VSM Sklep V Kp 10935/2021

Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. se zavrnejo kot neutemeljene.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 10935/2021 z dne 2. 2. 2022 na podlagi prvega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predloge za izločitev dokazov, vložene s strani zagovornikov obdolženih A. A., C. C., D. D., E. E. in B. B.

2Zoper sklep so se pritožili:

- zagovornik obdolženega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, brez posebnega predloga višjemu sodišču;

- zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženčevemu predlogu za izločitev dokazov ugodi, podredno pa, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- zagovornik obdolženega C. C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči vse problematizirane dokaze;

- zagovornik obdolženega D. D. zaradi vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- zagovornik obdolženega E. E. zaradi vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženčevemu predlogu za izločitev dokazov ugodi, podredno pa, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.

4Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sta odredbi z dne 20. 2. 2021, s katerima je državna tožilka zoper obdolženega A. A. odredila tajno opazovanje in tajno delovanje, zakoniti. Pritožnik pri tem ponavlja razloge iz predloga za izločitev dokazov, do katerih se je jasno opredelilo že sodišče prve stopnje.

5Obstoja utemeljenih razlogov za sum, da obdolženi A. A. izvršuje kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v trenutku izdaje spornih odredb sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni presojalo zgolj s sklicevanjem na predhodne odločitve zunajobravnavnega senata ter višjega sodišča, kot to skuša v pritožbi prikazati zagovornik, pač pa je celovito in tehtno pojasnilo podlago za izdajo odredb za tajno opazovanje in tajno delovanje zoper obdolženega A. A. (točka 15 razlogov izpodbijanega sklepa), kateri sta tudi po presoji višjega sodišča ustrezno obrazloženi. Pravilna je namreč ocena sodišča prve stopnje, da utemeljeni razlogi za sum, da se obdolženi A. A. ukvarja z izvrševanjem kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, v spornih odredbah ne temeljijo samo na anonimizirani ovadbi ovaditelja, pač pa tudi na pravno relevantnih ugotovitvah, ki so jih policisti pridobili s klasičnimi metodami dela, v skladu s svojimi pooblastili (strani od 2 do 5 odredbe o tajnem opazovanju z dne 20. 2. 2021 ter strani od 3 do 6 odredbe o tajnem delovanju z dne 20. 2. 2021), zaradi česar pritožnik neutemeljeno in v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je „pojasnílo ovaditelja težišče utemeljenega razloga za sum“, kot dokaznega standarda, potrebnega za odreditev ukrepov tajnega opazovanja in tajnega delovanja. Prav tako sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo, da je bil ovaditelj podaljšana roka policije, kot to zatrjuje zagovornik na strani 7 pritožbe. Gre za lastno sklepanje pritožnika, brez podlage v podatkih spisa, ne pa za ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

6V nadaljevanju pritožnik sicer pravilno zatrjuje, da so sodišča v predhodnih odločitvah nedovoljenost dokazov presojala le na prvi pogled (prima facie), ni pa mu mogoče pritrditi, ko sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko vrednotilo navedb obrambe glede nezakonitosti dokazov. Razlogi izpodbijanega sklepa so namreč tehtni in prepričljivi ter podkrepljeni s podatki spisa, katere je sodišče prve stopnje korektno ocenilo, zaradi česar jih višje sodišče v celoti povzema. Sklicevanje pritožnika na sklep zunajobravnavnega senata z dne 11. 5. 2021 pa ne more biti uspešno, saj sta v citiranem sklepu problematizirana predloga Generalne policijske uprave (v nadaljevanju GPU) za uvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja in tajnega delovanja zoper obdolženega A. A. z dne 18. 2. 2021, postala del sodnega spisa (list. št. 1334-1336, 1382- 1385). Državna tožilka je zato utemeljeno na njuni podlagi zoper obdolženega A. A. odredila tajno opazovanje in tajno delovanje, pri čemer je utemeljene razloge za sum ter druge pogoje za odreditev ukrepov samostojno ocenila.

7Pritožnik sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja z obširnim zatrjevanjem v smeri, da je bil ovaditelj v času podaje ustne ovadbe tajni delavec v drugi kazenski zadevi, zaradi česar je ves čas deloval po navodilih nadrejenih, kar pomeni, da ustne ovadbe v obravnavani zadevi ni podal kot občan, pač pa kot dejanski tajni delavec policije. Takšnim pritožbenim zaključkom pa ni mogoče pritrditi. Primarno višje sodišče ugotavlja, da ustne ovadbe v predmetni zadevi ni podal anonimni ovaditelj, kot ga sicer na več mestih izpodbijanega sklepa neustrezno poimenuje sodišče prve stopnje, pač pa je obravnavano kaznivo dejanje naznanila oseba, ki je bila policiji znana z imenom in priimkom ter ostalimi osebnimi podatki, kot to izhaja iz uvodnega dela anonimiziranega zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 12. 2. 2021 (torej policiji znan informator). Iz zaslišanja koordinatorja policijske akcije F. F. ter predloga GPU in odredbe, s katero je bilo odrejeno tajno delovanje, je razvidno, da identiteta naznanitelja prvenstveno ni bila razkrita zaradi njegove varnosti in potreb (pred)kazenskega postopka, torej ne zaradi tega, ker prijavitelj ne bi želel biti imenovan (kar je drugače značilno za anonimne ovaditelje). Po oceni policije in (tudi) državne tožilke je bilo za tem ovaditelja potrebno vključiti v tajno delovanje zaradi zaupanja, ki ga je v preteklosti pridobil pri obdolženemu A. A., kateri pa je sam kontaktiral ovaditelja zaradi organizacije transporta prepovedanih drog oziroma prehodnih sestavin v Turčijo. Na podlagi takšnih zaključkov je policija povsem upravičeno zakrila identiteto ovaditelja, ter zapisnik o sprejemu ustne ovadbe pred vložitvijo predlogov za izdajo odredb o tajnem opazovanju in tajnem delovanju anonimizirala.

