Po oceni sodišča je razlika med partnerstvom in prijateljstvom povprečnemu posamezniku povsem očitna. Ob tem tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na svojo laičnost in nezadostno znanje slovenskega jezika, saj iz navedb v odgovoru na tožbo, ki jih tožnik ni prerekal, izhaja, da je dopis, v katerem je A. A. opredeljena kot tožnikova partnerka, sestavil odvetnik in ne tožnik sam kot laična stranka.

12Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene očitke o neobrazloženosti izpodbijane odločbe, kar po tožnikovem naziranju predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik v tej zvezi navaja, da je tožena stranka povsem pavšalno navedla, da je tožnik brez premoženja in da naj ne bi bili navedeni razlogi za pravno sredstvo. Kot pravilno opozarja tožena stranka, navedeno iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba povsem ustrezno obrazložena in izpolnjuje pogoje iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe so po mnenju sodišča jasno razvidna relevantna dejstva, dokazi, presoja dokazov in navedena pravna podlaga za sprejeto odločitev davčnega organa in tako po povedanem izpodbijana odločba tudi omogoča preizkus.

13Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in kršitev določb postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, med strankama ni sporno, saj med strankama ni spora o tem, da tožnik v upravnem postopku ni izpodbijal resničnosti podatkov iz uradne evidence e-RISK, prav tako pa tudi ne o tem, da je v upravnem postopku A. A. sam navajal kot svojo zunajzakonsko partnerko, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji senata.

15V zvezi s tožnikovim predlogom za oprostitev plačila sodne takse sodišče pojasnjuje, da se skladno s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača. Ker je tožnik plačila sodne takse oproščen že na podlagi samega zakona, sodišče ni posebej odločalo o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse.

16Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.