8Okoliščina, da je bil ovaditelj v trenutku vložitve ustne ovadbe tajni delavec v drugi kazenski zadevi, sama po sebi ne pomeni, da je policija (že takrat) usmerjala njegova ravnanja zoper obdolženega A. A. Višje sodišče na tem mestu kot bistveno izpostavlja, da je obdolženi A. A. sam vzpostavil stik z ovaditeljem, katerega je s svoje telefonske številke poklical po aplikaciji Viber. Ker se mu ovaditelj ni javil, mu je poslal sporočilo. Iz njune komunikacije izhaja, da je obdolženec ovaditelja spraševal, če pozna koga resnega, ki vozi v Turčijo, in bi lahko „nekaj zraven peljal“. Pri tem so iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe (ki je priložen predlogom GPU za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov), poleg okoliščin, ki kažejo, kako je ovaditelj prišel do posredovanih podatkov, razvidne tudi okoliščine, ki so policiste prepričale, da je ovaditelj zanesljiv in da je njegova informacija resnična. Opisana je predhodna zveza ovaditelja z obdolžencem (najem vozila pri obdolžencu („moški s P.“) za G. G. iz Italije; dokumentacija za najem; shranjen kontakt obdolženčeve številke pod imenom „RENTACAR P.“; usmeritev H. H. k obdolžencu zaradi najema vozila; kontakt v živo (kamor se je ovaditelj pripeljal s tovornim vozilom) zaradi predaje gotovine za najem vozila, ko mu je obdolženec povedal, da je H. H. izročil 1 kilogram trave na „puf“), lastnosti ovaditelja (ukvarja se s prevozi, zaradi česar je menil, da ga je moški s P. kontaktiral, da zanj opravi prevoz nelegalnega tovora), prav tako je ovaditelj povedal, da ima moški na aplikaciji Viber svojo profilno fotografijo in da dejansko gre za moškega, s katerim se je sestal in ga videl v živo. Glede na podatke spisa se je aktivnost policije pričela šele z naknadnim preverjanjem informacij ovaditelja s klasičnimi metodami dela (identifikacija osebe z imenom A. ter informacije Uprave za boj proti drogam (DEA) Dunajskega državnega urada (CO) o prijetju H. H. v Ukrajini). Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, so med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj (2. alineja prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije - v nadaljevanju ZNPPol), katere policisti opravljajo tudi s pridobivanjem in vrednotenjem informacij (drugi odstavek 148. člena ZKP, prvi odstavek 11. člena ZNPPol ter prvi odstavek 33. člena ZNPPol), zaradi česar je mogoče zaključiti, da so policisti s preverjanjem informacij ovaditelja postopali v skladu s svojimi pooblastili, medtem ko pritožba z neizkazanimi drugačnimi navedbami ne more biti uspešna.

9Zagovornik je sicer na predobravnavnem naroku v spis vložil obširno listinsko dokumentacijo, ki pa na ugotovljeno ne vpliva. Iz izpisa osebnih podatkov iz evidenc policije za obdolženega A. A. (list. št. 29 do 37 priloge B33) res izhaja, da je v obdolženčevi evidenci kaznivih dejanj glede obravnavanega kaznivega dejanja naveden datum (že) 2. 2. 2021, kar pa, upoštevaje, da se v navedeni evidenci obdeluje tudi podatek o času storitve kaznivega dejanja (list. št. 30 priloge B33), po mnenju višjega sodišča ni sporno, saj je ovaditelj povedal, da je obdolženec prvi stik z njim poskusil vzpostaviti že tega dne, torej 2. 2. 2021. Da se v evidenco kaznivih dejanj dogodki vpisujejo z datumi, ko so sporočeni v bazo podatkov, pa je zgolj sklepanje pritožnika, ki nima podlage v podatkih spisa. Višje sodišče na tem mestu še opozarja, da je Policija v uvodnem delu dopisa z dne 20. 9. 2021 (list. št. 29 priloge B33, ki ga je v spis vložil zagovornik) navedla, da prilaga izpis iz aktivnega dela evidenc - fonetičnega indeksa oseb (list. št. 34 do 36 priloge B33), medtem ko glede tabele na list. št. 37 do 41 priloge B33, katera bi naj po mnenju obrambe izkazovala vpoglede v obdolženčeve osebne podatke, ni povsem jasno, ali je tudi le-ta uradna priloga dopisa Policije, iz nje pa niti ni razvidno na koga konkretno bi se naj nanašala, saj EMŠO ni izpisana. Pritožbeno zatrjevanje upniško dolžniškega razmerja med obdolžencem in ovaditeljem pa zgolj potrjuje navedbe ovaditelja iz ustne ovadbe, da je obdolženca poznal že od prej.

10Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je predlagatelj ukrepa (GPU) odredbodajalca (ODT) ne le seznanil s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa je tudi v zadostni meri pojasnil podlago oziroma vir svojih ugotovitev, zaradi česar zagovornik predlagatelju neutemeljeno očita, da državne tožilke ni seznanil z okoliščino, da je bil ovaditelj tajni policijski delavec v drugi kazenski zadevi. Kot že rečeno, takšna okoliščina sama po sebi ni pomembna. Relevantna bi bila zgolj okoliščina, če bi ovaditelj do vložitve kazenske ovadbe v komunikaciji z obdolžencem ravnal po navodilih policistov, torej, da bi ovaditelj že v času naznanitve kaznivega dejanja v obravnavani zadevi tajno deloval, kar pa podatki spisa ne izkazujejo. Na navedeno ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da je ovaditelj v istem časovnem obdobju, ko je podal ustno ovadbo, pisal poročila o tajnem delovanju v drugi kazenski zadevi (XX K 25329/2021 Okrožnega sodišča v Ljubljani) in da je ustno ovadbo na zapisnik sprejel domnevno njegov nadrejeni iz te druge kazenske zadeve, saj zgolj to ne potrjuje koordinacije nad delom ovaditelja v obravnavani zadevi, kot to skuša prikazati zagovornik. Razen tega pa obdolženi A. A. v tej drugi kazenski zadevi ni obravnavan, niti ni imel nobene povezave s tamkajšnjimi udeleženci, kot to v predlogu za izločitev dokazov navaja sam zagovornik. Prav tako je bil obdolženi A. A. tisti, ki je prvi vzpostavil kontakt z ovaditeljem.

11Po vsem obrazloženem višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da na podlagi (trenutnih) podatkov spisa ni mogoče zaključiti, da so policisti prekoračili svoja pooblastila in da so zoper obdolženega A. A. izvajali prikrite preiskovalne ukrepe še pred podajo ustne ovadbe ovaditelja, zaradi česar se kot neutemeljena izkaže tudi pritožbena navedba, da je bila obdolžencu onemogočena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo ovaditelja in njegovega koordinatorja iz druge kazenske zadeve. Predsednik senata namreč pred odločitvijo o predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov ni dolžan izvesti predlaganih dokazov obrambe, temveč ima v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in po določbi prvega odstavka 285.e člena ZKP pooblastilo za lastno presojo oziroma odločitev, ali bo predlagane dokaze tudi izvedel. Nenazadnje pa sodišče pri izdaji (morebitne kasnejše) sodbe ni vezano na predhodni sklep o zavrnitvi predloga obrambe za izločitev dokazov, saj lahko pri meritornem odločanjem o glavni stvari glede vprašanja dovoljenosti dokazov zavzame tudi drugačno stališče.¹

12Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je tajni delavec pri svojem delu uporabljal tehnične naprave za fotografiranje in video snemanje in da za to ni imel odredbe pristojnega preiskovalnega sodnika iz četrtega odstavka 155.a člena ZKP. Ovaditelj, ki je kasneje postal tajni delavec, je namreč s fotografiranjem komunikacije med njim in obdolžencem napravil zgolj kopijo poslanih sporočil. Gre za način oziroma obliko posredovanja medsebojne komunikacije, ne pa za fotografiranje in video snemanje v smislu četrtega odstavka 155.a člena ZKP, kot to navaja pritožnik. Po oceni višjega sodišča so se vsi prikriti preiskovalni ukrepi izvajali v skladu z izdanimi odredbami. Pritožnik pa tudi brez uspeha navaja, da je tajno opazovanje in tajno delovanje zoper obdolženega A. A. odredila krajevno nepristojna državna tožilka. Višje sodišče namreč ugotavlja, da navedeno ne vpliva na zakonitost izvedenih dokazov, saj je bistveno, da je ukrepa odredil stvarno pristojen organ, kar pa državno tožilstvo nedvomno je.

13Pritožnik v nadaljevanju pritožbe povzema strokovno mnenje izr. prof. dr. I. I., katerega naročnik je obdolženi A. A.. Mnenje temelji na teoretičnih podlagah in zajema prepis zakonskih določb. Pri tem višje sodišče izpostavlja, da tudi iz točke 38 strokovnega mnenja izhaja, da samo dejstvo, da je ovaditelj bil tajni delavec v drugi kazenski zadevi ne pomeni avtomatično, da je enako vlogo imel tudi do obdolženega A. A. vse dokler oziroma še preden je podal anonimizirano ovadbo z dne 12. 2. 2021, kar je predhodno višje sodišče že pojasnilo. Obrazložilo pa je tudi, zakaj meni, da je ovaditelj ustno ovadbo podal kot občan, ne pa kot dejanski tajni delavec policije, kot je to pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Zato je vso pritožbeno problematiziranje v tej smeri neuspešno.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.

14Po mnenju zagovornika obdolženega B. B. je tajni delavec prepoznavo osebe po fotografijah opravil zgolj na podlagi njemu znanega dejstva, da je obdolženi B. B. lastnik motornega vozila, znamke BMW. Navaja, da tajni delavec 16. 4. 2021 ni mogel videti osebe na motorju, saj se je le-ta pripeljala v polni motoristični opremi (torej s čelado na glavi), zaradi česar je očitno, da je policija tajnemu delavcu razkrila, kdo je lastnik motornega vozila, pri tem pa delovala nezakonito.

15Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografij in izjava, ki jo v zvezi s prepoznavo da oseba, ki opravlja prepoznavo (izjava po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po 148. členu ZKP), kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v točki 29 razlogov izpodbijanega sklepa, nista nedovoljena dokaza, saj sta pridobljena skladno z zakonskimi pooblastili policije (34. in 46. člen ZNPPol) in ju zato ni treba izločiti iz spisa. Nista pa dokaza v procesno formalnem smislu, zato se sodba nanju ne sme opirati. Zapisnik o opravljeni prepoznavi je zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, na primer izpovedbe priče o poteku prepoznave na policiji. Če sodišče zasliši pričo o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah, je dokaz izpovedba priče, ne pa listina, ki jo je sestavila policija. V zvezi s tem se tako utegne zgolj zastaviti vprašanje verodostojnosti (kasnejšega) pričevanja, ki pa zadeva pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa zakonitosti prepoznave, opravljene v predkazenskem postopku.² Poleg tega pa pritožnikove navedbe, da je bil motorist v polni motoristični opremi (torej s čelado na glavi), nimajo podlage v podatkih spisa. Iz poročila o tajnem opazovanju z dne 16. 4. 2021 (list. št. 1123-1124) izhaja, da se je obdolženi A. A. na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu R.v, P., sestal z moškim, ki je pred tem sestopil z motornega kolesa, znamke BMW R 1200 GS, temno zelene barve, reg. št. X. Moški je opisan z navedbami: star od 50 do 55 let, visok okoli 185 cm, čokate postave, oblečen v modro motoristično jakno in sive jeans hlače. Da bi motorist bil v polni motoristični opremi in nosil čelado, kot to zatrjuje pritožnik, iz poročila o tajnem opazovanju ne izhaja, prav tako navedeno ni razvidno iz poročila o tajnem delovanju (list. št. 1121), zaradi česar pritožbene navedbe, da tajni delavec ni videl osebe na motorju, ostajajo na ravni špekulacij. Pritožbena zatrjevanja v smeri, da je tajni delavec obdolženega B. B. prepoznal zgolj na podlagi okoliščine, da je obdolženec lastnik motornega vozila, se tako izkažejo kot neutemeljena.

16Brez uspeha so tudi pritožbena zatrjevanja, da je najdba 2 kg kokaina v kovčku na motorju obdolženega B. B. dne 4. 5. 2021 izzvana kriminalna dejavnost, ker se prepovedana droga tam ne bi znašla, če se ne bi tajni delavec dogovoril za nakup dodatnih 2 kg. V skladu s tretjim odstavkom 155. člena ZKP policija in njeni sodelavci pri izvrševanju ukrepov navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril in navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti. Pri ugotavljanju, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, je potrebno presojati predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (tretji odstavek 155. člena ZKP), zato se mora tajni policijski delavec pri izvrševanju ukrepa omejiti na preiskovanje kriminalne dejavnosti obdolženca na način, ki je v bistvenem pasiven. Vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti se večinoma postavlja kot dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru, pri čemer je sprejemljivost policijskega ravnanja odvisna od skrbne presoje ugotovljenega dejanskega stanja.³ Sodišče prve stopnje je v točki 30 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ocenilo, da najdba 2 kg prepovedane droge kokain v kovčku, pritrjenem na motorju obdolženega B. B., med zakonitim izvajanjem preiskave motornega vozila, ne pomeni izzvane kriminalne dejavnosti. Višje sodišče pri tem pojasnjuje, da iz poročil o tajnem delovanju tajnega delavca TD 1 z dne 28. 4., 30. 4., 3. 5. in 4. 5. 2021 (list. št. 1132, 1134, 1137-1138 in 1143) izhaja, da je obdolženi A. A. tajnemu delavcu ponujal večje količine prepovedane droge kokain (več kot 5 kg), pri čemer mu je celo pojasnil, da lahko pri svojem dobavitelju zagotovi manjšo ceno, če bo vzel večjo količino droge (vsaj 10 kg). Dne 30. 4. 2021 sta se pogovarjala o 13 kg prepovedane droge (3 kg bi tajni delavec kupil takoj, 10 kg pa naslednji teden - list. št. 1138), na dan prodaje kokaina (4. 5. 2021) pa je tajni delavec obdolženima A. A. in C. C. rekel, da bi vzel 5 kg kokaina, na način, da 3 kg plača takoj, 2 kg pa popoldan. Kasneje tega dne je prišlo do prodaje 3 kg kokaina, 2 kg pa sta bila tekom preiskave motornega vozila najdena v kovčku, pritrjenem na motorju obdolženega B. B.. Smoter srečanj med obdolženim A. A. in tajnim delavcem je bil torej v prodaji prepovedane droge kokain, pri čemer ravno okoliščina, da je obdolženec tajnega delavca sam vzpodbujal k nakupu večjih količin prepovedane droge, negira pritožbene zaključke, da je tajni delavec izzval obdolženega B. B. h kriminalni dejavnosti.

17Nadalje pritožnik posplošeno graja postopanje policije, ko navaja, da niso bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in da je policija ravnala nezakonito, ker ni imela niti pravne niti dejanske podlage za svoje ukrepe. Takšnih splošnih trditev, ki jih pritožnik z ničemer ne konkretizira, saj niti ne pojasni, katere ukrepe je imel v mislih in zoper katerega obdolženca niso bili izkazani razlogi za sum, pa višje sodišče ne more preizkusiti.

18Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila obdolženemu B. B. z ugotavljanjem bivališča kršena njegova pravica do zasebnosti. Kot je to tehtno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 31 razlogov izpodbijanega sklepa, so policisti dne 20. 4. 2021 zgolj terensko preverjali zbrane podatke o (neprijavljenem) prebivališču obdolženega B. B.. Gre za opazovanje v smislu 1. alineje 6. člena ZNPPol, kot obliko opravljanja temeljnih policijskih nalog, katere policija opravlja zaradi zagotavljanja temeljnih dolžnosti policije, ki obsegajo: zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države (drugi odstavek 1. člena ZNPPol), zaradi česar obdolženčeva pravica do zasebnosti ni bila kršena. Zgolj preveritev dejanskega naslova bivanja osumljene osebe ter v tej zvezi opravljeno opazovanje še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, kot to zatrjuje pritožnik. Glede pritožbenih navedb, da v spisu ni ustne odredbe državne tožilke za tajno opazovanje obdolženega B. B. dne 16. 4. 2021, pa višje sodišče pojasnjuje, da iz poročila tajnega opazovanja zoper obdolženega A. A. z dne 16. 4. 2021 izhaja, da je vodja kombinacije ob 12.17 uri policiste obvestil, da je (v smislu devetega odstavka 149.a člena ZKP) pridobil ustno dovoljenje za tajno opazovanje „zveze 2“ (za katero se je kasneje izkazalo, da je obdolženi B. B.), katero so opazovali do 13.30 tega dne. Po določbi devetega odstavka 149.a člena ZKP lahko policija tudi brez odredbe iz petega ali šestega odstavka 149.a člena ZKP tajno opazuje drugo neidentificirano osebo, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se že izvaja ukrep tajnega opazovanja zoper določeno osebo in je v stiku s to osebo, če je to nujno potrebno za ugotovitev identitete te osebe ali pridobitev drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek. Ravnanje policije, ki je na podlagi ustne odredbe državne tožilke tajno opazovala „zvezo 2“, je bilo v skladu z navedeno določbo. Policisti so po končanem tajnem opazovanju pripravili uradni zaznamek (list. št. 1372), kot to zahteva zakon, zaradi česar pritožnik neutemeljeno pogreša naknadno pisno odredbo.

K pritožbi zagovornika obdolženega C. C.

19Zagovornik obdolženega C. C., enako kot zagovornik obdolženega A. A., v pritožbi navaja, da tožilstvo in sodišče nista preverila verodostojnosti ovaditelja, ki je bil že od maja 2020 tajni delavec policije, zaradi česar je tudi ob podaji ustne ovadbe deloval po navodilih in usmerjanju policistov ter de facto nastopal v vlogi tajnega delavca.

20Ni mu mogoče pritrditi. Navedena pritožbena zatrjevanja je višje sodišče v celoti zavrnilo v točkah od 7 do 11 razlogov tega sklepa, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje. Pritožbene navedbe, da policisti niso našli anhidrid ocetne kisline, pa ne vplivajo na zakonitost dokazov. Državna tožilka je namreč podrobno utemeljila podlago za odreditev in podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov, pri tem pa je tudi iz izsledkov ukrepov (poročila o tajnem delovanju) razvidno, da sta se obdolženi A. A. in tajni delavec med drugim pogovarjala o prevozu anhidrid ocetne kisline, katera pa sicer kasneje ni bila najdena. Ne glede na to pa so bili z izvedenimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi pridobljeni dokazi v zvezi s prodajo prepovedane droge kokain, kot tudi v zvezi s proizvodnjo prepovedane droge konoplja.

21Višje sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje v točki 33 razlogov izpodbijanega sklepa, da je predlog zagovornika za izločitev vseh dokazov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, premalo konkretiziran, ker ni natančno navedeno, izločitev katerih dokazov konkretno predlaga zagovornik, zaradi česar je splošno pritožbeno problematiziranje v tej smeri neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi pojasnilo, da se glede ostalih zagovornikovih navedb o nezakonitosti odredb, s katerimi je državna tožilka odredila prikrite preiskovalne ukrepe, ter spornosti ustne ovadbe in prevoza anhidrid ocetne kisline, sklicuje na predhodne razloge (točke od 15 do 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar zadostuje standardu obrazložene sodne odločbe. Še zlasti, ker zagovornik v predlogu za izločitev dokazov ni uveljavljal nobenih drugih trditev, do katerih se sodišče prve stopnje predhodno ne bi opredelilo.

K pritožbi zagovornika obdolženega D. D.

22Uvodoma zagovornik D. D. navaja, da je sodišče prve stopnje „kršilo določbe ZKP“ s tem, ko je navedbo preiskovalnega sodnika v odredbi za hišno preiskavo z dne 4. 5. 2021, da se odredba izdaja na podlagi predloga „GPU v Kopru“, označilo kot očitno pisno pomoto. Meni, da je pisna pomota lahko le napaka v imenu ali številki, ne more pa sodišče manjkajočega dokumenta nadomestiti z uporaba instituta pisne pomote.

23Takšna pritožbena zatrjevanja niso utemeljena. Preiskovalni sodnik je sicer v točki 4 obrazložitve odredbe za hišno preiskavo z dne 4. 5. 2021 navedel, da utemeljeni razlogi za sum, da je D. D. storil očitana mu kazniva dejanja, izhajajo iz predloga Generalne policijske uprave Koper, Uprava Kriminalistične policije, Nacionalni preiskovalni urad in njenih prilog. Vendar tudi po prepričanju višjega sodišča gre za očitno pisno pomoto, saj ima Generalna policijska uprava sedež v Ljubljani, ne pa v Kopru. Razen tega pa je iz celotne povedi razbrati, da je pobudo vložil Nacionalni preiskovalni urad, ki je po splošno znanih dejstvih specializirana kriminalistična preiskovalna enota znotraj Uprave kriminalistične policije na Generalni policijski upravi. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je državna tožilka preiskovalnemu sodniku predlagala, da zoper D. D. odredi osebno in hišno preiskavo na podlagi pobude GPU, kar je razvidno iz uvoda in preostalih razlogov odredbe z dne 4. 5. 2021. Pobudo GPU je državna tožilka tudi priložila predlogu za odreditev osebne in hišne preiskave (list. št. 214-218), zaradi česar pritožnik neutemeljeno navaja, da gre za neobstoječi dokument.

24Po mnenju pritožnika v času izdaje odredbe za hišno preiskavo niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi D. D. storil kaznivo dejanje, saj se mu je očitalo, da bi naj sodeloval pri dostavi legalnega tovora (destilirane vode), v embalažo katerega bi se naj domnevno natočila anhidrid ocetna kislina, ki pa ni bila nikoli najdena. Takšna zatrjevanja je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 24 razlogov izpodbijanega sklepa. Tudi po presoji višjega sodišča je odredba za hišno preiskavo zoper obdolženega D. D. ustrezno obrazložena, v točkah od 5 do 30 odredbe pa je podrobno pojasnjeno, na čem temeljijo zaključki o utemeljenih razlogih za sum, da je obdolženi D. D. storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Razloge v tej smeri pritožnik z ničemer konkretno ne izpodbija. Zgolj okoliščina, da policisti pri opravljanju hišne preiskave niso našli anhidrid ocetne kisline, in splošno zatrjevanje, da obdolženec ni imel nobene zveze s to kislino, pa na obstoj utemeljenih razlogov za sum ob izdaji odredbe za hišno preiskavo ne vplivata, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

25Prepričljive zaključke sodišča prve stopnje v točki 25 razlogov izpodbijanega sklepa, da je bila hišna preiskava zakonito opravljena, zagovornik izpodbija z navedbami, da ni dokazov, da je obdolženi D. D. za zastopanje na hišni preiskavi pooblastil polsestro L. L. Takšnim pritožbenim trditvam pa ni mogoče pritrditi. Tudi višje sodišče v tej fazi postopka ne dvomi v verodostojnost pooblastila za zastopanje na hišni preiskavi. Kot izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanjske hiše z dne 4. 5. 2021, je obdolženi D. D. 4. 5. 2021 ob 20.01 uri s svoje telefonske številke na službeno telefonsko številko kriminalista J. J. poslal pooblastilo polsestri L. L. za njegovo zastopanje, ob 20.04 uri pa je na isti način posredoval izjavo, da ne želi odvetnika. Pri preiskavi stanovanjske hiše je bila kot obdolženčeva pooblaščenka navzoča L. L., ki je zapisnik brez pripomb podpisala. Prav tako sta zapisnik podpisali solemnitetni priči. Glede na navedeno in upoštevaje okoliščino, da obdolženčeva polsestra ne živi na istem naslovu kot obdolženi D. D., torej na naslovu, na katerem je bila opravljena hišna preiskava, višje sodišče ne dvomi, da je bila L. L. na hišni preiskavi navzoča kot obdolženčeva zastopnica, kar je razvidno iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi, zaradi česar je neutemeljeno vso pritožbeno zatrjevanje v smeri, da policisti niso priložili pisnih dokazil, da je obdolženec za zastopanje pooblastil svojo polsestro. Pritožnik pa je neuspešen tudi, ko navaja, da je izvod zapisnika o hišni preiskavi dvakrat različno podpisan. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 25 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da sta zapisnika o hišni preiskavi na list. št. 1052-1053 in 1180-1182 po vsebini identična. Zapisnik je bil očitno podpisan v dveh izvodih, kar ni neobičajna praksa v (pred)kazenskem postopku, zaradi česar je vso pritožbeno problematiziranje, da različni podpisi vzbujajo resen dvom v pristnost sestave zapisnika, neutemeljeno.

26Glede hišne preiskave skladišča družbe A. d.o.o. na naslovu S., pa pritožnik zmotno zatrjuje, da so policisti v prostore skladišča vstopili že dne 4. 5. 2021, torej en dan preden je bila po podatkih spisa izvedena hišna preiskava. Po pregledu zapisnika o hišni preiskavi z dne 5. 5. 2021 ter fotografij in video posnetkov, ki so jih posneli policisti (priloga A2), se višje sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje pod točko 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Iz posnetkov namreč ne izhaja, da bi policisti vstopili v objekt še preden bi ga pečatili, kot to skuša prikazati pritožnik, pač pa je povsem jasno razvidno, da so bili video posnetki posneti po odpečatenju prostorov (pretrgani lepilni trak z napisom zavarovani material, z ročnim pripisom NPU in 4. 5. 2021 ter podpisom). Poleg tega je potrebno dodati, da so policisti preiskali dva ločena prostora, zaradi česar je, upoštevaje podatke iz zapisnika o preiskavi, da se je hišna preiskava dejansko pričela 5. 5. 2021 ob 15.50 uri, zaključila pa 6. 5. 2021 ob 2.10 uri, logično, da se je preiskava drugega prostora opravila v mraku oziroma temi. Pritožnik pa je neuspešen tudi z navedbami, da je bila hišna preiskava skladiščnih prostorov nezakonito opravljena, ker je dejanski lastnik prostorov K. K. s.p., medtem ko je bilo v odredbi navedeno, da je lastnik K. K.. Gre za sprenevedanje pritožnika, saj je samostojni podjetnik pravnoorganizacijska oblika, ki ni ločena od fizične osebe, zaradi česar razlaga, kot jo ponudi pritožnik, ni na mestu. Bistveno je, da je bila preiskava opravljena na naslovu, ki je naveden na odredbi, na njej pa je bil prisoten dejanski lastnik prostorov K. K..

27Pritožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da izpodbijani sklep v točkah 27 in 28 razlogov ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe. Sodišče prve stopnje se je namreč glede predloga za izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 12. 2. 2021 pravilno sklicevalo na predhodno obrazložitev v zvezi s predlogom zagovornika obdolženega A. A., saj je zagovornik obdolženega D. D. navedel enake razloge kot zagovornik obdolženega A. A., medtem ko kakšnih drugih okoliščin, do katerih se sodišče prve stopnje ne bi predhodno (že) opredelilo, ni navajal. Zadostna pa je tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa glede navedb o pomanjkljivih oziroma dvomljivih podpisih tajnih delavcev in koordinatorja. Višje sodišče se v celoti strinja, da bo to (morebiti) predmet nadaljnjega kazenskega postopka. Poleg tega pa je koordinator F. F. pojasnil, da so se vsa poročila tajnega delavca skladala z dejanskim stanjem in ugotovitvami policistov iz ostalih izvedenih ukrepov (list. št. 2579). Sodišče prve stopnje je v točki 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi pravilno pojasnilo, da predlog zagovornika za izločitev poročil o tajnem opazovanju in tajnem delovanju zoper obdolženega D. D. do 24. 3. 2021 do 15.00 ure, ni dovolj konkretiziran. Zagovornik namreč niti ni navedel, katera poročila se nanašajo na obdolženega D. D., zaradi česar njegovega predloga ni mogoče preizkusiti.

K pritožbi zagovornika obdolženega E. E.

28Zagovornik obdolženega E. E. prvotno uveljavlja enake razloge, kot jih je uveljavljal zagovornik obdolženega A. A.. Navaja, da je ovaditelj, ki je bil že pred vložitvijo ustne ovadbe tajni delavec, deloval po navodilih policistov, s čimer pa državna tožilka, ki je odredila prikrite preiskovalne ukrepe, ni bila seznanjena. Ovaditelj je komunikacijo z obdolženim A. A. fotografiral na enak način kot komunikacijo z drugimi osebami v drugi zadevi, v kateri je bil tajni delavec. Uporabo tehničnih naprav za fotografiranje in video snemanje bi moral v skladu s četrtim odstavkom 155.a člena ZKP odrediti preiskovalni sodnik, ne pa državna tožilka. Prav tako je po njegovem mnenju državna tožilka zgolj prepisala vsebino predlogov za izdajo odredb o tajnem opazovanju in tajnem delovanju, ne da bi sama presodila, ali so izpolnjeni pogoji, potrebni za odreditev ukrepov.

29Do vseh navedenih pritožbenih zatrjevanj, ki so neutemeljena, se je višje sodišče opredelilo v točkah od 5 do 12 razlogov tega sklepa, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Prav tako je višje sodišče že v točki 24 obrazložitve tega sklepa pojasnilo, da okoliščina, da policisti pri opravljanju hišnih preiskav niso našli anhidrid ocetne kisline, ne vpliva na obstoj utemeljenih razlogov za sum v trenutku izdaje odredbe za hišno preiskavo, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (točka 24 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nenazadnje je iz izsledkov ukrepov (poročila o tajnem delovanju) razvidno, da sta se obdolženi A. A. in tajni delavec med drugim pogovarjala o prevozu anhidrid ocetne kisline, z izvedenimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi pa so bili pridobljeni dokazi v zvezi s prodajo prepovedane droge kokain, kot tudi v zvezi s proizvodnjo prepovedane droge konoplja. Višje sodišče se je v točki 12 razlogov tega sklepa opredelilo tudi do navedb, da bi naj tajno opazovanje in tajno delovanje odredila krajevno nepristojna državna tožilka. Navedeno namreč ne vpliva na presojo zakonitosti dokazov. Razen tega pa je odredbe izdal po zakonu pristojen organ (državno tožilstvo).

30Neutemeljeno je tudi splošno zatrjevanje pritožnika, da je bila prepoznava obdolženega E. E. nezakonita. Preiskovalni sodnik je namreč v točki 22 obrazložitve odredbe z dne 4. 5. 2021, s katero je odredil osebno in hišno preiskavo zoper obdolženega E. E., prepričljivo pojasnil, da je bila identiteta obdolženca ugotovljena z zbiranjem obvestil in primerjavo zbranih obvestil z izsledki izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa (uradni zaznamek o identifikaciji osumljenca z dne 29. 3. 2021 - list. št. 198), medtem ko zagovornik sploh ne konkretizira, zakaj je po njegovem mnenju takšna identifikacija nezakonita.

31Brez pravne podlage so tudi pritožbene navedbe, da so bile hišne preiskave nezakonite, ker obdolženemu E. E. ni bilo omogočeno sodelovanje na njih. Kot izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanjske hiše na naslovu obdolženčevega bivanja z dne 4. 5. 2021, je obdolženi E. E. po telefonu na telefonsko številko partnerke M. M., po zvočniku povedal, da se odreka pravici biti prisoten na hišni preiskavi, in za navzočnost na hišni preiskavi ustno pooblastil M. M., ki je pooblastilo sprejela. Zagovornikovo predvidevanje, da se je s hišnimi preiskavami počakalo, da obdolženi E. E. zapusti državo, pa je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 34 razlogov izpodbijanega sklepa, na katero se višje sodišče tudi sklicuje. Glede navedb, da se je preiskava skladišča v H. začela že 4. 5. 2021, ne pa 5. 5. 2021, pa je višje sodišče svoje stališče zavzelo že v točki 26 razlogov tega sklepa.

32Enako kot sodišče prve stopnje (točka 35 razlogov izpodbijanega sklepa) tudi višje sodišče zavrača vsa pritožbena zatrjevanja v zvezi s kriminalistom F. F., ki ga pritožnik poimenuje „osumljeni F.“. F. F. je namreč kriminalist in koordinator policijske akcije v obravnavani zadevi, ne pa osumljenec. Glede pritožbenih navedb v smeri, da je F. F. ponaredil poročila o tajnem delovanju, pa višje sodišče že v točki 27 tega sklepa pojasnilo, da bo vprašanje verodstojnosti podpisov poročil o tajnem delovanju in tajnem opazovanju predmet nadaljnjega kazenskega postopka. Razen tega pa je bistvena vsebina poročil, glede katere je kriminalist F. F. pojasnil, da so se vsa poročila tajnega delavca skladala z dejanskim stanjem in ugotovitvami policistov iz ostalih izvedenih ukrepov (list. št. 2579).

Končno

33Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbe obdolženčevih zagovornikov pa neutemeljene, je višje sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

34Če bo za obdolžene A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021, tč. 55.
² Tako sodbe VS RS XI Ips 17485/2016-90 z dne 9. 6. 2016, I Ips 83200/2010-67 z dne 4. 12. 2014, I Ips 88/2009 z dne 4. 6. 2009.
³ Primerjaj sodbe VS RS I Ips 20845/2010-331 z dne 8. 9. 2016, I Ips 81692/2010-308 z dne 25. 4. 2013, I Ips 234/2001 z dne 7. 4. 2003.